PIRANSKE CERKVE |
|
Cerkev Marije
Snežne Cerkev je bila zgrajena leta 1404 kot zasebna kapela piranske meščanke Engaldrude da Vanto. V 17. stoletju je bila barokizirana, tedaj jo je prevzela bratovščina Marije Snežne. V tlorisu gotska stavba je bila barokizirana n na novo opremljena sredi 17. stoletja, ko jo je prevzela bratovščina Marije Snežne. V čas originalne opreme gotske stavbe sodita leseni tabli Križanje in Oznanjenje, datirani v čas okoli leta 1400. Glavni baročni oltar z oltarno podobo Marije na oblakih z angeli je iz leta 1669. Iz časa baročne predelave se je ohranil dragocen cikel oljnega slikarstva, opremljen z rezljanimi okvirji. Cerkvena notranjščina je bila skupaj z opremo restavrirana in spomeniško prezentirana ob koncu šestdesetih let, v letih 2000-2002 pa je bila obnovljena streha ter notranjost prezbiterija. Cerkev Marije Snežne je ena izmed cerkva v Piranu. Nahaja se na Bolniški ulici. Cerkev je prvič omenjena leta 1404. Denar za njeno gradnjo je darovala bogata piranska gospa. Prezbiterij krasi baročni oltar iz 17. stoletja. Na zidovih v ladji visijo številne slike v lesenih, rezljanih okvirjih, ki jih je izdelal B. Marangona iz Mantove leta 1666. Glavna slika nad vhodom na vzhodni strani prikazuje čudež snega in je datirana v drugo polovico 17. stoletja. Leta 1969 so na slavoločni steni odkrili sliki Križanja in Oznanjenja. Tabelna slika Oznanjenje je delo beneškega slikarja iz let okoli 1430, Križanje, ki je nameščeno v zašiljenem gotskem oboku, pa je nastalo nekoliko kasneje, v letih 1450 - 1460. Mogoče ga je pripisati mojstru Nicolaju di Antoniu iz Pirana, ki ga omenjajo arhivski viri in je deloval v Padovi. Cerkev Marije Tolažnice Cerkev Marije Tolažnice je ena izmed cerkva v Piranu. Nahaja se v Ulici XI. korpusa. Cerkev je bila sprva posvečena svetemu Mihaelu. Njena prvotna oblika je iz leta 1439, v 17. stoletju (čas baroka) pa je bila renovirana, zato je tako zunaj kot tudi znotraj značilno baročna. Ob glavnem oltarju iz 18. stoletja visi slika Marije z otrokom. Oprema cerkve je zelo bogata: štiri slike, ki predstavljajo zgodbe iz življenja sveti Avguština, so najprej pripisovali F. Fontebassu, danes pa jih prisojajo G. P. Tiepola, učencu in nasledniku velikega Piazzette. Najpomembnejša slika, ki je stala na glavnem oltarju, je bila Marija s pasom, delo G. P. Tiepola, ki so jo leta 1940 prenesli v Italijo. Pozornosti sta vredna tudi intarzirana strenska obloga in lesen okvir beneškega rezbarja Brustolona. Cerkev Marije Zdravja Cerkev Marije Zdravja, znana tudi kot cerkev svetega Klementa, kateremu je bila nekoč posvečena, je ena izmed cerkva v Piranu. Stoji na Prešernovem nabrežju. V marsikaterem turističnem vodniku ali na zemljevidu je označena kot sveti Klement. Cerkev je omenjena že v 13. stoletju. Sedanjo podobo je dobila po številnih prenovitvenih delih leta 1773 ter po temeljiti restavraciji leta 1890. Posvečena je bila enemu prvih rimskih papežev, svetemu Klemnu (ali Klementu). Zaradi strahotne kuge, ki je v Istri razsajala v 17. stoletju, so cerkev preimenovali v cerkev svete Marije Zdravja, ki je bila kakor sveti Rok priprošnjica pred kugo. Omenjena je že v 13. stoletju kot cerkev sv. Klemena, leta 1631 pa je bila zaradi epidemije kuge preimenovana v cerkev sv. Marije Zdravja. Cerkev je prislonjena na stavbo svetilnika na Punti. Omenjena je v virih iz 13. stoletja, današnjo podobo je dobila v 18. stoletju. Svetnik sv. Klement, zaščitnik mornarjev, je zavetnik cerkve; leta 1631 se zaradi epidemije kuge cerkev preimenuje v Beata Vergine della Salute – Marija Zdravja. V sredini 18. stoletja je bila srednjeveška cerkev barokizirana. Ladja cerkve je v tlorisu podolžen pravokoten prostor s porezanimi vogali, na zahodnem delu je prezbiterij. Na stropu ladje je bogata rokokojska štukatura z osrednjim poljem – reliefna upodobitev alegorije Caritas. Glavni oltar je bil narejen v letih 1778 in 1781 in je delo kamnoseka Gasperja Albertinija, ki je avtor oltarnega reliefa Marijine daritve v templju. Cerkev svetega Donata Piran Cerkev svetega Donata se v pisanih virih omenja prvič leta 1325, čeprav je verjetno nastala že pred tem letom. Cerkev je bila zgrajena na pobudo družine Del Senno, ki je v Piran prišla v 13. stoletju, posvečena pa je mučeniku svetemu Donatu. Njene podobe iz časa nastanka ne poznamo. Bogoslužju je služila vse do leta 1824. Leta 1940 so oltar prenesli v kapelo v Portorož. Baročna fasada cerkve iz poznega 17. stoletja, z umirjenim klasicističnim spodnjim in razigrano razgibanim zgornjim delom (gl. fotografija 1), ustvarja slikovit poudarek v ambientu trga, ki ga je barok temeljito preoblikoval. Leta 1776 so na mestu starejšega vodnjaka na trgu zgradili velik vodni hram, oblikovan kot dvignjena pravokotna kamnita ploščad. Mesto je v 18. stoletju s tem hramom rešilo funkcionalni problem oskrbe z vodo izjemno domiselno, urbanistično in oblikovno kvalitetno. V prvi polovici 20. stoletja pa je mesto Piran potrebo po boljši oskrbi z električno energijo reševalo tako, da je, ob ohranitvi fasadne kulise, porušilo kvalitetno sakralno arhitekturo in na njeno mesto postavilo transformatorsko postajo. Na lokaciji cerkve so bile leta 1988 izvedene obsežne arheološke raziskave, ki so odkrile do takrat nepoznane ostaline antičnega Piranona. Na podlagi odkritih keramičnih posod iz bronaste dobe (18 stoletje pr. K.), ki so ležale v najnižjih kulturnih plasteh, danes lahko sklepamo o prisotnosti življenja na piranskem polotoku že v prazgodovini. Arhitekturni ostanki in drobne najdbe iz 1. stoletja in 2. stoletja n. št. pa so prvi dokaz stalne naselitve, ko Piran verjetno postane središče regionalnega značaja, predvsem zaradi močno razvitega ruralnega zaledja. Anonimni geograf iz Ravene v svojem delu Kozmografija iz 6. stoletja med istrskimi mesti omenja tudi Piranon, torej v obdobju ko zgodovinski dogodki prisilijo prebivalce, da mesto zavarujejo z obzidjem. Prav zgodnjesrednjeveško obdobje (6.-10. stoletje) je na raziskanem prostoru izpričano s številnimi najdbami, ki nakazujejo na naraščajoč pomen mesta. To potrjujejo tudi pisani viri, saj naj bi oglejski patriarh Marcian (619-628) bil doma iz Pirana (HIC EX PIRANO OPPIDO ISTRIE ORTUS), medtem, ko je iz listine cesarja Otona II (974) razvidno, da je imel Piran že svojo faro, ki je bila podrejena oglejskemu patriarhu. V srednjeveškem obdobju (10.-13. stoletje) dobi Stari trg današnjo tlorisno zasnovo in status osrednjega mestnega trga z občinsko palačo. Današnjo podobo pa v 17. in 18. stoletju, ko njegovo mesto prevzame Tartinijev trg. Današnjo podobo je cerkev dobila po prenovi konec 80 let 20. stoletja, delu arhitekta Borisa Podrecce. Prenova je bila izziv arhitektu, saj so morali fasada in zunanji gabariti ostati isti, spremenila pa se je namembnost po zahtevah investitorja. Dekonsakralni cerkvi je bilo potrebno vrniti dostojanstvo navkljub novem programu, ki je obsegal galerijsko-razstavno kot tudi prodajno dejavnost. Galerija obsega razstavni prostor, prodajni prostor in klet. Razstavni prostor je nad “baldahinom“ pod lesenim ostrešjem v obliki obrnjene konstrukcije ladijskega dna in med obrnjenima oknoma iz prosojnega alabastra, ki sta v nasproti ležečih fasadah. - Prodajni prostor pa je pod navedenim “baldahinom“; slednji tvori strop nad “oltarno menzo“, ki služi kot prodajni pult. Iz galerije – nadstropja, ki tako obsega skoraj ves prostor, je mogoče opazovati po stenah obešene slike. - Klet (”kripta“) pa služi za depo, pisarno in pomožne prostore. Baldahin je tudi povezovalni del, ki se s prednjimi podporniki nemoteno nadaljujejo v kletni prostor skozi odprtino v tleh. Prenova spomeniškega objekta Sv. Donat je bila nagrajena s Steletovim priznanjem za leto 1992, ki so ga prejeli arhitekt Boris Podrecca, Anton Mikeln, Alenka Pintar in Gregor Pintar. V arhitekturni zasnovi prenove objekta je bil namen združiti "staro sakralno" z "novim profanim", to je galerijo-prodajalno. Koncept prenove cerkve Sv. Donata za novo galerijsko dejavnost je bil pri tem podrejen obstoječi sakralni zasnovi cerkve: galerija - baldahin, parter - mensa, klet – kripta. Dejavnost galerije je prirejanje samostojnih razstav slovenskih in tujih umetnikov. Predstavljanje del slovenskih umetnikov v mednarodnem prostoru poteka samostojno ali v sodelovanju s slovenskimi (Obalne galerije Piran, Mestna galerija Ljubljana) in tujimi galerijami (Npr. ARCO Madrid, Olympia London, Cass collection London - Chichester idr.). Vsakoletno galerija gosti tudi arhitekturno otografsko razstavo na Piranskih dnevih arhitekture. Zaradi financiranja galerijske dejavnosti je del prostorov namenjen prodaji različnih umetniških del in papirne galanterije. Cerkev svetega Frančiška Asiškega Cerkev sv. Frančiška Asiškega je ena izmed cerkva v Piranu in se nahaja na Bolniški ulici, kakor tudi Cerkev Marije Snežne. Ob minoritskem samostanu stoji cerkev sv. Frančiška Asiškega. Pred njo se razprostira manjši trg, kjer je bilo nekdaj pokopališče. Gradnja cerkve in samostana sega v leto 1301. Sledovi stila v obdobju, v katerem je cerkev nastala, se klub številnim predelavam kažejo v prezbiteriju. Današnja podoba notranjosti izhaja iz 17., zunanjost pa iz 19. stoletja. Levi vogal cerkvene ladje je okrašen v stilu kiparjev Lombardov. Baldahin pred glavnim oltarjem iz začetka 16. stoletja je bil v 18. stoletju odstranjen in v 19. stoletju znova postavljen na prvotno mesto. Najpomembnejše likovno delo Marija z vsemi svetniki ki ga je naslikal Vittore Carpaccio leta 1518, je do leta 1940, ko je bilo odpeljano v Italijo, krasilo edikulo. Cerkev se ponaša s pravcato galerijo slik iz 17. in 18. stoletja. Napomembnejše so: Zadnja večerja, sliki papežev Aleksandra V. in Julija II., sveta Magdalena, sveti Janez Krstnik, sveti Peter in sveti Pavel ter Samarijanka ob vodnjaku. Križni hodnik - Ob cerkvi sv. Frančiška stoji minoritski samostan z lepo oblikovanim notranjim dvoriščem, t. i. križnim hodnikom, ki predstavlja eno najlepših atrijskih arhitektur na Primorskem. Vanj vodi polkrožno zaključen portal z bogato obdelanima kamnitima stebroma, ki nosita arhitrav z napisom in grbi. V celoti in v posameznostih velja za najkvalitetnejše kamnoseško delo s konca 17. stoletja v Piranu. Zaradi akustike in lepega prostora je križni hodnik že desetletja prizorišče Piranskih glasbenih večerov. Pinakoteka - V pritličju samostana je od leta 1997 za javnost odprta pinakoteka, ki obsega zbirko štirinajstih kakovostnih likovnih del, v glavnem neznanih beneških avtorjev, ki so nekdaj krasila samostan in cerkev. Pinakoteko si v poletnem času lahko ogledate vsak dan med 9. in 12. ter med 17. in 20. uro. Izven sezone je ogled mogoč po dogovoru. Cerkev svetega Jurija, Piran Na vzpetini nad mestom dominira baročna cerkev z zvonikom in krstilnico. Nad strnjenim mestnim središčem kraljuje cerkev sv. Jurija, ki daje mestu poseben pečat. O nastanku ni točnih podatkov, domneva pa se, da je nastala v 12. stoletju. V sedanji velikosti je bila sezidana v 14. stoletju. Leta 1344 jo je na praznik svetega Jurija posvetilo devet škofov iz bližnje in daljne okolice. Svojo današnjo podobo je dobila po baročni prenovi leta 1637. Zvonik je bil dograjen leta 1608, krstilnica pa leta 1650. V teh letih so utrdili tudi grič, na katerem stoji cerkev. Podporno zidovje so zgradili leta 1641, na morski strani pa so grič utrdili s kamnitimi oboki. Gradnja obokov se je začela leta 1663 in je trajala do leta 1804. Zaradi erozije so bili že močno načeti, zato so jih leta 1998 obnovili. Leta 1737 je cerkev dobila 7 marmornih oltarjev. Od ohranjenih umetnin si je zlasti vredno ogledati dve plastiki svetega Jurija. Večja izhaja iz 17. stoletja in je delo neznanega avtorja. manjša je posrebrena in so jo izdelali v piranski zlatarski delavnici. Stenske slike so delo beneške slikarske šole. Dve veliki platni (Maša v Bolseni in Čudež svetega Jurija) z začetka 17. stoletja je naslikal Angelo De Coster. Zahodna fasada je oblikovana kot tempeljsko pročelje s pilastrsko členitvijo in trikotnim čelom, z zaznavnim vplivom renesančnega arhitekta Andrea Palladia. Po arhivskih podatkih je pročelje cerkve izdelal kamnosek Bonfante Torre leta 1608. Notranjščino cerkve odlikuje preprosta arhitektura, ki jo dopolnjuje kvalitetna cerkvena oprema iz 17. stoletja. Cerkveno ladjo pokriva bogato členjen lesen strop s slikami na platnu. V prezbiteriju so ohranjene lesene baročne korne klopi, namenjene kapitlju in piranskemu županu. Od leta 1990 poteka obnova cerkve sv. Jurija pod vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Piran, v sodelovanju z Restavratorskim centrom republike Slovenije in Župnijskim uradom sv. Jurija iz Pirana. Med leti 2002 in 2005 je bila cerkev zaprta zaradi večjih statično obnovitvenih del, od avgusta 2005 je cerkev ponovno odprta, čeprav še vedno potekajo določena restavratorska dela v notranjosti. V sklopu cerkve je odprt tudi Župnijski muzej svetega Jurija, ki obsega zakladnico, lapidarij in arheološko jamo. Sveti Jurij je zaščitnik mesta. Krščanski princ in vitez iz Kapadokije je kot svetnik in mučenec postal zaščitnik orožarjev in vojščakov, razglašen pa je bil tudi za zaščitnika številnih naselij. Redkokaterega svetega viteza opisuje toliko legend kot tega svetnika. Celo Dardanele so se nekoč imenovale »Morska ožina sv. Jurija«. Samo v Angliji so temu mučencu posvetili več kot 160 cerkva. Upodobljajo ga kot mogočnega, mladega moža v viteški opravi na belem konju. Njegova atributa sta ščit in sulica. Podoba sv. Jurija na konju v boju z zmajem spada med najbolj znane in pogoste upodobitve v krščanstvu. Krščanska legenda o njem temelji na poganskem izročilu o prihodu pomladi v deželo. Njegov praznik (24. aprila) zato pomeni vrnitev pomladi, vstajenje in napredek. Najbolj znana legenda o sv. Juriju je zapisana v srednjeveški knjigi »Legenda aurea«, ki jo je napisal Jacobo da Vortagine. Stolne orgle - Med pomembnejšimi deli cerkvene opreme omenimo stolne orgle, ki jih je izdelal Petar Nakić, frančiškan iz Dalmacije. V Benetkah se je po študiju teologije seznanil z izdelovanjem orgel in se leta 1729 popolnoma posvetil tej obrti. Njegove orgle v Piranu so bile postavljene leta 1746 in so imele 16 registrov. Žal niso ostale nedotaknjene. Morale so skozi vrsto restavratorskih posegov. V času I. svetovne vojne so bile močno poškodovane. Vse večje piščali so namreč odpeljali, da so jih pretopili za potrebe tovarn orožja. Skoraj 100 let pred tem je klaviaturo v manualu zamenjal A. V. Rossi iz Trsta. V letu 1936 jih je G. Bencz predelal, a jim ni vrnil prvotne dispozicije. V letu 1956 je nekaj popravkov vnesel še V. Rebolj, tako da je današnja dispozicija orgel znatno spremenjena. V avgustu 1995 so bile prečiščene. Ves ta čas pa so donele in še donijo v veselje številnih ljubiteljev glasbe. Zvonik, dograjen leta 1608, je pomanjšana kopija zvonika Sv. Marka v Benetkah, kar priča, da je bil grajen v času beneškega vpliva v Piranu. Poleg novejših visi v zvoniku tudi zvon iz 15. stoletja. V zvonik se v poletnih mesecih lahko povzpnete in občudujete razgled na vse bližnje predele slovenske in hrvaške Istre, videli pa boste tudi morsko obalo vse od Trsta do Devina, Tržiča in Gradeža; ob burji se boste lahko razgledali tudi po Alpah, zlasti po Julijcih in Dolomitih. Krstilnica v obliki osmerokotnika, ki so jo zgradili leta 1650, je hkrati zadnja stavba novega stolničnega kompleksa. V njej srečamo cerkveno pohištvo iz 17. stoletja in slikarska dela iz različnih starejših obdobij. Velika zanimivost je srednjeveška gotska plastika, velika skulptura Križanega iz obdobja okoli leta 1370. V središču krstilnice je ohranjen rimski sarkofag iz prve polovice 2. stoletja n. š., ki je bil kasneje predelan v krstilni kamen.
Župnijski muzej sv. Jurija
je bil postavljen v letu 2000 na pobudo Župnijskega
urada Piran in s sodelovanjem Ministrstva za kulturo RS, Zavoda za
varstvo kulturne dediščine OE Piran, Restavratorskega centra RS in
Društva “Prijatelji zakladov sv. Jurija”. V pritličju zakristije so
predstavljeni predmeti cerkvene opreme in posodja. V novo pridobljenem
prostoru pod cerkveno ladjo so bili ob zadnjih arheoloških raziskavah
odkriti najstarejši ostanki stavbnih struktur iz rimskega obdobja,
antike, zgodnjega srednjega veka, romanike in gotike. V kleti je urejen
lapidarij, kjer so razstavljeni kamniti stavbni členi iz različnih
stilnih obdobij cerkve sv. Jurija. Predstavljen je tudi leseni model,
verjetno gotske cerkve sv. Jurija, izdelan pred temeljito baročno
prenovo cerkve ob koncu 16. stoletja.V naslednjih letih bo obnovljena
tudi baročna zakristija s pinakoteko. V nadstropju nad njo pa bo urejena
kapiteljska knjižnica z zbirko starih listin in matičnih knjig. Cerkev svetega Petra Cerkev sv. Petra je ena izmed cerkva v Piranu. Posvečena je svetemu Petru. Prvotna cerkev iz leta 1272 je stala zunaj takratnega mestnega obzidja. Današnjo podobo ji je dal arhitekt Pietro Nobile leta 1818. Celotna kompozicija in fasada kažeta na akademsko čist klasicizem. Nad vhodnimi vrati je relief kiparja Antonia Bose, ki prikazuje izročanje ključev svetemu Petru. Cerkev svetega Roka Baročna cerkev je bila zgrajena v začetku 17. stoletja in stoji na trgu, ki se je izoblikoval ob mestnih vratih Marciana. Sodi v vrsto cerkva na trgih, čeprav je Trg bratstva (nekoč Rokov trg) v funkciji obhodnih trgov bil vedno izven obzidja. Glavna fasada cerkve je sorodno zasnovana kot fasadna ploskev župnijske cerkve sv. Jurija. Dva pilastra na vsaki strani nosita timpanonski zaključek. Tloris je podolžen pravokoten enoladijski prostor, ki se v vzhodnem delu apsidalno zaključuje, ob njej stoji majhen zvonik. Na stropu cerkve je ohranjena štukatura. Današnji oltar je bil posvečen leta 1717, leseni kipi so delo beneških rezbarjev. Zanesljivo vemo, da je rezbar Micheli Fanoli leta 1729 izdelal kip sv. Roka. Streha in fasada cerkve sta bili obnovljeni v letu 2002, notranjost pa v letu 2004. Cerkev svetega Štefana Cerkev sv. Štefana je ena izmed cerkva v Piranu. Stoji na Židovskem trgu. Posvečena je svetemu Štefanu. Cerkev je ena najstarejših v Piranu, v 13. in 14. stoletju pa je bila med najvažnejšimi cerkvenimi stavbami v mestu. Tu je imela sedež Bratovščina za srečno zadnjo uro, ki je molila in imela relikvije v glavni dvorani cerkve in tudi na podstrešju. V notranjosti cerkve so poleg skulptur svetega Štefana in svetega Lovrenca na oltarjih še slike slikarjev Jakoba in Mateja Palme.
|
2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.