TARTINIJEV TRG

Guiseppe Tartini Giuseppe Tartini, je bil eden največjih violinistov svoje dobe, izjemno priljubljen pa je bil tudi kot predklasični skladatelj skladatelj in izviren glasbeni teoretik. Na izoblikovanje njegovega stila je najbolj vplival baročni mojster Arcangelo Corelli, Tartinija pa zaradi pogoste uporabe okraskovin vseh vrst trilčkov uvrščajo med rokokojske skladatelje. Po skladatelju je poimenovan osrednji piranski trg , kjer se nahaja tudi njegova rojstna hiša, z njegovim imenom pa so si pomagali tudi nekaterislovenski glasbeni ansambli, Godalni kvartet Tartini, Trio Tartini, in tako dalje. Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu 8. aprila 1692. Oče Gian Antonio je bil firenškega porekla in je prišel v Piran najverjetneje zaradi trgovanja. Kasneje se je zaposlil kot javni pisar za odkup soli. Mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu, kasneje pa so ga vpisali v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru. Verjetno je obiskoval tudi piransko akademijoI virtuosi, ki je združevala vse izobražene piranske meščane, da so na svojih srečanjih razpravljali o glasbi, umetnosti, literaturi. Šolanje je nadaljeval v koprskem kolegiju . Oče je želel, da bi se posvetil duhovniškemu poklicu, a sina je nemirna narava gnala drugam. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti univerze v Padovi . Po nevšečnostih zaradi poroke s škofovo nečakinjo je moral Padovo zapustiti. Zatekel se je v Assisi , kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Biografski podatki za nadaljnja leta so skopi: znano je, da je igral v raznih gledaliških orkestrih in nastopal kot solist, svojo violinsko igro pa je izboljševal tudi v Anconi , kjer je študiral dve leti. Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Imenovan je bil brez predhodne avdicije, kar priča o velikem slovesu, ki ga je užival kot virtuoz. Po krajšem bivanju v Pragi je na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči deloval predvsem v Padovi, kjer je zopet prevzel vodstvo glasbene kapele v stolnici. Leta 1728 je ustanovil slovito violinsko šolo La scuola delle nazioni. Učenci so vanjo prihajali iz raznih koncev Evrope, zato se je Tartinija prijel vzdevek Il maestro delle nazioni (glasbeni mojster narodov). Umrl je v Padovi 26. februarja 1770. Pokopan je v cerkvi svete Katarine v Padovi (Chiesa di Santa Caterina). Na pročelju cerkve je vzidana tudi spominska plošča. Zapustil je obsežen opus: okoli 130 koncertov, prek 170 sonat za violino in tako dalje. Pisal je predvsem za violino. Njegovo najslavnejše delo je sonata Vražji trilček. Legenda pripoveduje, da se mu je v snu prikazal sam vrag, ki je igral na violino. Takoj ko se je prebudil, je melodijo zapisal. Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino. Tartinijev spomenik Ob 200-letnici rojstva leta 1892 so mu meščani Pirana želeli postaviti spomenik, a dela so se nekoliko zavlekla, tako da so šele leta 1896 postavili na visok podstavek bronasti kip mojstra v nadnaravni velikosti. Spomenik je delo beneškega kiparjaAntonia dal Zotta. Z domišljeno postavitvijo obvladuje trg in ga prostorsko povezuje s kompleksom cerkve svetega Jurija, ki dominira nad mestom. Sploh v novejšem času so iz kipa nekajkrat ukradli lok, ki ga Tartini drži v roki. Tartinijeva hiša Tartinijeva hiša je rojstna hiša skladatelja in violinista Guiseppeja Tartinija. Stoji na Tartinijevem trgu v Piranu. Stavba spada med najstarejše hiše v tržnem stavbnem plašču. Mestne listine iz leta 1384 jo omenjajo kot gotsko stavbo Casa Pizagrua, a kasneje so njeno zunanjost predelali v neoklasičnem slogu. V njej je bil rojen Giuseppe Tartini. Nazadnje je bila prenovljena v letih 1985 - 1991. Med prenovitvenimi deli so v njej odkrili zanimive stenske poslikave. V hiši je sedež Skupnosti Italijanov in je namenjena kulturnim prireditvam, razstavam in različnim umetniškim delavnicam. V prvem nadstropju je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je umetnik zapustil družini Tartini. Najzanimivejši eksponati so posmrtna maska, mojstrova violina, črtalnik, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj in Tartinijev portret v olju. Med rokopisnim gradivom je najbolj zanimivo pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila lokovne tehnike. Tartinijev trg Tartinijev trg je največji trg in središče Pirana. Ime je dobil slavnem piranskem rojaku, violinistu in skladatelju Guiseppeju Tartiniju. Trg je bil nekoč mandračali notranje pristanišče za jadrnice in ribiške čolne. Nekoč se je nahajal zunaj mestnega obzidja, saj je najstarejše delno ohranjeno obzidje potekalo za današnjo občinsko palačo, zunaj njega pa je samevala le cerkev svetega Petra. Že v srednjem veku je bil obdan z najpomembnejšimi mestnimi palačami in hišami premožnih meščanov. Današnjo podobo je trg dobil v 2. polovici 19. stoletja. Leta 1894 so mandrač zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov zasuli in tako je nastala prostorna tržna ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe, od katerih se je v prvotnih oblikah ohranila le gotska hiša, imenovana Benečanka. Cerkev svetega Petra so 1818 obnovili. Delo so zaupali arhitektu Pietru Nobileju. Neorenesančno občinsko palačo na je v letih 1877−1879 načrtoval in gradil tržaški arhitektGiovani Righetti. Guiseppe Moso in Enrico Nordio sta v letih 1885−1891 vodila gradnjo nove Sodne palače ob zahodnem robu trga. Ob zgraditvi električne železnice, ki je mesto v letih 1909 - 1953 ovezovala s Portorožem in Lucijo, so po trgu eliptično speljali tirnice. Motiv te ureditve se kaže tudi v zasnovi današnje elipsne ploščadi iz belega kamna, ki jo je ob 300-letnici Tartinijevega rojstva projektiral arhitekt Boris Podrecca. Kamnita stebra in zastave Stebra sta nastala v 15. stoletju in danes krasita vhod na trg. Njuno prvotno mesto je bilo pred staro Mestno hišo. Na prvem je uporabljen krilati lev svetega Marka. Pod njim je latinski napis, ki se v prevodu glasi: glej krilatega leva, ki grabi ozemlje, morje in zvezde. Na desni strani je grb takratnega piranskega podesta in latinski napis, ki v prevodu pravi: tebi, Segredo Ludvico, pošteni zaščitnik, v čast. Na levi strani stebra je občinski grb, pod njim pa dolžinske mere. Na drugem stebru je na sredini upodobljen sveti Jurij na konju, zaščitnik mesta, pod njim pa napis: z našimi molitvami ostajaš varna piranska zemlja. Na desni strani stebra je petelinja noga, grb družine Malipiero, na levi strani pa neznan grb. Na tem stebru so izobešali mestno zastavo z belim poljem in rdečim križem - simbolom svetega Jurija. Gledališče Guiseppe Tartini Gledališče Guiseppe Tartini, znano tudi kot Tartinijevo gledališče je gledališče v Piranu in tudi mestna znamenitost.Prvotno je bilo mestno gledališče predvideno na prostoru nekdanje Mestne hiše oziroma za njo. Zgradili so le novo Mestno palačo, prostor, ki je bil predviden za izgradnjo gledališča, pa je ostal nepozidan. Načrt za Tartinijevo gledališče je delo Gioachinna Grassija in Giocoma Zamattia, s poslikavo pa je sodeloval še slikar Napoleon Cozzi. Vhodni prostor in gledališka dvorana sta arhitektonsko razkošno urejena in obogatena s poslikavami.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.