NOVA GORICA

Nova Gorica je mlado mesto, in deseto največje mesto v Sloveniji. Nastalo je po koncu 2. svetovne vojne zaradi delitve ozemlja med Italijo in Jugoslavijo in je središče mestne občine Nova Gorica. Mesto Gorica je bilo osvobojeno 1. maja 1945. Na pritisk ZDA in Velike Britanije je bilo to ozemlje razdeljeno s t. i. Morganovo črto na coni A in B. Ozemlje poznejše novogoriške občine je pripadalo tako coni A, ki so jo okupirale angloameriške čete, kot coni B, ki so jo upravljale enote jugoslovanske armade. 10. februarja 1947 je bila podpisana pariška mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki je stopila v veljavo 15. septembra istega leta. Nova meja je potekala po tako imenovanem francoskem predlogu. Od Gorice je odtrgala skoraj vse naravno zaledje: Soško in Vipavsko dolino, del Goriškega krasa, Brda, Trnovski gozd in Banjščice. Tako je severna Primorska ostala brez upravnega, gospodarskega in kulturnega centra. Zamisel za novo središče Goriške se je rodila že kmalu potem, ko so bile znane odločitve glede nove zahodne meje Jugoslavije, odločitev za gradnjo pa je dal politbiro CK KPJ. Sklep, da se prične graditi Novo Gorico, je v Ljubljano prinesel Miha Marinko, tedanji predsednik vlade LRS, in za gradnjo zadolžil ministra za gradnje Ivana Mačka. Okrajni izvršni odbor je 18. aprila 1947 ustanovil poseben delovni odbor, ki je bil zadolžen za gradnjo novega mesta. Kmalu so bili izdelani tudi prvi urbanistični načrti za gradnjo na Solkanskem polju. Izmed teh je bil izbran načrt prof. inž. Edvarda Ravnikarja. Na izbranem ozemlju se je nahajalo goriško pokopališče, do katerega je vodila cesta sv. Gabrijela (današnja Erjavčeva ulica) mimo ene izmed goriških opekarn in stanovanjske naselbine za železničarje, zaposlene na bližnji postaji. Na mokrotnih travnikih ob potoku Koren je bilo le nekaj samotnih kmetij. Za mesto se je uveljavljalo ime Nova Gorica. Tako ga je označeval sodobni tisk in graditelji, čeprav se je uradno prvič pojavilo 7. novembra 1949 kot sestavni del krajevnega ljudskega odbora Solkan, kot mesto in občina pa šele 19. aprila 1952, v zakonu in razdelitvi Ljudske Republike Slovenije na mesta in okraje. V oktobru in novembru leta 1947 so prve skupine delavcev začele s pripravljalnimi deli, tj. gradnjo pomožne obhodne ceste, ki bi povezala Solkan s Šempetrom, in obnovo železniške postaje ter prog. Ta pripravljalna dela so od vsega začetka spremljali razni problemi: pomanjkanje gradbenega materiala, predvsem pa delovne sile in denarja za investicije. Vse to so nadomeščali dobra politična propaganda in resnični zanos. Pomemben je bil sklep Ljudske mladine Jugoslavije, da bodo v letu 1948 na gradbišču nastajajočega mesta organizirali mladinske delovne brigade. Slovenska mladina je sodelovala s 3000 brigadirji, 2000 jih je bilo iz drugih republik. Brigade so ostale na gradbišču tri mesece in so bile naseljene v stari opekarni. Mladinske delovne akcije so imele velike delovne učinke pri nizkih gradnjah. Poleg mladinskih delovnih brigad so na gradbišču delala tudi gradbena, mizarska, tesarska in druga podjetja. Gradila so delavsko naselje in pričela z visokimi gradnjami. Kljub težavam zaradi informbirojevskega spora so se dela po 1948 uspešno nadaljevala. Do konca leta 1950 je bilo dograjenih pet stanovanjskih blokov, štirje so bili v končni fazi; v mestu je prebivalo 700 ljudi, v delavskem naselju pa 150 delavcev. Z letom 1952 so usahnile republiške dotacije. Gradnja Nove Gorice je odslej slonela na goriškem gospodarstvu. Pravi razvoj mesta se je začel z združevanjem in ukinitvijo okrajev 1965. Po tem obdobju se je Nova Gorica uveljavila kot obmejno mesto s perspektivami na področju terciarnih dejavnosti in postopoma prevzemala funkcijo prejšnje Gorice. Zgrajenih je bilo veliko pomembnih gospodarskih podjetij, leta 1952 je bil ustanovljen Goriški muzej, leta 1965 pa zdravstveni dom. Od leta 1965 deluje Primorsko dramsko gledališče. Leta 1975 je bil podpisan osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo, ki je dokončno določil mejo med državama na območju Svobodnega tržaškega ozemja. Posledica tega je bila gradnja mejnega prehoda v Vrtojbi (leta 1981) in sabotinske ceste, ki je povezala Brda z Novo Gorica. Leta 1982 je bila zgrajena cerkev Kristusa Odrešenika, ki je 15. marca 2004 postala prva konkatedrala v Sloveniji. Industrija je tako napredovala, da je leta 1987 že predstavljala 50 odstotkov bruto domačega proizvoda. Mesto se je razvijalo tudi na področju turizma. Družba HIT d.d. je iz majhnega gostinskega obrata postala največji ponudnik zabaviščnih in igralniških storitev. Nova Gorica, mestece ob meji z Italijo, že dobrih šest desetletij predstavlja srce sončne Goriške. Nastala je po drugi svetovni vojni kot nadomestek Gorici, ki je ostala za mejo. Mesto z blago klimo, zeleno in cvetoče vse leto, mlado in živahno, je prijazno domačinom in obiskovalcem z vseh koncev sveta. Je tako rekoč mlajša sestra Gorice, s katero prihodnost pišeta skupaj. Kot edinstven primer v Evropi dve mesti stojita tik ob meji, a brez mejnih prehodov ter v vedno večjem sožitju na vseh ravneh. Nova Gorica je mesto vrtnic. To je privlačno mesto zabave, saj v vseh letnih časih različna prizorišča pod streho ali na prostem ponujajo bogat izbor dogodkov. Koncerti, festivali, gledališke predstave, sejmi, razstave in druge kulturne, kulinarične in etnološke prireditve bogatijo življenje domačinov in gostov. Nova Gorica je tudi igralniško mestece, ki v dveh zabaviščnih centrih in več igralnih salonih nudi zabavo z najsodobnejšimi igrami na srečo. Prijetno vzdušje se dopolnjuje z vrhunsko kulinarično in prenočitveno ponudbo ter storitvami za dobro počutje. Nočni lokali privabljajo mnoge, ki iščejo zabavo ob prijetnem druženju. Konferenčni prostori in oprema pa omogočajo organizacijo različnih dogodkov za poslovni turizem. Nova Gorica je prikladno izhodišče za pristno doživljanje zanimivosti in znamenitosti v mestu ter njegovi neposredni okolici. Novo Gorico s severovzhoda pred mrzlimi vetrovi branita Trnovska in Banjška planota, čudovit svet s popolnoma drugačnim podnebjem, poln ljudskega izročila in naravnih znamenitosti, ki na svoj poseben način bogatijo pohodniške cilje. Željni miru bodo navdušeni nad široko razprostranjenim Trnovskim gozdom, ki vabi na kolesarske poti in planinske steze. Zeliščni center Grgarske Ravne ljubiteljem rastlinstva ponuja spoznavanje pridelovanja, predelave in uporabe zelišč. Proti vzhodu se razliva vinorodna in zelena Vipavska dolina. V teh prijaznih krajih je doma odlično vino, avtohtone sorte kot zelen, pinela in klarnica, ki se odlično prilegajo k okusnim vipavskim jedem. Doživite jih lahko v gostoljubnih kleteh, na osmicah in v turističnih kmetijah, gostilnah, restavracijah, pa tudi na etnološko obarvanih prireditvah, ki oživljajo nekdanje šege in navade, tako praznične kot delovne. Nova Gorica je mlado mesto, nastalo po drugi svetovni vojni, ker je mesto Gorica, dotedanje središče severne Primorske, ostalo na italijanski strani meje. Nova Gorica leži na zahodu države tik ob italijanski meji. Nova Gorica je mlado mesto, nastalo po drugi svetovni vojni, ker je mesto Gorica, dotedanje središče severne Primorske, ostalo na italijanski strani meje. Ob vključevanju Slovenije v Evropsko skupnost se obe mesti ponovno povezujeta in na sami meji je nastal nov trg z mozaikom nove Evrope, kot simbol odpravljanja meja in evropskega združevanja. Novo Gorico na severu obdajajo vrhovi Sabotin, Skalnica oz. Sveta gora in Škabrijel, na jugu in jugovzhodu gričevje Panovca in Kostanjevice, na zahodu pa reka Soča z ravnicami. Samo mesto ponuja veliko zanimivosti. Obiščete lahko frančiškanski samostan Kostanjevico z bogato knjižnico in grobnico kraljeve rodbine Burboni, se odpravite po romarski poti na Sveto goro, kjer si ogledate baziliko. V renesančnem gradu Kromberk domuje Goriški muzej s svojo stalno zbirko. Možnosti športa in rekreacije v mestu in neposredni bližini so velike – plavalni bazeni, teniška igrišča, kajakaška proga, konjeniški center, vzletišča za jadralno padalstvo in zmajarstvo, številne kolesarske in pešpoti. Poleg številnih društev in organizacij so v mestu tudi pomembne institucije, kot Kulturni dom, Slovensko narodno gledališče ali Goriška knjižnica Franceta Bevka, ki velja za eno izmed največjih v Sloveniji. Nova Gorica je največji slovenski center igre in zabave in ena najpomembnejših zabaviščnih destinacij v Evropi. Razkošne igralnice ponujajo zabavo, kulinariko in bogat program več tisoč obiskovalcem vsako noč in skozi vse leto. Okolica Nove Gorice s svojo razgibano pokrajino vse od spodnje Vipavske doline pa do Trnovsko-Banjške planote ponuja zanimive izletniške točke, naravne zanimivosti in bogato kulturno dediščino.

2018.  Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.