RT MADONA

Če stojimo pred piranskim svetilnikom, nam ta najprej ponosno pove o svoji svetilnosti dveh milijonov kandel, o 165 centimetrov debelih zidovih in da je visok 10,5 metrov.  In seveda o tem, da tukaj stoji že od leta 1617 in da od leta 1872 predan svoji dolžnosti sveti v daljavo. Od zaspanosti pijanim kapitanom velikih ladij s Kitajske, Afrike ali od kod drugod s tem kaže pot, da jih zahodna konica Slovenije ne bi zadržala. A v pomoč je tudi ribičem v majhnih, zibajočih se čolničih, ki bi radi po tem, ko so v viharnih nočeh poskušali srečo pred Savudrijo in sta jih nenadoma presenetila spuščajoča se megla ter učinkovanje življenjsko pomembnih požirkov žganja, svoj ulov varno pripeljali v piransko pristanišče. Da ne govorimo o neštetih ljubiteljskih kapitanih, ki so – preveč neizkušeni v branju zemljevidov, kompasov in orientiranju po zvezdah – blodili po morju in ko se je pojavil svetlobni znak piranskega svetilnika, začeli vriskati, da so prišli do Gradeža. Preden nama lahko svetilnik poroča še o drugih, treba je priznati, zelo zanimivih informacijah, pa poglejva skozi »Pripovedovalca na daljavo«: z njegovo pomočjo se namreč zdaj odprejo okna svetilnika, ob ograji se pojavijo ljudje, zaslišijo se glasovi in vse oživi. Takšna je na primer noč na 17. junij 1742, ko Giancarlo Furla, ki že nekaj dni stanuje v tedaj še neosvetljenem stolpu, nenadoma zasliši kričanje, nato pa pokanje in drobljenje lesa.  Ko gre s svetilko pogledat, vidi razbit čoln ter tri moške in eno žensko, ki okrvavljeni in z razcefrano obleko ravno lezejo čez skale, na katerih so se pred nekaj trenutki raztreščili. »Grem po pomoč,« zakliče v noč. »Samo tega ne,« eden izmed moških zakliče nazaj, »ostani tu in nam pomagaj! Ko obiskovalci stojijo na Piranski punti in se razgledujejo v smeri proti Benetkam, nihče ne sluti, kaj vse se dogaja v morju, manj kot 20 metrov od obale. Naravni spomenik Rt Madona je bivališče neverjetno pestre množice podvodnih rastlin in živali. Razprostira se v globini 38 metrov, ki je tudi najgloblja točka Tržaškega zaliva. (Tega čudovitega koščka morja se je prijelo tudi ime 'Podvodni Triglav. Slovenska obala je v jadranskem prostoru, pa tudi širše, izjemna tako zaradi svoje severne lege kot tudi geološke zgradbe. Oboje se kaže v številnih pomembnih značilnostih, ki posledično vplivajo tudi na podvodni rastlinski in živalski svet. Ŕt Madóna ali piránska Púnta je skrajni zahodni konec polotoka, na katerem leži Piran in v Tržaškem zalivu razmejuje Koprski in Piranski zaliv. Nedaleč od rta Madona leži s 37,25 m najgloblja [točka Tržaškega zaliva, popularno imenovana »podvodni Triglav«. Podvodni svet ob rtu Madona v velikosti 13 ha je zavarovan kot naravni spomenik. Območje naravnega spomenika, ki je v geomorfološkem smislu izredno zanimivo, je za razliko od ostalih zaščitenih predelov obdano z valobranskimi skalami. Pod vodo je trdno kamnito dno, z večjimi in manjšimi skalnatimi kladami in osamelci, ki spremlja obrežni pas v vsej njegovi dolžini, se enakomerno spušča do nekaj metrov v globino, nakar se s strmejšim skokom v pregibu spusti do sedimentnega dna. Rt Madona (piranska Punta) je eden najizrazitejših, najdostopnejših in obenem tudi dokaj ogroženih (ribolov, rekreacija) predelov slovenskega obalnega morja z izredno pestrim živalskim in rastlinskim svetom. Podvodni svet rta Madona je zaradi izredne pestrosti različnih habitatov ter rastlinskih in živalskih vrst nedvomno edinstven tako za slovensko obalno morje kakor tudi za celoten Tržaški zaliv. Kljub svojim skromnim dimenzijam je nenadomestljiv delček v mozaiku biotske raznolikosti tega najsevernejšega dela Sredozemlja. Podvodni svet Rta Madona Celoten Tržaški zaliv je dobršen del leta najhladnejši del Sredozemskega morja, zaradi številnih sladkovodnih pritokov pa tudi močno razsoljen. Zaradi navedenega živijo tu izolirano nekateri predstavniki hladnoljubnega morskega življa (npr. rjavi bračič - Fucus virsoides). Ob tem pa se Tržaški zaliv v poletnih mesecih toliko segreje, da omogoča življenje tudi večini značilnih sredozemskih vrst. Rt Madona (piranska punta) je eden izmed najizrazitejših, najdostopnejših in obenem tudi dokaj ogroženih (ribolov, rekreacija) predelov slovenskega obalnega morja z izredno pestrim živalskim in rastlinskim svetom. Trdno kamnito dno, ki spremlja obrežni pas slovenske obale v vsej njegovi dolžini, se od obrežne črte bolj ali manj enakomerno spušča do nekaj metrov globoko, potem se praviloma pojavi pregib s strmejšim skokom, ki sega vse do sedimentnega dna. Ta skok je najizrazitejši prav pred Rtom Madono. Na severovzhodni strani rta se trdno dno sprva položno spušča do štirih ali petih metrov globine, potem se strmo prevesi in med desetimi in petnajstimi metri globine preide v peščeno dno. Dno od obrežne črte do pregiba je poraslo z algalno zarastjo, predvsem z vrstami rodov Cystoseira, Sargassum, Dictyota, Halimeda in Padina. Po pregibu je manj cistozire, pogosteje pa se pojavljajo litotamnijske alge (Pseudolithophyllum sp.) ter predstavniki rodov Codium. Votline, izbolkline in razpoke stopničastega brega med pregibom in peščenim dnom naseljujejo številne živalske vrste. Med bolj opaznimi so različni črvi cevkarji (Spirographis spallanzani, Protula tubularia, Serpula vermicularis), spužve (Euspongia officinalis, Verongia aerophoba, Haliclona mediterranea) in ribe, med katerimi je ob pirkah (Serranus scriba), črnikah (Chromis chromis) in lumbrakih (Crenilabrus sp.) tudi veliko plemenitih belih rib, in sicer kavalov (Corvina nigra), šargov (Diplodus sargus), ušat (Oblada melanura) idr. Ob pozornejšem opazovanju lahko srečamo tudi z algami poraslega malega morskega pajka (Maia verrucosa), s spužvo prekrito rakovico dromio (Dromia personata), dolgonosega morskega konjička (Hippocampus guttulatus), škarpeno (Scorpaena scrofa) in polža velikega svitka (Astrea rugosa). Veliki svitek (turban) – simbol naravnega spomenika Rt Madona, je dokaj ogrožen, saj je zaradi prelepega oranžno-belega pokrovčka (operkuluma) prepogosto tarča obiskovalcev podvodnega sveta piranske punte in izdelovalcev nakita. Pomembna živalska vrsta spodnjega infralitorala je tudi kamena korala (Cladocona cespitosa). Podvodni svet Rta Madone je zaradi izredne pestrosti različnih habitatov ter rastlinskih in živalskih vrst nedvomno edinstven tako za slovensko obalno morje kakor tudi za celoten Tržaški zaliv. Kljub skromnim dimenzijam je nenadomestljiv delček v mozaiku biotske raznolikosti tega najsevernejšega dela Sredozemlja. Na južni strani rta tvori ta naša največja koralna vrsta povsem strnjene formacije, ki tu in tam skoraj popolnoma prekrivajo morsko dno. Sicer je relief morskega dna na južni strani rta manj razgiban. Nekoliko izrazitejši pregib s skokom je le med dvema in šestimi metri globine. Zaradi intenzivnejše prisotnosti morskega ježka (Paracentrotus lividus) in drugačne zgradbe morskega dna je algalna zarast na tej strani rta zelo skromna. Najpogostejši prebivalci morskega dna so tako spužve, ascidije (Phalusia sp.), ožigalkarji (Anemonia sulcata), školjke (Ostrea sp.) in morske kumare (Holothuria sp.).

2018. Gregor Babšek Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (070) 515 432 ali po elektronski pošti.