Ankaran

Ankaran (italijansko: Ancarano) je edino naselje v najmlajši slovenski občini Ankaran. Nekdaj manjša vas se je po drugi svetovni vojni začela razvijati predvsem kot turistična lokacija. Ankaran zaživi predvsem poleti z mnogo turisti, takrat tudi izpeljejo prireditvi, kot sta Ankaranska noč in Srednjeveška tržnica. Majhno, romantično in urejeno mestece na samem zacetku slovenskega morja je lahko razpoznati. V zavetju pred burjo. hladnim severovzhodnim vetrom, z obilico sonca, s svojim milim sredozemskim podnebjem se v njegovih nedrjih skriva pestra preteklost.

ZGODOVINA ANKARANA
Izvor imena
Po nekaterih virih, naj bi bil Ankaran naseljen že v rimskih časih. Eni viri pravijo, naj bi se imenoval Ancaria, to izhaja iz teorije, da naj bi kraj dobil ime po opatu samostana, sv. Nikolaju Ancaranu (kar bi bilo zelo težko verjeti, saj je bil samostan zgrajen v 11. stoletju, to je celih 6 stoletij po propadu Zahodnega rimskega cesarstva). Drugi viri govorijo o tem, da naj bi se kraj takrat imenoval Ultra, kar tudi ni pojasnjeno. Na to bi lahko kazalo poznejše ime Valdoltra (Vale d'Oltre - italijansko dolina z druge strani, kasneje imenovano Val d'Oltra).

Rimljanski ostanki
Iz časov Rimskega imperija, je bila na pobočju nad Ankaranom (zdajšnji Hrvatini), postojanka rimske obcestne straže (ostanki temeljev so vidni v Božičih), za nadzor rimske ceste, ki je tekla skozi Škofije, med pobočjem Tinjana in Miljskih hribov (ostanki le-te so vidni na križišču Bivje, za katero je tudi na starih mapah zapisano ime Ancarano). Iz rimskih časov, mogoče celo grških, naj bi bili tudi ostanki, ki so jih izkopavali pri hribu Srmin.

Širitev kraja
V 9. stoletju je dal Taratni tržaški škof zgraditi majhno cerkev posvečeno sv. Apolinariju Gaselskemu (s. Apollinare del Gasello), saj se je kraj takrat imanoval Gasello. Leta 1072 je tržaški škof Adalger podaril cerkev sv. Apolinarija z vso pripadajočo posestjo Benediktinskemu samostanu S. Niccolo iz Benetk. Benediktinci so svojo posest povečali, tako da se je začela širiti izven meja Ankarana, v Koper in na zahodno obalo Istre, vse do Poreča. Samostan, ki je nastal s poznejšo širitvijo in prizidovanjem, je najstarejša zgradba v Ankaranu in njegova turistična in kulturna znamenitost. Samostan se je pozneje poimenoval San Niccolo (sv. Nikolaj).

Vloga samostana svetega Nikolaja
Okoli samostana naj bi takrat zraslo nekaj manjših kmetij, s priseljevanjem kolonov iz sosednje Furlanije, kar je bila v tistih časih ustaljena praksa, saj so se morali samostani preživljali sami. Iz le-teh kmetij naj bi nastali zametki današnjega kraja. Tako kot v zdajšnjih časih, so se takrat samostani ukvarjali in primarno preživljali z gojenjem raznih žlahtnih rastlinskih kultur.

Tako ima samostan v Ankaranu veliko zaslug za razvoj oljkarstva in vinogradništva v teh krajih. Znano je, da je samostan z vinom iz svojih vinogradov, oskrboval hišo vojvode Filippa Viscontija in slavno družino Litta. Pod imenom Lacrimae Christi, se je v 16. stoletju vino iz teh krajev izvažalo v nemške dežele. Samostan se je tudi ukvarjal s pridelovanjem oljčnega olja. V okolici hotela Convent, so še zdaj vidne posode, v katerih so olje shranjevali. Po zapisih, iz sredine 16. stoletja, je tudi razvidno, da samostan ni plačeval davka, za oljčno olje, ki so ga pridelali v svojih stiskalnicah (torklah). Pred leti so bile te ogromne torkle odstranjene.

Samostan v svojih spisih omenja tudi dva koprska škofa in škofa iz Novigrada, Giacoma Filippa Tommasinija, ki je zapisal: "Poleti prihajajo menihi iz Benetk semkaj na zabavo, saj je v teh krajih zdravo podnebje in gredo lahko menihi svobodno na ribolov, na samotne obale." Samostan so Benediktinci skozi stoletja obnavljali in širili. Najstarejši del samostana, je še zdaj viden na severo-zahodnem delu stavbe. Leta 1572, je bil dokončan tudi zvonik (v Guelfskem stilu), tako, da je v začetku 17. stoletja samostan dobil približno tak videz, kot ga ima še danes (seveda brez vseh novodobnih sprememb). V tistih časih, se je cerkvice ob samostanu prijelo ime S. Niccolo d’Oltre (sv. Nikolaj Oltrski, pozneje S. Niccolo d’Oltra), da so jo lahko koprčani razlikovali od svoje, ki je stala ob koprskem pristanišču. Iz časa delovanja samostana sv. Nikolaja (s. Niccolo), je tudi sarkofag, ki je razstavljen v le-tem (znan po vklesanih enakostraničnih križih).

Kuga, ki je divjala po Istri v letih 1630/31, je drastično razredčila prebivalstvo v kraju (kot v celotni Istri), kar je povzročilo odhod menihov iz samostana (zadnji pater ga je zapustil leta 1641). Od takrat je samostan deloval samo še kot letna rezidenca benediktinskega reda. S prebiranjem zapiskov koprskega škofa Zenona, iz leta 1661, zvemo tudi, da se je le-ta takrat pritoževal, nad nemoralnim obnašanjem menihov.

Ukinitev samostana
Samostan sv. Nikolaja je deloval celih 5 stoletij, tako da je v času od 14. do 18. stoletja postal manjša zakladnica umetniških del. Večji del tega zaklada je skrivnostno izginil brez sledu, ko je Beneška republika leta 1774 samostan ukinila. Tega leta je samostan z vsem posestvom kupila koprska plemiška družina Madonizza in ga spremenila v svojo poletno rezidenco. Vodnjak, ki se nahaja na zunanji terasi, sta leta 1835 zgradila Bonifazio iz Pirana in Dominik iz Kort nad Izolo. Leta 1880 so bili dograjeni na pročelju trije oboki in v njihovo notranjost je bilo postavljeno kamnito stopnišče, da bi tako omogočili obiskovalcem občudovanje dvorišča z vodnjakom. V času Napoleonovih Ilirskih provinc je v samostanu delovala vojaška bolnica, pozneje pa je Avstrija v njem namestila okrevališče za svoje mornariške častnike.

Razvoj zdravstva
Leta 1818 izide v Regensburgu knjiga takratnih popotnikov dr. Heinrich Hoppea in Friederich Hornschuha v kateri se navdušujeta nad tukajšno bogato botaniko in subtropskim Ankaranskim rastlinjem. Takrat se je razširilo mnenje, da je tamkajšnje podnebje primerno za terapevtsko zdravljenje pljučnih in kostnih bolezni, s pomočjo sonca in morja. Zato postane zdravstvena dejavnost na področju Ankarana v času od razpada Ilirskih provinc, do začetka prve svetovne vojne primarna dejavnost teh krajev. Tako sta na tem območju zrasla Sanatorij za pljučno tuberkulozo (zdajšnja kasarna Slovenske vojne mornarice in okoliške zgradbe) in leta 1909 otroško obmorsko okrevališče za otroke s kostno tuberkulozo.

ANKARAN DANES
Samostan postane po prvi svetovni vojni kot hotel, del turistične ponudbe, skupaj z igrišči in kopališčem sv. Nikolaja (odprtim leta 1925). Po drugi svetovni vojni se na posestvu samostana razvije hotelski in kamp kompleks Adria, v otroško obmorsko okrevališče, pa se vseli svetovno priznana Ortopedska bolnica Valdoltra. Na Debelem rtiču se pozneje ustanovi Mladinsko okrevališče. V Sanatoriju za pljučno tuberkulozo je do leta 1985, delovala Bolnica Ankaran, pozneje preseljena kot interni oddelek v Bolnico Izola. Na temelju vseh teh dejavnosti, ki so se naselila na področju zdajšnjega Ankarana po drugi svetovni vojni, se je začelo graditi tudi zdajšnje naselje. Prvotno, kot stanovanjsko naselje za delavce v vseh teh dejavnostih, naknadno, pa tudi, kot samostojen kraj.

Na tem kraju so med gradnjo zdravilišča naleteli na mozaik iz rimske dobe, ki je shranjen v koprskem Pokrajinskem muzeju. Bolnišnica Valdoltra je bila ustanovljena leta 1909 za bolnike s kostno-sklepno tuberkulozo iz celotne tedanje Avstro-Ogrske. Po I. svetovni vojni jo je obnovil ameriški Rdeči križ, leta 1920 pa jo je prevzel italijanski Rdeči križ. Po II. svetovni vojni je postala Valdoltra jugoslovanski “Zvezni inštitut za kostno-sklepno tuberkulozo” – do leta 1947, ko se je začasno preselila v Rovinj. Po obnovi v letih 1951-1956 se je ob upadanju kostno-sklepne tuberkuloze preusmerila v ortopedijo in se l. 1961 preimenovala v Ortopedsko bolnišnico Valdoltra.

ZNAMENITOSTI