Piran - znamenitosti

Akvarij
Akvarij ima svoje prostore ob notranjem mandraču piranskega pristanišča na Kidričevem nabrežju 4. Ustanovljen je bil leta 1964, ko je Društvo akvaristov Slovenske obale dobilo dovoljenje za prenovo prostorov stare zgradbe Pomorske in ribiške šole. S polno mero je začel delovati šele leta 1967, ko je prišel pod upravo Srednje pomorske šole Portorož. Ima več bazenov, ki so v glavnem osvetljeni z umetno svetlobo, ponekod pa skozi okna preseva tudi naravna. Bazeni so 300- in 100-litrski, osrednji stenski pa je 2000-litrski. V ustanovi je zaposlen izurjen potapljač, ki skrbi za brezhibno delovanje akvarijskega sistema. V bazenih si lahko ogledate okoli 200 gostov iz podmorskega sveta; med njimi lahko spoznate do 140 različnih vrst morskih organizmov. V akvariju lahko opazujete navadno hobotnico, navadne špare, zobatce, pisane ustnače, glavače, menule, babice, brancine, pri nas zelo redko veliko kirnjo in še veliko drugih morskih živali. Seveda si lahko ogledate tudi alge – npr. sargaško algo, pozejdonko in cistoziro. V posebnem prostoru je velik talni bazen, v katerem plavajo morski psi trneži, ciplji, brancini, vrane idr. Med drugim si tu lahko ogledate tudi raroga, velikega morskega pajka, kačje repe, male morske ježke, različne vrste spužev.

Baročna hiša Piran
Baročna hiša je zgradba v Piranu in velja za mestno znamenitost. Baročna hiša je na vzhodni strani Tartinijevega trga za celotno širino fasade pomaknjena iz črte tržnega plašča v tržni prostor. S svojo razgibanostjo in oblikovnim bogastvom ter kovano baročno balkonsko ograjo ustvarja živo nasprotje klasicističnemu arhitekturnemu slogu cerkve svetega Petra v neposredni bližini. Z glavno fasado je obrnjena na trg, kamor se skozi njen polkrožno zaključen obok v pritličju izteka Ulica svobode. Stavba je bila v baroku temeljito prezidana, vendar ima nedvomno srednjeveške osnove. Njena glavna fasada je zasnovana v treh nadstropjih. Vsa okna v nadstropjih so tipično baročna s skrbno izdelanimi kamnitimi okvirji in policami. Fasada se zaključuje s tremi polkrožnimi loki. Tudi južna stran je obrnjena na Tartinijev trg in je podobna glavnemu pročelju.

Benečanka
Benečanka je ljudski naziv za rdečo hišo, ki stoji na robu Tartinijevega trga v Piranu, na stičišču z Ulico IX. korpusa. Predstavlja najlepši primerek beneškogotske arhitekture v Piranu in je najstarejša ohranjena hiša na Tartinijevem trgu. Stavba je bila zgrajena sredi 15. stoletja, njeni naročniki pa so izhajali iz družine Del Bello, ki je sodila med premožnejše piranske patricije. Njeno zunanjost krasijo izjemno lepo oblikovani arhitekturni členi in bogato kamnito okrasje. Najizrazitejši je vogalni gotski balkon. Med oknoma drugega nadstropja je vzidana kamnita plošča s stoječim levom, ki med šapama drži napis z reklom: Lasa pur dir (Pusti, naj govorijo). Pod levom je grb z inicialo B. Po napisu je stavba dobila vzdevek Lasa pur dir, okoli nje pa se je spletla tudi posebna zgodba, po kateri naj bi se mlado piransko dekle zaljubilo v bogatega beneškega trgovca. Zlobni piranski jeziki so dekletu grenili življenje v času izvoljenčeve odsotnosti. Ker se mu je venomer pritoževala nad verbalnim nasiljem, ki ga je morala prenašati, si je šaljivi trgovec nekaj izmislil. Na hišo, kjer sta se dobivala, je dal v posmeh vsem opravljivcem vzidati kamnito ploščo z že omenjenim napisom, ki stoji še danes.

Cankarjevo nabrežje
Piran je čudovito srednjeveško mesto ob slovenski obali, ki privabi mnogo domačih in tujih turistov. Cankarjevo nabrežje se nahaja v notranjem pristanišču Pirana. Na nabrežju lahko vidite Muzej podvodnih dejavnosti, zanimivo stavbo z vklesanim levom, palači Ventrella in Fonda, palačo Gabrielli, majhen park v bližini Pomorskega muzeja in drugo. V tem delu se nahaja znana restavracija Altana in hotel Tartini Piran. V Muzeju podvodnih dejavnosti imajo prikazano Slovensko potapljanje in svetovno zgodovino potapljanja, Avstro – ogrska monarhijo, Kraljevino Jugoslavijo, Kraljevino Italijo, SFRJ in Republiko Slovenijo. V muzeju si boste lahko ogledali prikaze potapljanja od njegovih začetkov do danes. Razstavljene imajo ročne tlačilke, starodavno potapljaško opremo, skafandre, športno potapljaško opremo, podvodno orožje, diverzantsko potapljaško opremo, modele podmornic in še mnogo drugega. V palači Gabrielli je sedež Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran. Muzej je bil ustanovljen leta 1954. Palača Gabrielli je bila zgrajena v klasicističnem slogu sredi 19. stoletja. V muzeju proučujejo, zbirajo in predstavljajo pomorsko preteklost slovenskega obalnega področja, pomorsko preteklost in na pomorstvo vezane gospodarske panoge. Urejeno imajo pomorsko, arheološko, kulturnozgodovinsko in etnološko zbirko z ribiškim in solinarskim oddelkom. Del ustanove je tudi restavratorski oddelek in bogata knjižnica.

Gledališče Guiseppe Tartini
Gledališče Guiseppe Tartini, znano tudi kot Tartinijevo gledališče je gledališče v Piranu in tudi mestna znamenitost.Prvotno je bilo mestno gledališče predvideno na prostoru nekdanje Mestne hiše oziroma za njo. Zgradili so le novo Mestno palačo, prostor, ki je bil predviden za izgradnjo gledališča, pa je ostal nepozidan. Načrt za Tartinijevo gledališče je delo Gioachinna Grassija in Giocoma Zamattia, s poslikavo pa je sodeloval še slikar Napoleon Cozzi. Vhodni prostor in gledališka dvorana sta arhitektonsko razkošno urejena in obogatena s poslikavami.

Loža
Stara mestna Loža je stala na mestu današnjih Obalnih galerij. Z ene strani je bila povezana z Mestno hišo, z druge pa s cerkvijo sv. Jakoba. V mestnih statutih iz leta 1384 je zapisano, da je bil v Loži urad kataverjev, varuhov občinskega premoženja. V njej so se zbirali mestni veljaki. Na njenem mestu so kasneje zgradili današnjo Kazino.

Mestna galerija Piran
Mestna galerija Piran je v Sloveniji in na obali eden najpomembnejših razstavnih prostorov. V domačih in evropskih likovnih krogih zavzema izredno pomembno mesto v predstavitvi moderne umetnosti. Do sedaj so v piranski galeriji razstavljali mnogi umetniki svetovnega slovesa. Tukaj se tudi odvijajo razstave ob mednarodnih srečanjih arhitektov, dogodek leta pa je vsekakor veliki piranski ex-tempore, na katerem sodeluje tudi več kot petsto umetnikov iz vse srednje Evrope.

Morska biološka postaja Piran
Morska biološka postaja je pomembna raziskovalna ustanova, ki preučuje morje. Ustanovljena je bila leta 1969 v okviru Inštituta za biologijo Univerze v Ljubljani. Poleg temeljnih raziskav daje velik poudarek aplikativnim raziskavam in presojam vplivov na morsko okolje. V zadnjih letih namenja veliko pozornost tudi naravovarstenim študijam. V njenem okviru je bil leta 1995 ustanovljen Instrumentalni center Morska postaja Piran, katerega namen je posredovanje znanja in raziskovalne opreme uporabnikom. Njegov najpomembnejši dosežek je postavitev Obalne oceanografske postaje na piranski Punti. Danes se Morska biološka postaja uvršča med pomembnejše morske centre na območju Sredozemlja. Vključena je v mrežo evropskih ustanov za raziskave morja, je središčno mesto za regionalni program Združenih narodov za Sredozemlje in nosilka sodelovanja Slovenije v mednarodni oceanografski komisiji. Uspelo ji je vzpostaviti aktivno mednarodno sodelovanje v okviru delovne skupnosti Alpe – Jadran in v bilateralnih programih s Francijo, Veliko Britanijo, ZDA ter sosednjima državama Hrvaško in Italijo. Za organizirane skupine je po dogovoru mogoč ogled s strokovnim vodenjem, na voljo pa je tudi dormitorium s 25 ležišči in učilnico.

Muzej podvodnih dejavnosti Piran
Muzej podvodnih dejavnosti Piran je muzej v Piranu, ki z muzejsko zbirko predstavlja nekakšen spomenik pionirjem slovenskega športnega, delovnega in vojaškega potapljanja. Muzej se nahaja na Župančičevi ulici 24. Prikazane so tehnike in pripomočki za potapljanje oziroma podvodne dejavnosti od njegovih začetkov do danes. Prikazani so prvi starodavni skafandri in podvodne obleke, ki so se uporabljale pri nas, tlačilke za zrak ter regulatorji pritiska stisnjenega zraka, od katerih je eden iz leta 1880. Morda je edini tak še ohranjen na svetu. Tu je zbrana najrazličnejša druga stara potapljaška oprema za delovne, športne, vojaške in reševalne potope. Zbirka obiskovalca vodi skozi čas delovanja različnih vojnih mornaric na Jadranu in ob tem postavlja slovenske potapljače na njihovo zasluženo priznano mesto. Večina slovenskih profesionalnih potapljačev se je namreč svojega poklica izučila v vojnih mornaricah, saj so se na območju Jadrana v novejši zgodovini zvrstile Avstro-ogrska cesarsko kraljeva mornarica, Mornarica Kraljevine Jugoslavije, Italijanska Kraljeva mornarica, Nemška vojna mornarica, Jugoslovanska vojna mornarica in Italijanska vojaška mornarica. V njih so kot delovni potapljači služili tudi Slovenci, ki so se tam izučili dejavnosti in nato prinesli različne šole, prakse in osebne izkušnje.

Mesto školjk in polžev Piran
Vabljeni na razstavo Čarobni svet školjk, na kateri se boste potopili v globine morja in spoznali bitja, ki so tako raznovrstnih oblik in vzorcev, da bi jim lahko zavidal vsak arhitekt. Videli boste lupino največjega polža na svetu, hišice polžev, ki so jih zaradi redkosti smeli nositi samo poglavarji oddaljenih otočij, svetleče lupine, s katerimi so nekoč lahko kupili sužnja, školjke z osupljivimi vzorci, bisere.

Razstavo Čarobni svet školjk, na kateri se boste potopili v globine morja in spoznali bitja, ki so tako raznovrstnih oblik in vzorcev, da bi jim lahko zavidal prav vsak arhitekt, si zato preprosto morate ogledati. Videli boste lupino največjega polža na svetu, hišice polžev, ki so jih zaradi redkosti smeli nositi samo poglavarji oddaljenih otočij, svetleče lupine, s katerimi so nekoč lahko kupili sužnja, školjke z osupljivimi vzorci, bisere… Školjke in polži so ena starejših skupin živali na našem planetu. Med evolucijo so se razvili v toliko neverjetnih oblik, si nadeli tako raznolike vzorce in zrasli do tako mogočnih razsežnosti, da je včasih kar težko verjeti, da so nekateri med njimi sorodniki navadnega vrtnega polža, ki ga pozna večina ljudi. V čarobnem svetu školjk vas bo čakalo še veliko presenečenj, med drugim tudi naš Slinko, prikupen, bister in radoveden polžek.

Občinska palača
Benečani so ob svojem prihodu v Piran konec 13. stoletja zunaj takratnega obzidja, ob mandraču, postavili Mestno hišo. Imela je romansko-gotski izraz; njena fasada je bila polna vzidanih grbov in napisnih plošč. Porušili so jo leta 1877. Poleg stare Mestne hiše so takrat porušili tudi nadhod, ki jo je povezoval z nekdanjo Ložo. Novo Občinsko palačo so dokončali dve leti pozneje. V njeni osrednji osi je v drugi etaži vzidana kamnita figura leva z odprto knjigo kot spomin na Serenissimo in staro Mestno hišo. Beneški lev s knjigo je bil vzidan na večini pomembnejših mestnih stavb; odprta knjiga je pomenila mir, zaprta pa vojno. V atriju palače so vzidane napisne plošče z nekaterimi grbi iz stare Mestne hiše ter poligonalni kamen s količinskimi merami. Zanimiva je legenda o sliki, ki je pred mnogimi leti v Piranu še živela in se s pripovedovanjem prenašala iz roda v rod.

Tako pravi: V 16. stoletju je piransko župno cerkev sv. Jurija na griču močno načel zob časa. Sv. Jurij je na sramoto opozoril meščane. Izbral si je dečka, ki se je prav tedaj mudil v pristanišču, in mu naročil, naj županu pove, da je on, božji konjenik, zelo ogorčen, ker se njemu posvečena cerkev tako neslavno podira. Samo še čudež jo drži pokonci, ki pa tudi ne more večno trajati. Zato je skrajni čas, da se Pirančani lotijo obnove. Deček je prestrašeno izjecljal: »Kaj pa, če mi župan ne bo verjel?« Sveti vitez je zapretil: »Bo takoj oslepel!« Žal se je zgodilo, da je svojo grožnjo moral uresničiti. Župan je bil ob vid, mali posrednik pa je izginil. Tedaj se je slepi župan globoko zamislil. Sklical je veliki svet, skupino preudarnih in modrih mož, ki so mu pomagali upravljati mesto, in jim zaupal svojo skrb. Skupaj so sklenili, da cerkev sv. Jurija popravijo. Na veduti mesta v zgornjem levem kotu slike je lepo vidna stara cerkev sv. Jurija z zvonikom in krstilnico. O zidanju kompleksa župne cerkve sv. Jurija z zvonikom in krstilnico po današnji razporeditvi, pa tudi o gradnji mogočnih podpornih obokov na severni in južni strani cerkvenega griča, so se odločali že v času nastanka slike, čeprav je bil kompleks dokončno zgrajen šele v prvi polovici 17. stoletja. Na platnu Domenica Tintoretta je v prvem planu naslikan »srečen konec«; županu se je vrnil vid in vrnil se je deček, ki je pokleknil pred prestol med skupinama piranskih odličnikov. Vsi so bili zadovoljni, nebeščani in zemljani.

Piransko mestno obzidje
Piran ima visoko mestno obzidje, s katerega je čudovit pogled na mesto, morje ter Italijo v daljavi. Namenjeno je bilo obrambi. Ima rahlo poševen nagib. Je lahko dostopno iz mestnega jedra in vredno ogleda. Piransko obzidje je mestno obzidje, ki je obdajalo Piran. Deli obzidja so ohranjeni še danes. Samo obzidje je sestavljeno iz treh različnih obzidij, ki so nastala zaradi širjenja mesta in so tako morali dvakrat zgraditi novo obzidje. Najstarejše mestno jedro je bilo v 7. stoletju razdeljeno na četrti, ki so se imenovale po mestnih vratih: Miljska, Stolna, Osrednja in Poljska. Takrat zgrajeno obzidje danes oklepa mestno jedro. Z razvojem mesta se je se je obzidje premikalo proti jugovzhodu in sproti vključevalo posamezne nove četrti, ki so nastale zunaj njega. Del obzidja, ki ga je obdajal najstarejši del mesta na področju rta, se v svojem poteku ni spreminjalo, potrebno pa ga je bilo večkrat obnoviti. Drugo obzidje je vključilo četrt Marčano. Njegov ostanek so ohranjena prva Rašporska vrata. V začetku 16. stoletja je tretje obzidje zaobjelo celoten polotok. Dokončno je bilo zgrajeno v letih od 1470 do 1534 in je imelo osem obrambnih stolpov. Po svojih oblikah se je prilagajalo srednjeveškemu načinu vojskovanja. Ohranilo se je sedem mestnih vrat, ki so nekdanji vhodi skozi obzidje v mesto. V končni fazi širitve, ki se je vršila med letoma 1470 in 1533, je tretje obzidje zaobjelo celoten polotok. V tem vmesnem času je nastalo tudi drugo obzidje, ki je vključevalo četrt Marčano. Največji del ohranjenega obzidja sodi v čas od začetka 15. do sredine 16. stoletja in je postalo sestavni del srednjeveške mestne strukture. Izjemno zgodovinsko vrednost ima njegov najobsežnejši ohranjeni ostanek tretjega obzidja na področju Mogorone, s katerim se zgodovinsko mestno jedro zaključuje.

Obzidje je nastajalo postopno, večji del pa prav takrat, ko se je zaradi uporabe smodnika spremenil način bojevanja, kar je zahtevalo nov način mestne obrambe. Po oblikah se je mestno obzidje prilagajalo srednjeveškemu načinu vojskovanja. Do danes se je ohranilo sedem mestnih vrat, nekdanjih vhodov skozi obzidje v mesto.

Prva Rašporska vrata v gotskem slogu so bila zgrajena v sklopu mestnega obzidja. Do njih lahko pridemo po Rozmanovi ulici. Druga Rašporska vrata (tudi v Rozmanovi ulici) so bila zgrajena leta 1470. Z njimi se zaključuje strnjen del tretjega obzidja s sedmimi stolpi, ki imajo značilno zašiljen lok in še vidne kamnite tečaje vrat. Mestna vrata Marčana so bila zgrajena leta 1534. Vodijo v današnjo Ulico svobode. Grajena so v renesančnem slogu in tvorijo del tretjega obzidja. Miljska vrata iz 13. stoletja so med najstarejšimi ohranjenimi vrati v mestu. Ime so dobila po stari Miljski ulici v mestni četrti Punta, ki je vodila proti morju. Dolfinova vrata (Savudrijska ulica) so najlepša ohranjena gotska vrata v mestu. Zgrajena so bila leta 1483, postaviti pa jih je dal takratni župan Dolfin. Spoznamo jih po značilnem grbu s tremi delfini. So tudi edina vrata v mestu, ki so obdržala izvirno obliko – preprosto formo šilastega gotskega loka. Poljska vrata so verjetno iz 15. stoletja. Ob njih je nekoč stala cerkvica ali kapela sv. Jakoba, ki je bila povezana z Ložo in z nekdanjo Mestno hišo. Baročna vrata sv. Jurija so zlita s Sodno palačo, zato jih marsikateri popotnik ne dojema kot samostojen objekt, pač pa kot del palače. Obnovljena so bila leta 1660.

Pomorski muzej Sergej Merše Piran
Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran je muzej za zgodovino pomorstva na Slovenskem. Muzej je bil ustanovljen leta 1954 kot Mestni muzej Piran, v prostorih klasicistične palače Gabrielli-De Castro na Cankarjevem nabrežju. Muzej je sprva vključeval tudi piransko mestno knjižnico in mestni arhiv. Sedanji naziv po narodnem heroju Sergeju Mašera je dobil leta 1967.Muzej zbira in preučuje slovensko pomorsko preteklost in na pomorstvo vezane gospodarske panoge. Ima arheološko zbirko o pomorskih poteh in trgovini od prazgodovine do srednjega veka in zbirko naselbinskih ostankov s kopnega in iz morja. Etnološka solinarska zbirka prikazuje postopek pridobivanja solii s pomočjo starih fotografij, maket, orodja in predmetov iz vsakdanjega življenja solinarjev. Etnološko ribiško zbirko bogatijo številni ladijski modeli, orodja in pripomočki za zasebni in industrijski ribolov ter prikazi različnih načinov predelave rib. V osrednji zgodovinski, etnološki in umetnostnozgodovinski zbirki pomorstva od srednjga veka do konca druge svetovne vojne so razstavljeni Gruberjevi ladijski modeli, ladijski modeli različnih tipov ladij od galej do velikih jadrnic, instrumenti z ladij, uniforme, likovna dela slikarjev marinistov, različna ladijska oprema, fotografije z ladij in drugo. Poleg trgovske mornarice se zbirke deloma nanašajo tudi na vojne mornarice tistih držav, katerih del je bilo slovensko etnično ozemlje.

Piranski svetilnik
Svetilnik se nahaja na sami konici Piranskega polotoka, na rtu Madona. Piranski svetilnik sestavljajo povezani objekti, ki jih poleg ostanka svetilnika in utrdbe s svetilničarjevim stanovanjem sestavljata še cerkev Marije Zdravja in stolp. Znamenita kamnita utrdba je bila sezidana leta 1617 in je bila del nekdanjega mestnega obzidja. Trdnjava je postala svetilnik v času med 1871 in 1872, ko so nanjo postavili rdečo luč in zraven nje manjši kamniti objekt za potrebe strojnice. O postavitvi svetilnika se je ohranila kamnita plošča, ki ima letnico 1872. Stanovanje za svetilničarja je bilo na utrdbi narejeno leta 1874. Sezidano je iz belih, precej grobo obdelanih kvadrov slikovitega istrskega kamna.

Prvomajki trg
Prvomajski trg (včasih Stari trg, italijansko Piazza vecchia) je eden od trgov v Piranu. Trg odlikujejo baročna arhitektura in plastike. Stari trg je bil upravno središče mesta vse do 13. stoletja. Tu je stala stara mestna palača. Do današnjega dne se je na trgu ohranila cerkev svetega Donata, zgrajena v prvi polovici 14. stoletja. Na sredi trga stoji kamnit zbiralnik deževnice, ki zajema skoraj celotno površino trga. Zgradili so ga po hudi suši leta 1775. Na ploščad vodijo stopnice, ki jih krasita alegorična kipa Postave in Pravice. Na ščitu Postave beremo podatke o vodnjaku: letnico, opis namena gradnje in imena meščanov, ki so prispevali sredstva za njegovo gradnjo. Na ščitu Pravice pa so mestni grb, grb družine Marcello in grb rodbine Bemba.

Trg 1. maja ali Stari trg (Piazza vecchia), kot se je prvotno imenoval, je središče stare Punte. Nanj se stekajo glavne piranske ulice. Trg je priljubljeno zbirališče piranskih otrok. V poletnih mesecih so na osrednji ploščadi številne glasbene, plesne in gledališke prireditve. Stari trg je bil upravno središče mesta vse do 13. stoletja. Tu je stala stara mestna palača (Danes na tem mestu stoji gostišče Delfin). Do današnjega dne se je na trgu ohranila cerkev sv. Donata, zgrajena v prvi polovici 14. stoletja. Njena notranjost je namenjena prodajni galeriji. Na sredi trga stoji kamnit zbirlanik vode - deževnice. Zgradili so ga po hudi suši leta 1775. V zadnjem delu zbiralnika sta dva kipa puttov na podstavku: prvi drži ribo, drugi posodo. V zbiralnik so speljani žlebovi s streh okoliških hiš. Voda je pronicala sokozi kamnite bloke, pesek in mivko ter se prečiščena zbirala v velikem vodnjaku. Na sredi ploščadi se nahajata dva manjša vodnjaka, ki pa sta služila za čiščenje velikega vodnjaka.

Sodna palača
Sodna palača je bila zgrajena na mestu, kjer je stal v 14. stoletju Fontik, skladišče za žito in moko, ki so mu v 16. stoletju dodali še stavbo mestne zastavljalnice. Gradnjo sodne palače sta vodila Giuseppe Moso in Enrico Nordio. O obnovitvenih delih nam poročajo napisne plošče vzidane ob portalih na severni fasadi palače.

Sprehajalna pot Bernardin - Piran
Sprehajalna pot Bernardin – Piran je slikovita krajša pot, ki nas vodi mimo kulturnih znamenitosti, restavracij s pestro kulinarično ponudbo, lokalov, hotelov in drugega. Med celotno potjo se nam nudi čudovit pogled na morje. Bernardin je zaokrožen večji turistični kompleks, kjer se je sredi zgradb ohranil cerkveni stolp nekdanjega benediktanskega samostana. Kompleks obsega Grand hotel Bernardin, hotel Histrion, hotel Vile Park, kongresni center Bernardin, Wellness, Laguno Bernardin, Casino Bernardin in Marino Bernardin. Samostan s cerkvijo sv. Bernardina so ukinili leta 1806, kot tudi druge samostane na območju Istre, če že niso bili razpuščeni z dekretom Jožefa II. v letu 1783. Avstrijska vojska je samostansko poslopje spremenila v trdnjavo za obrambo zaliva, kasneje pa je zgradbo uporabljala davčna in carinska uprava. Piran je staro pristaniško mesto, ki je ohranilo srednjeveško zasnovo z ozkimi ulicami in tesno stisnjenimi hišami. Vse te posebnosti Piranu dajejo tipičen mediteranski značaj in poseben čar. Nad hišami na hribu gospoduje baročna cerkev svetega Jurija z visokim razglednim stolpom in z vrsto slikarskih umetnin v notranjosti.