Sečoveljske soline

Sečoveljske soline ležijo v zahodnem delu naplavne ravnice rek Dragonje in Drnice, v neposrednem zaledju Piranskega zaliva. Na severu jih obdajajo zahodni odrastki flišnih Koprskih brd s polotokom Sečo, na jugu pa jih omejuje apnenčasta uravnava Bujski kras. S površino 593 hektarov so največje soline ob slovenski obali. Stara struga Dragonje jih deli na še vedno aktivno severno območje, imenovano Lera, ter na opuščeno južno območje, imenovano Fontanigge. Zgodovinsko gledano so Sečoveljske soline skupaj s strunjanskimi solinami in nekdanjimi solinami v Luciji del Piranskih solin. Piransko solinarstvo ima verjetno korenine že v antiki, pisni viri o solinah pa segajo v 13. stoletje. Najpomembnejši tehnološki mejnik v njihovem delovanju se je zgodil leta 1377, ko so po vzoru dalmatinskih solinarjev z otoka Paga na dnu kristalizacijskih bazenov, imenovanih »cavedini«, začeli izdelovati petolo, nekaj milimetrov debelo plast iz sadre, alg, bakterij in mineralov. Po petoli se kristalizacijski bazeni ločijo od drugih izparilnih bazenov, saj snov preprečuje stik morskega blata na dnu bazenov s kristali soli. Od takrat dalje je sol iz Sečoveljskih solin kristalno čista, bela in dobrega okusa, brez primesi peska ter ostalih nečistoč.

Do leta 1904 je bila temeljna proizvodna enota na celotnih Sečoveljskih solinah solni fond, razdeljen na več pravokotnih bazenov, ki jih je med seboj povezoval sistem kanalov, nasipov in zapornic. Za pridobivanje soli v posameznem solnem fondu je bila odgovorna posamezna družina. Leta 1904 so solinsko območje Lera preuredili v eno samo veliko solino in s tem zabrisali srednjeveško strukturo solin. Ta pa je vse do ukinitve proizvodnje leta 1967 ostala nespremenjena na območju Fontanigge. Na Leri še vedno poteka komercialno pridobivanje soli, ki jo izvaja podjetje Soline, pridelava soli d. o. o. Leta 2003 je podjetje za 20 let pridobilo koncesijo za upravljanje s Krajinskim parkom Sečoveljske soline.

Tradicija srednjeveškega načina pridobivanja soli se je začela ponovno vzpostavljati na delu Fontanigg ob kanalu Giassi, kjer je bil leta 1991 odprt Muzej Solinarstva. Solinarski skansen ali muzej na prostem v svojo dejavnost aktivno vključuje tudi projekte mednarodnega prostovoljnega dela. Za prizadevanja pri ohranjanju kulturne dediščine je v kategoriji kulturna pokrajina za leto 2003 kot prvi v Sloveniji prejel medaljo Evropske unije - Europa Nostra. Dostop do Muzeja solinarstva na Fontaniggah je urejen iz Sečovelj ob reki Dragonji. Informacije o njegovem ogledu so na voljo v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran

Z namenom varovanja kulturnih in naravnih značilnosti območja je občina Piran leta 1990 ustanovila Krajinski park Sečoveljske soline. Leta 2001 je Vlada Republike Slovenije na pobudo Ministrstva za kulturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Piran zaščito območja z občinske ravni povzdignila na državno. Sečoveljske soline so kulturna pokrajina, ki jo je na nekdanjem mokrišču zaradi pridobivanja soli ustvaril človek. V preteklosti je imela sol izjemen strateški pomen, saj je bila glavna sestavina za konzerviranje hrane. Zaradi tesne odvisnosti pridobivanja soli od mikroklimatskih razmer je oblikovanje solinskih površin težilo k pravilnim, pravokotnim geometrijskim rešitvam. Površino solin sestavljajo tri temeljne geometrijske prvine: ploskve (solni fond z bazeni), linije (kanali s spremljajočimi nasipi) in točke (solinarske hiše, mostovi, zapornice in črpalke na veter).

Sečoveljske soline so največje delujoče slovenske soline, ki se raztezajo na približno 650 ha površine ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah. Nastale so v karolinški dobi, prvič so bile omenjene leta 804. V bližini so še Strunjanske soline, ki pa so mnogo manjše. Danes soline nimajo večje gospodarske vloge - njihov osnovni namen je naravovarstveni in kulturni. Ohranjajo se solinarske navade, celotno območje solin pa daje zavetje številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Zavarovane so kot krajinski park, območje Natura 2000, registrirana kulturna dediščina in na mednarodni ravni kot ramarsko mokrišče. Je prvo zavarovano območje na državni ravni v Sloveniji, ki ga s koncesijo upravlja zasebno podjetje. To je podjetje Soline Proizvodnja soli d.o.o. v lasti nacionalnega telekomunikacijskega operaterja Telekoma Slovenije.

Krajinski park Sečoveljske soline je največje obalno mokrišče (650 ha) in edinstveno z različnih vidikov. Park je razdeljen na dva dela: Lera, kjer sol še dandanes pridobivajo na tradicionalni način, in Fontanigge, kjer se nahaja Muzej solinarstva. Poleg muzeja in objektov za pridobivanje soli je v parku tudi prvi wellness na prostem v Sloveniji, Thalasso Spa Lepa Vida. Park je rezultat učinkovite simbioze med človeškim delom in naravo in predstavlja redko naravno okolje. Poleg izjemnih sončnih zahodov se ob obisku parka lahko nadejamo tudi bogate flore in favne. Marsikateri ljubitelj ptic bo tu lahko opazoval več kot 272 ptičjih vrst, od katerih jih v parku gnezdi približno 90. Na osnovi teh danosti je Vlada Republike Slovenije leta 2001 razglasila območje Sečoveljskih solin za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Sečoveljske soline so tudi prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam mednarodno pomembnih močvirij pod okriljem Ramsarske konvencije (1993). Soline so pomembne predvsem kot izjemen preplet ekosistemov, ki združuje oblike prehodov med morskimi, brakičnimi, sladkovodnimi in kopenskimi ekosistemi.

Pridelava soli
Sol se prideluje na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz izparilnih v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada, ali pa ji pomagajo črpaleke. Voda teče po temu namenjenih kanalih, ki jih imenujemo lide. Na Fontaniggah so vodo dvigovale črpalke na veter. Na Leri, to je novejšem delu solin, na katerem se danes prideluje sol, pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo črpalk. Ko so bazenčki čisti in pripravljeni na sezono, solinarji pustijo v kristalizacijskih bazenčkih (kavedinih) malo vode, da se le-ta čez dan izpareva in nastaja sol. Najprimernejše vreme za pridelavo soli je sončno vreme z rahlim vetrom, kot sta burja ali tramontana.

Ko iz kristalizacijskih bazenčkov izhlapi voda in nastane sol, jo solinarji z lesenim strgalom, ki se imenuje gavero, spravijo na kupčke in pustijo, da se sol odcedi. Za hojo po kristalizacijskih bazenčkih se morajo uporabljati posebni natikači (taperini), da se prepreči poškodba petole. Ko se sol odcedi, jo naložijo na solinarske vozičke (karele), ki izvirajo iz nekdanjega premogovnika v Sečovljah, ter sol odpeljejo na temu namenjen prostor za shranjevanje. Po končanem delu morajo solinarji oprati svoje solinarske vozičke in pri zajemanju vode iz kanala uporabljajo vrč z dolgim lesenim ročajem, imenovan botasso.

Solinarska sezona - Prebivalci Pirana so solinarsko sezono nekdaj začeli z množičnim odhodom družin v soline na praznik sv. Jurija 23. aprila. Sezona se je končala na god sv. Jerneja, to je 24. avgusta. Takrat so se po sveti maši v zahvalo za letino solinarji vrnili na svoje domove. Prebivalci iz okoliških vasi so v soline hodili žet sol. Podobno se je dogajalo tudi s solinarji iz Strunjana in Kopra. V Piranu in Sečovljah se dandanes odvija solinarski praznik med aprilom in avgustom

Solinarske hiše - Postopek pridobivanja soli na solnih poljih je predstavljal bivanje celotne solinarske družine skozi poletne mesece. Hiše, v katerih so prebivali solinarji, so bile navadno grajene iz laporja ali pa v kombinaciji iz belega istrskega apnenca. Gradnja solinarskih hiš je bila nezahtevna, hkrati pa strogo namensko urejena, bodisi v razvrstitvi prostorov, bodisi v namembnosti posameznih detajlov. Pri gradnji je bilo pomembno, da so vzpostavili dobro komunikacijo v smeri polje – hiša ter glavni dovodni kanal. Ta pot je služila za transport iz polja v skladišče, ki se je nahajalo v pritličju solinarske hiše, od tam pa v glavna državna skladišča. Solinarska hiša je bila sestavljena iz spodnjih in zgornjih prostorov. Spodnji prostori so služili za shranjevanje soli, v zgornjih prostorih pa so imeli solinarji kuhinjo ter sobe, ki so služile prebivanju.

Priprava solnih polj - Solinarji pri svojem delu še vedno uporabljajo stara tradicionalna znanja in orodja. Preden se začne sezona za pridelave soli, imajo solinarji veliko dela s pripravo in ureditvijo kristalizacijskih bazenov, ki jih morajo urediti in očistiti. Solinarji v kristalizacijskih bazenih gojijo petolo. To je plast biosedimenta, nekaj mm debela plast alg, sadre in mineralov, ki preprečuje prehajanje neželenih ionov iz morskega blata v kristale soli. Princip petole so v slovenske kraje prinesli solinarji iz Paga v 14. stoletju. Danes je tak postopek redkost, uporablja se le še v Sečoveljskih in Strunjanskih. Delo v solinah se začne že v začetku marca, ko solinarji obnovijo petolo, saj jo pozimi poškodujejo neprimerni vremenski vplivi. Počistiti morajo tudi kanalete, to je kanalčke okoli izparilnih bazenčkov, v katerih se nabira umazanija in slaba voda. Petolo morajo obnoviti tudi na solnih poteh in v okolici hiške, da ne bi veter odnesel smeti in prahu na solna polja. Ko so vsa vzdrževalna dela opravljena, solinarji napolnijo veliki bazen vaško, v katerem imajo »shranjeno« vodo, pripravljeno za kristalizacijo. To vodo postopoma spuščajo v kristalizacijske bazene po sistemu temu namenjenih kanalov. Včasih je na solnih poljih delalo več kot 60 solinarjev, ki so tu živeli s svojimi družinami. Zadnjih 10 let je solinarjev vedno manj, vedno manjše je tudi zanimanje za to delo. Od vseh bazenov na solinah je kristalizacijskih približno ena petina. V njih končno nastane sol, potem ko je morska voda potovala do tja skozi izparilne bazene in se zgoščevala zaradi izparevanja. Zemeljski nasipi kristalizacijskih bazenov so podprti z oblogo, ki podaljšuje življenjsko dobo nasipov in zagotavlja odlično kakovost soli.

Fango - S kristalizacijo vode v bazenčkih pridobimo tudi blato, znano pod imenom fango. To zdravilno blato, ki se nahaja v solnih poljih, ima posebne zdravilne učinke in se uporablja v kozmetiki ter pri zdravljenju revmatičnih bolezni. Blato ima zdravilno moč le, ko je kristalizacija vode dovolj močna za proizvodnjo soli. Da ima fango večji zdravilni učinek, se mora posušiti na telesu, na delih, kjer so znaki revmatizma, kasneje pa se ga spere s slano vodo.

Krajinski park Sečoveljske soline
Piranska občina je območje solin in polotoka leta 1989 razglasila za krajinski park. To je območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem. Krajinski park se deli na severni in južni del, ki ju loči Drnica (kanal Grande). V severnem delu, imenovanem Lera, še vedno poteka pridelovanje soli po tradicionalnih srednjeveških postopkih. Južni del parka, imenovan Fontanigge, meji na Hrvaško. Dostop do južnega dela je po cesti, ki se začne med slovenskim in hrvaškim mejnim prehodom in vodi mimo hiše Joška Jorasa.

Sečoveljske soline so kot značilen krajinski element z bogato in kulturno dediščino zelo pomembne. Da bi jih ohranili je v odloku opredeljen varstveni režim, ki določa omejitev vseh tistih dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo. Predvsem je prepovedan lov, kakršnokoli onesnaževanje zraka, vode in tal, graditev strnjenega naselja na polotoku Seča, spreminjanje namembnosti prostora; še posebej v naravnih rezervatih je prepovedano vsako poseganje, ki bi spremenilo življenjske razmere za tamkajšnjo floro in favno. Prav tako je prepovedano uničevati in trgati rastline ter poškodovati gnezdišča in bivališča živali. Kakršnikoli posegi na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline so možni le s predhodnim soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.

Sečoveljske soline so mednarodno pomembno mokrišče in kot take so bile leta 1993 uvrščene na seznam Ramsarskih lokalitet zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednosti, kot prva taka lokaliteta v Sloveniji. Ramsarsko območje Sečoveljskih solin (obalno in antropogeno mokrišče) obsega 650 ha v ustju reke Dragonje.

Sečoveljske soline so na tem področju začele pridobivati pomen z opustitvijo pridelave soli v Fontaniggah leta 1967. Zaradi manjše intenzivnosti dotedanjih vsakoletnih vzdrževalnih del na solinarski infrastrukturi je to območje po nekaj stoletjih spet začelo dobivati podobo mokrišča. Namesto gospodarske dejavnosti je vodilno vlogo prevzela narava. V zadnjih desetletjih so se na območju opuščenih solin oblikovala posebna življenjska okolja, kakršna so somorno močvirje, slana mlaka, slana trata, poloj in trstišče. V njih so stalno ali začasno zatočišče našle številne rastline, ptice in druge živali.

Sečoveljske soline so največje obalno mokrišče v Sloveniji in hkrati najpomembnejša slovenska ornitofavnistična lokaliteta. Submediteransko podnebje, povečana slanost vode in opustitev solinarske dejavnosti ustvarjajo posebne ekološke razmere, v katerih preživijo le nanje posebej prilagojeni organizmi. Rastlinam, ki dobro uspevajo na slanih prsteh, pravimo slanuše ali halofiti. Na območju Sečoveljskih solin uspeva kar 45 vrst z rdečega seznama ogroženih rastlin v Sloveniji. Opaženih je bilo 291 vrst ptic; več kot 80 jih tu stalno ali občasno gnezdi. Čeprav v Sečoveljskih solinah živi le manjše število vrst kopenskih vretenčarjev, je med njimi tudi drugi najmanjši sesalec na svetu, etruščanska rovka (Suncus etruscus). Sečoveljske soline podobno kot ostale morske soline spadajo med najbolj ogrožena mokrišča v Sredozemlju. Na njihovem območju so naravni rezervati Curto Pichetto, Ob rudniku, Stare soline in Stojbe.

Zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednot je bil del območja Fontanigg leta 1993 kot prvo mokrišče v Sloveniji uvrščen na seznam ramsarskih lokalitet. Ramsarska konvencija o mokriščih, mednarodno pomembnih zlasti kot prebivališče močvirskih ptic, je bila v okviru Unesca sprejeta v iranskem mestu Ramsar leta 1971. Ob opazovanju in spoznavanju narave na območju celotnega območja Sečoveljskih solin si je njegovo zgoščeno predstavitev mogoče ogledati v multimedijskem centru oz. centru za obiskovalce ob upravni stavbi Krajinskega parka Sečoveljske soline na Leri. Zraven njega je razgledna ploščad, s katere je razgled na celotno območje solin. Dostop do njiju je urejen iz Seče. Informacije o ogledu solin na Leri so na razpolago v vodstvu Krajinskega parka Sečoveljske soline na Leri.

Rastlinstvo v Sečoveljskih solinah
V solinah uspevajo slanuše ali halofiti. To so slanoljubne rastline, ki potrebujejo velike koncentracije soli. Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le poredko prekrije solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europea). V Fontaniggah so pravi halofitni travniki, na katerih večinoma prevladuje navadni členkar (Arthrochnemum fruticosum), najdemo pa tudi tudi lobodovec (Halimone portulacoides) in ozkolistno mrežico (Limonium angustifolium). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens) in posamezni grmiči navadnega členkarja in navadna obrežna lobodka (Suaeda maritima). Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides).

Živalstvo v sečoveljskih solinah
Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Do sedaj so zabeležili že 282 vrst ptic. Najmanj 4 vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji. Tu prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, raki, školjke, do 5 cm dolga progasta ribica, imenovana solinarka, ličinke nekaterih vrst muh. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst: med njimi sta dolgoroga čebela (Tetraloniella nana) in solinarska čebela (Pseudapis bispinosa). Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic. Na trstju živijo pajčji škržatki (Dimorphopterus blissoides).

Ogled Krajinskega parka Sečoveljske soline
Vodeni ogledi po parku so namenjeni obiskovalcem, ki poleg sprehoda po parku želijo o Krajinskem parku Sečoveljske soline in tradiciji solinarstva izvedeti nekaj več. oden ogled solin po Leri traja najmanj uro in pol. Ogled vključuje približno dva kilometra dolg sprehod od vhoda na Leri do centra za obiskovalce (MMC) in nazaj. Na poti vodnik – naravovarstveni nadzornik predstavi Krajinski park Sečoveljske soline (rastlinstvo, živalstvo, kulturna dediščina) ter postopek pridobivanja soli. V centru za obiskovalce je predviden ogled krajšega filma ter predstavitev vodnega režima z interaktivno maketo solin. Razgledna ploščad ponuja panoramski pogled širšega območja solin, v bližnji gostilni »Solni cvet« pa nudijo pijačo ter po predhodnem dogovoru tudi hrano. Na Leri je trgovina »Lera«, kjer lahko obiskovalci kupijo sol in z njo povezane izdelke. V nadstropju trgovine je galerija, kjer so razstavljena umetniška dela priznanih in manj znanih avtorjev.

Sožitje človeka in narave je na področju, kjer se danes razprostira Krajinski park Sečoveljske soline, zaznamovano že s stoletno tradicijo pridelave soli; od srednjega veka pa do danes je ustvarila in ohranila edinstveno solinsko pokrajino. Zaradi arhitekturnih in zgodovinskih posebnosti ter izjemne rastlinske in živalske (tu se pojavlja 270 vrst ptic) pestrosti je 650 ha veliko območje Sečoveljskih solin danes zavarovano kot krajinski park in kulturni spomenik. V najseverneje ležečih solinah Sredozemlja tako še vedno pridelujemo sol na tradicionalen način, s klasičnimi solinarskimi postopki in orodji – sol ima prav zato poseben okus in izjemne lastnosti. Že bežen pogled pa očara pokrajina, v kateri kot da se je že nekoč davno ustavil čas.

Kaj nam park Sečoveljske soline ponuja?