Murska Sobota (prekmursko Mürska Subouta) je mesto in sedež istoimenske občine v Republiki Sloveniji. Naziv Sobota naj bi izviral iz osebnega imena. V dokumentih iz 14. stoletja je omenjena z dodatkom Mura in z različnimi oblikami imena. Te so dobile madžarsko končnico -szombath v 15. stoletju. Ime brez pridevnika se je ponovno pojavilo v 19. stoletju, in sicer kot Sobota. To je v madžarskem črkopisu zapisana slovenska oblika imena. Druga, ljudsko najbolj znana verzija pravi, da naziv Sobota izhaja iz dneva sobota, saj so ob sobotah prirejali sejme, po katerih je mesto bilo znano od konca srednjega veka. Štajerci in Hrvati so tako morali v soboto prek Mure, temu dnevu so šaljivo rekli murska sobota. Mesto je prvič omenjeno kot Murazombatha v listini z datumom 16. julij 1348. Na ta dan občina praznuje občinski praznik. Izjemne pravice je Murski Soboti dodelil cesar Ferdinand II.. V tem dokumentu se kraj imenuje Olchincz. Murska Sobota je bila del Železne županije (madž. Vas megye) v Kraljevini Madžarski do leta 1918.

Murska Sobota se je začela razvijati že v srednjem veku zaradi prometnic, ki so povezovale Ogrsko in nemške dežele. Je pa bila Murska Sobota in njena okolica poseljena že veliko prej, kar pričajo prazgodovinska in rimska najdišča. O tem priča tudi rimski nagrobnik, vzidan v steno rimsko katoliške cerkve sv. Nikolaja. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1297, zrasla pa je sredi ozemlja Belmura, z njo pa srednjeveška naseldbina, ki se z imenom Murazombatha prvič omenja 16. julija 1348. Kot mesto pa je bila Murska Sobota omenjena leta 1366. Zemljiški gospodje Széchyji so 1476 meščane oprostili vseh tlačanskih obveznosti, tri leta pozneje pa jim je ogrski kralj podelil sejemske pravice. V času turških vpadov 17.stoletja so mesto obdali z zunanjim obrambnim zidom, jarkom in obrambnimi okopi. Leta 1687 je rodbina Szérchy izumrla, del mesta pa je kupil Peter Szápáry in leta 1690 s kraljevim dovoljenjem postal novi lastnik Sobote. Rodbina je imela oblast nad mestom vse do konca 1. svetovne vojne. Čeprav je bila Murska Sobota mesto že v srednjem veku, je začela svojo urbano podobo dobivati šele v drugi polovici 19.stoletja. 1856 je bilo ustanovljeno večje trgovsko podjetje, sledili pa so hranilnica, kazino s knjižnico, tiskarna in bolnišnica.

Nekoč številčna judovska skupnost je bila opustošena v času nacistične Nemčije. Natančen datum prvih poselitev Judov ni znan, prva sinagoga je bila urejena v 18. stoletju. 31. avgusta 1908 so slavnostno odprli sodobnejšo in večjo sinagogo. Ta je bila porušena leta 1954 s strani lokalnih komunističnih oblasti. 26. aprila 1944 so se morali vsi mestni Judje zglasiti z manjšo osebno prtljago v sinagogi, kjer so bili zaprti čez noč brez hrane, naslednji dan pa internirani v Čakovec ter preko Nagykanizsa v koncentracijska taborišča, večina v Auschwitz. Zadnji soboški rabin je bil Lazar Roth, rojen v Jalšvi na Češkem. Umrl je v Auschwitzu. Bil je zelo priljubljen človek, saj je znal diskutirati z ljudmi, predvsem na področju filozofije. Verouk je opravljal za sinagogo, kjer je imel tudi bogato knjižnico. Judovske družine so živele na območju današnje Slovenske ulice, kjer so bile trgovine, tiskarna, gostilne in lekarna. Bili so med vodilnimi veletrgovci v Murski Soboti.

Murska Sobota je največje pomursko mesto in najsevernejše mesto Slovenije. Je značilno subpanonsko naselje na nadmorski višini 190 metrov. Murska Sobota je edino slovensko mesto v pravi ravnini. Nahaja se nedaleč od meje s sosednjima državama Avstrijo in Madžarsko. Razvilo se je v ravninskem svetu na levem bregu reke Mure ob rečici Lendavi. Ime »Sobota« izvira iz sobotnih sejmov, kasneje pa so pristavili še pridevnik »Murska«, zaradi reke Mure. Je upravno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno ter zdravstveno središče pomurske regije. Zgodovina mesta je zelo pestra. Ozemlje je bilo pod okriljem večih držav in šele leta 1919 je bilo priključeno k matični slovenski državi. Razvoj mesta in cele regije skozi zgodovinska obdobja obiskovalec najbolj nazorno spozna z ogledom stalne razstave Pokrajinskega muzeja, ki se nahaja v Soboškem gradu, renesančnem dvorcu, ki stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. Sedanja grajska stavba izvira iz 18. stoletja, leta 1992 so jo prenovili. Okoli gradu je park angleškega tipa z značilnimi travnatimi zaplatami, ki se imenuje Mestni park. V njem so dvestoletni gabri, hrasti, lipe in jeseni. Murski Soboti dajejo turistično podobo hotel Diana z zaprtim bazenom in rekreacijskim centrom, restavracija in pivnica Zvezda, kopališče in rekreacijski center v Fazanariji, nekaj turističnih poslovalnic in vedno več gostinskih lokalov ter bogata kulturna ponudba. Kulturnozgodovinski in naravni spomeniki so: evangeličanska cerkev, cerkev sv. Nikolaja, Trg zmage, športno rekreacijski center Fazanerija, Galerija, Pokrajinska in študijska knjižnica, zgradbe arhitekta Novaka v mestnem središču in ostale. Okolica mesta ponuja številne možnosti za izlete po Pomurju, kjer si lahko obiskovalec ogleda izdelovanje črne keramike ter lončenih posod, ustvarjanje iz koruznega ličkanja, slame, obišče kulturne spomenike in termalno mineralna zdravilišča, ki so združena v Panonske terme: Terme 3000, Terme Lendava, Zdravilišče Radenska ter Terme Banovci.

Soboški grad, renesančni dvorec, se nahaja v najsevernejšem mestu Slovenije, Murski Soboti. Obdan je z obsežnim parkom angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. V njem so dvestoletni gabri, hrasti, lipe in jeseni. Dvorec izhaja iz 2. polovice 16. stoletja. Verjetno je tu že sredi 13. stoletja stal t.i. belmudski grad, ki ga pisni viri do leta 1398 omenjajo ločeno od kraja Murska Sobota. Dvor in pozneje grad sta se sprva imenovala Bel Mura, kot upravno središče ozemlja Belmura. Njegova lega je bila pomembna zaradi križišča prometnih in trgovskih poti med Nemčijo in Ogrsko. V drugi polovici 14. stoletja je postala lastnica dvora rodbina Széchy. Leta 1687 je kupil grad Peter Szápáry, od njegovih dedičev pa leta 1934 Občina Murska Sobota. V času druge svetovne vojne je v gradu imela sedež madžarska okupacijska sila. Sedanja podoba dvorca izvira večinoma iz prve polovice 18. stoletja, ko so dvoriščne trakte obzidali z arkadami, na novo členili fasade ter oblikovali oba portala. Vzhodno ali mestno pročelje odlikuje imeniten primer baročne arhitekturne plastike iz druge četrtine 18. stoletja. Izmed prostorov je najlepši grajski salon. V poznobaročni iluzionistični maniri celostno poslikani prostor prinaša na stropu ikonografsko mikavno uresničitev alegorije miru. Danes se v gradu nahaja Pokrajinski muzej Murska Sobota, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram. V njem je tudi urejena dvorana, ki je namenjena kulturnim prireditvam. Pokrajinski muzej ima arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko.

V Murski Soboti je že leta 1853 stala sinagoga, ki se je nahajala na sedanji Ledavski ulici na območju, ki ga je skupnosti podaril grof Szapary. V letu 1907 so začeli graditi novo sinagogo. Načrte zanjo je naredil judovski arhitekt Lipot Baumhorn, ki je bil učenec Lechnerja, začetnika madžarskega art decoja. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do mnogih napadov na judovske trgovine. Lendava in Murska Sobota sta bili odrezani od madžarsko govorečega judovstva in Judje so se pričeli izseljevati. Do reorganizacije judovskih občin v Dravski banovini je prišlo leta 1928. Lendavska občina je ostala neodvisna, soboški občini pa so bili podrejeni vsi drugi Judje v banovini, kar pomeni, da tudi ljubljanski in mariborski. Konec prekmurskega judovstva je pomenil holokavst. Veliko večino Judov iz Murske Sobote so odpeljali meseca aprila, maja in oktobra najprej v Čakovec in potem v Auschwitz. V taboriščih so pobili 387 Judov iz Prekmurja, preživelo jih je le 65, od katerih se jih je nato polovica izselila v Izrael. Po končani vojni je v Sloveniji ostalo od približno 1500 Judov samo še okoli 200 Judov. V Murski Soboti so sinagogo porušili leta 1954 in na njenem mestu je bil sezidan prvi blok v mestu. Na Judovskem pokopališču ob cesti Murska Sobota – Rakičan je danes urejen spominski park, ki ima nekaj nagrobnikov.

Babičev mlin na Muri je kombinirani plavajoči mlin. Nahaja se pri kraju Veržej. Vodni mlin je na reki, mlinarska hiša pa na kopnem. Gre za spomenik slovenske dediščine, ki je neprecenljive vrednosti, saj je še edini plavajoči mlin na Muri. Na reki je bilo konec 18. stoletja približno 69 plavajočih mlinov. Lastniki mlina so družina Babič. Mlin je bil postavljen leta 1890. Bil je plavajoč in se je prilagajal nivoju vode. Plavajoči mlini so bil značilni za ravninske pokrajine. Te so bile dokaj gosto naseljene. Prebivalci so pridelovali večinoma pšenico in žito. Mlin je bil v celoti zgrajen iz lesa in neodvisen od količine padavin. Ker je ta mlin zgorel v požaru, so leta 1925 zgradili novega. Mlinarska koča se je nato nahajala na bregu Mure. Vodno kolo je bilo pritrjeno na dveh lesenih plavajočih čolnih. Sedanji mlin je lesen, postavljen na štirih stebrih ob bregu reke Mure, vodno kolo pa je pritrjeno na dveh plavajočih čolnih, ki sta iz železa. V Babičevem mlinu lahko kupite rženo, belo, ajdovo, krušno in koruzno moko ter proseno kašo in druge mlevske izdelke.