ZNAMENITOSTI MARIBORA

Na vinskih cestah, ki se iz samega mestnega jedra Maribora prepredajo po Slovenskih Goricah in obronkih Pohorja, pridete na svoj račun ljubitelji izvrstnega vina in kulinarike, etnološke dediščine, razgibane narave in izvrstnih razglednih točk, ki odpirajo pogled na zeleno podeželje in kulturno zgodovinska mest(ec)a. Turistične domačije in vinogradniki vas bodo pričakali z domačimi kulinaričnimi užitki in pristno gostoljubnostjo, pa če ste na kolesu, peš, z živim ali jeklenim konjičkom. Maribor - štajerska prestolnica in drugo največje mesto v Sloveniji - ponuja številne znamenitosti in zanimivosti, ki spremenijo obisk mesta v pravo doživetje bogate kulture in dediščine, izjemne vinske tradicije, veselega in sproščenega prireditvenega utripa, pa tudi športne evforije. Vabljeni v mesto najstarejše trte na svetu in Evropsko prestolnico kulture 2012! Alojzijeva cerkev na Glavnem trgu v Mariboru Čudovito stavbo poznobaročne arhitekture najdete ob pohajanju po starem mestnem jedru, saj krasi staro Koroško cesto ter zaokrožuje kulturno-umetniško podobo Glavnega trga. Zgradbo je zasnoval domači arhitekt Johannes Fuchs, opremo je izdelal Jožef Holzinger. Cerkev, ki vzbudi pozornost že z izredno lepo izdelano rokokojsko ograjo, je bila zgrajena 1769. Glavni oltar, tudi poznobaročna stebriščna umetnina, krasita kipa sv. Andreja in sv. Petra. Oltarna slika sv. Alojzija s panoramo Maribora je delo slikarja in direktorja graške galerije Gianpaola Tunnerja. Slikar Kuppelwieser je izdelal sliki za oba stranska oltarja, sv. Viktorina s pogledom na Ptuj in sv. Maksimiljana s pogledom na Celje. Tako so na treh cerkvenih slikah na enem mestu zbrane panorame treh štajerskih mest iz 19. stoletja. Po odpravi jezuitskega reda je bila cerkev leta 1784 zaprta in spremenjena v vojaško skladišče, kolegij pa je bil namenjen vojaški vzgoji. Leta 1831 je bila cerkev ponovno posvečena za cerkvene namene. Akvarij - terarij v mestnem parku Akvarij–terarij Maribor v Mariboru na obrobju Mestnega parka je bil ustanovljen leta 1953. Terarij sicer nima tako dolge tradicije kot akvarij, saj gre za nov oddelek.  Terarij predstavlja več kot sto vrst plazilcev, dvoživk in žuželk. Obiskovalci lahko zrejo v najbolj strupene kače na svetu (vitka napadalna afriška mamba, ameriška klopotača z roženim obročkom na repu, velika afriška kobra ...), čudijo se kačam velikankam (nestrupen, vendar zelo močen piton in prav tako velik udav, ki žrtev zaduši ali celo zdrobi), gledajo, kako želve brezskrbno lezejo po krokodilih, opazujejo legvane (zelo velik kuščar s kožno gubo pod vratom, živeč v Srednji in Južni Ameriki ter Indoneziji) in varane (indonezijski kuščar z dolgo glavo in vratom, debelim repom in globoko preklanim jezikom).   Leta 1953, je akvarij prvič odprl svoja vrata. Pred tem je obiskovalcem ponujal slaščice in svežo kavo. Tam je bila kavarna. Ob začetku obstoja, je akvarij razstavljal vodno floro in favno, ki sta bili značilni za ožjo Slovenijo, vendar so obiskovalci želeli, in tudi razvoj akvaristike na naših tleh je zahteval, da zavod razširi svojo dejavnost. Ustanovitelj Akvarija in njegov prvi direktor, gospod Vilko Rechberger, je začel navezovati stike z akvariji in živalskimi vrtovi po svetu, tako da je v Mestnem akvariju bilo razstavljenih vsako leto več novih živali iz celega sveta. Akvarij je tako postal pravi podvodni svet v malem - danes v devetintridesetih velikih akvarijih, ki posnemajo rečna, jezerska in morska okolja iz vseh koncev sveta, plava 120 različnih vrst rib. Obiskovalce najpogosteje pritegnejo piraje (južnoameriške sladkovodne roparske ribe z zelo ostrimi zobmi), navdušujejo jih raznobarvne in nenavadne (eksotične) tropske ribice, zanimive pa so tudi živali iz Jadranskega morja. Akvarij letno obišče več kot 50.000 obiskovalcev, in sicer je največ osnovnošolcev, iz leta v leto pa narašča tudi število družin iz Slovenije in tujine. Akvarij je doslej obiskalo že več kot 2 milijona obiskovalcev. Raznovrstne razstavljene živali nenehno širijo sloves Akvarija, ki je danes eden izmed najbolj poznanih akvarijev v južni in srednji Evropi, uvrščen pa je v vse registre pomembnih evropskih in svetovnih akvarijev in živalskih vrtov. Angeli in kipi Angeli so kipi, ki stojijo na travniku zraven Kamniškega drevoreda, Kalvarije in kopališča Fontana. Zgradili so jih okrog leta 2004. Ponazarjajo tri angele. Vsak ima drugo obliko glave in barvo; prvi je zelene, drugi rumene, tretji pa rožnate barve. Visoki so približno tri metre. Izdelani so iz pobarvanega cementa in se nahajajo v severovzhodnem delu Slovenije. Njihova avtorica je akademska kiparka Lučka Koščak, njihovo postavitev pa sta omogočila mestna občina Maribor in Zavod za kiparstvo iz Ljubljane. Betnava Območje Betnave leži na južnem robu Maribora in je najbolj znano po baročnem dvorcu Betnava. Zgradba dvorca je ena najlepših baročnih arhitektur Podravja. Prvotno poslopje je bilo sezidano že v začetku 14. stoletja, njegovi lastniki so bili grofje Betnavski, po katerih je stavba tudi dobila ime. Vendar pa ta predel poleg čudovitega dvorca obiskovalcem nudi še veliko več. Bližnji Betnavski gozd je primeren prostor za sprostitev, rekreacijo in sprehode, ljubiteljem adrenalina pa je na voljo Pustolovski park Betnava. V pustolovskem parku je glede na telesno višino oziroma starost možno prehoditi sedem različno zahtevnih poti. Obisk parka je primeren za posameznike in družine, prav tako pa za večje skupine in tako imenovane teambuildinge.  V Čebelarskem centru obiskovalcem predstavijo mnoge zanimivosti, ki so povezane s čebelarstvom in pridelavo medu. Ogledati si je možno tudi čebelnjak. Prav tako se lahko poskusijo različne vrste medu in medenega žganja (medice).  V bližini Betnavskega gozda se nahaja Hotel Betnava, kjer imajo na razpolago wellness center s turško in finsko savno ter ponudbno različnih vrst masaž. V hotelski restavraciji gostom postrežejo s sveže pripravljenimi domačimi jedmi, izbirati pa je možno tudi med dobrotami mediteranske, francoske in italijanske kuhinje.  Na južnem robu Maribora ležeča Betnava je najbolj znana po baročnem dvorcu Betnava, vendar ponuja še mnogo več.  Prijazen bližnji gozd vam nudi primeren prostor za sprehode, rekreacijo in sprostitev, za bolj razburljivo preživete urice pa lahko obiščete pustolovski park. V Betnavi je tudi istoimenski hotel z wellnes centrom in dobro restavracijo. Betnavski dvorec Dvorec Betnava (nemško Schloss Windenau) je dvorec v bližini Maribora na Štajerskem. Baročni dvorec Betnava je bil razglašen kot kulturni spomenik državnega pomena. Prvotno poslopje dvorca je stalo že v začetku 14. stoletja, njegovi lastniki pa so bili grofje Betnavski (von Winden), po katerih je dvorec dobil svoje ime. V tistem obdobju je bil to renesančni grad s štirimi obrambnimi stolpi in obrambnim vodnim jarkom, med razcvetom protestantizma konec 16. stoletja pa je za krajše postal protestanska kapela s pokopališčem. Leta 1685 je grad pogorel, obnovljali pa so ga med letoma 1730 in 1780 in se pri tem zgledovali po tedaj na Dunaju modnem poznobaročnem florentinskem slogu. V 16. stoletju je ta prerasla v utrjeno renesančno graščino z vodnim jarkom. Grofje Herberstein so jo spremenili v protestantsko postajo s kapelo in pokopališčem. V 18. stoletju so dvorec, ki je bil leta 1685 pogorel, baročno preoblikovali. Prezidali so osrednje poslopje s stopniščem in reprezentativnimi prostori, na severni strani so mu dodali kapelo, ostala tri krila pa so pustili nedotaknjena. Slavnostno dvorano so poslikali leta 1784 z baročno iluzionistično arhitekturo, ki jo dopolnjujejo alegorični prizori. Dvorec je menjal veliko lastnikov, kar so bile le plemiške rodbine, med njimi: Herbersteini, Khiessl, Auersperg, Ursini-Rosenberg, Szekely, Brandis in Dürr. Betnava je leta 1863 postala poletna rezidenca mariborsko-lavantinskih škofov, čeprav jo je škofija jemala v najem že desetletja prej. Dvorec, ki je bil od leta 1863 poletna rezidenca mariborsko – lavantinskih škofov, tako odlikuje izredno skladna arhitektura. Na zahodni strani poslopja je kapela sv. Križa. Bogato oblikovano dvoramno stopnišče vodi v osrednjo dvorano, okrašeno s poznobaročnimi stropnimi freskami. V dvorcu domuje muzej mariborske nadškofije, obdaja pa ga urejen park, ki je bil v 19. stoletju zasnovan v angleško – krajinskem slogu. Območje dvorca je bilo poseljeno že v prazgodovinskem času, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe, ljudsko izročilo pa govori, da je pod zemljo pogreznjeno »Belo mesto.« Nasproti pročelja je urejen park, ki je bil v 19. stoletju zasnovan v duhu angleškega krajinskega sloga. Dvorec krasi izredno skladna arhitektura, ki se je zgledovala po tedaj na Dunaju modnem poznobaročnem florentinskem slogu, katero je dvorec dobil leta 1784. Dvorec Betnava je sedaj v cerkveni lasti. V njem domuje Muzej Nadškofije Maribor. V Pustolovskem parku Betnava lahko glede na vašo starost oziroma telesno višino ter seveda pripravljenost za premagovanje strahu prehodite 7 različno zahtevnih poti. Po drevesih, drogovih in različnih brveh in vrveh je speljanih več kot šesto metrov zanimivih prog na višini od 1 metra do 8 metrov nad tlemi. Med njimi je 65 postaj, kjer si lahko oddahnete in se pripravite na naslednji izziv. Obisk parka je nadvse primeren tako za večje skupine in tako imenovane teambuildinge kot za posameznike in družine. Tudi za otroke, starejše od treh let, je namreč urejena primerna proga. Botanični vrt Pivola Botanični vrt Pivola se nahaja v Hočah pri Mariboru. Je del mariborske Univerze, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, ki je postala njegov uporabnik leta 1994. V letu od 2000 do 2001 je potekalo intenzivno dograjevanje botaničnega vrta, ki je bil na začetku zgolj kmetijsko posestvo. Botanični vrt prikazuje tujo in domačo floro, zlasti posebnosti in značilnosti Pohorja in severovzhodne Slovenije. Hkrati je tudi raziskovalna in javnosti odprta prosvetno kulturna ustanova. Botanični vrt vsebuje mešane gozdičke, rozarij z nasadi vrtnic, grmovnice, golosemenke, listavce, zdravilne in strupene rastline, vodne biotope, skalnjak, rondo z nasadi enoletnic, dvoletnic in trajnic, potok in namakalni sistem, keltske gomile, gozdarsko, geološko arheološko zbirko in gensko banko, tri kompostarne, sistematsko polje, termostatirana rastlinjaka, poljedelske, vrtnarske in sadjarske nasade, izvor pitne vode ter raziskovalno eksperimentalne nasade. Med sprehajanjem po vrtu se lahko odpočijete na počivališču s klopmi in mizami ali pa se osvežite v okrepčevalnici. Izvori dobre pitne pohorske vode so razporejeni enakomerno po vrtu. Botanični vrt je bil uradno odprt 24. maja leta 2002, na evropski dan parkov. Od tedaj sprejema obiskovalce vsako leto med aprilom in novembrom. Črno jezero Črno jezero leži med Osankarico in Velikim vrhom na nadmorski višini 1200 m. Jezero je obraščeno s smrekovjem in šotnim mahom. Na dnu jezera so se leta in leta nabirali organski odpadki odmrlih rastlin in živali ter sčasoma ustvarili debelo plast mulja, ki je temne, tako rekoč črne barve. Jezero je zato na pogled, kot bi bilo polno črnila, čeprav je voda kristalno čista. S svojo gozdnato okolico je Črno jezero zavarovano kot gozdni rezervat. Drava Drava je reka v Srednji Evropi, desni pritok Donave. Izvira v severovzhodni Italiji na Toblaškem polju v Pustriški dolini pri mestecu San Candido (nemško Innichen) na Južnem Tirolskem blizu meje z Avstrijo. Teče skozi Avstrijo, Slovenijo, Hrvaško, po hrvaško-madžarski meji in se pod Osijekom pri vasi Aljmaš izliva v Donavo. Po dolžini je četrti najdaljši pritok Donave, za Tiso, Prutom in Savo. Večji levi pritoki so Isel, Möll, Lieser, Krka (nem. Gurk) in Labotnica (nem. Lavant) v Avstriji, (Mučka) Bistrica in Pesnica v Sloveniji ter Mura na hrvaško-madžarski meji. Glavni desni pritoki so Zilja (nem. Gail) v Avstriji, Meža in Dravinja v Sloveniji ter Bednja in Karašica na Hrvaškem. Dravsko nabrežje je primerno za krajši ali daljši sprehod. Lahko se odpravite po poti, ki vodi po levem bregu reke Drave od Lenta, najstarejšega dela mesta s Staro trto (najstarejšo trto na svetu), mimo mostička Studenška brv ter pod Koroškim mostom vse do Koblarjevega zaliva, od koder imate le še malo do Mariborskega otoka, ene od naravnih znamenitosti Maribora.  Z Mariborskega otoka se odpravite nazaj do Koroškega mostu, ga prečkajte in se spustite k reki. Približno 20 minut hoje ob desnem nabrežju vas bo mimo Jožefovega vodnjaka in nekoliko na hribčku cerkve sv. Jožefa pripeljalo v središče mesta, do Starega mostu. Razprostrl se vam bo čudovit panoramski razgled na celoten Lent. Florijanovo znamenje na Grajskem trgu Florijanovo znamenje stoji na Grajskem trgu v Mariboru. Je vitek steber s kipom varuha pred ognjem. Je spomin na težke ure, ki so jih preživljali meščani ob pogostih požarih v preteklih stoletjih. Znamenje so postavili ob koncu 17. stoletja. Glavni trg Maribor Glavni trg je največji mariborski trg, kjer se zgodovina in vrvež mestnega življenja zlivata v eno. Na trgu si lahko ogledate več  znamenitosti starega mestnega jedra, uživate v kavi v eni od kavarn in se nastavljate sončnim žarkom ali obiščete katero od trgovinic. Trg najdete v bližini Glavnega oziroma Starega mostu čez reko Dravo.. Glavni trg v Mariboru je osrednji mariborski trg. Prvič se omenja leta 1315. Na Glavnem trgu se je vse do srednjega veka pa do prve polovice 20. stoletja odvijala živahna trgovska dejavnost. Na sredini trga stoji Marijino znamenje (kužno znamenje). Postavljeno je bilo leta 1743 na mestu starejšega iz leta 1681. Izdelal ga je Jožef Straub po naročilu mariborskih meščanov v zahvalo za prenehanje kuge v mestu. Mestna hiša ali rotovž je bila zgrajena leta 1515. Sedanjo renesančno obliko je dobila med letoma 1563 in 1565. Glavni trg lijakasto prehaja v Koroško cesto. Ta s svojo parcelacijo in ohranjenimi hišami predstavlja urbano jedro Maribora. Osrednjemu mariborskemu trgu so pečat pustile pomembne zgodovinske stavbe, ki ga obkrožajo. V začetku 16. stoletja zgrajena mestna hiša oziroma rotovž je namenjena sprejemom župana in porokam. V 18. stoletju je bila zgrajena poznobaročna Alojzijeva cerkev. V središču trga stoji Marijino ali kužno znamenje, ki so ga prebivalci v 17. stoletju postavili v spomin na kugo, ki je v letih 1680 in 81 terjala življenja skoraj petine prebivalcev.  Med zanimivejše stavbe na trgu sodijo še stavba bivšega kazinoja, v kateri je sedaj našel svoj kreativni prostor Salon uporabnih umetnosti. Na mestu nekdanje gostilne Koper je bila prva mariborska pivovarna, vogalna stavba na začetku Poštne ulice z napisom Ludwigshof pa je v lasti nekoč mlinarske družine Franz z velikim mlinom v Melju. V hišo, poslikani z lekarniško motiviko je bila nekoč mestna lekarna znanega mariborskega lekarnarja Franca Minarika. Vzhodni del Glavnega trga je bil v začetku 20. stoletja podrt zaradi gradnje Glavnega oziroma Starega mostu, ki je bil odprt leta 1913. Leta 1981 so vzhodni del trga, ki je bil med 2. svetovno vojno močno porušen, deloma pozidali z moderno večnamensko stavbo.  Glavni trg je bil prvič omenjen leta 1315 kot Markt. Z rastjo mesta je v 19. stoletju dobil današnje ime Hauptplatz – Glavni trg. Na njem se je dolga stoletja vse do 2. svetovne vojne odvijala živahna trgovska dejavnost, saj je bil osrednji prostor v mestu, kjer so kmetje in obrtniki prodajali svoje pridelke in izdelke. V zadnjih letih je dejavnost ponovno obujena, saj je na trgu dobila svoj prostor kmečka ekološka tržnica z bogato ponudbo zdrave hrane. Glavni most Maribor Glavni most (tudi: Stari most) je eden izmed mostov čez reko Dravo v Mariboru. Glavni most je uradno ime mariborskega mosta, ki je znan tudi pod ljudskim imenom Stari most. Pred drugo svetovno vojno je bilo njegovo uradno ime Državni most. Glavni most je bil zgrajen v letih 1909-1913, otvoritvena slovesnost pa je bila 23. avgusta 1913. Novi most je nadomestil stari dravski most, ki je do takrat stal nekaj deset metrov zahodneje in ki so ga pozneje porušili. Novi most so zgradili zaradi naraščanja cestnega prometa po Tržaški cesti v smeri Dunaj - Trst.  Po prvotnem načrtu naj bi most zgradili v podaljšku današnjeUlica slovenske osamosvojitve, toda tam je takrat že stal v letih 1897-1898 zgrajeni slovenski narodni dom. Za nemške nacionaliste pa je bilo nesprejemljivo, da bi si za Avstro-Ogrsko tako pomemben novi most delil neposredno soseščino s pred kratkim zgrajenim simbolom slovenstva, zato so za lokacijo novega mostu določili Glavni trg in na trgu ob novem mostu zgradili še Theresienhof, ki je potem v Mariboru veljal za simbol nemštva. Ta lokacija mostu, ki so jo izbrali mimo arhitekturne in urbanistične logike, pa je uničila tradicionalno podobo mariborskega Glavnega trga in vse do danes predstavlja poseben problem za mariborsko prometno ureditev. Da bi otežila prodor nemške okupacijske vojske v notranjost Dravske banovine, je vojska Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 ob izbruhu aprilske vojne Državni most porušila. Grajski trg v Mariboru Grajski trg se nahaja v Mariboru in meji na Slovensko, Vetrinjsko ulico in na Volkmerjev prehod. Grajski trg je bil nekoč glavni ponos Maribora, zaradi gradu, ki ga je dal zgradit vladar Friedrich lll. To je naredil, da bi izboljšal utrdbo zidu na severovzhodni strani Maribora. Grajski trg je znan tudi po Loreto-like kapeli, ki je imela lep pogled na Glavni trg. Na Grajskem trgu je postavljen spomenik posvečen Sv. Florijanu varuhu pred požari in naravnimi katastrofami. Tam je danes tudi gostilna Pri Florijanu, gostilna Štajerc, hotel Orel in nekdanji Mc'Donalds. Grajski trg se nahaja v samem centru starega mestnega jedra. Ime je dobil po Mariborskem mestnem gradu, ki je ena izmed najbolj imenitnih stavb v mestu. Na tem delu so pomembne zgradbe še Mestna hranilnica, Hotel Orel, Kavarna Astoria in spomenik svetega Florijana. Na trgu je veliko trgovinic. Mariborski mestni grad krasijo različna gradbena in stilna obdobja. Friderik III. ga je dal zgraditi v letih od 1478 do 1483, da bi utrdil mestno obzidje. Kasneje so ga spremenili v fevdalno bivališče. Pomembni gradbeni dosežki gradu so viteška dvorana s stropno slikarijo Jožefa Geblerja, baročno stopnišče in Loretska kapela ob južni fasadi. V njem je koncertiral Franz Liszt. Mestna hranilnica je trinadstropna neobaročna palača, ki je bila zgrajena leta 1910. Nahaja se v hiši nekoč znane mariborske družine Scherbraum, ki je imela v prejšnjem stoletju veliko pekarno. Nanjo danes spominjata prodajalna kruha in slaščičarna. Orel je bila v 19. stoletju gostilna in postojanka kočijažev. Kavarna Astoria je ena izmed najbolj znanih kavarn v Mariboru, ki privabi domače in tuje obiskovalce. Nad njo je italijanska restavracija La Storia Trattoria. Spomenik svetemu Florjanu je bil postavljen v 18. stoletju. Baročna figura svetnika naj bi mesto varovala pred požari, ki so bili včasih pogosta nevarnost. Gosposka ulica v Mariboru Gosposka ulica leži v centru mesta Maribor. Mestno ulico so poimenovali Herren Gasse oz. Gosposka ulica, ki so jo prvič omenili leta 1488. Del severno od tod do Slovenske ulice se je imenoval Kleine Herren Gasse oz. Mala gosposka ulica in del od Slovenske ulice do Mestnega parka je imenoval Obere Herren Gasse oz. Zgornja gosposka ulica danes pa se imenuje Tyrševa ulica. Do 19. st. se je po Zgornji gosposki ulici dalo priti do mestnega obzidja, skozi katera so vodila majhna vrata čez mestni jarek. Služila je v predvsem v vojne namene in hitri komunikaciji med različnimi deli mesta. Leta 1876 so vse 3 dele ulice poimenovali Herren Gasse, leta 1919 pa so jo poslovenili v Gosposka ulica.          Gosposka ulica se nahaja v starem delu Maribora. Je osrednja ulica s številnimi trgovinicami in lokali. Največje znamenitosti so čudovite obnovljene zgradbe kot so Wibmerjeva hiša iz leta 1763, Selška hiša, kjer je danes sedež banke, hiša iz leta 1835, hiša iz leta 1793, nekdanji hotel Zamorc, danes Hotel Orel, Hotel Uni in Youth Hostel. Na hotelu je skoraj skrit očem kip Brezmadežne iz leta 1730, delo Johanna Jakoba Schoya. Marija z vdano sklonjeno glavo poklekuje na zemeljsko kroglo in pritiska k tlom vzpenjajočega se zmaja. Na vogalu z Volkmerjevim prehodom, zraven hotela, je postavljen spominski steber Pesti upornim mariborskim mladincem, ki so 29. aprila 1941 sežgali dva nemška avtomobila. To je bila prva sabotaža v Mariboru. Wibmerjeva hiša oziroma hiša s številko 5 ima poslikano pročelje z motivi letnih časov, delo Josefa Kolba. Hiša s številko 11 ima portal iz leta 1769. Gosposko ulico na severni strani zaključuje Slovenska ulica. Na Gosposki 31 je bila v letih od 1820 do okoli 1835 rezidenca nadvojvode Janeza Habsburškega, ki so ga imenovali tudi štajerski nadvojvoda. Imel je velike zasluge za kulturni in gospodarski razvoj Štajerske. Rezidenco so v hotel preuredili po njegovi smrti leta 1858 in ga poimenovali Hotel nadvojvode Janeza. V stavbi je po koncu prve svetovne vojne delovala Slovenska čitalnica. Hiša stare trte v Mariboru V osrednjem delu starega mestnega jedra na Lentu, pred Hišo Stare trte še danes domuje najstarejša trta na svetu. Žametovka oz. modra kavčina je s potrjeno starostjo več kot 400 let vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta sveta, ki še vedno rodi žlahtne sadove. Stara trta simbolizira bogato vinsko kulturo Maribora, Štajerske in Slovenije. Stara trta je bila posajena ob koncu srednjega veka, ko so Maribor oblegali Turki. Preživela je kljub srditim bojem med napadalci in branilci mesta, saj je bila današnja Hiša Stare trte nekoč del mestnega obzidja. Trdoživki niso do živega prišli niti požari, ki so bili zaradi lesenih ostrešij in slamnatih streh v poznem srednjem veku precej pogosti, niti trtna uš, ki je pomorila večino ostalih trt, prav tako ne zavezniško bombardiranje mesta, ko je bila Hiša Stare trte delno porušena, a je tej vzdržljivi rastlini uspelo preživeti. Preberite celotno Zgodbo Stare trte. Tako je danes Stara trta tudi edina rastlina, ki ima lasten muzej v Hiši Stare trte. Danes potomke Stare trte rastejo skoraj na vseh kontinentih in po številnih krajih v Sloveniji. Mariborski oktet in Neuvirtovi Štajerci so trti v čast posneli himno.  Trti v čast so v Mariboru in okolici urejene tudi mnoge slikovite vinske ceste in številne vinske kleti. Kadetnica Kadetnica Maribor je bila sezidana v letih od 1850 do 1852. Nahaja se v kompleksu Vojašnice generala Rudolfa Maistra. V poslopju je delovalo že več ustanov, kot so kadetnica, vojašnica, rezervna vojaška bolnišnica, vojašnica, nato spet kadetnica, realka, tehnična častniška šola, inženirska podčastniška šola, šola za rezervne pehotne častnike in častniški klub, podčastniška šola 18. Vojaškega okrožja Wehrmachta, vojaški objekt JLA, Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje Slovenske vojske ter Center vojaških šol Slovenske vojske. V letu 2000 sta s prenovo stavbe začela Slovenska vojska in Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije. Ta je bila končana leta 2008, okolica objekta pa v letu 2011. Leta 2009 so v Kadetnici Maribor pričeli delovati Vojaški muzej Slovenske vojske, Knjižnično – informacijski center, Šola za častnike, Poveljniško – štabna šola, Center za doktrino in razvoj ter Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje ter drugo. Kalvarija Maribor Kalvarija je hrib nad Mariborom. Njena nadmorska višina je 375 m. Je vinogradni grič, na katerem stoji cerkvica svete Barbare. K njej vodi križev pot s kapelicami kot zahvala za prenehanje kuge med letoma 1680 in 1681. Posebej zanimiva je zadnja kapela, v kateri je skupina pod križem delo baročnega kiparja J. Strauba. V času narodnostnega prebujanja Slovencev in Nemcev, v 19. stoletju, je Kalvarija postala sinonim nemštva v samem mestu in tako se je je prijelo ime Nemška Kalvarija, medtem ko so Pekrsko gorco poimenovali Slovenska Kalvarija. Ob poti na Kalvarijo je do leta 1945 stala spominska plošča, posvečena padlim vojakom 47. mariborskega pešpolka. V bližino cerkve pripeljejo table z oznakami, ki se nahajajo na 455 kamnitih stopnicah in vodijo na grič iz posestva Srednje kmetijske šole Maribor. Veljajo za posebej priljubljeno sprehajališče prebivalcev mesta Maribor. Kužno znamenje v Mariboru Kužno znamenje v Mariboru je pomnik na Glavnem trgu v Mariboru, postavljen v zahvalo za konec kuge, ki je v 17. stoletju terjala življenje tretjine prebivalstva. V zahvalo za konec kuge so mariborski prebivalci leta 1681 postavili kužno znamenje - steber s podobo Marije vnebovzete. Nad njeno glavo je venec iz dvanajstih zvezd in pod njenimi nogami mesec. Kip so v 18. stoletju (leta 1743) nadomestili z današnjim, ki je delo mariborskega umetnika Jožefa Štrauba. Spomenik je eno njegovih najboljših del, obenem pa sodi med vrhunska dela slovenskega baroka. Okoli Matere božje je razvrščenih šest svetnikov, priprošnikov zoper kugo, kasneje je oltarnemu vznožju, obdanemu s figurami, bila dodana še ograja. Današnji spomenik na Glavnem trgu je kopija. Izvirne kipe in druge dele so med obnovo leta 1990 nadomestili z replikami, njih pa shranili na dvorišču mariborskega pokrajinskega arhiva, kjer so ostali izpostavljeni vremenskim pojavom in nevzdrževani. Leta 2003 so bili premeščeni v skladiščni prostor. Lent Lent je stari del Maribora ob Dravi. Ime Lent izvira iz stare nemške besede Lander, kar pomeni prostor za pristajanje, saj je bilo tu pomembno pristanišče, kjer je letno pristajalo do 1100 rečnih splavov. Tu je stala zelo pomembna vodna utrdba - Dravske Benetke. Nastala je v 16. stoletju. Leta 1919 so Lent poimenovali v Pristan. V 80-tih letih 20. stoletja so začeli Lent načrtno obnavljati in danes ga poživljajo številne gostilne, kavarne, obnovili pa so tudi starejše hiše, kar daje Lentu čar starinskosti. Daleč naokoli je znana 400 let stara vinska trta sorte žametovka ali modra kavčina, ki je najstarejša na svetu in še danes rodi. Na Lentu se odvijajo tudi različne prireditve, prva odmevnejša je bila Splavarski krst leta 1985. Od leta 1993 se tu odvija Festival Lent, ki je privabil mnoge ljudi od blizu in daleč ter doživel ugodno kritiko Mariborčanov. Magdalenski park, trg in cerkev svete Magdalene Magdalenski trg se nahaja v mestni četrti Magdalena. Na trgu je najbolj izstopajoča stavba cerkev svete Magdalene, katere razvoj se prične v 16. stoletju. Cerkveno notranjost zaznamujejo predvsem oltarji in orgle. V neposredni bližini cerkve je župnijski dom, kjer hranijo sliko Roženvenske Marije, ki izvira iz leta 1845.  V bližini Magdalenskega trga se razprostira Magdalenski park, ki so ga osnovali leta 1906 in je danes prehodni park z igriščem za najmlajše. Nedaleč je tudi Trg revolucije, ki odpira vrata v staro mestno jedro. Stoji tik ob Starem mostu ali Dravskem mostu, od koder se odpira lep razgled na najstarejši del Maribora, Lent in na živahen Glavni trg.       Magdalenski park so uredili leta 1906 na območju nekdanjega cerkvenega pokopališča. Predstavlja prehodni park z manjšim otroškim igriščem, številnimi drevesi ter klopmi, ki obiskovalcu nudijo nemoteno vsakodnevno počivanje ali rekreacijo. V Magdalenskem parku stojita dva zanimiva kipa, ki sta posvečena pesniku in filozofu Tagoreju (1861-1941) in Šri Činmoju, vizionarju miru. Ob parku se nahaja železniško postajališče Maribor Tabor. Park je lepo urejen in zanimiv v vsakem letnem času.        Cerkev svete Magdalene se nahaja na Magdalenskem trgu v mestni četri Magdalena. V pisnih virih se cerkev sv. Magdalene na Bregu pojavi 10. junija leta 1289, ko se omenja njen župnik Gotfrid. Stavba je bila verjetno požgana ob turških obleganjih leta 1532, kot vse druge cerkve v mestni okolici. Razvoj današnje cerkvene zgradbe se prične v 16. stoletju z njeno temeljito obnovo.  Cerkveni videz sestavlja kvadratast zvonik, pravokotna ladja s prizidano nižjo in krajšo kapelo ter ožji in višji prezbiterij s prizidano pritlično zakristijo. Zvonik pokriva pločevinasta korenasta streha, vso ostalo cerkev pa enotna sedlasta opečna streha. Zunanjost cerkve svete Magdalene je od leta 1894 enotno fasadirana.  Okna kapele imajo visokobaročni izvor, zakristija poznorenesančni izvor, prezbiterij in ladja pa sta zgodnjebaročnega izvora. Cerkveno notranjost zaznamujejo predvsem oltarji in orgle. Glavni oltar z Marijo Magdaleno je lesen, marmoriran in barvno lepo uglašen. V župnišču hranijo sliko Roženvenske Marije, ki izvira iz leta 1845. Mariborska koča Mariborska koča se nahaja na majhni planoti na južnem delu pohorskega hrbta pod Ledinekovim koglom (1182 m) in Reškim vrhom (1142 m). Koča je za obiskovalce stalno odprta, razen ob ponedeljkih. Prvo planinsko kočo je na tem predelu leta 1913 odprlo Nemško planinsko društvo iz Maribora. Po koncu prve svetovne vojne jo je julija leta 1921 kupila Mariborska podružnica SPD, jo preuredila in slavnostno odprla maja leta 1922. V koči so imeli Nemci med drugo svetovno vojno vojaško postojanko in zaradi tega so jo partizani septembra 1944 požgali. Mariborski planinci so na temeljih stare koče zgradili novo in jo slovesno odprli julija leta 1946. Zunanjost Mariborske koče je še vedno ista, kot je bila ob otvoritvi, notranjost pa je bila v kasnejših letih dostikrat izboljšana. Telefon so napeljali leta 1954. Planinsko društvo Maribor – matica je leta 1990 načrtovalo izgradnjo nove koče, toda zaradi finančnih težav so le-to preložili. Stara koča je bila prenovljena v letih 1992 in 1993, in sicer so uredili sanitarije, na novo opremili spalne prostore, napeljali nov vododov in drugo. V gostinskem prostoru je na voljo 50 sedežev, v točilnici 20 sedežev in na terasi pred kočo 80 sedežev. V Mariborski koči imajo centralno ogrevanje, elektriko, telefon, tekočo vodo, WC, umivalnico in prho z mrzlo in toplo vodo. Od koče se nudi razgled le v smeri proti jugu in jugovzhodu, na druge strani pa ga zakrivajo gozdovi. Zanimivi krajši turi v bližini sta Framski slap in Bolfenk ter daljši Črno jezero in Naravni rezervat Šumik. Mariborski grad Mariborski grad stoji na severovzhodnem robu starega mestnega jedra Maribora. Zgradil ga je grof Brandis. (Leta gradnje 1655, 1699, 1733 vzhodni prehod, 1738 hlev, 1780 stolp z uro, 1814, 1836, 1838, 1843) s pripadajočim vrtom zavzema tudi del nekdanjega mestnega jarka, po katerem žubori ribniški potoček, ki je hkrati meja mestnega in grajskega okraja. S stanovanskimi stavbami je bil najmočnejša utrdba v mestu, opremljena z dvema dvoriščema, med katerima je tisto, ki je namenjeno jahalni šoli, zelo veliko; je ena izmed devetih svobodnih hiš v Mariboru; grad je najlepša in največja stavba v mestu, ima troje vrat navzven in četrta, ki se odpirajo na ljubek vrt; na tej strani je v pritličju upravnikovo stanovanje, po zunanji strani prvega nadstropja teče dolg okrasni hodnik okrog čudovite osrednje stavbe; na severovzhodu se stika z mogočno oblastjo; le-ta ima v spodnjem nadstropju oboke, ki lahko kljubujejo topovskemu obstreljevanju; menda je bila s podzemeljskim rovom povezana z Gornjim gradom; na bastiji, ki je nekoč z dvojno vrsto topov kljubovala Turkom, so sobane grofovske družine, na severni strani sledi prijazen hodnik namesto obrambnega ob visokem utrdbenem obzidju, na južni strani, od koder se odpira pogled na Grajski trg, pa je tisti del gradu s hišno št. 2, ki so ga leta 1843 povišali za nadstropje in ki hrani za nizom 12 oken pisarne tukajšne kameralne okrajne uprave. V prejšnjih letih, ko je bil grad še ožji, obdan s štirimi vitkimi stolpiči in se je držal precej velike hišne cerkve pa so bila tukaj stanovanja uradnikov; portal proti Grajskemu trgu je okrašen s prostim, velikim kamnitim levom.        Mariborski mestni grad je ena izmed najbolj imenitnih stavb v Mariboru. V njem je danes Pokrajinski muzej Maribor. Na fasadi so postavili so ploščo v spomin Franju Bašu, ki je organiziral muzej in arhiv. Mariborski mestni grad krasijo različna gradbena in stilna obdobja. Na zahodni strani mariborskega gradu je čudovito baročno stopnišče iz let 1747 in 1759. V severovzhodnem vogalu se vzhodna grajska fasada zaključuje z grajsko bastijo, ki je predstavljala obrambno točko ob mestnem jarku. Je delo gradbenika Domenica dell' Allio iz let 1556 do 1562. Na severozahodnem delu lahko vidite mogočen stolp. Loretska kapela ob južni fasadi je nastala med letoma 1665 in 1675. Viteška dvorana oziroma slavnostna dvorana predstavlja osrednji prostor Mariborskega gradu. Na stropu lahko vidite podobo konjeniške bitke med turško in krščansko vojsko, ki jo je leta 1763 naslikal graški slikar Johann Gebler. Tukaj je imel leta 1847 koncert znan madžarski skladatelj in pianist Franz Liszt. V gradu so prebivale tudi številne znane osebnosti kot so cesarica Marija Terezija, cesar Leopold I. in Karel VI., papež Pij VI., ruski car Pavel I. ter mnogi drugi. Mariborski otok Mariborski otok je naravni otok na reki Dravi pred Mariborom. Leta 1951 je bil zavarovan kot naravna znamenitost in danes ima status površinsko geomorfološkega in botaničnega naravnega spomenika. Hkrati je pomemben habitat živalskih vrst, predvsem ptičev. Prav zaradi tega je razglašen za naravni spomenik, saj je vpliv človeka že dobro spremenil podobo otoka. Ime Mariborski otok se je začelo uporabljati šele ob dograditvi letnega kopališča (1930). Do takrat je bil otok znan pod imenom Felberjev otok, in sicer po Andreju Felberju in njegovi ženi Ani Mariji, ki sta ga leta 1748 odkupila od Henrika Adama grofa Brandisa. Naravne okoliščine, ki so omogočile nastanek otoka, so bile brzice na Dravi, kjer je danes jez Hidroelektrarne Mariborski otok. Povzročale so jih prečno položene plasti iz trdega staromiocenskega marinskega laporja, ki so zgradile podvodne čeri. Na tem mestu se drava zadnjič zoži, preden se dolina odpre v Dravsko polje in Drava postane iz alpske reke umirjena ravninska voda. Omenjeni prag iz trdih kamnin je Dravi naglo jemal moč, tako da je reka tu odložila večino plavnega materiala. Nastal je Mariborski otok.Otok je aluvialna tvorba, kar pomeni, da je nastal z naplavino rečnih otokov. Nastal naj bi ob koncu najmlajše ledene dobe.       Dostop do otoka je možen po slikoviti pešpoti, ki vodi po levem bregu Drave mimo Koblarjevega zaliva do mostu na otok, ali pa po cesti, ki se pri Kamnici odcepi od ceste Maribor – Dravograd. Zanimivo je, da je bila nekdanja površina otoka večja približno za četrtino. Visoka voda je leta 1946 ob gradnji bližnje hidroelektrarne Mariborski otok odnesla del otoka, zato so kasneje na zahodni strani - v smeri elektrarne naredili betonski pomol, ki se na koncu zaključi z vodobranom. Ta preprečuje nadaljnjo erozijo v primeru visokih voda. Poleti na otoku svoja vrata odpre najstarejše, a še vedno privlačno odprto kopališče. Kopališče Mariborski otok je gradilo gradbeno podjetje Jožeta Jelenca in Vladimirja Šlajmerja. Najprej so morali zgraditi pontonski most čez Dravo. Nekega dne je most zaradi narasle Drave odneslo. Med gradnjo so naleteli na gnezdo, v katerem je prebivalo 230 gadov. Nekaj časa niso našli delavcev, ker so se ti bali kač. Legenda pravi, da so v Dravo vrgli tri zlatnike, da bi potolažili kačjo kraljico. Druga legenda pa pravi, da preden so zgradili most, je limbuška graščakinja na vsak način hotela kačjo kronico in je obljubila tistemu, ki ji jo prinese, roko. Mnogi mladi fantje so umrli zaradi vodnih vrtincev. Mariborski park Mariborski park je park, ki leži severno od starega mestnega jedra v Mariboru. Danes obsega celotni park območje okrog 54 ha. Mariborski mestni park predstavlja za Mariborčane oazo miru in sprostitve po mestnem vrvežu. Nahaja se severno od samega mestnega centra. Že od same "ustanovitve" je priljubljena točka za oddih ali rekreacijo. V njem se zbirajo starši s svojimi otroci, upokojenci, mladina, hkrati pa predstavlja mesto rekreacije za dijake bližnjih srednjih šol. V parku se nahaja tudi otroško igrišče, akvarij-terarij in paviljon kjer spomladi in poleti prirejajo dopoldanske koncerte.        Zasnova parka ima srednjeveško osnovo, ki je nastala na severnem zgornjem robu ob gozdnem zaledju. Oblikovali so jo trije ribniki in struga obdana s kostanjevim in orehovim drevoredom, ki je dovajal vodo v obrambni jarek. Jarek so kasneje zasuli, vodo pa speljali v strugo potoka na katerem so v spodnjem delu uredili manjši ribnik. Po načrtih arhitekta dr. Feldbacherja so leta 1879 park dokončno uredili. Parkovna zasnova je razdeljena v več delov: Mestni park, Kalvarija, Trije ribniki in Piramida. Zasnovo oblikuje poudarjen osrednji del z drevoredom in cvetlično gredo ovalne oblike v sredini, ter omrežje svobodno oblikovanih poti med katerimi so jase. Parkovno drevje raste v skupinah po tratnih površinah, ob njihovem robu ter ob poteh. Kljub kasnejšim preureditvam je park ohranil vse kvalitete prvotnega historičnega koncepta oblikovanja v krajinskem slogu. Meljski hrib Meljski hrib je 398 mnm visok hrib na severovzhodnem robu mesta Maribor in je del Slovenskih goric. Meljski hrib si oznake hrib ne zasluži toliko s svojo višino (relativna višina ne dosega 150m) kot s svojo markantnostjo. Za Meljski hrib je namreč značilno strmo JZ pobočje oziroma klif, ki je nastal zaradi rečne erozije reke Drave. Na tem mestu namreč Drava ob svojem izhodu iz Dravske doline zadene ob Mariborske gorice kot del Slovenskih goric. Pri Meljskem hribu Drava močno spremeni smer toka in od tu naprej teče proti Ptuju vzporedno s Slovenskimi goricami. Meljski hrib je geološko zgrajen predvsem iz laporjev tortonske starosti (miocen). V glavnem gre za siv lapor z vložki peščenjaka in peska. To so krhke, drobljive kamnine, ki jih uvrščamo med mehke karbonatne kamnine. Zaradi takšnih kamnin, ki s svojimi lastnostmi omogočajo močnejše erozijske procese, so Slovenske gorice razmeroma nizke in reliefno močno razgibane.     Meljski hrib je naravni rezervat. Njegova klifna oz. podorna stena z meliščem je rastišče termofilne flore in pomembna ornitološka posebnost, predvsem kot zbirališče ujed. Skupaj gnezdi tu 61 vrst ptic (mdr. pisana in siva penica). Med njimi jih je 13 uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst ptic Slovenije. 30 vrst ptic se tu zadržuje zunaj gnezdilnega obdobja ali tu prezimuje. Na Meljskem hribu so odkrili sledi keltske postojanke iz 1. stol. pr. n. št. Večji del Meljskega hriba je pokrit z vinogradi, na njegovem vrhu pa se nahaja turistična kmetija. Meljski hrib se nahaja v okviru naselja Meljski Hrib, ki je znotraj Mestne občine Maribor. Minoritski samostan Maribor Minoritski samostan v Mariboru stoji na Vojašniškem trgu 2. Samostan je nastal v 13. stoletju in je edini v mestu, ki izhaja iz srednjega veka. Leta 1784 je bil samostan ukinjen in je postal vojašnica. Leta 2010 pa so ga prenovili v Lutkovno gledališče Maribor. Gledališče vsebuje dve veliki dvorani in meri približno 2500 m. Muzej narodne osvoboditve Maribor Naloge muzejev so evidentiranje, dokumentiranje, zbiranje, vrednotenje, interpretiranje in raziskovanje ter predstavljanje predmetov premične kulturne dediščine javnosti. V Muzeju narodne osvoboditve Maribor se trudimo, da s stalno in številnimi občasnimi razstavami zbrano gradivo za obdobje 20. in 21. stoletja čim bolj približamo obiskovalcem. Muzej narodne osvoboditve Maribor je začel delovati kot samostojna muzejska ustanova 1. maja 1958. Ustanovil ga je takratni Okrajni ljudski odbor Maribor. Njegovi zametki pa segajo že v leto 1947, ko je bila v Pokrajinskem muzeju v Mariboru odprta zbirka o narodnoosvobodilnem boju. To je bila prva tovrstna zbirka v slovenskih kompleksnih muzejih. Vsebinski koncept muzeja je bil natančno opredeljen ob njegovi ustanovitvi. Gre za zgodovinski muzej, ki se ukvarja z muzeološko in historiografsko obravnavo novejše zgodovine severovzhodne Slovenije.  Muzej ima svoje prostore v meščanski vili na vogalu Mladinske ulice in Ulice heroja Tomšiča, ki jo je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja dal zgraditi mariborski podjetnik Scherbaum.      Danes je poleg zanimivih in bogatih muzejskih zbirk, ki štejejo že več deset tisoč muzealij,  zelo bogata tudi muzejska fototeka, ki hrani veliko dokumentarnih fotografij in negativov, pa tudi precej video- ter zvočnega gradiva. Posebnost muzeja je arhiv z več kot 120 tekočimi metri gradiva okupatorjevega in partizanskega izvora. Muzej narodne osvoboditve Maribor je bil tudi med prvimi v Sloveniji, ki je uvedel delovno mesto kustosa pedagoga. Muzejska pedagoška služba je tudi danes s svojimi raznovrstnimi oblikami dela z obiskovalci eden od stebrov muzejske dejavnosti  –  klasični ogledi muzejskih razstav, številne otroške in andragoške delavnice, izvajanje obveznih izbirnih vsebin za srednješolce, organizacija kulturnih dnevov, noči, ki jih mladi obiskovalci ob raziskovanju naše preteklosti preživijo v muzeju, študijski krožek, prireditve in še kaj.  V letu 2009 smo odprli drugi del nove stalne razstave. V razstavnih prostorih se lahko obiskovalci sprehodijo skozi Scherbaumov salon, v drugem delu lahko spremljajo vzpon in propad mariborske industrije ter si v sklopu tega dela razstave ogledajo tudi dokumentarni film »Fabrika Maribor«.  V letu 2010 smo odprli tretji del stalne razstave, ki je obiskovalce popeljala skozi obdobje druge svetovne vojne na mariborskem območju.  V muzeju se oblikuje tudi fond tehniške dediščine. Maribor je bil v 20. stoletju eno največjih industrijskih središč na tem področju. Konec 20. stoletja pa je s seboj prinesel propadanje številnih industrijskih obratov, zapiranje delovnih mest in tovarn ter s tem številne stiske ljudi. V tovarnah, ki so zapirale svoja vrata, so ostali stroji, ki so v 20. stoletju pomagali ime Maribora ponesti v svet. Z ustanovitvijo oddelka za tehniško dediščino jih poskušamo rešiti pred propadom. V muzeju se ponašamo še z izredno bogato zbirko fotoaparatov Avgusta in Marie Bohanec, za razstavami pa sledimo dogodkom v mestu in širši okolici ter vedno znova presenečamo z novimi idejami. Park mladih Park mladih se razprostira na desnem bregu reke Drave in spada v mestno četrt Tabor. Je manjši prehoden park, v katerem najbolj izstopa doprsni kip Slava Klavora, narodnega heroja. V bližini Parka mladih se nahaja Srednja šola za oblikovanje in Srednja šola za prehrano in živilstvo. Pekrska gorca Povzpnite se na 351 m visok grič, “Slovensko kalvarijo“, kjer se lahko sprostite in uživate obdani z gozdovi in vinogradi (poskusite vino Pekrčan). Na vrhu Pekrske gorce stoji cerkvica do katere vas z vzhodne strani vodi križev pot s štirimi lepo obnovljenimi kapelicami. Z vrha griča se ponuja enkraten razgled na severno pohorsko pobočje in mariborsko ravnino. Na severozahodnem pobočju Pekrske gorce so leta 1955 postavili 60-metrsko skakalnico po načrtih inženirja Stanka Bloudka. Na njej so se še v 70. letih odvijale mednarodne tekme v smučarskih skokih. Na začetku 80. let so skakalnico odstranili, njeni ostanki pa so še danes vidni kot betonski temelji ob današnjem razgledišču. Piramida Maribor Piramida je 386 metrov visok grič, ki se dviga nad Mariborom. Najlažje je dostopna iz Mestnega parka, od koder nas označena pot vodi mimo vinskih trt. Po približno pol ure nezahtevne hoje nas pričaka čudovit razgled na celotno mesto in okolico. Piramida je priljubljena izletniška točka v vsakem letnem času za meščane in druge obiskovalce. Na griču je vse do leta 1784 stal mariborski grad, ki se je imenoval Marchpurg oziroma Marburg. Zgradili so ga Spanheimi v začetku 12. stoletja in je služil kot obramba pred Madžari. Leta 1528 je grad pogorel. Renesančno so ga obnovili okoli leta 1560, nato pa ga do leta 1790 porušili. Kamnito piramido so postavili iz ostankov materiala. Od gradu sta ostala le še vodnjak brez venca in okop s strmim nasipom. Na vrhu okopa je klasicistična kapela svete Marije s kamnitim Marijinim kipom. Kapela svete Marije izhaja iz leta 1821. Napis na kapeli nas obvešča, da je prvotno piramido leta 1821 uničila strela. Grof Henrik Brandis pa je dal postaviti kapelo v spomin na lokacijo starega gradu.        Na Piramidi je kapelica, pod katero je vinograd. Je tudi izletniška točka, od koder si sprehajalci ogledujejo Maribor. Dostop do vrha traja 15 do 30 minut. Vse do leta 1784 je na griču stal mariborski zgornji grad - Marchpurg oziroma Marburg. Prvič je bil omenjen leta 1164 v 12. stoletju. V prevodu pomeni Marburg grad v marki ali mejni grad. Zgradili so ga zato, da bi se obvarovali pred Madžari, ki so takrat napadali naše kraje. Leta 1528 je grad pogorel. Okoli leta 1560 so ga obnovili v renesančnem stilu, nato pa do leta 1790 porušili. Iz ostankov materiala so postavili kamnito piramido, ki je dala griču tudi ime. Od gradu pa sta ostala okop s strmim nasipom in vodnjak brez venca. Vrh okopa stoji klasicistična kapela iz leta 1821 s kamnitim Marijinim kipom. Napis na spominski plošči v kapeli priča o tem, da je prvotno piramido leta 1821 uničila strela, grof Henrik Brandis pa je dal postaviti kapelo v spomin na lokacijo starega gradu. Grič so pred imenom Piramida imenovali različno: od »mons castri« do »der Purgperg« v 13. in 14. stoletju. Še danes vidimo na Piramidi jame, luknje, itd., ki so jih izkopali ljudje iz tistih časov. Radvanje Radvanje so manjša mestna četrt mariborske občine. V kraju prebiva okoli osem tisoč prebivalcev. Na tem območju se nahaja znamenita Villa rustica in slovansko grobišče. Kraj je znan tudi po priljubljeni izletniški točki, Pekrski gorci in radvanjskem dvorcu. V pisnih virih se kraj prvič omenja med leti 1096 in 1105. Takrat je grof Bernard Spanheim ali Bernard Koroški podaril benediktinskemu samostanu na Koroškem naselje z imenom Radvanje. V 15. stoletju so bili lastniki Gaisrucki, ki so takratni skomen sedež gospoščine spremenili v plemiški dvorec. Gospoščina ni imela veliko pridvorne zemlje, zato pa večja območja gozda na Pohorju, pravico do stojnine, pravico do ribolova na reki Dravi in določenih njenih pritokih in pravico do lova. Sedanji radvanjski dvorec je bil sezidan v 17. stoletju. V 19. stoletju so stavbi prizidali okrogli stolp. Zgradba je enonadstropna in ima obliko črke L. V pritličnem delu so vidni stari oboki, nadstropje, kamor so speljane stopnice iz živopisnega marmorja, pa je v celoti predelano. Zunanje fasade so prenovljene v duhu 19. stoletja.  Radvanje je bilo do druge svetovne vojne samostojna občina, ki je obsegala obdravsko ravnino jugovzhodno od mesta, kjer se je nahajala Nova vas in segala vse do vznožja Pohorja, kjer sta bili vasi Zgornje in Spodnje Radvanje. Zaradi hitrega širjenja mesta proti jugu, so vse te vasi sedaj že obrobni predeli mesta. Za te vasi je bila do druge svetovne vojne značilna kmetijska zasnova. Večino pridelkov so prodajali v Maribor. Prebivalstvo je živelo od obrti ali pa so bili zaposleni v mestu. Skozi občino so peljale ceste proti Pohorju, Mariborski koči, Pohorskem domu, Ruški koči, Sv. Bolfenku... Zgornje Radvanje je bilo večja vas, ki je bila izletniška točka Mariborčanov in izhodišče za pohode na Pohorje. V kraju so bile zaradi tega gostilne s prenočišči. Spodnje Radvanje se je nahajalo ob banovinski cesti Limbuš – Betnava. K kraju je spadal tudi baročni dvorec Betnava. Ribniško selo Ribniško selo je manjše naselje, ki spada v Mestno občino Maribor. Nad vasico se dviguje 426 metrov visoki vrh, ki se imenuje Samotni bor. Med potjo do vrha hriba stoji manjša kapela sv. Rozalije. Ribniško selo se nahaja v bližini Treh ribnikov in Mestnega parka, ki so priljubljena sprehajalna pot za številne prebivalce mesta.  Nedaleč so tudi razgledni vinorodni griči Kalvarija, Mestni vrh in Piramida, ki nudijo slikovit pogled na mesto Maribor in okolico. Ribnik v Ribniškem selu se razprostira pri Rekreacijskem centru Globoček. Je priljubljen ribolovni objekt za domačine in življenjski prostor dvoživk. Vodni in kopenski življenjski prostor sta za dvoživke življenjskega pomena. Ribnik predstavlja dvoživkam mrestišče, kjer se izležejo iz jajčec in preživijo stadij ličink. Ko se  preobrazijo v odrasle osebke, se preselijo na kopno, v gozdove in na travnike v bližini ribnikov, v svoja poletna bivališča. Pozimi se skrijejo v kamne v gozdu, v svoja prezimovališča. Spomladi se spet selijo v ribnike, kjer se parijo in izležejo jajčeca.  Na območju Mestnega parka in ribnika v Ribniškem selu imajo svoje domovanje tudi netopirji, ki so v Sloveniji uvrščeni na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Ogroža jih izguba zatočišč, zmanjševanje in izginjanje prehranskih habitatov ter vznemirjanje in včasih tudi pobijanje s strani ljudi. Za enkratno zbujanje sredi prezimovanja porabijo netopirji toliko energije, kot za deset dni spanja – zato je ob dolgih zimah zanje lahko usodno že najmanjše vznemirjanje. Rotovški trg Rotovški trg se nahaja pri Glavnem trgu v Mariboru in do njega pridemo skozi portal in podhod mestne hiše. Kjer danes stoji stavba mestne uprave je bilo nekdaj rotovško dvorišče s hlevi in tržni prostor, kjer so kmetje prodajali seno in moko. Trg se zato najprej omenja kot Rathaushof (Rotovško dvorišče), kasneje pa kot Mehlplatz (Trg moke). V Rathausplatz (Rotovški trg) so ga preimenovali leta 1876. Mestna hiša ali Rotovž je bila zgrajena leta 1515, v poznogotskem stilu. Ima zanimiv balkon, ki je okrašen z reliefom. Na njem je mestni grb, obdan z dvema levoma. Stavba je danes namenjena za županove sprejeme in poroke. Na tem delu je še Mariborska knjižnica, Pionirska knjižnica Rotovž in lutkovno gledališče Maribor. V restavraciji Toti rotovž, ki se nahaja v pritličnem delu mestne hiše, nudijo domače in mednarodne jedi. Izbirate lahko med slovensko, srbsko, grško, italijansko, azijsko (tajsko in japonsko), mehiško kuhinjo ter ponudbo za vegetarijance ter ločevalno dieto. Od jeseni do poletja imajo ob koncih tedna tudi živo glasbo. Sinagoga Maribor Na slovenskem narodnostnem ozemlju srečujemo Jude predvsem od 12. stoletja dalje. Na Ptuju je bila prvič omenjena judovska posest leta 1286. V Mariboru Jude prvič zasledimo med letoma 1274 in 1296. Sinagoga v Mariboru je bila zgrajena v 14. stoletju; prvič je omenjena leta 1429, čeprav je gotovo starejša, saj naj bi obstajala, še predno je tu živel prvi znani mariborski rabin Abraham.  zadnjih letih 15. stoletja so morali Židje na ukaz tedanjega cesarja zapustiti Štajersko. Ob ostalih dokazih, ki govorijo o obstoju židovske skupnosti v našem mestu, je tudi njena občasna vloga sedeža židovskega vrhovnega rabinata za Štajersko. Leta 1501 so jo predelali v katoliško cerkev Vseh svetnikov, po letu 1785 pa so jo preuredili in uporabljali kot skladišče. Petsto let po tem, ko poslopje na Židovskem trgu ni služilo svojemu prvotnemu namenu, so sinagogo obnovili, vendar se ne uporablja kot sakralni objekt. Od leta 2011 pa v njej deluje center judovske kulturne dediščine, katerega glavni namen je preučevanje, ohranjanje in negovanje te dediščine.       Sinagoga je bila versko, duhovno in kulturno središče judovskega geta v srednjeveškem Mariboru, ki se je nahajal na jugovzhodnem delu obzidanega dela mesta. Židovski stolp je bil zgrajen v sklopu gradnje mestnega obzidja in se nahaja na zidnem robu. Oba objekta sta bila rezultat judovskega priseljevanja na današnje območje Štajerske, kjer so Judje prvič omenjeni med letoma 1274 in 1296. Ukvarjali so se predvsem z denarništvom in bančništvom ter imeli močne gospodarske stike s Prago, Dubrovnikom in Benetkami. S tem je skupnost odigrala pomembno gospodarsko vlogo lokalnega razvoja trgovine in prekupčevanja. Januarja leta 1497 so bili Judje izgnani in tako je njihovo posest, vključno s sinanogo, prešla v zasebne roke - kupila sta jo zakonca Barbara in Bernardin Druckher, ki sta si pridobila večino nekdanje judovske posesti in sta singago preuredila v rimskokatoliško cerkev Vseh svetnikov, toda zaradi jožefinskih reform je ponovno zamenjala lastnike. Konec 18. stoletja je bila prezidana, zvonik je bil odstranjen. Vojska je nato do leta 1811 uporabljala zgradbo kot skladišče, nato pa so jo prodali zasebnikom, ki so jo preuredili v stanovanjsko hišo.          V 80. letih 20. stoletja je sledila nova preureditev namembnosti, tokrat s strani Mestne občine Maribor, ki je v zgradbi uredila likovno razstavišče. Leta 2001 je sledila nova preureditev in tako je od takrat sinagoga nov mestni kulturno prireditveni prostor, ki deluje v sklopu Pokrajinskega muzeja Maribor. Od leta 2011 naprej deluje kot samostojni javni zavod Center judovske kulturne dediščine. V njej se vrstijo različne kulturne prireditve na temo judovstva in judovske kulture, kot obnovljen kulturno-zgodovinski spomenik je zanimiva tudi za obiske učencev, dijakov in študentov. Njen ogled vse pogosteje vključujejo v programe tudi domače in tuje turistične agencije. Še posebej Sinagoga navdihuje turiste iz Izraela.  27. januarja 2009 je sinagoga gostovala prvo slovensko obeležitev dneva spomina na žrtve holokavsta. Slomškov trg Maribor Slomškov trg je trg v Mariboru, poimenovan po slovenskem škofu Antonu Martinu Slomšku. Današnji Slomškov trg se je nekdaj imenoval Kirchenplatz (nemško Cerkveni trg), ime je trg dobil po župni cerkvi Sv. Janeza Krstnika. Šele leta 1859 so trg poimenovali Stolni trg. Tega leta je namreč škof Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. V spomin na škofa Slomška so leta 1991 poimenovali v Slomškov trg.       Slomškov trg je eden izmed najbolj zanimivih in očarljivih trgov v Mariboru. Slomškov trg se imenuje od leta 1919, njegovo najstarejše ime pa je Kirchenplatz. Na trgu stojita Stolna cerkev in kip prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška iz leta 1991, avtor je Martin Drev. Zraven njiju se razprostira park z bazenčkom in otroško plastiko, kipcem Korleka. Ovalno privzdignjeno ploščad na trgu s piramidalnimi hrasti in kamnitimi stebrički je zasnoval znan slovenski arhitekt Jože Plečnik leta 1983. Okoli Stolne cerkve je bilo včasih mestno pokopališče, kjer so pokopali veliko znamenitih mariborskih družin. Njihovi nagrobniki so danes vzidani v zunanjo steno cerkve. Pomembne zgradbe in spomeniki v tem delu so še rektorat, sedež Univerze v Mariboru, aleja velikanov pred univerzo, svetilni steber iz leta 1517, klasicistična hiša Karla Kocha iz leta 1835, Slovensko narodno gledališče Maribor, Škofijska stavba, Teološka fakulteta, Slomškova knjigarna, stavba, kjer sta Josip Jurčič in Anton Tomšič urejala časopis Slovenski narod, stavba mariborske pošte in druge. Sedež Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine je neorenesančna stavba iz leta 1871. Na mestu neorenesančne zgradbe Pošte Maribor je bila včasih cerkev sv. Duha, mestna ubožnica, bolnišnica in dekliška šola. Sodni stolp Maribor Sodni stolp je srednjeveški obrambni stolp, ki stoji na obrežju Drave, pri današnji tržnici v Mariboru. Stolp je nekoč utrjeval jugozahodni vogal mestnega obzidja in v osnovi izvira iz začetka 14. stoletja. Povsem na novo so ga pozidali leta 1540 in ga pokrili s stožčasto streho, ki je v 17. stoletju pogorela. Večkrat je bil dozidan, tako da sega renesančna gradnja do vrha oken drugega nadstropja, nato je vidna povišava z začetka 17. stoletja, ki ji sledi dozidava štirih nadstropij v 19. stoletju. Leta 1937 je delno pogorel in bil v 50. letih 20. stoletja obnovljen. Ob robu parka, ki so ga nasadili leta 1891, so 100 let zatem postavili spomenik prvemu mariborskemu škofu Antonu Martinu Slomšku, delo kiparja Martina Dreva. V parku vzbudi pozornost še bazenček z otroško plastiko, kipcem »Korleka«, delom kiparja Gabrijela Kolbiča. Okoli cerkve je bilo nekoč mestno pokopališče, kjer je bilo pokopanih mnogo znamenitih mariborskih družin. Nagrobniki so se ohranili in so danes vzidani v zunanjo steno cerkve. V bližini je še nagrobna plastika ležečega leva iz rimske dobe, iz 1. ali 2. stoletja naše ere. Menda so ga našli pri vasi Starše v dravski strugi.             Ovalno privzdignjeno ploščad na trgu s kamnitimi stebrički in piramidalnimi hrasti je leta 1938 zasnoval veliki slovenski arhitekt Jože Plečnik, arhitekt Branko Kocmut pa je uredil celotni trg, po njegovi zasnovi 30 let kasneje. Trg je obkrožen z mogočnimi stavbami sedeža mariborske univerze, mariborske pošte v kateri je bila nekoč bolnišnica, in Slovenskega narodnega gledališča.  Stavba mariborske pošte je postavljena na kraju, kjer so bili nekoč mestna ubožnica, cerkev sv. Duha, dekliška šola in bolnišnica. Na nekdanjo bolnišnico, meščanski špital, ki ga je leta 1348 ustanovil mestni pisar Benedikt Mother, opozarja spominska plošča na stavbi. V opuščeni cerkvi sv. Duha, ki je stala na vogalu ulice, je v prvi polovici 19. stoletja delovalo gledališče, nato pa dekliška šola vse do leta 1891, ko so stavbo zaradi gradnje sedanjega poštnega poslopja podrli. Na sredini Slomškovega trga stoji Stolna cerkev, ki je bila zgrajena v prvi polovici 12. stoletja kot triladinjska bazilika v slogu romanike. Splavarjenje po reki Dravi Doživite ostanke bogate splavarske tradicije! Pustite “flosarjem” in “flosarskim frajlam”, da vam med plovbo po reki Dravi pričarajo čarobnost tega nekoč zelo spoštovanega poklica. Splavarjenje po reki Dravi bo zaradi njihove pozitivne naravnanosti do življenja in kulinaričnih specialitet za vedno ostalo v vašem spominu. Prav mariborski splavarji so tisti, ki vas lahko popeljejo z najbolj avtohtonim splavom v Sloveniji. Ponujajo pa tudi kopensko različico splavarske pustolovščine v “flosarski krčmi”. Splavarjenje po reki Dravi ima bogato tradicijo, začetki segajo v 13. stoletje, ko se je splav uporabljal za prevoz vojakov in njihove opreme. Zaradi vse večjega povpraševanja po tesanem lesu iz okoliških pohorskih in kozjaških gozdov v 19. in začetku 20. stoletja, je splavarstvo po Dravi doživljalo razcvet vse do konca II. svetovne vojne, ko je železnica nadomestila rečni transport. Lent, najstarejši del mesta Maribor in dom najstarejše trte na svetu, je veljal za največjo postojanko tistega časa za splavarje oz. “flosarje” na njihovi poti proti Hrvaški in Srbiji. Lahko si zamislite vrvež Lenta, ko so se splavarji tukaj ustavili in si naredili zaloge ter se zabavali v okoliških krčmah. Plovba se začne v Koblarjevem zalivu, konča pa na Lentu (po želji je lahko vožnja tudi krožna s pričetkom in zaključkom na Lentu). Vožnja s splavom po Dravi ponudi obiskovalcu tudi povsem nov pogled na mesto. Za veselo razpoloženje ob domači glasbi poskrbi Splavarski trio, udeleženci pa so deležni izvrstnih tradicionalnih kulinaričnih dobrot. Navada je, da eden od obiskovalcev doživi tudi pravi splavarski krst. Po pristanku vam poleg znamenitosti na mariborskem Lentu priporočamo še sprehod po splavarski učni poti. Pot se začne pri Hiši Stare trte, vodi mimo obrambnih stolpov in čez nabrežje starega Lenta vse do Mariborskega otoka. Na poti boste spoznali izjemno etnološko dediščino in tradicijo mesta Maribor ter celotne Dravske doline. Stara trta na Lentu Stara trta je okrog 440 let stara vinska trta, ki raste v osrednjem delu mesta Maribor na Lentu, točno v Vojašniški ulici 8 v Pristanu. Raste ob južni strani pročelja te enonadstropne hiše. Leta 2004 je bila vpisana v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov kot najstarejša med vsemi vinskimi trtami na svetu. Hiša Vojašniška 8 in Stara trta sta zavarovani kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Deblo Stare trte s premerom 25 cm se v višini dveh metrov razveji v vodoravne poganjke, ki so oprti na latnik (brajdo) in dosežejo dolžino 15 m. Odlikuje jo bujna rast, bogata rodnost, odpornost proti boleznim in dolga življenjska doba. Gre za eno nastarejših domačih sort vinske trte na Slovenskem, imenovano modra kavčina ali žametna črnina. Starost Stare trte so po letnicah ugotovili z metodo sondaže in s pomočjo mikroskopa. Staro mestno jedro Maribora Maribor je središče Štajerske in drugo največje slovensko mesto. Ima pestro zgodovinsko preteklost. Kot mesto se prvič omenja leta 1254. Že leto kasneje so začeli meščani graditi dva kilometra dolgo mestno obzidje, ki je omejilo staro mestno jedro. Obzidje so dodatno utrdili še z obrambnimi stolpi, ki so Sodni stolp, Tscheligijev stolp, Židovski stolp in Vodni stolp. Staro mestno jedro skriva veliko znamenitosti kot so Lent, Stara trta, Koblarjev zaliv, Mariborski otok, Koroški most, Jožefova cerkev in vodnjak, Stari most, Grajski trg z gradom in muzejem, Glavni trg s Kužnim znamenjem in Rotovžem, Slomškova Stolnica z razglednim stolpom, židovska sinagoga in mnoge druge. Lent je najstarejši del mesta ob reki Dravi. Na pročelju Hiše stare trte, hrama vinske tradicije in kulture, se nahaja najstarejša trta na svetu. Do Mariborskega otoka se lahko odpravite po urejeni sprehajalni poti ob Dravi. Poleti na otoku obratuje letno kopališče. Jožefova cerkev je bila nekoč romarska cerkev z največjimi romarskimi shodi ob cerkvenem prazniku sv. Jožefa, ko so kramarji prodajali lesene kuhalnice in drugo suho robo. Nastanek mesta je tesno povezan s prehodom reke Drave. Današnji Stari most, zgrajen med leti 1906 in 1912, je bil eden najlepših mostov v Avstro-Ogrski. Mariborski mestni grad se nahaja v osrčju mesta in ga obdajajo živahni Grajski trg, Trg svobode in Trg generala Maistra, v njem pa lahko obiščete Pokrajinski muzej Maribor. Grad je najlepša in največja stavba v mestu. Osrednji prostor je slavnostna ali viteška dvorana. Glavni trg je največji mariborski trg. V središču trga stoji spomenik Kužno znamenje, steber s podobo Marije vnebovzete. Postavljen je bil v 17. stoletju v zahvalo za konec kuge. Rotovž izvira iz leta 1515. Danes je v njem gostinski lokal Toti rotovž, manjši razstavni prostor in sedež Lutkovnega gledališča. Stolna cerkev stoji na sredini Slomškovega trga. Zgrajena je bila v prvi polovici 12. stoletja kot triladijska bazilika v slogu romantike. Leta 1859 je blaženi Anton Martin Slomšek premestil sedež škofije Lavant v Maribor in tako je cerkev postala stolnica. V minulih sto letih je doživela dve obnovitveni obdobji. Danes kaže gotsko obliko z dolgim korom iz 14. stoletja in osrednjo cerkveno ladjo iz 15. stoletja. Na vrh 57 metrov visokega razglednega stolpa se je možno povzpeti samo po vnaprejšnjem dogovoru. Židovska sinagoga je ena najstarejših ohranjenih sinagog v Evropi. Najdete jo na Židovskem trgu v nekdanji židovski četrti, ki se nahaja v bližini Glavnega trga. Prvič je bila omenjena leta 1427, vendar je zagotovo nastala že prej. Ob sinagogi so nekoč stali še rabinova hiša, talmudska šola in pokopališče, ob reki Dravi pa obredno pokopališče. Danes je kulturno prireditveni center, ki deluje v sklopu Pokrajinskega muzeja Maribor Stolna cerkev svetega Janeza Krstnika - Stolnica Zgrajena je bila v prvi polovici 12. stoletja kot triladijska bazilika v slogu romanike. Sama gradnja je bila posledica preselitve kamniške prafare v Maribor leta 1164, tako da so potrebovali novo cerkev; posvetili so jo svetemu Tomažu. Zraven so zgradili še pokopališče. Leta 1254 so cerkev posvetili novemu svetniku in zavetniku - svetemu Janezu Krstniku. Je edina velika stavba v mestu, ki ponosno, a brez prevzetnosti razkazuje naravno gradivo, iz katerega je sezidana: grobo obdelane kamne in skrbno izklesane kvadre iz sivega in rumenkastega slovenjegoriškega peščenjaka, vendar kljub njihovi obilici in debelini zidov - in tega ni moč pripisovati zgolj puščičastim oknom, ki se poganjajo kvišku - kakor brez teže plava nad širokim ovalnim tlakovanim podnožjem, častitljivo ovita s hrastovim vencem, ki jo ločuje od bližine okolice. Zato se nam zdi, kadar se je približamo, še višja in mogočnejša, in ko jo natančneje pogledamo, se nam razkrije, da je njeno jedro romansko, ko pa je postala za mestno občinstvo pretesna, so ji prizidali gotski prezbiterij. Med 1623 in 1624 je cerkev dobila zvonik.                Naslednji večji gradbeni poseg je cerkev doživela leta 1792, ko so znižali zvonik za 19 m. Leta 1797 so odstranili še pokopališki zid. V baroku so jo še malo razširili, ko so ji prizidali stranski kapeli. Dejavni umetniki so ves čas skrbeli za poslikavo in opremo v duhu svojega časa, medtem ko se je starejša morala umakniti. Dandanes nas nič ne moti, če ni bila zgrajena v enem zamahu, če ni izpoved ene same stilne dobe, temveč se je v njej romanika stikala z gotiko in jima ob strani stoji še barok. Dozdeva se nam, kakor da se visoki oboki od vsega začetka bočijo nad visoko ladjo in ne šele odtlej, ko je ravna lesena streha prvič pogorela, in da jo je pozneje požar opustošil še dvakrat. Tudi stolp tik nje ni ohranjen v prvotni renesančni obliki: ko je namreč vanju udarila strela in je pogorel, so ga znatno skrajšali in obnovili v klasicističnem slogu. Ob tem lahko ugibamo, koliko dragocene prvotne opreme je postalo žrtev zubljev. In ko se oziramo po skoraj golih svetlih stenah, si lahko predstavljamo, da se je na vrhuncu posameznih stilnih obdobij gotovo postavlja s svojim bogastvom, zlasti v baroku; seveda še ne vemo, a lahko slutimo, da je marsikaj treba iskati drugod, denimo v muzeju, celo na tujem kakor veliki baročni zlati oltar. V minulih sto letih sta se zvrstili dve obnovitveni obdobji. Sedaj diha v umerjenem lesku vseh stoletji, v katerih je rasla iz skromne župnijnske cerkvice prek romanske bazilike od stolnice, ko je Maribor sredi preteklega stoletja postal sedež škofije. V njej se pretehtano, ubrano in dostojanstveno družijo slogi, ki so se nekoč pretakali po severni in zahodni Evropi.                4. septembra 1859 je škof Anton Martin Slomšek premestil sedež Škofije Lavant v Maribor in tako je cerkev postala stolnica. Slomškov grob se nahaja v oltarju stranske kapele svetega Križa. Njegovi posmrtni ostanki so bili na to mesto prenešeni 7. oktobra 1978, pred tem pa so 37 let ležali v baziliki.[2] S križevo kapelo je povezana tudi Božja služabnica Cvetana Priol, saj se je v njej spomladi 1939 darovala Jezusu, kot žrtev ljubezni. Leta 1999 je stolnico ob priložnosti Slomškove beatifikacije obiskal tudi papež Janez Pavel II. Od starih zvonov se je ohranil le zvon Janeza Krstnika, ki poje v tonu es' in je iz leta 1651[3]. Po prvi svetovni vojni sta od štirih ostala le prej omenjeni in stari veliki zvon, ki je tehtal 3880kg[4][5], a se je ubil 20. avgusta 1921 ob zvonjenju pokojnemu kralju Petru I. Med svetovnima vojnama so Mariborčani kupili 4 nove zvonove, a so bili tudi ti odvzeti med drugo svetovno vojno[6]. Leta 1989 je stolnica dobila 3 nove zvonove livarne Grassmayr v Innsbrucku, tako ima sedaj 4 zvonove v uglasitvi c' - es' - f' - a' težke 2300kg, 1600kg, 900kg in 530kg. Stražunski gozd Stražunski gozd ali Stražun je mestni gozd v Mariboru. Nahaja se v mestnih četrtih Pobrežje in Brezje, medtem ko se na jugu dotika tudi mestne četrti Tezno. Od leta 1966 ima status parkovnega gozda, leta 1992 pa so ga z občinskim odlokom razglasili za naravni spomenik. Njegovo namembnost so omejili na rekreacijsko in spomeniško. Stražun je zadnji večji ostanek nekdanjih Mariborskih primestnih nižinskih gozdov. To je mešani gozd, v katerem prevladujejo bukev, rdeči bor, hrast in gaber. V gozdu so tudi njivske in travniške površine ter t. i. Schreberjevi vrtovi. V Stražunskem gozdu so ohranjene sledi ledenodobne struge reke Drave. Na jugu so pod Tezensko teraso številni izviri, ki se stekajo v Stražunski kanal. Studenški gozd Studenški gozd je primestni gozd mesta Maribor in leži na desnem bregu reke Drave. Prepreden je s potmi. V studenškem gozdu je več 500 dreves raznih vrst kot so: hrast, bukev, lipa, breza, bor itd. Gozd je srednje velikosti in je star približno 20 let. V tem gozdu živijo različne živali: mravlja, polž, polh, pajek, sova, deževniki, ptiči itd. Trg generala Maistra, Maribor Trg generala Maistra (tudi Maistrov trg) je eden izmed trgov v Mariboru. V času Avstro-Ogrske je nosil ime Tegetthoffov trg, v času prve Jugoslavije Jugoslovanski trg, v času druge Jugoslavije pa Leninov trg. Zemljišče, na katerem se nahaja trg, je mestna občina Maribor odkupila od grofa Brandisa leta 1863 in že takrat sprejela sklep, da bo to zemljišče ostalo nepozidano. Trg se nahaja izven nekdanjega mariborskega mestnega obzidja. V času Avstro-Ogrske so na njem postavili monumentalen spomenik znamenitemu admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu. Odkritja spomenika se je udeležil sam cesar Franc Jožef I. Po prvi svetovni vojni so s spomenika odstranili kip admirala Tegetthoffa, pozneje pa s trga še njegov podstavek.      Srbska pravoslavna cerkvena občina je v letih 1935 in 1936 na tem trgu zgradila pravoslavno cerkev sv. Lazarja. Pri gradnji pravoslavne cerkve so v globini 3—4 m naleteli na obokan kanal, v katerega so grofje Brandisi nekoč zajeli potok iz Treh ribnikov, ko so nekdanji travnik na tem mestu okoli leta 1850 uredili v cvetlični park; v globini 7 m pa so delavci naleteli na temelje nekdanje grajske ledenice. Takoj po nastopu okupacije leta 1941 je nemška okupacijska oblast to pravoslavno cerkev spet porušila. Danes trg obdajajo Mestni grad, I. gimnazija Maribor, občinska hiša Mestne občine Maribor, poslovno-stanovanjska zgradba Maistrov dvor in Vinagova klet. Od leta 1883 se na trgu nahaja tudi velik park. V parku se danes nahajata fontana Milana Černigoja in spomenik Rudolfu Maistru. Trg Leona Štuklja Trg Leona Štuklja je najnovejši trg v Mariboru. Otvorjen je bil v letu 2011. Je največji slovenski trg ki ima 9.000 kvadratnih metrov. Trg je urejen za mestne prireditve. Na trgu je 70 dreves. Zanimiva je razsvetljava trga, ker je v obliki lebdečih plošč, ki spreminjajo barve. Leta 2011 je bila zadnja otvoritev trga do zdaj, udeležilo se je kar 20.000 ljudi. Trg svobode Trg svobode je eden izmed mnogih trgov v Mariboru, ki ga omejujejo park Maistrovega trga, Vinagova stavba z vinsko trto, mestni grad in novejše stavbe. Postavili so ga v 19. stoletju po zasutju obrambnega jarka. Na njem so sprejeli cesarja Franca Jožefa in general Maister je tukaj pozdravil svoje čete. Leta 1975 so na trg postavili Spomenik osvoboditve, (mnogi ga imenujejo kodžak), delo kiparja Slavka Tihca. Trije ribniki Trije ribniki so postali del mestnega Mariborskega parka z ureditvijo v 80. letih preteklega stoletja. V preteklosti so bili ribniki vodni rezervat, iz katerega se je po potrebi napajal mestni obrambni jarek. Danes območje Treh ribnikov ponuja obiskovalcu poleg slikovitosti predvsem gostinsko ponudbo in rekreacijo. Najnovejša ureditev okolice je povezala mestni park in gričevnato pokrajino Slovenskih goric. Njegovo ureditev lahko opredelimo v slog angleškega krajinskega vrta. Tržaška cesta v Mariboru Tržaška cesta v Mariboru je bila v 19. stoletju cesta, ki je vodila od starega dravskega mostu skozi Magdalensko predmestje do državne ceste proti Trstu poimenovali »Triester Strasse« (Tržaška cesta). Leta 1919 so ime poslovenili v Tržaška cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Triester Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Tržaška cesta. Tržaška ali Državna komercialna cesta, ki je tekla skozi Magdalensko predmestje, je bila ena najpomembnejših cest v tedajni Avstro - Ogrski, kajti do izgradnje železnice je bila edina povezava med Dunajem in edinim velikim pristaniščem v Avstriji, Trstom, ki je bil tedaj avstrijsko okno v svet. Ob tako imenitni cesti so v drugi polovici 19. stoletja zrasle številne, za mesto pomembne stavbe, kot so mestna bolnišnica, mestni vodovod, pehotna vojašnica, kaznilnica in nove stanovanjske hiše, med katerimi po svoji mogočnosti izstopa nekdanja vila Piberstein. Med letoma 1894 in 1896 je tehniški kemik z Dunaja Franc Swaty preselil v Maribor svoj obrat za izdelovanje umetnega brusnega kamna. Proizvod majhne tovarne - pred prvo svetovno vojno je zaposlovala 18 ljudi - je kmalu zaslovel v inozemstvu. Tudi po smrti ustanovitelja leta 1907 je podjetje obdržalo rodbinsko ime.         V začetku 20. stoletja so obrat iz prvotnih prostorov v Stolni ulici (danes Poštna ulica) preselili v nove prostore na Tržaški cesti 66 in 70, kjer je tovarna še danes. V drugi polovici tridesetih let je bilo v tovarni Swaty, I. jugoslovanski tovarni brusnih plošč in brusnih kamnov, zaposlenih okoli 50 delavcev in delavk ter 8 uradnikov. Leta 1799 so v eni izmed hiš mestnega špitala na Slomškovem trgu odprli mestno bolnišnico. Zaradi premajhnih in neprimernih prostorov je mariborski župan Otmar Reiser dal leta 1855 zgraditi novo bolnišnico ob Tržaški cesti. V letih 1869 in 1883 so bolnišnico še dograjevali in širili. Tako so zgradili operacijsko dvorano, skladišče, novo kuhinjo in mrtvašnico. Nova in za tiste čase moderna bolnišnica je imela 110 bolniških postelj. Toda zaradi vedno večjega števila prebivalstva in novih medicinskih dognanj so v letih 1901-1902 bolnišnico še razširili s stavbo za karanteno, novo mrtvašnico, stavbo za dezinfakcijo, novo pralnico in skladišče, novo stavbo kirurgije in nove prostore za bolnike. Tako je v začetku 20. stoletja bilo v bolnišnici že 315 bolniških postelj. Po zaprtju kadetske šole leta 1869 so si meščani želeli, da bi šolo kmalu ponovno odprli. Ker pa so v nekdanji kadetski šoli bili nameščeni vojaki 47. mariborskega pešpolka, je mestni svet leta 1894 dal ob Tržaški cesti zgraditi novo pehotno vojašnico. Tako so v letih 1894-1895 zgradili en enonadstropni oficirski paviljon in dve dvonadstropni stavbi za vojake. Vetrinjska ulica Vetrinjska ulica se nahaja v starem delu mesta Maribor. Po njej se lahko sprehodite vse od Glavnega trga do Grajskega trga ter se vmes ustavite v trgovinicah ali številnih lokalih. V tem delu so najpomembnejše zgradbe Vetrinjski dvor (poimenovan tudi Salzburški dvor, Breunerjev dvorec, Berdajsova hiša, Naskov dvorec), hiša s pomolom iz 16. stoletja, neorenesančna dvonadstropnica zgrajena okoli leta 1890 in druge. Po Vetrinjski ulici se je odvijal promet, ki je potekal preko Dravskega mostu proti Ptuju in naprej na Hrvaško ali proti Ljubljani ali z Gradca in Dunaja proti Koroški. Vetrinjski dvorec je nastal sredi 14. stoletja. Njegova osnova je zato srednjeveška. V 17. stoletju je dobil sedanjo zasnovo in fasado okoli leta 1725. Vse do začetka 18. stoletja je salzburška nadškofija v njem imela upravo svojih posesti v mestu in okolici. Vetrinjski dvor je najlepši baročni dvor v Mariboru. Ima lep kamnoseški portal, ki ga krasi kartušast grb grofov Breunerjev. Dvor je bil v 18. stoletju shajališče mariborske salonske družbe in najpomembnejša hiša v Mariboru. V njem je bil sedež nemškega bralnega društva od leta 1834 do 1864. Vetrinjski dvorec je izgubil gradbeniško celoto ob izgradnji poslovne zgradbe Večer in trgovske hiše Merkur. Vetrinjski dvorec Vetrinjski dvor spada med najpomembnejše meščanske hiše v Mariboru, leta 1961 je bil uvrščen na seznam najpomembnejših kulturno-umetnostnih spomenikov v Sloveniji, leta 1992 je bil razglašen za spomenika lokalnega pomena in leta 2001 je bil vpisan v Register nepremične kulturne dediščine.  Začetki izgradnje dvorca segajo v prvo polovico 13. stoletja, najstarejši del stavbnega kompleksa je zahodni trakt, ki skriva za svojimi zidovi obrise prvotne srednjeveške hiše. Dvor je bil najprej v cerkveni lasti- upravni sedež posesti »Vetrinjskega samostana«. Po širitvi posesti in gospodarski moči lastnikov se ja zgradba v 16. in 17. stoletju dograjevala in dobila sklenjeno podobo okrog notranjega dvorišča. Na zahodu ob Vetrinjski ulici, so bili nadzidani upravno reprezentanšni prostori z dvorno kapelo, ob severni in vzhodni strani pa so bili dograjeni gospodarski objekti.  Leta 1709 je Vetrinjski dvor prešel v plemiško posest. V tem času so zahodno krilo opremili z baročno fasado, glavni vhod pa z grbom plemiških družin Brauner-Rabatta in pozidali vzhodni trakt z nadstropno dvorano, kjer je od leta 1785 do 1806 domovalo prvo mariborsko gledališče. V 19. stoletju je zgradba prešla v meščanske roke, menjavali so se bogati obrtniki, kateri so prostore prilagajali svojim potrebam. Zadnji lastnik do razlastitve po drugi svetovni vojni je bil usnjar Alojz Nasko, po njem tudi ime »Naskov dvorec". Villa Rustica Villa rustica in slovansko grobišče se razprostirata na Mariborskem polju, v Radvanjah. Radvanje so mestna četrt mariborske občine z okoli osem tisoč prebivalci. Kraj je poznan tudi po radvanjskem dvorcu iz 17. stoletja in Pekarski gorci, priljubljeni izletniški točki. Villa rustica je rimska podeželska vila, ki predstavlja poseben tip posesti bogatega rimskega naseljenca, ki jo je s točno pretehtanim izkoriščanjem naravnih danosti izoblikoval za svoj položaj, okus in potrebe. Rimske podeželske vile so bile v večini sodobno opremljene in udobne. Ker so imele dobro lego ob cesti, jim je le-to omogočalo komuniciranje z bližnjimi, pa tudi bolj oddaljenimi kraji. Villa rustika v Radvanjah se nahaja ob arheološko dokazani naselitveni osi ob pomembni obdravski cesti, ki prikazuje smer rimske kolonizacije na predelu Podravja. Naselitvena os zajema še območja Hoče, Bohova in Betnava. Stavbna zgodovina prikazuje tri faze gradnje, ki so različno ohranjene. Najstarejša faza se je zaradi kasnejših gradenj le slabo obdržala na severozahodnem in jugozahodnem delu kompleksa.  Celotni kompleks arheološkega najdišča je omejeval obodni zid v velikosti 98,10 x 90,20 metrov, ki je hkrati predstavljal nosilni zid za gospodarske objekte na jugovzhodnem delu in za stanovanjski zgradbi v severozahodnem predelu vile. Na južnem delu vile so bila vzidana vsaj tri večja gospodarska poslopja in dvoje ali troje samostojno stoječih lesenih poslopij. Posebno odkritje predstavlja grobišče znotraj zidu vile, ki se nahaja med ruševinami obeh stanovanjskih objektov. 28 grobov je bilo brez nekega posebnega reda vkopanih v peščena tla. Skeleti so se slabo ohranili, ležali so v iztegnjeni legi in razen enega so bili samo enojni grobovi. Grobišče nazorno dopolnjuje zgodovinske vire in pomembno prispeva k poznavanju tega naselitvenega območja. Vinagova klet Klet se nahaja v centru Maribora, zelo blizu mestnega gradu. Obiščite zakladnico žlahtne kapljice, Vinagovo vinsko klet. V središču mesta, pod Trgom svobode in še dlje se razprostira ena največjih in najstarejših klasičnih vinskih kleti v Evropi. Najstarejši del kleti je bila zgrajen leta 1847. Danes se klet ponaša s površino 20.000 m2 in z 2,5 kilometra dolgimi podzemnimi predori, ki segajo pod Trgom svobode vse do Partizanske, Prešernove in Razlagove ceste in vas zapeljejo v svet opojnih vinskih okusov. Leseni sodi, betonske cisterne, steklenice z vinsko patino … imajo skupno kapaciteto 6 milijonov litrov!  Najdragocenejša posebnost je zagotovo vinski arhiv, kjer hranimo več kot 250.000 steklenic najboljših letnikov. Po raziskovanju “mariborskega podzemlja“ se ustavite v prijetni degustacijski sobi in se prepustite izvrstnim vinskim pokušinam. Tukaj lahko vina tudi kupite. Vodni stolp v Mariboru Vodni stolp ob Dravi v Mariboru je dobil današnjo obliko leta 1555. Zgrajen je iz kamnitih masivnih zidov s strelnimi linami. Predstavlja pozno renesančno utrdbo, ki je varovala jugovzhodni del mestnega obzidja iz smeri Drave. Preden so italijanski mojstri v 16. stoletju utrdili mariborsko obzidje, sta na njegovem južnem delu stala okrogla obrambna stolpa, predhodnik današnjega Židovskega stolpa ter na mestu sedanjega Vodnega stolpa okrogli stolp, imenovan Smodniški, omenjen leta 1529. Italijanski gradbeni mojstri so okrog leta 1555 zgradili obe dravski bastiji (srednjeveška trdnjava z visokimi stražnimi stolpi), zahodno, imenovano Mariborske Benetke in vzhodno - Vodni stolp. Na dravski obali zunaj obzidja se je razvil Pristan, trgovsko središče starega Maribora. Pristan (Lent) je dobil ime po pristajanju šajk (majhna tovorna ladja pravokotne oblike) in splavov. Do začetka gradnje koroške železnice, leta 1863, je pred pristaniško hišo - Benetkami - na poti proti vzhodu letno pristajalo do 800 šajk in 1200 splavov.       Vodni stolp stoji tik ob Dravi, pravzaprav ob ogromnem akumulacijskem jezeru Hidroelektrarne Zlatoličje. Danes izgleda gladina reke nenavadno mirna, toda v začetku šestdesetih let, preden je bil zgrajen jez na skrajnem vzhodu mesta, je bila reka živahnejša, njena gladina pa precej nižja. Med Benetkami in Sodnim stolpom so bila nekoč mestna vrata. Ob nastanku jezera je bila v letih 1966 in 1967 stavba Benetk zaradi dviga gladine Drave porušena, skupaj z večino hiš ob Dravi. Potopljen naj bi bil tudi peterokotni Vodni stolp, v katerem (zdaj le občasno) deluje prva vinoteka slovenskih vin. Pod vodstvom mariborskega gradbenika Jožeta Požauka (1908-1995) je bila 1500 ton težka kamnita stavba v zadnjem trenutku dvignjena za 2,6 metra. Izvedba del je trajala 7 mesecev v letih 1967 in 1968. Le nekaj sto metrov dalje je bila rušenju namenjena tudi stavba z najstarejšo, več kot 400-letno trto. Ta danes zaščiten naravni spomenik ima korenine v depresiji pod novo gladino Drave, ohranila pa se je zaradi zavzetosti anonimnega prebivalca zgradbe. Vodnikov trg v Mariboru Leta 1899 so nov trg v Koroškem predmestju poimenovali Schmid Platz (Schmidtov trg), po  nekdanjem mestnem svetniku in lastniku gostilne Pri levu na novem trgu Antonu Schmidtu (1835–1888). S povečanjem prometa so ozke mestne ulice v drugi polovici 19. stoletja postale ozko grlo pri prevozu blaga v vseh smereh in med drugimi tudi med Magdalenskim in Koroškim predmestjem. Da bi sprostili promet po Glavnem trgu, so hoteli urediti novo povezavo s prebojem Vojašniškega trga. Ob tem so porušili del mestnega obzidja, zasuli mestni jarek in pred obzidjem podrli hišico, v kateri naj bi po legendi stanoval mizar, ki je leta 1532 rešil mesto pred Turki. Ker je sočasno močno upadel promet na mestnih tedenskih sejmih na Glavnem trgu in okoliških ulicah, ki so nudile premalo prostora prodajalcem in kupcem, so leta 1900 na novem trgu uredili novo mestno tržnico. Leta 1919 so ga preimenovali v Vodnikov trg. Po nemški ukopaciji leta 1941 so ga ponovno poimenovali Schmid Platz. Maja 1945 so mu vrnili slovensko ime Vodnikov trg. Valentin Vodnik (1758–1819) je bil pesnik, slovničar, novičar in šolnik. Po končani gimnaziji je bil v frančiškanskem redu študiral teologijo. Pozneje je kot duhovnik deloval v raznih krajih. Vojaški trg Vojašniški trg je eden od šestih srednjeveških trgov (ostali so Glavni, Slomškov, Grajski, Rotovški in Pristan), ki so nastali v Mariboru znotraj mariborskega mestnega obzidja in še vedno obstajajo danes. Nahaja se v jugozahodnemu delu starega Maribora ter je na vzhodni strani povezan s Vojašniško ulico ter z Vodnikovim trgom na zahodni strani. Trg je bil ustanovljen konec 18. stoletja v času vladavine Jožefa II., ko je slednji med drugim razpustil tu ležeči minoritski samostan. Zgradba slednjega pa je bila pozneje namenjena Dravski vojašnici, po katerem je bil poimenovan trg in bližnja ulica. Ob koncu prve svetovne vojne je bil v vojašnici nastanjen 47. pehotni polk. Leta 2008 je takratni župan Maribor Franc Kangler predlagal, da bi trg preimenovali po nedavno preminulem Janezu Drnovšku, bivšemu predsedniku Slovenije. Preimenovanje se pozneje ni izvršilo. Leta 2011 je zastala prenova trga in tam stoječih objektov. Na trgu oz. ob trgu se med drugim nahajajo: Minoritski samostan in Kulturno glasbeni brlog Maribor. Umetnostna galerija Obiščite osrednjo muzejsko-galerijsko ustanovo za moderno in sodobno umetnost v severovzhodni Sloveniji, kjer lahko spoznavate in občudujte tako dela izbranih avtorjev vizualne umetnosti SV Slovenije od konca 19. stoletja do danes, kot tudi prepoznavate mlade vzhajajoče zvezde sodobne umetnosti. V razstavnih prostorih - Umetnostna galerija Maribor na Strossmayerjevi 6 in UGM Studio na Trgu Leona Štuklja 2 - se prepričajte o uspešni raziskovalni, dokumentacijski, pedagoški in razstavni dejavnosti našega muzeja, ustanovljenega leta 1954, s katerimi uspešno sooblikujemo dogajanje na slovenski in mednarodni umetniški sceni. V stalni zbirki imamo več kot 3000 slikarskih, kiparskih in grafičnih del, pridružujejo pa se ji tudi fotografska dela, video umetnost, večmedijske instalacije in interaktivni projekti. Ob razstavah potekajo v Umetnostni galeriji Maribor tudi najrazličnejše druge aktivnosti, s čimer postaja galerijski prostor živahen prostor druženja, ustvarjalnosti, izmenjave in refleksije. Pridružite se javnim vodstvom po razstavah, predavanjem, predstavitvam umetnikov, ustvarjalnim delavnicam in koncertom ter raziskujete aktualne teme vizualne umetnosti. Zvonik mariborske stolnice V zvoniku stolne cerkve svetega Janeza Krstnika je nekoč delovala požarna opazovalnica, ki je skupaj z organizirano požarno obrambo delovala kot zaščita mesta pred uničujočimi požari, ki so Maribor večkrat popolnoma razdejali. Na vrhu zvonika je bilo urejeno majhno stanovanje, kjer je prebival požarni opazovalec, ki je z udarci po zvonovih meščane opozarjal na nevarnost. Leta 1933 so mestne oblasti opazovalnico zaprle, zadnjo požarno opazovalko, Antonio Weiss, pa odpustile. Zvonik je ostal zaprt in nedostopen za širšo javnost vse do leta 2012, ko je Pokrajinski muzej Maribor pod okriljem Evropske prestolnice kulture postavil v čuvajnici na stolpu oz. prostorih zvonika muzejsko zbirko. Za simbolično vstopnino se lahko povzpnete po 162 stopnicah, ki so dobro zavarovane, mimo zvonov vse do muzejske zbirke, ki prikazuje dan v življenju požarnega opazovalca, ter do zunanje razgledne ploščadi, kjer lahko zazvonite na zvonček želja. Židovska ulica Židovska ulica se nahaja na Lentu, ki je najstarejši del Maribora. Židje so se v mestu naselili v drugi polovici 13. stoletja. Imeli so svojo židovsko četrt z lastno vero, načinom življenja in običaji. V tem delu so najpomembnejše znamenitosti Sinagoga, Židovski stolp in galerija Dlum. Sinagoga je bila prvič omenjena leta 1429. Zraven Sinagoge so bile včasih še talmudska šola, rabinova hiša in gotovo tudi prvotno pokopališče. Ob reki Dravi je bilo obredno kopališče. Sinagoga je imela občasno vlogo sedeža vrhovnega rabinata za Koroško, Štajersko in Kranjsko. V Katoliško cerkev vseh svetnikov je bila predelana leta 1501. Po letu 1785 pa so jo predelali v skladišče. Danes je Sinagoga prostor za različne kulturne prireditve kot so koncerti, literarni večeri, okrogle mize, razstave in drugo. V Židovski ulici se nahaja več priznanih galerij, kot so Galerija DLUM, Galerija Hest, Galerija Media Nox (Galerija MKC Maribor) in Galerija LM Festić. Kip iz petih železnih skulptur je delo akademskega slikarja Marijana Mirta. Nastal je leta 2002 in se imenuje Pet organskih nevarnosti. Židovski stolp je eden od obrambnih stolpov mestnega obzidja, ki so včasih ščitili mesto pred nevarnostmi. Danes ima v njem prostore Fotoklub Maribor in si lahko ogledate dela domačih in tujih avtorjev. Židovski trg Trg boste našli ob raziskovanju židovske četrti mesta, ki se je oblikovala na Lentu, najstarejšem delu Maribora.  Trg se ponaša s Sinagogo, ki je bila v vsaki židovski četrti versko, duhovno in kulturno središče, navdušilo pa vas bo tudi mogočno drevo z imenom Alianthus ali Pajesen, ki izhaja iz Kitajske. Na trgu ob sinagogi se vije v nebo še Židovski stolp, nekdanji obrambni stolp srednjeveškega mariborskega obzidja, v katerem se nahaja edina slovenska galerija za fotografijo. Predel se prvič omenja leta 1353 kot Židovska ulica. V Mariboru so se namreč Židje naselili v drugi polovici 13. stoletja in se kot posebne skupine prebivalstva z lastno vero, običaji in načinom življenja nastanili znotraj mestnega obzidja v posebni četrti

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.