POSTOJNA

Postojna leži na severni strani pivške kotline in je zaradi ugodnih prometnih poti in lege med Ljubljano, Trstom, Gorico in Reko že od nekdaj upravno in gospodarsko središče Notranjske. Postojna in njena okolica je bila naseljena že v najstarejših obdobjih človeške zgodovine. O prvih prebivalcih na tem območju pričajo najdbe iz Predjame, Postojnske jame in Betalovega spodmola. Najstarejši najdeni predmeti so iz dobe paleolitika, pa tudi iz kasnejših obdobij (neolitik, bronasta in železna doba). Samo mesto se je najprej razvilo ob vznožju Soviča, pozneje pa se je predvsem z izgradnjo železnice razširilo ob robu kotline. Prvič je bila Postojna v zgodovinskih virih omenjena leta 1226, leta 1432 je bila vas povzdignajena v trg, z nadaljnim razvojem, predvsem po izgradnji železnice in odkritju notranjih delov Postojnske jame pa je leta 1909 pridobila mestne pravice. Postojna (nemško Adelsberg, italijansko Postumia) je mesto v Sloveniji in upravno središče občine Postojna. Mestno naselje in upravno središče leži na položnem pobočju nad dnom vzhodnega dela Spodnje Pivke, pod južnim robom Postojnskih vrat (612m), kjer je najzložnejši prehod iz notranjosti Slovenije proti morju. Tod vodijo stara cesta, avtocesta in železnica iz smeri Ljubljane, ki je oddaljena 48 kilometrov. K Postojni spadata še zaselka Ravbarkomanda in Mačkovec, oba na območju Postojnskih vrat. Ker je na območju veliko gozdov, se je razvila lesna, pozneje pa tudi strojna in živilska industrija. Pomembna panoga je turizem. Na severnih pobočjih Javornikov je vzhodno od mesta smučarsko središče Kalič, ki pa že več let ne obratuje. Postojna je tudi izobraževalno središče s srednješolskim centrom, višjo šolo in gozdarsko šolo, upravno središče s sodiščem ter trgovsko, zdravstveno in kulturno središče. V mestu sta župnijska cerkev sv. Štefana in podružnična cerkev sv. Lazarja na pokopališču. Mesto leži na stiku apnenca in fliša. Fliš je omejen na dno Pivške kotline. Vode, ki tečejo po njem, se izlivajo v reko Nanoščico, sem pa z Zgornje Pivke priteče tudi reka Pivka. Oba vodotoka se združita in kot Pivka pod Postojno ponikneta v znameniti, za množičen obisk urejeni Postojnski jami. Podzemnemu toku je mogoče slediti še v Črni in Pivki jami, potem pa voda skozi neprehodne sifone odteka v Planinsko jamo. Največja znamenitost Postojne je Postojnska jama. Poznali in obiskovali so jo že v srednjem veku, o čemer pričajo podpisi iz 13. stoletja v Rovu starih podpisov. V Valvasorjevem času so obiskovalce vodili tudi v Črno jamo. Del jame, ki je danes turistično urejen, je leta 1818 odkril jamski vodnik Luka Čeč. V Postojni je delovala posebna jamska komisija, ki je skrbela za vodenje po jami, pa tudi za razvoj turizma nasploh. Število obiskovalcev je stalno naraščalo, samo leta 1985 si je jamo ogledalo 942.258 turistov, njihovo skupno število pa je do leta 1987 preseglo 23 milijonov. Do danes je jamo obiskalo preko 34 milijonov ljudi. Postojna z okolico nudi obiskovalcem obilo zanimovosti, predvsem edinstvenih naravnih znamenitosti in kulturno zgodovinskih spomenikov. Razgibani tereni v okolici so idealni za tek, pohodništvo, jahanje, nabiranje gob in ostalih goznih sadežev. Bližnji vrhovi Nanos, Sv.Lovrenc, Javornik in drugi pa vabijo v svoje okrilje tudi zahtevnejše planince. Turistični utrip dajejo mestu tudi številne prireditve. Največji sta gotovo Furmanski praznik in Viteške igre. Na poti proti Predjamskem gradu je v kozolcu "toplarju" na ogled zbirka starega orodja, ki so ga včasih uporabljali kmetje in gozdarji. Znane so tudi razne tradicionalne prireditve v okoliških krajih ( Krompirjeva noč, Jakobov dan, Gozdar in kmet nekoč in danes), v Postojni pa poleg ostalih prireditev v mesecu avgustu poteka tudi poletni festival "Zmaj ?ma mlade". Med Cerkniškim in Planinskim poljem leži slikovita kraška dolina Rakov Škocjan. Dolina je dolga okoli 2,5 km, ki jo je postoma oblikovala reka Rak. Rak izvira v Zelških jamah in teče po podorni dolini in jo občasno tudi poplavi. Na njenem dnu se košeni mokrotni travniki prepletajo z otočki poplavnih gozdov z dobom, po obrobju doline pa najdemo ilirski bukov gozd. Ostanka stropa nekdanje jame, ki je oblikovala podorno dolino Rakov Škocjan sta Veliki in Mali naravni most. Krajinski park Rakov Škocjan skriva mnogo naravnih lepot in je nekakšna kraška dolina, po kateri se vije struga vode, ki povezuje Planinsko in Cerkniško polje. Nastanek doline je povezan z raztapljanjem apnenca. Vodo oz. deževnica, katera pronica skozi razpoke v apnencu, počasi raztaplja apnenec. Tako nastajajo velike razpoke in dvorane. Tako se je zgodilo tudi z Rakovim Škocjanom, ko je voda vedno bolj tanjšala kamnino jamskega stropa, da se je ta zaradi lastne teže porušil. Zaradi tega je nastal kanjon, katerega je voda skozi zgodovino oblikovala v dolino Rakov Škocjan. Na dveh mestih se strop ni popolnoma zrušil, ostanke po so poimenovali Mali naravni most ter Veliki naravni most. Kot pove samo ime, se razlikujeta po sami velikosti. Voda, ki se vije oziroma teče po dolini imenujemo reka Rak. Dolina Rakov Škocjan je dobila ime po cerkvi svetega Kancijana, od katere so ostale le še ruševine. Park Rakov Škocjan, je zaradi prizadevanja naravovarstvenikov in naravoslovcev leta 1949 dobil naziv in je sedaj zavarovan kot krajinski park. Ob izhodu iz prostranih mešanih gozdov Notranjske se obiskovalcu odpre veliko kraško polje s presihajočim Cerkniškim jezerom. Kadar je jezero polno vode ga zlahka najdete saj meri do 29 km² in je največje v Sloveniji. Na svetu morda ni jezera, ki bi ponujalo toliko različnih vtisov kakor ravno Cerkniško jezero. Na njem lahko opazujete ptice, preizkušate svojo ribiško srečo, lovite ravnotežje na zamrznjenih ledenih ploskvah, zaužijete lepoto sončnega vzhoda in še bi lahko naštevali. Vendar pa se rado tudi zgodi, da stojite na jezeru in ga ne vidite. Takrat se razkrijejo s pisanim cvetjem posejani mokrotni travniki in osupljivi požiralniki s pomenljivimi imeni, kot so Vodonos, Rešeto, Retje, Kotel, Mala in Velika Bobnarica, ter ponorni jami Velika in Mala Karlovica. Skozi slednji voda ponikne in ponovno priteče na plan v kraški dolini Rakov Škocjan. Cerkniško jezero je del porečja kraške Ljubljanice. Fenomen presihajočega Cerkniškega jezera je po svetu zaslovel kot kraj, kjer lahko na istem mestu pasejo živino, orjejo njive ter lovijo ribe in se vozijo s čolni. Ko je jezero polno, predstavlja največjo jezersko površino v Sloveniji, nato pa presahne in razkrije svoje ekstenzivne kmetijske površine. Skozi letne čase kaže popolnoma različne obraze in da res občutimo kaj sploh Cerkniško jezero je, se moramo semkaj vrniti večkrat. Jezero si lahko ogledamo iz večih vogalov, predlagam pa, da začnemo v vasi Dolenje jezero, kjer so domačini uredili muzej o njihovi znamenitosti svetovnega formata.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.