PIRAN

Piran (italijansko: Pirano) je pristaniško mesto na slovenski obali in središče Občine Piran. Leži na samem rtu Piranskega polotoka v neposredni bližini Portoroža. S svojim mediteranskim podnebjem sodi med najtoplejše predele Slovenije. Veliko je sončnih dni. Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov. Značilne so mile zime in vroča poletja, temperature se pozimi le redko spustijo pod ničlo. Piran je staro, nekdaj ribiško in solinarsko mesto v Slovenski Istri. Leži na polotoku z rtom Madona, ki je bil poseljen že v predrimskem času. Ime mesta izvira iz grške besede PYR (ogenj), ki so ga nekoč na polotoku prižigali v opozorilo mornarjem. Piran ima srednjeveško zasnovo z ozkimi ulicami in tesno stisnjenimi hišami, ki mu dajejo tipičen mediteranski značaj in poseben čar. Na griču gospoduje baročna cerkev svetega Jurija z 48,7 m visokim zvonikom, na vrhu katerega je angel Mihael. Cerkev je dobila današnjo podobo leta 1637. Poleg umetniških del v cerkvi si lahko ogledate zaklade župnijskega muzeja in arheološke najdbe pod cerkvijo. V letih med 1912 in 1953 so se Pirančani vozili z električnim tramvajem, ki je povezoval Piran in Portorož z železniško postajo v sv. Luciji, skozi katero je vozila slovita Porečanka (Parenzana), na liniji Trst - Poreč. Z rimsko osvojitvijo Istrskega polotoka v letih 178/177 pr. n. št. sta se začeli postopna kolonizacija in romanizacija polotoka. Tako so tudi v zaledju Pirana nastajale rimske »vile rustike«, do gostejše naselitve samega rtiča pa tedaj verjetno še ni prišlo. Ta se je pričela šele ob zatonu Rimskega imperija konec 5. stoletja, ko se je ob vdorih in preseljevanju barbarskih ljudstev romansko prebivalstvo zateklo v otoške naselbine ali utrjene postojanke ob sami obali. V 7. stoletju je Piran pod Bizancem postal močno utrjen castrum, s tem pa se je začel njegov urbani razvoj. Že ob koncu 6. stoletja smo priča silovitim obrsko-slovanskim vdorom v Istro. Sledila jim je postopna slovanska kolonizacija, ki ji je na široko odprla vrata šele frankovska osvojitev Istre leta 788. Franki so Istro upravno vključili v Furlansko marko in podpirali slovanski živelj v politični in gospodarski borbi proti romanskemu mestnemu prebivalstvu. Po delitvi Frankovskega cesarstva je bila grofija Istra leta 843 priključena Italskemu kraljestvu, leta 952 Nemškemu cesarstvu oziroma vojvodini Bavarski, leta 976 Koroški vojvodini in nazadnje Oglejskemu patriarhatu. Zaradi postopnega pridobivanja lastnih ozemelj in zaradi možnosti svobodnega razvoja pomorske trgovine so se mesta ob istrski obali, vključno s Piranom, skušala čim bolj otresti neposredne odvisnosti od fevdalnih gospodov in pri tem našla zaveznika v Beneški republiki, ki je od 10. stoletja postajala čedalje močnejša pomorska in trgovska sila na Jadranu. Beneški prodor na vzhodno jadransko obalo je postal za nadaljnji razvoj istrskih mest odločujoč, saj so Benetke tu že iskale svoja tržišča in oporišča za prodor na srednji in južni Jadran. Postopno so si začele podrejati obalna istrska mesta, vendar so z njimi najprej sklepala prijateljske in trgovske pogodbe. Tudi Piran so vzele pod svojo zaščito, v zameno pa je moralo mesto z njimi leta 933 skleniti trgovsko pogodbo. A kmalu je piransko prebivalstvo spoznalo, da mu pogodbe z Benetkami krnijo svobodo in samostojnost, zato je iskalo izhod v samoobrambnem povezovanju s sosednjimi mesti, zlasti s Koprom, pa tudi v krepitvi lastne avtonomije. Gospodarskemu razcvetu, ki sta ga istrskim mestom prinesli pomorska trgovina in trgovina z zaledjem, gre zasluga, da so si nekatera mesta že ob koncu 12. stoletja priborila avtonomijo in postala svobodne komune z voljeno oblastno strukturo: Piran leta 1192. Ob lastni izbiri mestnih načelnikov – podestatov so mesta med seboj celo sklepala trgovske pogodbe. Že v drugi polovici 13. stoletja je začela Beneška republika osvajati istrska mesta in leta 1279 zasedla Koper, leto kasneje Izolo, leta 1283 pa še Piran.  Od 15. do 17. stoletja so Piran pretresali socialni boji med plemstvom in populari, ki so se upirali in izražali nezadovoljstvo zaradi plemiškega upravljanja občinskih blagajn, lastništva nad solinami in zemljo v zaledju ter zaradi političnih pravic, ki so jih želeli pridobiti. V Istro se je razširil tudi protestantizem, ki se je v Piranu pojavil že v 30. letih 16. stoletja. 17. in 18. stoletje Tudi v 17. in 18. stoletju je piranska meščanska družba še vedno živela v ozračju kulture humanizma in renesanse, ki se mu je v 17. stoletju pridružil še zdravnik Prospero Petronio.  Dobro desetletje kasneje (1692) se je v Piranu rodil Giuseppe Tartini, violinist, skladatelj in glasbeni pedagog, ki je napisal nad 300 glasbenih del, med katerimi številna sodijo med najboljše glasbene stvaritve 18. stoletja. Avstrijska zasedba v letih 1797–1805 in krajše obdobje francoske oblasti v okviru Italijanskega kraljestva (1805–1809) in Napoleonovih Ilirskih provinc (1809–1813) sta poleg upravnih, družbenih in političnih sprememb mestu prinesla tudi nekaj manjših urbanističnih posegov v mestno tkivo in bližnje zaledje. Cesarska Avstrija je v 19. stoletju Piranu znova prinesla blaginjo. K temu so pripomogle predvsem soline, saj je Avstrija z oživljanjem solne proizvodnje znatno razširila Sečoveljske soline, ki so dajale okoli 40.000 ton soli letno. Izvor imena Piran Ime kraja je verjetno grškega izvora, in sicer iz posmostaljenega srednjegrškega pridevnika πυρρανoς 'rdeč', s čimer so poimenovane rdečkaste flišne kamenine na področju Pirana. Manj verjetne so starejše razlage, da ime izhaja iz nekega ženskega grškega osebnega imena Πυρρα, keltsko pyrn, ki se je v rednem jezikovnem razvoju razvilo iz bior-dun v pomenu 'vrh hriba' ali iz lat. pirus v pomenu 'hruška'. V starih listinah se kraj omenja v začetku srednjega veka v latinščini kot Pyrrhanum , približno leta 670 Piranum, Piranom, ex Pirano, 933 de Pirano, 974 Pyranum, in 1282 Piranum. Prve omembe mesta Piran in njegov razvoj skozi čas Naselje se je začelo razvijati v zgodnjem srednjem veku, v starih zapisih v začetku srednjega veka se Piran prvič omenja v latin. kot Pyrrhanum. V 2. polovici 8. stoletja je skupaj z Istro prišel izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je dobil leta 1274 statut, leta 1283 je sprejel oblast Benetk, ki je trajala do propada Beneške republike leta 1797, nato pa je do leta 1918 (s prekinitvijo v obdobju francoske oblasti) spadal pod Avstrijo. V času francoske oblasti je v njegovi bližini leta 1812 prišlo do pomorske bitke med angleškimi in francoskimi bojnimi ladjami, znane kot bitka pri Piranu. Med svetovnima vojnama je bilo to področje v Italiji, od leta 1947 do 1954 v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ko pa je bila ta ukinjena, je Piran pripadel Jugoslaviji.  Zavetnik mesta je sveti Jurij. Prebivalstvo in jezik Staro mestno prebivalstvo je bilo romansko, pod vplivom Benetk je v novem veku prevladal beneški govor. Od začetka 9. stoletja so v mestno zaledje prodirali Slovani, ki so se doseljevali tudi v mesto, a njihov vpliv na jezikovno podobo Pirana je bil še več stoletji neznaten. Skladatelj Giuseppe Tartini je imel v Piranu glasbeno šolo, ki so jo obiskovali učenci iz vse Evrope. Razvoj trgovine v Piranu Naravna gospodarska danost Pirana sta obmorska lega in rodovitno zaledje, ki je že od srednjega veka spadalo k mestu. Na rtu Ronek je mejilo na ozemlje sosednje Izole, na rtu Savudrija pa na umaško območje. Po letu sta 1954 Kaštel in Savudrija kot južna dela piranskega katastrskega okoliša pripadla LR Hrvaški. Morje je omogočalo ribolov in pomorsko trgovino, zaledje pa pridelavo sadja (grozdje, olive) ter vrtnin. Čeprav so Benetke v tem delu Jadrana nadzirale ves trgovski promet, se je Piran vanj uspešno vključil. To je omogočala proizvodnja kakovostne soli (solarne v Strunjanu, Luciji in Sečovljah), deloma tudi vina in oljčnega olja. Ob razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče (1719) je bil Piran hkrati z drugimi istrskimi mesti oškodovan v trgovskem pogledu, kar je zavrlo njegov razvoj. Piransko gospodarstvo je še naprej temeljilo na poljedeljstvu, ribištvu in proizvodnji soli, predvsem v sečoveljskih solinah, ki so bile edine primerne za preobrazbo v modernejši obrat. Razvoj turizma K razvoju prometa ter boljšemu pretoku ljudi in blaga je veliko pripomogla ozkotirna železnica Trst–Poreč, zgrajena v letih 1900–1902. Ob koncu 19. stoletja se je z ugodnejšimi prometnimi povezavami pričel tudi razvoj turizma. V Portorožu se je začel razvijati predvsem zdraviliški turizem, ki je klimatsko ugodnemu in prijetnemu kraju prinesel ugled in sloves najlepšega turističnega središča ob vzhodnem Jadranu. Tartinijev trg je postal osrednji piranski trg ob koncu 13., današnjo podobo pa je dobil v drugi polovici 19. stoletja. Z zasutjem mandrača so ustvarili prostorno tržno ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše občinske ustanove (občinska in sodna palača itn.) ter meščanske stavbe, od katerih se je v prvotni obliki ohranila le gotska hiša, imenovana Benečanka. Trg so poimenovali po slavnem piranskem rojaku, violinistu in komponistu Giusseppu Tartiniju (1692–1770), ki je ime rodnega mesta ponesel daleč po Evropi. SOLINARSTVO Pomen solin Na območju današnje občine Piran so bile v preteklosti razvite različne gospodarske dejavnosti, prednjačile pa so kmetijstvo, ribištvo, pomorske dejavnosti, trgovina in solinarstvo. Solinarstvo in trgovanje s soljo sta bili tako pomembni za razvoj Pirana, da njuno omembo najdemo že v najstarejših ohranjenih piranskih statutih iz leta 1274. Do prvih večjih zabeleženih tehnoloških izboljšav v solinah je prišlo v 80. letih 14. stoletja, ko je mesto že dodobra sprejelo vladavino Beneške republike. Uvedli so tak način pridelave soli, kot so ga imeli na Paških solinah. Solinarji, mojstri s Paga, so prišli v Piran in pripravili solne bazene za nov način priprave tal v kristalizacijskih bazenih, kavedinih. Postopek vzgoje sedimentne plasti iz alg, sadre in solinskega blata na dnu bazenov za pobiranje soli, imenovane petola, je omogočil pridobivanje čiste in od tedaj za Piran značilno bele soli. Zaradi velikih količin pridelane bele soli in njene kakovosti je imel Piran stoletja dolgo velik ugled in pomen med mediteranskimi proizvajalci soli. Delo v solinah skozi zgodovino V solinah so solinarji delali celo leto. Zaradi oddaljenosti solin od Pirana so gradili solinarske hiše, v katerih so prebivale solinarske družine v času pridobivanja soli in začasno skladiščile družinski solni pridelek. Na še danes aktivnih predelih solin Lera, kjer so v začetku 20. stoletja spremenili način proizvodnje soli, solinskih hiš ni več. Drugače je na opuščenem predelu Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, kjer ostanki solinskih hiš še danes dajejo značilen in prepoznaven pečat krajini. Meščani so se v času solne sezone preseliti v solinarske hiše, ki so stale v neposredni bližini solnih polj. Tako so imeli dve bivališči: mestno v času zime, pred poletjem pa so se s svojimi ladjicami odpravili v soline, kjer so ob delu dočakali jesen. Bivanje v solinah so si uredili v kamnitih hišah, kjer so imeli vse najnujnejše za življenje in delo na solinah. V temnih kleteh so skladiščili pridelano sol, v majhnih izbah so si privoščili kratek nočni počitek. Gospodinje so pekle kruh v posebnem kaminu zadaj za hišo. Kratek izsek iz življenja solinarjev prikazuje Muzej solinarstva, kjer si je mogoče ogledati obnovljeno solinarsko hišo in stari način pridelovanja soli. Za Fontanigge so značilne tudi vetrne črpalke, ki so jih solinarji začeli uporabljati v prvi polovici 19. stoletja in so solinarskemu področju dajale svojevrsten čar. Z njihovo pomočjo so izkoristili moč vetra in prečrpavali vodo iz nižjih v višje predele ter si tako olajšali delo in povečali učinkovitost. V tem obdobju je v piranskih solinah bilo aktivnih okoli 7.000 kristalizacijskih bazenov. Njihovo število se je spremenilo šele z modernizacijo Lere na začetku 20. stoletja. Povezanost Pirana s solinami je močna še danes. Prav Občina Piran s svojimi solinami uvršča Republiko Slovenijo v krog mediteranskih držav, v katerih se še vedno na tradicionalen in naraven način predeluje sol. Iz čiste morske vode, s pomočjo sonca, vetra in truda solinarjev je pridelana sol, na katero je občina Piran vsako leto znova ponosna.

2018. Gregor Babšek..Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.