STARI GRAD CELJE

Celjski grad (Celjski zgornji grad in tudi Stari grad) je nekdanji grad in sedež grofov Celjskih. Leži na triadni vzpetini ob jugovzhodnem robu Celja, kjer reka Savinja v okljuku zavije v laško povprečno dolino. Stari grad Celje ali Gornje Celje leži na Grajskem hribu nad Celjem, natančneje jugozahodno od mestnega jedra na skalnem pomolu nad reko Savinjo. Po velikosti je največji grad na Slovenskem. Njegov nastanek sega verjetno že v 12.stoletje, natančneje med leti 1120 in 1130, ko se po Celju imenuje Gunther - Gunthero marchione de Cylie, prvi in edini po Celju imenovani mejni grof, sin Hohenwart-Pozzuola iz stranske veje Vovbržanov. Gunther je domnevno imel svoj grad - stolp, lociran na mestu današnjega grajskega jedra, ki ga je obdajalo obzidje in verjetno še kakšna postranska poslopja. Vendar za to trditev ni neposrednih dokazov - arheoloških ali pisnih. Stolp naj bi bil požgan med boji za vovbrško zapuščino med Žovneškimi in Auffensteini. Prva posredna omemba gradu nastopi 18. decembra 1241, ko med pričami grofa Viljema iz Vovber nastopa njegov ministerial Hiltprando de Cilli, prvi vitez, za katerega lahko upravičeno domnevamo, da je domoval na celjskem gradu. Prvotni grad so v drugi polovici 12. stol. postavili Vovbržani, grofje s Koroške, ki so imeli Celje z okolico v svoji posesti do izumrtja leta 1322. Po desetletju bojev je prišel grad v roke njihovih dedičev (1333), Žovneških gospodov – kasnejših grofov Celjskih. Najstarejša omemba Celjskega gradu izhaja iz leta 1322 »purch Cylie«, kasneje pa so ga omenjali pod imeni »vest Cili« (1341), »castrum Cilie« (1451), »gsloss Obercili« (1468) ipd. Značilno je, da se je ime »Obercili« - Gornje Celje pojavilo šele po izumrtju roda grofov Celjskih. Prvotno se je imenoval grad Celje. Prvotno grajsko poslopje (romanski kastelni grad) so v prvi polovici 13. stoletja postavili grofje Vovbrški s Koroške na zahodni skalni kopi grajskega grebena. Imelo je značaj nepravilnega obodnega gradu. V talni ploskvi je imel obliko petkotnika, oziroma štirikotnika z zalomljeno južno stranico, ki se je prilagodila terenu. Prvi zapisi o gradu segajo med letoma 1125 in 1137; verjetno ga je zgradil mejni grof Gunter. V zahodnem delu je stala večnadstropna stavba, palacij, od katere so se v delcih ohranili obodni zidovi. V vzhodnem delu je bilo zaprto dvorišče z velikim vodnim zbiralnikom. Na vzhodni, najbolj izpostavljeni strani, je bil zidni ščitni plašč, nekako 3 m višji od preostalega obodnega zidovja. Na vrhu je bil zavarovan s hurdo, obrambnim hodnikom. V takšni obliki je predstavljal tipični ministerialski grad tedanjega časa. V 13. stoletju, še pod Vovbržani, je Celje začelo ponovno cveteti v vsem svojem sijaju. Celo več, v naslednjih dveh stoletjih je Celje odigralo eno najpomembnejših vlog v Srednji Evropi. Zaslugo gre pripisati Žovneškim gospodom iz Savinjske doline, ki so nasledili posesti leta 1322 izumrlih grofov Vovbrških. Novo obdobje v zgodovini gradu se je začelo po izumrtju Vovbrških grofov leta 1322. Vdova Hermana Vovbrškega in njen nečak Ulrik IV.Pfannberški sta dne 30.januarja 1323 zastavila celjsko gospoščino in vse kar spada zraven, koroškemu deželnemu maršalu Konradu Auffensteinu za dobo treh let. Ker Konrad Auffenstein po treh letih ni hotel vrniti zastavljenega, kar je zase na podlagi dedne pogodbe terjal Friderik svobodni Žovneški, je med njima prišlo do dolge vojne, ki je trajala od leta 1327 do 1331. Vojna se je končala s spravo, po kateri je moral Konrad Auffenstein izročiti polovico gradu Celje in gospoščine Frideriku Žovneškemu, drugo polovico pa je obdržal zase. Vendar ne za dolgo, ker je denarna pogodba z dne 28.februarja 1333 prinesla Frideriku Žovneškemu tudi drugo polovico gradu. Od tega leta naprej nastopajo svobodniki Žovneški kot edini gospodarji Celja, ter postanejo 16.4.1341 s cesarsko diplomo (v Münchenu) grofje Lemberški, imenovani Celjski, kar je bilo kasneje, 30.9.1372 znova potrjeno s cesarsko diplomo (v Brnu). Dne 30. novembra 1436 jih cesar Sigismund pokneži in rezultat tega je vojna s Habsburžani, ki celjskega kneževstva niso priznavali. Vojna traja od 1439 do 1443 in se konča z medsebojno dedno pogodbo. Celjski grofje oz. kasnejši celjski knezi so gotovo najbolj znani lastniki gradu Celje in hkrati tudi najpomembnejša plemiška in vladarska rodbina s sedežem na območju današnje Slovenije. Izhajajo iz rodbine svobodnih Savinjsko-Žovneških gospodov, ki so imeli v lasti gradove Žovnek, Šenek, Liebenstein in Ojstrico. Posebno mesto med njimi zaseda grad Žovnek v Savinjski dolini, po katerem nosijo Žovneški tudi ime. Zadnji svobodni Žovneški in hkrati tudi prvi grof Celjski je bil Friderik I., ki je umrl okoli leta 1359. Grad Celje je v njihovi posesti ostal vse do leta 1456, ko v Beogradu umorijo Ulrika II. Celjskega, zadnjega moškega predstavnika rodbine. Kot zanimivost, potomci Celjskih (po ženski strani) živijo še danes, družinsko drevo pa si lahko ogledamo na zadnji povezavi. Po izumrtju Celjskih knezov, po hudih bojih za celjsko zapuščino, na eni strani Ulrikova vdova Katarina skupaj s Celjskim vojskovodjem Janon Vitovcem in Habsburžani na drugi, postane grad Celje deželnoknežja last, na njem pa gospodarijo razni oskrbniki. Med oskrbniki so znani Krištof pl. Ungrad leta 1461, leta 1463 Jurij pl. Apfalter, leta 1468 Jošt Hauser in istega leta še Ulrik Schaumburški, leta 1470 Andrej Hohenwarter ki ga leta 1502 nasledi Jakob Landauski, leta 1565 je omenjen Gall pl. Gallenberg in Leta 1522 se kot kastelan omenja Gašper Herbst. Kot gradiščan v stolpu (Friderikov stolp) se leta 1424 in 1426 omenja kamnoseški mojster Hans Melfrid. Lastniki gradu, ki sledijo kasneje so še grof Gaisruck leta 1755, leta 1802 kmet Gorišek in leta 1846 grof Wickenburg. Grad v lasti Žovneških in Celjskih Prvotni grad je verjetno zgorel in propadel v bojih med Žovneškimi gospodi in Aufensteinovci. Vhod v grad so Žovneški svobodniki uredili s severne strani. Gradu so še pred letom 1300 dodali novi venec obzidja in ga na severni strani okrepili z obrambnim stolpičem, ki je varoval dohod v notranjost grajskega jedra. Obzidje je segalo od naravne zajede na vzhodu do prepadnih sten na severovzhodu. Vhod so prestavili na južno stran, kjer je še danes. Po izumrtju njihove rodbine leta 1334 je grad prešel v roke Žovneških gospodov, od leta 1341 grofov Celjskih, in od leta 1436 Celjskih knezov. Torej se stavbna zgodovina sedanjega gradu Celje začenja šele z nastopom Žovneških oz. Celjskih. Kot vse kaže, je Friderik I.Celjski stanovanjsko primitivni, v bojih za njegovo posest poškodovani vovbrški grad odstranil ali vsaj tako prezidal, da ni ostalo od njega ničesar ohranjenega, razen najdenega kosa romanskega portala. Nikakor namreč ne moremo nastanka današnjega gradu postaviti pred čas visoke gotike, v 14.stoletje, nekje po letu 1333 in tudi arhivsko je izpričano, da je Friderik I. po tem letu grad prezidal in povečal, utrdil in priredil za stanovanje. Januarja leta 1348 je Celje prizadel uničujoč potres. Takrat se je del prvotnega romanskega palacija s pečino vred sesul in poslej ni bil več primeren za bivanje. Tako so postavili nov, gotski palacij, ki so ga prestavili proti notranjosti dvorišča. Grad se je nato stavbno razvijal skozi 14.stoletje in vse do 16.stoletja, ko ga v času velikega punta leta 1515 zavzamejo uporni kmetje, pozneje pa je bil nekaj časa hudo opustel. Nato so ga v letih med 1566 in 1579 temeljito obnovili in znova utrdili. Ko je grad pozneje izgubil svoj strateški pomen, je pričel polagoma propadati. Ob koncu 17.stoletja je bil veliki (Friderikov) stolp že brez strehe, leta 1748 so z gradu pobrali strešno opeko za popravilo mestnega gradu (celjski vicedom Haugwitz), leta 1755 snamejo ostrešje in odpeljejo najlepše klesance za gradnjo dvorca Novo Celje (grof Gaisruck), leta 1803 pa ga kmet Gorišek začne uporabljati za kamnolom. Grof Wickenburg, ki je razvaline odkupil leta 1846, jih je izročil štajerskim deželnim stanovom, da bi jih obvaroval pred popolnim uničenjem. Prizadevanja za ohranitev gradu so se pričela ob koncu 19.stoletja in še vedno trajajo. V gradu je tudi izpričana kapela sv.Andreja in sicer je prvič neposredno omenjena leta 1479 in nato še leta 1480. Prehod posesti v roke Žovneških je pomenil vidno cenzuro v razvoju Celja. To je bilo zlasti čutiti po letu 1341, ko je nemški cesar Ludvik Bavarski Žovneške povzdignil v grofovski stan in ti so se poslej lahko ponašali z nazivom grofje Celjski. Ambiciozna in uspešna rodbina je v kratki dobi svoje vladavine vtisnila neizbrisen pečat, obenem pa si je s spretno politiko in preračunljivo spletenimi ženitvami nenehno večala bogastvo, vpliv in oblast. Njihov vzpon je bil naravnost meteorski. Grofje Celjski so začeli utrdbo preurejati v udobnejše stanovanjsko bivališče in uradno prebivališče. Okoli leta 1400 so dodali štirinadstropni obrambni stolp in ga kasneje imenovali Friderikov stolp (bergfrid). Na vzhodni strani dvorišča je bil velik trinadstropni stanovanjski stolp, ki je najbolje ohranjeni del gradu za Friderikovim stolpom. Na zahodnem delu je bila prava stanovanjska stavba (palas). Tu so bili prostori za ženske (kamenate). Ta del se je končal ob ozkem predgradju in je slabo ohranjen. Na južni strani je bil na palas prizidan Andrejev stolp. V nadstopju je imel kapelico svetega Andreja. S srednjeveškim orožjem gradu ni bilo moč zavzeti, le sestradali so ga lahko, čeprav je iz gradu vodil skriven prehod k žitnici. Celjski grofje so v tem času že prenehali bivati na gradu in so imeli na njem gradnika (kastelana), poveljnika gradu z oboroženim spremstvom. Ob potresu leta 1348 se je porušil del romanskega palacija s pečino vred. Porušeni del so na novo pozidali in ga prestavili proti notranjosti dvorišča. V 15. stoletju so razširili predgradje na vzhodni strani grebena vse do skalne kope. Tu se je obzidje povezalo z močnim peterokotnim obrambnim stolpom. V drugi polovici 16. stoletja je grad doživel ponovno prezidavo. Obrambno zidovje se je zvišalo v jedru kot tudi v predgradju. Uredili so tudi notranje dvorišče. Posodobljen del obzidja so opremili z renesančnimi strelnimi linami S kopičenjem posesti v slovenskih in hrvaških oziroma ogrskih deželah so si pridobili naslov zagorskih knezov (1397), hrvaških, slavonskih in dalmatinskih banov (1407), ogrskih baronov (1430) in končno, leta 1437, še državnih knezov. Svoje hčere so poročali s potomci pomembnih vladarskih rodbin v Srednji Evropi in na Balkanu, npr. bosanskimi Kotromanići, poljskimi Piasti in Jageloni, srbskimi Brankovići, najbolj razvpita in obrekovana ter tudi občudovana plemkinja svojega časa Barbara Celjska, hči grofa Hermana II. pa se je celo omožila z nemškim cesarjem ter ogrskim in češkim kraljem Sigismundom Luksemburškim. Celjski si svojega ugleda niso pridobili samo s politično sposobnostjo, ampak tudi z junaštvom. Herman II. si je pridobil naklonjenost kasnejšega nemškega cesarja Sigismunda Luksemburškega v bitki proti Turkom pri Nikopolju leta 1396, kjer je cesarja ubranil pred gotovo smrtjo. Znano je tudi, kako je Herman II. leta 1415 zmagal v znamenitem dvoboju s habsburškim vojvodo Friderikom, kasnejšim nemškim cesarjem. Viteški turnir v Konstanci je potekal v čast velikemu cerkvenemu koncilu, in takrat je Herman II. pomagal papežu Janezu XIII. tudi pobegniti iz mesta, kjer mu je pretila zarota. Le stežka si danes predstavljamo blišč, ki je spremljal Celjske ob vsakem koraku in kar mislimo si lahko, s kakšno radovednostjo in morebiti tudi zavistjo so meščani in plemiči Konstance opazovali grofa Hermana II., njegovega sina Friderika II. ter celjskega zeta in svaka – nemškega cesarja Sigismunda Luksemburškega, ko so v spremstvu 300 konj in 400 vozov prispeli ob Bodensko jezero. V zadnjem obdobju Celjskih, v času Friderika II. in Ulrika, se pokaže njihova moč tudi na bojnem polju, predvsem proti mogočni rodbini Habsburžanov. Čeprav so knezi Celjski bili po statusu formalno povsem izenačeni s habsburškimi tekmeci, jim ti niso želeli priznavati enakosti. Habsburžan Friderik III. je po smrti zaščitnika svojih nasprotnikov Sigismunda Luksenburškega želel izstaviti račun savinjskim povzpetnikom, zato je prišlo leta 1443 do habsburško-celjske vojne, ki se je za Habsburžane končala dokaj klavrno. Celjski so ostali državni knezi, s Habsburžani pa so sklenili dedno pogodbo, ki je igrala še kako pomembno vlogo po izumrtju Celjskih. Povsem drugače, in za Celjske usodno, se je končal Ulrikov poseg na Ogrskem. V boju za ogrsko krono, na katero so Celjski reflektirali, so si nakopali veliko sovražnikov, posebno med ogrskimi magnati, ki so proti pripravili Ulriku veliko zaroto. Leta 1456, ko so križarske vojske branile Beograd pred turškim obleganjem, so glavni nasprotniki Celjskih, ogrski Hunjadijevci, zahrbtno umorili Ulrika Celjskega. Brez naslednikov se je končal njihov meteorski vzpon in v Celju se je ob pogrebu poslednjega Celjana razlegal presunljiv klic: “Danes grofje Celjski in nikdar več”. Tri rumene zvezde na modri podlagi so tako postale le še spomin na obdobje, ki je za Celje in njegovo zgodovino gotovo pomenilo največ: majhno mestece ob Savinji ni bilo samo sestavni del Srednje Evrope, Celje je srednjeveško Srednjo Evropo tudi sooblikovalo. Kasneje je grad postal deželnoknežja lastnina, na njem pa so gospodarili razni oskrbniki. V času velikega kmečkega upora 1515 so ga upostošili uporni kmetje, vendar so ga v drugi polovici 16. stol. obnovili. Grad je izgubil strateški pomen in pričel je počasi propadati. Že v 17. stol. je ostal brez strehe, sredi 18. stol so grajsko strešno opeko uporabili za popravilo spodnjega gradu, preostal, še uporaben, gradbeni material pa je grof Gaisruck uporabil pri zidavi dvorca Novo Celje. V prvi polovici 19. stol. so lastniki grad začeli uporabljati za kamnolom, pred popolnim uničenjem pa ga je rešil šele grof Wickenburg, ki je razvaline odkupil in jih izročil štajerskim deželnim stanovom. Grad Gornje Celje v času Svetega rimskega cesarstva Prvi cesarski oskrbnik je leta 1461 postal Krištof pl. Ungnad, drugi pa leta 1463 Jurij pl. Apfaltrer. V letu 1470 je prevzel Stari grad v oskrbo Andrej pl. Hohenwart. Ob prevzemu je obljubil, da bo za grad lepo skrbel in ga vzdrževal. To službo je opravljal vse do svoje smrti leta 1503. Kot grajski glavar mu je sledil Jakob pl. Landau, sicer vladarjev upravnik na Gornjem in Spodnjem Švabskem. Glavarstvo je od cesarja Maksimilijana I., tedaj še nemškega kralja, prejel leta 1506, saj mu je Landau posodil 10.000 goldinarjev. V letu 1514 je bil Landau še glavar. Dve leti kasneje 1516 je bil začasni glavar Bernard Raunacher. Cesar mu je naročil, da mora takoj izročiti celjsko glavarstvo Gašperju Herbstu in se zadovoljiti z uživanjem dohodkov Novega mesta (Rudolfswert). Kasneje so mu sledili še drugi. Večina glavarjev je opravljala dolžnosti vicedoma in oskrbnika gospoščine. Kmalu je vloga gradu postajala vse manj obrambna in vse bolj gospodarska. Gornjeceljski grad je bil tedaj najpomembnejši grad ne samo pri nas, ampak v vseh Vzhodnih Alpah. Celotni grad je imel površino približno 5500 m². Iz sedanjih razvalin in iz ohranjenih upodobitev je moč dobiti popolnejšo sliko gradu. Njegov arhitekturni razvoj je uveljavil nekatere rešitve, po katerih so se zgledovali mnogi gradovi na ozemljih, do koder je segal vpliv celjskih zvezda. Grad je začel propadati kmalu po tem, ko je izgubil svoj strateški pomen. Ob koncu 17. stoletja na Friderikovem stolpu ni bilo več strehe. Nima je več že tudi na Vischerjevi upodobitvi gradu iz leta 1681. Pri obnovi spodnjega (mestnega) gradu so leta 1748 pobrali strešno opeko. V letu 1755 je grad kupil grof Gaisruck in snel tudi ostrešje. Najlepše klesance je porabil pri zidavi dvorca Novo Celje med Petrovčami in Žalcem. V gradu zato ni bilo več moč živeti. Grad se je spreminjal v pravo razvalino. Zadnji prebivalci so na njem živeli še leta 1795. Na začetku 19. stoletja je leta 1803 grad kupil kmet Andrej Gorišek ter grajsko kamenje začel uporabljati za kamnolomom. 19. in 20. stoletje Leta 1846 je razvaline kupil štajerski guverner grof Wickenburg in jih dal v last Štajerskim deželnim stanovom. Za razvaline se je leta 1871 začelo zanimati Olepševalno društvo. Celjsko Muzejsko društvo je leta 1882 začelo prizadevanja za obnovo gradu, ki še vedno traja. V času Kraljevine Jugoslavije je mariborska oblast prepustila razvaline mestni občini. Občina je tedaj veliko storila za ohranitev. Med 2. svetovno vojno so bile razvaline zapuščene. Po vojni je Olepševalno društvo nadaljevalo s prenovo. V vogle Friderikovega stolpa so vgradili cementne bloke, ki so nadomestili zropane kamnite. Pred vhodom so tudi uredili primerno parkirišče. Na severni strani je društvo predrlo obzidje in naredilo nov stranski vhod, kjer se konča nova Pelikanova pot. 21.stoletje V zadnjih letih grad tudi od daleč že dobiva svojo prvotno podobo. Morda se gradu obetajo boljši časi v nasprotju z znano krilatico »Danes Celjski grofje in nikdar več.« Turistično društvo Celje v poznem poletju na gradu organizira vsakoletno prireditev »Pod zvezdami Celjanov«, kjer potekajo predstave in prikazi srednjeveškega življenja. Priredili so tudi nekaj glasbenih koncertov (Laibach). Grad v slovenskem prostoru predstavlja pomembno turistično točko. Na leto ga obišče približno 60.000 obiskovalcev.[2] Vsako leto na gradu potekajo tudi Veronikini večeri, zabavno-kulturna prireditev, ki nosi ime prav po Veroniki Celjski. Veronikini večeri prinašajo različne koncerte, gledališke igre in druge prireditve, vsako leto pa organizator v sodelovanju z Mestno občino Celje podeli Veronikine nagrade za najboljšo poezijo ter Zlatnik poezije. Veronikini večeri potekajo že trinajst let, enako že trinajstič podeljujejo Veronikino nagrado, ter petič Zlatnik poezije. V povezavi s starim gradom Celje je znanih mnogo zgodb in pripovedk, od tistih o mostovih, ki so povezovali grad z vrhovi sosednjih hribov ali podzemeljskih rovov, ki so se razprostirali v smereh proti Bežigradu in proti spodnjemu gradu Celje, zakladov, skritih na graadu do pripovedk o graščakih, ki so napadali in ropali trgovce na poti skozi Celje in o krutem ravnanju grofov s tlačani. Celjski grofje naj bi tudi povzdignili prebivalce bližnjega naselja Teharje v plemiče, ker naj bi grofje hodili na Teharje zapeljevat tamkajšnja dekleta in so se s to gesto oddolžili Teharčanom. Na to temo je Benjamin Ipavec leta 1892 napisal opero »Teharski plemiči«. Znana je tudi pripoved o Dolinarjevi Marjanci, ki jo je grof Viljem ugrabil in umoril. Ko je njen oče izvedel, da je njegova hčerka umrla onečaščena in nasilne smrti, je grad in njegove prebivalce preklel. Tukaj velja omeniti še verjetno najbolj znano zgodbo, povezano z gradom Celje. Govori o prepovedani ljubezni med Friderikom II.Celjskim in Veroniko Deseniško, plemkinjo nižjega stanu. Njuni ljubezni je nasprotoval predvsem Friderikov oče, Herman II.Celjski, ki je dal sina Friderika zapreti v stolp (od tod tudi ime Friderikov stolp), Veroniko pa zapreti na grad Ojstrica, kjer so jo kasneje umorili.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.