TURIZEM

Vreme Maribor

Turízem je pojem, pod katerim običajno razumemo potovanje zaradi razvedrila, oddiha ter njegove spremljajoče dejavnosti. Turizem je splet pojavov in odnosov, povezanih z aktivnostjo oseb, ki potujejo in bivajo v krajih zunaj svojega stalnega bivališča, neprekinjeno do največ enega leta, zaradi preživljanja prostega časa, zabave in poslovnih zadev. Turizem se razvija tam, kjer je dobro razvita gospodarska dejavnost na nivoju gospodarstva in industrializacijskega razvoja po nastanku prvih cest, trgovin, odličnih razmer za preživetje... Obstaja več načinov potovanja. Prvi je individualni, drugi je preko turističnega centra oz. agencije ali službe potovanja s turizmom. DOLENJSKA Dolénjska je pokrajina v jugovzhodni Sloveniji, ki geografsko gledano sega od Ljubljanske kotline do meje s Hrvaško (Gorjanci). Na vzhodu meji na Savo, na zahodu pa sega do Blok in Kolpe. Dolenjska predstavlja, ob Gorenjski in Notranjski, eno od treh pokrajin zgodovinske dežele Kranjske, iz česar izvira tudi njeno današnje ime (v preteklosti Spodnja ali Dolenja Kranjska). Ožja Dolenjska je gričevnata pokrajina ob reki Krki in njenih pritokih. Nekoliko širše pa k njej štejemo še Belo krajino, gričevnat svet ob Temenici in Mirni, Suho krajino in Kočevsko z Dobrepoljskim, Ribniškim in Kočevskim poljem. V tej razgibani pokrajini so značilnosti treh pokrajinskih enot: Alp, Panonske nižine in Dinarskega gorstva. Gospodarsko in kulturno središče Dolenjske je Novo mesto, večji kraji pa so še Kočevje, Ribnica, Grosuplje, Krško, Trebnje, Črnomelj, Semič in Metlika. Dolenjska je pokrajina z največ gradovi na slovenskem prostoru, saj bregove in griče ob reki Krki krasijo premnogi gradovi. GORENJSKA Gorénjska (nemško Oberkrain, italjansko Alta Carniola) je gorata alpska pokrajina ob zgornjem delu reke Save v Sloveniji, severno in severozahodno od Ljubljane, med razvodnico s Sočo na zahodu, razvodnico z Dravo na severu, razvodnico s Savinjo na vzhodu, Posavskim hribovjem ter Ljubljano na jugu. Obsega pogorja Karavank, zahodno, kamniško stran Kamniško-Savinjskih Alp ter vzhodni del Julijskih Alp. Jedro Gorenjske je 300 do 500 metrov visoka Ljubljanska kotlina, ki sega od Ljubljane do Žirovnice in Bleda. Pokrajina spada med gospodarsko najbolj razvite predele Slovenije z močno in raznovrstno industrijo, obrtjo in turizmom, tako poletnim kot zimskim. V kmetijstvu izstopa živinoreja in poleg nje izkoriščanje gozdov. Večja mesta so Kranj, Jesenice, Domžale, Tržič, Škofja Loka, Kamnik in Medvode. Notranje se Gorenjska deli na Zgornjo Gorenjsko (Jesenice, Radovljica), Osrednjo Gorenjsko (Kranj, Škofja Loka)., Vzhodno Gorenjsko (Domžale, Kamnik). Gorenjska ima 10.5 odstotka skupne slovenske površine, 6.4 odstotka vseh obdelovalnih zemljišč v Sloveniji, 7.6 odstotka kmetijskih zemljišč, 12.4 odstotka gozdov in kar 20.7 odstotkov nerodovitnega sveta. Vseh kmetijskih zemljišč je 62231 ha, od tega 11922 ha njiv in vrtov, 1887 ha sadovnjakov, 48205 ha travnikov in pašnikov. Veliko kmetijskih zemljišč je v hribovskem in višinskem območju. Govor z območja Gorenjske spada pretežno v gorenjsko narečno skupino. Gorenjsko narečje velja za dokaj enotno narečje. Posebnosti gorenjske narečne skupine sta le vzhodnogorenjski govor (Tuhinjska Dolina) in na jugozahodu selško narečje. Govor v območju Škofje Loke in poljanske doline pa spada v rovtarsko narečno skupino (škofjeloško narečje, poljansko narečje). Na skrajnem vzhodu Gorenjske je še Medijski govor (Zagorje), ki pa spada že v Posavsko narečje, ki pa je del večje štajerske narečne skupine. Podnebje je gorsko mrzle zime in mila poletja. Rastje v gorah je gorsko ruševje, malo zelenja, malo dreves, v kotlini je veliko rastja. KOROŠKA Koróška ali slovénska Koróška je neformalna pokrajina v Sloveniji. Koroška, oziroma, del zgodovinske Koroške, ki je v Sloveniji obsega območje Mežiške doline, zgornji del Dravske doline v občini Dravograd in Jezersko, ter treh pogorij – Pohorja, Karavank in Savinjskih Alp. Koroška statistična regija je ena od dvanajstih statističnih regij Slovenije in je umetno ustvarjena statistična regija, katere meje niso v skladu z deželo Koroško. Glavno mesto Koroške so Ravne na Koroškem, ki je tudi gospodarsko središče regije. Današnje občine Mislinjske doline in večji delež občin Dravske doline z izjemo Dravograda, ki je t. i. središče treh dolin, so v času Avstro-ogrske, stoletja veljale kot del dežele Štajerske. Statistična regija leži na severu države, ob avstrijski meji; njeno zemljepisno podobo ustvarjajo gozdnati hribi in gore in sicer Pohorje, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe ter tri rečne doline: Dravska, Mežiška in Mislinjska dolina. Prometno je težko dostopna in slabo povezana s središčem države. Težka industrija je v preteklosti močno zaznamovala kakovost okolja, zlasti v Mežiški dolini, ki je gospodarsko najbolj razvita. Regionalno središče Koroške so Ravne na Koroškem, regijske institucije pa so porazdeljene med t. i. somestje Ravne-Slovenj Gradec-Dravograd. Poleg teh treh tudi gospodarskih središč regije, je večje gospodarstvo še v občini Črna na Koroškem. Največja koncentracija prebivalstva v regiji pa je na območju Raven na Koroškem, ki se že stikajo s sosednjimi Prevaljami. Po podatkih Statističnega urada je gospodarsko pomembno tudi kmetijstvo. Za kmetijstvo v tej regiji je značilno to, da so tukajšnja kmetijska gospodarstva med največjimi v državi, tako po površini kmetijskih zemljišč v uporabi kot po številu glav velike živine na kmetijsko gospodarstvo. Z živinorejo se ukvarja več kot 90 % kmetijskih gospodarstev. Gospodarji tukajšnjih kmetij so v povprečju najmlajši (53 let), od gospodarjev kmetij v notranjsko-kraški statistični regiji pa so povprečno sedem let mlajši. Stopnja registrirane brezposelnosti v tej regiji je bila v letu 2014 13 % in približno enaka državnemu povprečju. Razlika med stopnjama registrirane brezposelnosti za moške in za ženske pa je bila tukaj najvišja: za ženske je bila namreč za 6 odstotnih točk višja kot za moške (16,3 : 10,4). V letu 2014 je bila regija na drugem mestu za podravsko statistično regijo po začetih postopkih zaradi insolventnosti: na 1.000 gospodarskih družb 17 postopkov prisilnih poravnav, stečajev in likvidacij. Ta regija je izstopala v letu 2011 po najvišjem deležu podjetij med novonastalimi podjetji, ki so preživela pet let (61 %), v letu 2014 pa je s 47,6 % na repu seznama regij. Z 38,8 % deležem dokončanih stanovanj sodi med med prve tri regije v Sloveniji za Osrednjeslovensko in Pomursko statistično regijo. NOTRANJSKA Nótranjska je pokrajina v Sloveniji, ki obsega jugozahodni del nekdanje avstro-ogrske dežele Kranjske. Pomembnejša mesta in kraji so Postojna, Logatec, Cerknica, Pivka in Ilirska Bistrica. Kraški svet Notranjske je posejan s številnimi jamami, od katerih po velikosti in lepoti izstopa Postojnska jama, Škocjanske jame blizu Divače pa spadajo že v Primorsko. PREKMURJE Prekmurje (madžarsko Muravidék, prekmursko Prekmürje, Prekmörje, hrvaško Prekomurje, nemško Übermurgebiet) je nižinska pokrajina na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije, ob meji z Avstrijo in Madžarsko, na levem bregu reke Mure, po kateri je tudi dobila ime. Pokrajina je večinoma poljedelska, večji mesti pa sta Murska Sobota in Lendava. Prekmurje je bilo vedno in je še vedno gospodarsko in politično odmaknjeno od ostalih slovenskih pokrajin. Zaradi geografske lege in politike je bilo mnogo bolj podvrženo raznarodovalnim vplivom od konca 11. stoletja dalje. Vsi ti dejavniki so vplivali na etnični in jezikovni značaj slovenskega Prekmurja, ki je obsegalo komaj okrog 1.000 km² in bilo ob koncu madžarske okupacije naseljeno z okoli 90.000 prebivalci, ki so ohranili svoj slovenski značaj do priključitve h Kraljevini SHS leta 1919. Prekmurje je pretežno ravninska pokrajina. Geografsko je razdeljeno na tri območja: hribovnato področje severno od Murske Sobote je Goričko; vzhodno proti Muri leži Ravensko, jugovzhodno od Murske Sobote pa leži Dolinsko. Okrog Lendave pa je manjše gričevnato področje Lendavske gorice. Najvišji vrh Prekmurja - Kugla (418 mnm) leži v naselju Sotina. Prekmurščina je slovensko narečje, ki se je razvijalo zelo ločeno od drugih slovenskih narečij. Prekmurje in Porabje je bilo s Slovenci poseljeno še pred vdorom Madžarov v Panonsko nižino. Ti so si skušali podjarmiti Slovence v Prekmurju, vendar jim to nikoli zares ni uspelo. Ker je bila pokrajina zelo zaprta in zaostala, govor ni bil pod vplivom slovenskega knjižnega jezika in se je osamosvojil, čeprav so se v 17. stoletju evangeličanski duhovniki v Slovenski okroglini držali Svetega pisma Jurija Dalmatina in jezika Primoža Trubarja. Neizobraženim ljudem je bil Trubarjev knjižni jezik sprva nerazumljiv. PRIMORSKA Primórska (tudi Slovensko primorje, primorska Slovenija) je zahodni del slovenskega naselitvenega prostora. Primorska je tisti predel med Furlansko nižino, Jadransko obalo ter Kranjsko, kjer so razširjena narečja, ki spadajo v primorsko narečno skupino. Poimenovanje deloma izhaja iz imena historične kronske dežele v času Habsburške monarhije, ki se je v letih 1813 in 1918 imenovala Avstrijsko primorje (nemško Österreichisches Küstenland). Ime Primorska se je uveljavilo med priključitvijo primorja Italiji. Primorska, ki sicer danes ne predstavlja enotne gospodarske ali upravne regije, ga je pa nekoč, obsega Tržaško pokrajino, Goriško regijo, Slovensko Istro, Kras in vzhodni del Furlanije-Julijske krajine. Sodobna Primorska se je izoblikovala v času boja proti fašizmu in obsega ves slovenski prostor, ki ga je rapalska meja odrezala od matične domovine. Goriška regija je dobila svoje poimenovanje po mestu Gorica, ki je danes v Italiji ter po deželi Goriški in Gradiški, ki je tu obstajala do leta 1918. Obalno - kraška regija obsega Kras in severni del istrskega polotoka, kjer s pristaniščem Koper tvori pomorsko povezavo Slovenije s svetom. Prihod Slovanov na današnje ozemlje Primorske omenja že Pavel Diakon v svojem delu Zgodovina Langobardov (»Historia Langobardorum«): v njej je opisana zgodovina Langobardov od začetkov leta 560 do konca leta 740; knjiga vsebuje tudi važne podatke o prvotnem prihodu slovanskih plemen v Beneško Slovenijo, oziroma na najbolj zahodni predel slovenskega naselitvenega prostora. Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov na današnjem ozemlju Primorske je listina rižanskega zbora (italijansko Il Placito del Risano). Tradicionalne gospodarske panoge in območja, ki v veliki meri temeljijo na naravnih razmerah, so ribištvo, solinarstvo, pomorstvo, poljedelstvo, vinogradništvo in sadjarstvo v Vipavski dolini, Goriških Brdih ter Koprskih brdih, živinorejsko-poljedelsko območje s pašništvom v višjeležečih delih Koprskih brd in Brkinov, vinogradniško-živinorejsko območje višjega ležečega kraškega sveta ter območje z obmorsko gospodarsko usmeritvijo neposredno ob obali. Na severu na Kambreškem in v Banjšicah kmetijstvo kljub blagemu vplivu sredozemskega podnebja po [[soška dolina|soški dolini]} nima večje vloge vloge, ima pa zato večjo vlogo gozd kot prevladujoča oblika rabe tal v pokrajini. Kmetijstvo je bilo že od nekdaj zelo pomembno. Na tem območju so v nasprotju z drugimi pokrajinami Slovenije gojili oljke, vinsko trto, določene vrste južnega sadja in zgodnje zelenjave. Marsikje, zlasti na Krasu, so v ospredju manj donosne dejavnosti, veliko nekdaj skrbno obdelanih zemljišč pa je danes neobdelanih in opuščenih, zlasti na območjih odseljevanja prebivalstva in slabših naravnih možnosti. V porastu pa je danes predvsem pridelava sadja in vina. Obmorskost in obmejnost krepita vlogo terciarnega sektorja. Vse bolj so v ospredju turizem, promet, trgovina in pristaniška dejavnost. Osrednji območji gospodarskega razvoja sta obalni del Koprskih brd ter Goriška ravan s spodnjo in srednjo Vipavsko dolino. Koprsko pristanišče pa se je po drugi svetovni vojni do danes razvilo v pomembno jadransko pristanišče, njegov pomen pa raste. Ponekod obmejni položaj z Italijo izkoriščajo za razvoj specializiranih turistično-gostinskih storitev in igralništva. Zlasti ob morju pa je pomemben poletni turizem z raznovrstno paleto spremljajočih dejavnosti, kjer od turističnih mest prednjačita Piran in Portorož. Turistično pomembni so še nekateri kraji v notranjosti, zlasti Lipica s konji lipicanci in znamenite Škocjanske jame. Pomembno vlogo pa turizem igra tudi v dolini Soče. Primorska je bila že od davnih časov narodnostno mešano področje naseljeno s Slovenci, Istrani in Hrvati, in Italijani, Furlani in Nemci. Po drugi svetovni vojni je na delu Primorske, ki danes pripada Sloveniji, živelo približno 200.000 Slovencev in 30.000 Italijanov; v Italiji pa je ostalo približno 300.000 Italijanov in 100.000 Slovencev (vključno s slovenci iz Beneške Slovenije). ŠTAJERSKA Štájerska (tudi Spódnja Štájerska, Slovenska Štájerska) je del zgodovinske pokrajine Štajerske v severovzhodni Sloveniji (Srednja Štajerska in Zgornja Štajerska sta v Avstriji). Štajerska leži med razvodnico, med Savo na jugu, Savinjo in Dreto na zahodu, mejo s Hrvaško na vzhodu, Muro na severovzhodu in mejo z Avstrijo na severu. Večja mesta so Velenje, Celje, Ptuj, in Trbovlje, največje mesto ter obenem gospodarsko središče Štajerske pa je Maribor. Ostala pomembnejša mesta so še Žalec, Hrastnik, Laško, Ruše, Ljutomer, Gornja Radgona, Brežice, Sevnica, Lenart v Slovenskih goricah, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šentjur in Rogaška Slatina. Štajerska je pretežno gozdnata in hribovita pokrajina, ki se na vzhodu najprej zniža v gričevje Slovenskih Goric, nato pa v nižavje Panonske nižine. Tam živijo štajerci, ki so znani po tem, da so veseljaki in da so pijani (stereotipi). Štajerska se je izoblikovala postopoma. Njen osrednji del je bila Karantanska marka, ki je ležala ob srednji Muri.  Okoli leta 1000 se je od Koroške ločilo več grofij na porečju zgornje Mure in se pridružilo Karantanski krajini. Leta 1147 se je pridružila tudi Podravska krajina; Štajerska je bila nato leta 1180 povzdignjena v vojvodino. Gornja štajerska Osrednja žila Gornje Štajerske je reka Drava, ki si je vrezala pot med Kozjakom na severu in Pohorjem na južni strani. Od Maribora naprej teče po ravninskem svetu in to že od nekdaj, veliko pred nastankom najstarejših krajev na tem prostoru. Proti vzhodu se kot meja postavlja druga velika štajerska in slovenska reka Mura, proti jugu pa mnogo skromnejša (razen tedaj, ko poplavlja) Dravinja. Za obsežno območje s Pohorjem v sredini se je uveljavilo ime Pohorsko Podravje. Po geološki zgradbi spada Pohorje k Centralnim Alpam, saj je skoraj v celoti zgrajeno iz metamorfnih in magmatskih kamenin. Med vsemi predalpskimi hribovji so slemena tod najbolj široka in zaobljena, ki se nato prevesijo v oske grape. Obsežen gorski čok, v dolžini več kot 50 in širini 25 km ter višini nekaj čez 1500 m: Črni vrh 1534 m, Velika kopa 1542 m in Rogla 1517 m. Nekoč so tu hodili pastirji, ob njih pa tudi delavci v glažutah in železarskih fužinah, z ogljenicami so se ukvarjali oglarji, s flosi pa splavarji. Za notranji mir na vzhodni strani Pohorja že dolgo skrbi sv. Areh, z romansko zasnovano cerkvico (l. 1659), na severni strani pa sta največji naselji Lovrenc in Ribnica na Pohorju obe obrnjeni v dolino k Dravi. Od l. 1942 je zelo znan nesrečni kraj Osankarica, ki pa je hkrati tudi kraj poguma in ponosa. Nemške čete so tu do zadnjega potolkle Pohorski bataljon z legendarnim poveljnikom Alfonzom Šarhom – Iztokom in njegovimi tremi sinovi vred. Spodnja štajerska A tudi Spodnja Štajerska se deli na več delov. Ob zgornjem toku Savinje je Zgornja Savinjska dolina z Logarsko dolino, kot eno najlepših alpskih dolin, kjer v slapu Rinka Savinja tudi začne svojo pot. K Zgornji Savinjski dolini spada tudi Zadrečka dolina ob Dreti. Od gora na tem območju so najvišje tiste, ki sodijo k Kamniško Savinjskim Alpam (Planjava, Ojstrica), zelo znane pa so tudi tudi Olševa s Potočko zijalko in Velika Raduha (2062 m) s Snežno jamo. Večja kraja sta Solčava z gotsko župnijsko cerkvijo Marije Snežne ter Gornji Grad ob Dreti. Ta prostor so imeli v lasti oglejski patriarhi, ki so v 12. stoletju (l. 1140) zgradili tudi benedektinski samostan v Gornjem Gradu. Njim so ga vzeli Habsburžani in ga podarili novoustanovljeni ljubljanski nadškofiji l. 1461. Široki dolini ob Savinji in Dreti proti jugu zapirata zakraseli planoti Menina in Dobrovlje. Raztresene kmetije po pobočjih in gručaste vasi po dolinah dajejo vtis agrarne pokrajine, ki pa dejansko ni več agrarna. Več zasluška dajejo ljudem les, kmečki turizem in seveda lesarska industrija v največjih naseljih Mozirje, Ljubno, Gornji Grad in Nazarje. Ta industrija se je razvila iz stoletne tradicije žagarstva, splavarstva ter lesarstva. V novejšem času so se razvile še druge industrije npr. v Nazarjih.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržne. Kontakt + 386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.