MARIBORSKO POHORJE

Predalpsko hribovje ali Pohorje je pogorje, ki leži v severovzhodni Sloveniji in je pretežno poraščeno z iglastim gozdom . Razteza se med reko Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu, na zahodu seže do Dravograda in Slovenj Gradca, na vzhodu do Maribora in na jugu do Slovenskih Konjic. V dolžino meri približno 50 km, v širino pa 20 km. Glavni greben teče v smeri vzhod-zahod. Najvišji del Pohorja je zahodni del, ki leži nad Slovenj Gradcem (smučišče Kope). Osrčje Pohorja predstavlja planotast svet s številnimi barji. Večji vrhovi so: Črni vrh (1543,5 m), Velika Kopa na Kopah (1542,7 m), Mala Kopa (1524 m), Žigartov vrh (1347 m), Klopni vrh (1340 m), Rogla (1517 m) in Veliki vrh (1344 m). Zahodno Pohorje je kopasto sleme nad Slovenj Gradcem, med Mislinjsko grapo, Roglo in Planinko (1392 m). Severneje leži tektonsko zasnovano Ribniško-lovrenško podolje, ki ga sestavljajo miocenske usedline nekdanjega Panonskega morja. Na južnem in jugovzhodnem obrobju so Podpohorske gorice, kjer sta se zaradi prisojne lege, nižjih nadmorskih višin, ustreznih naklonov in ugodnih prometnih razmer razvili sadjarstvo in vinogradništvo. Različni deli pogorja so poimenovani po bližnjih krajih: Mariborsko Pohorje, Zreško Pohorje, Slovenjegraško Pohorje, Ribniško Pohorje. Dostop na Pohorje je možen po cestah iz Hoč na Areh in Bellevue, iz Slovenj Gradca na Kope ali pa iz Zreč ali Polskave do Rogle, kamor pride cesta tudi iz severne strani oziroma iz Lovrenca na Pohorju, do Ribniške koče nas pripelje cesta iz Podvelke ali Vuhreda, zagotovljen dostop je še po kopici občinskih predvsem pa gozdnih cest. Od leta 1959 pa iz Maribora na Bellevue vozi vzpenjača, ki je bila po zrušitvi stebra leta 2009 zgrajena povsem na novo. Pohorje je nizka gorska veriga na severu Slovenije, ki je gosto porasla z gozdovi. Na vzhodu ga obdaja drugo največje mesto v Sloveniji, mesto Maribor, Dravograd na zahodu in Slovenske Konjice na jugu. Razprostira se na površini 1000 km2 južno od reke Drave. Gosto gozdnato območje nima izrazito vidnih vrhov. Najvišji vrh se imenuje Črni vrh. Geološko je Pohorje del srednje vzhodnih Alp. Čez stoletja je Pohorje ohranilo svojo nedotaknjeno naravno lepoto. Njegovi gozdovi, nekoč znani po škratih in drugih pravljičnih bitjih je fenomenalen kraj za smučanje, sprostitev in uživanje v naravi, športu in zabavi. Smučišče Mariborsko Pohorje je največji smučarski center v Sloveniji in se nahaja južno od mesta Maribor, na področju Mariborskega in Areškega Pohorja. Uživate lahko na več kot 40 km smučarskih prog, primernih za smučanje vseh težavnostnih stopenj. Smučišče ima tudi najdaljšo osvetljeno smučišče v Evropi. Njegovih 10 km je primernih za smučarje začetnike , kot tudi zahtevne smučarje in deskarje na snegu. Smučišče je znano po vsem svetu, saj gostuje tekmovanje v ženskem smučanju za svetovni pokal, imenovano Zlata lisica. Pohorje (Črni vrh, 1543,5 m), pogorje, ki se dviga nad mestom Maribor in se od tam razteza proti zahodu, je zelena oaza prečudovite narave in neštetih možnosti za sprostitev in rekreacijo. Krasijo ga naravne znamenitosti, kot so šotna barja z jezeri, slapovi in pragozd, do katerih nas pripeljejo številne pohodniške in kolesarske steze, ki prepredajo pohorske gozdove. Za visok srčni utrip poskrbijo adrenalinski park, poletne sanke, gorsko-kolesarski bike park in pozimi seveda številne aktivnosti na snegu. Mariborsko Pohorje se pozimi namreč prelevi v enega največjih smučarskih središč pri nas, katerega posebnost je najdaljša nočna smuka v Sloveniji, pa tudi, da gre pravzaprav za mestno smučišče, saj se je iz mestnega jedra do vznožja Pohorja (oz. spodnje postaje Pohorske vzpenjače) možno v samo 10 min. pripeljati tudi z mestnim avtobusom. Vznožje je še posebej živahno ob Zlati lisici, tekmama za svetovni pokal v smučanju za ženske, ki velja za eno največjih in najpomembnejših športnih prireditev v destinaciji. Ob naravnih danostih in bogati športno-rekreacijski ponudbi ponuja Pohorje tudi druga pristna doživetja, bodisi za ljubitelje vina in kulinarike, bodisi za tiste, ki sprostitev radi poiščejo v centrih dobrega počutja. Geologija in geomorfologija Hribovit relief brez izrazitih vrhov je osnovna značilnost površja. Velike višinske razlike med slemeni in globokimi dolinami so v preteklosti oteževale prehodnost. K današnji podobi je veliko prispevala prispevala pleistocenska poledenitev. Meja večnega snega in ledu je bila na nadmorski višini okoli 1300 m, vendar na Pohorju ni bilo ledenikov. Velikega pomena je bil drobir, ki je nastal po otoplitvi in so ga kasneje reke prenašale s strmejšega sveta in odlagale v obliki velikih vršajev v ravninskem svetu.Ponekod najdemo geološko najstarejše kamnine. Jedro Pohorja tvori metamorfne kamnine kot so tonalit oziroma granodiorit, gnajs, eklogit, amfibolit in blestnik (škriljevec), pa tudi beli marmor. Na vzhodnem delu Pohorja so usedline kot triani peščenjaki, konglomerati, dolomiti in apnenci, poamezno pa tudi dacit s tufi. Vse te materiale so že od nekdaj tudi gospodarsko izkoriščali. Poznana je bila tudi železova ruda (pohorske fužine), kjer so magnetit na Mali Kopi kopali že v 17. stoletju ter kremen, ki je bil osnova za steklarsko dejavnost (glažute). Na severni strani se je svet v obliki podolja (Lovrensko-Ribniško podolje) oblikoval v času Panonskega morja, ki je tukaj odložilo mehke terciarne kamnine (peščenjake in lapor). Vodotoki Vodnati vodotoki so povzročili nastanek številnih grap z zelo velikimi strminami, ki ponekod v Mislinjskem jarku dosegajo celo 45 º naklona. Zaradi dolin in ravnin, ki obkrožajo Pohorje, se je razvilo zelo obsežno in razvejano hidrografsko omrežje. Največje porečje med pohorskimi vodotoki ima Dravinja, v katero se zlivajo potoki jugovzhodnega Pohorja. Pohorski potoki ob nevihtah lahko dobijo hudourniški značaj in v podgorju povzročajo škodo na infrastrukturi, v raninah pa poplavljajo. Velik energetski potencial so izkoriščeli že v preteklosti z množico mlinov in žag. Danes so redki, zato pa je na potokih in rekah kar precej malih hidroelektrarn. Večji vodotoki so Lobnica, Radoljna, Velka, Vuhreščica na severni strani ter Hočki in Framski potok, Polskava, Bistrica, Oplotnišnica, Dravinja, Hudinja, Paka in Mislinja. Vse razen Pake in Hudinje, ki tečeta v Savinjo, se stekajo v Dravo. V zgornjem toku potoki tvorijo slapove, slapišča in skočnike, saj tečejo preko skalnih pregrad. Nekateri slapovi so tudi naravne znamenitosti: Veliki in Mali Šumik na Lobnici, Šum in Žleb na Bistrici, Hudičev slap na Radoljni. Pohorska visoka barja V plitvih kotanjah oblih pohorskih slemen so nastala številna močvirja in barja. Večina teh barij spada med visoka barja, pri katerih je rastlinski pokrov nekoliko dvignjen, da ga talna voda ne doseže. Napajajo se le s padavinsko vodo, ki vsebuje malo mineralnih snovi. Zato uspevajo le rastline, prilagojene na skrajne ekološke razmere. Na Pohorju so se barja razvila na nepropustnih glinah in peskih, ki so nastali s preperevanjem tonalita in blestnika. Ker so slemena dokaj uravnana, voda zastaja. Ob razmeroma veliki količini padavin so se najprej razvila močvirja, iz njih pa so nastala barja. Barja so razmeroma mlada, stara komaj 8000 let. Pohorska barja se nahajajo: okolici Črnega jezera med Osankarico in Velikim vrhom (1344 m);  v okolici Ribniškega jezera in na razvodnem kopastem slemenu Planinke v povirju Radoljne, Glažute in Velke na nadmorski višini od 1510 do 1520 m. Na barjih so številna jezerca od katerih so najzanimivejša Lovrenška jezera na kilometer dolgem in 300 m širokem območju. Črno jezero je nastalo z zajezitvijo potoka in je torej umetnega nastanka. V preteklosti so na barjanskem svetu kopali šoto. Rastlinstvo in živalstvo Na Pohorju najdemo različne rastlinske vrste. Najbolj razširjene so drevesne vrste, kjer danes prevladuje iglast gozd. Posamezno rastejo še breza, jerebika, kostanj, hrast in macesen. Ta Pohorje so značilna orjaška drevesa. Sgermova smreka na Orlici blizu Ribnice na Pohorju s svojimi 64 m višine, velja za najvišje drevo v Evropi in je zaščitena kot naravni spomenik. Trbisova jelka na Gozdni učni poti Bolfenk, na Hočkem Pohorju, velja za kraljico jelk. Dolarjev kostanj je star več kot 500 let, deblo ima obseg 8,5 m. Na pohorskih domačijah pa najdemo tudi orjaške bukve, lipe in tise. Za vršni del Pohorja so značilne planje, travnata območja, ki pa so antropogenega nastanka, to je vpliva človeka. Na barjanskih območjih prevladuje barjansko ruševje (Pino mugi - Sphagnetum russiwii), najdemo pa tudi redko mahovnico (Oxycoccus palustris) in mesojedo okroglolistno rosiko (Drosera rotundifolia). V zgornjem toku Lobnice se nahaja naravni rezervat '''Pragozd''' Šumik velikosti 57 hektarjev, kjer raste tudi redek rjasti sleč. Na Pohorju pa najdemo še druge zaščitene rastline kot na primer: arniko, panonski svišč, baldrijan, zlati klobuk,... Za Pohorje značilna divjad so: jelenjad, srnjad, gamsi in divje svinjei. Prebivalci pa so naselili damjake, ki so se zelo namnožili. Redka sta divji petelin in ruševec, ki živita predvsem na poraščenih vrhovih in v okolici barij. Najdemo pa tudi jereba in druge bolj običajne ptic. Večji vrhovi na Pohorju a) Črni vrh (1.543,5 m), najvišji vrh Pohorja; b) Velika Kopa (1.542,7 m), smučišče Kope; c) Jezerski vrh (1.537 m); d) Mali Črni vrh (1.533 m); e) Mulejev vrh (1.533 m); f) Vrh Lovrenških jezer (1.527 m), na vrhu so Lovrenška jezera; g) Mala Kopa (1.524 m); h) Rogla (1.517 m); l) Žigartov vrh (1.346 m), najvišji vrh vzhodnega Pohorja. Arheološki ostanki Človek je bival na Pohorju že v pradavnini. Najbolj znano je arheološko najdišče Poštela nad Razvanjem. Na visokih gomilah so našli predmete iz 6. st. p.n.št., danes se nahajajo v muzeju v Mariboru. Ančnikovo gradišče v Jurišni vasi nad Slovensko Bistrico je iz keltsko-rimskega obdobja. Nad Velikim Tinjem se nahaja Repnikovo gradišče. Kotnikovo gradišče v Turiški vasi je iz starejše železne dobe (7. in 6. stol.p.n.št.). Znan je rimski kamnolom v Bistriškem Vintgarju in v Bojtini. Iz poznoantičnega obdobja so našli ostanke na Brinjevi gori nad Zrečami. Najdbe iz antične dobe so povezane s potekom jantarske poti Baltik-Jadran (ob jugovzhodni strani Pohorja) in poti, ki je povezovala Panonsko in Celovško kotlino. Rimska poselitev je segala do nadmorske višine okoli 800m. Prebivalstvo Prvi večji val poselitve na območje Pohorja je bil med 12. in 14. stoletjem. Prvi dokumentirani viri so iz 13. stoletja in govorijo o 195 samotnih kmetijah v okolici Vuzenice in na slovenjebistriškem. Konec 14. st. je bil poseljen tudi severni del Pohorja. Zaradi neugodnih razmer so do 17. st. nekatere višje ležeče kmetije opustili. Danes so za Pohorje značilna manjša razložena naselja z 200 do 300 prebivalci in posamezne kmetije, ob vznožju (Dravograd, Radlje, Vuhred, Vuzenica, Ruše, Limbuš, Zreče, Mislinja, Slovenj Gradec) in na vršajih (Lovrenc na Pohorju, Ribnica na Pohorju, Oplotnica) pa so nastala večja naselja. Na uravnanih terasah so zlasla gručasta naselja Skomarje, Sv. Anton, Sv. Primož, Šmartno na Pohorju. Zgornja meja poselitve je na okoli 1000m. Turizem in šport Znana predvsem zimsko športno rekreacijska središča so: Bolfenk, Bellevue, Areh, Trije Kralji, Ribniška koča, Kope in Rogla. Pozimi so večinoma so uporabljena kot smučišča, del prog je tudi umetno zasnežen. Poleti pa se poleg pohodnikov in kolesarjev predvidene tudi nekatere novejše dejavnosti, poletno sankanje in adrenalinski park. V letu 2009 so na Mariborskem Pohorju zgradili novo krožnokabinsko žičnico, ker se je porušil steber. Pohorje je polno planinskih koč in planinskih poti. Prepredeno je tudi z gozdnimi cestami, ki jih uporabljajo gorski kolesarji in tudi konjeniki. Na smučarskem stadionu, ki se spušča do vznožja Pohorja, poteka tudi tekma za ženski svetovni pokal v smučanju imenovan Zlata lisica. Ciljna arena je znana tudi kot snežna plaža. V Zrečah se nahaja termalni vrelec ob katerem je zraslo moderno zdraviliško središče. Areh Areh je turistični in izletniški kraj na Ruškem Pohorju s prostranimi smučišči. Na Arehu stojita hotel Areh in Ruška koča. Areh je manjša planinska ravnina, ki se razprostira na višini okoli 1250 mnm in je s cesto povezan z Mariborom in Rušami. Na Arehu stoji osrednji kulturni spomenik vzhodnega Pohorja, podružnična cerkev sv. Areha (Henrika), po katerem je področje dobilo ime, in se prvič omenja 1545. Cerkev je bila med letoma 1650 in 1659 povečana, ter je dobila današnjo podobo. Cesta z Areha vodi pod pohorskimi vrhovi do Stare glažute (7 km), kjer se razcepi priti Osankarici in Rušam.        Areh je planinska ravnina, ki je s cesto povezana z Rušami in Mariborom. Je znan izletniški in turistični kraj na Ruškem Pohorju, ki privablja mnoge obiskovalce čez vse leto. Pozimi vas pričakajo prostrana smučišča, poleti pa dišeči gozdovi s številnimi planinskimi stezami. Na tem delu je najbolj znamenita cerkev svetega Areha (Henrika), po katerem je to področje tudi dobilo ime. Cerkev naj bi obstajala že od konca 15. stoletja. Današnjo podobo je dobila v letih od 1650 do 1659, ko so jo še povečali. Največja znamenitost v cerkvi je kamniti grob Svetega Henrika. Je reliefna marmorna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi. Oblečen je v tesno prilegajočo se obleko in v rokah ima meč. Ploščo so prinesli iz Žičke Kartuzije. Blizu cerkve svetega Areha je kapelica, ob kateri je izvir pitne vode, ki naj bi imela zdravilno moč. Na Arehu se nahajajo Ruška koča, hotel Areh, hotel Zarja, Bolfenk in druge. Ruška koča ali tudi Tinetov dom pri Arehu je planinska koča, ki so jo zgradili leta 1907. Pred drugo svetovno vojno so bile tukaj tri koče: Ruška, Planinka in Čandrova, ki pa so jih partizani leta 1943 požgali, da nacisti ne bi imeli v njih zatočišča. Rušani so zgradili sedanjo kočo namesto nekdanje Planinke. V njej si lahko privoščite slastno pohorsko omleto. Cerkev svetega Areha Vsak obisk slovenskih cerkva je šola o vernosti naših prednikov. Med zgovornimi znamenji le-te so še posebej svetniki in svetnice, upodobljeni na freskah, oltarnih slikah in kipih. Pred podobe nebeških zavetnikov ali priprošnjikov v različnih stiskah so se zatekali v različnih potrebah. Nekateri svetniki so bili bolj "cenjeni", drugi pa so sčasoma, tudi zato, ker so postali "moderni" novi priprošnjiki v sili, zatonili v pozabo. Med onimi, ki danes nimajo več take veljave kakor v preteklosti, je tudi rimsko-nemški cesar sv. Henrik. Na Slovenskem ima štiri cerkve. Med najbolj znanimi in priljubljenimi je njegova božja pot na Pohorju. Ljudska govorica je Henrikovo ime na Pohorju poenostavila v Areha. V teh krajih so namreč imeli velik vpliv, zaradi posestev in župnij, ki so jim pripadale, šentpavelski benediktinci s Koroškega. Ti menihi so v obdobju protireformacije na svojem ozemlju zelo širili češčenje sv. Henrika, ker se je odlikoval po globoki vdanosti in zvestobi Cerkvi.     K svetemu Arehu na Pohorju pridemo z različnih strani. Po poti, ki pelje iz Hoč pri Mariboru, se dandanes bolj hitro (tudi po zaslugi avtov), kakor romarji nekoč, povzpnemo k cerkvi, ki stoji na nadmorski višini 1249 metrov. Sredi pohorskega zelenja, sveže narave in miru, ki je tukaj skoraj otipljiv, je pravo presenečenje mogočna cerkvena stavba.            Legenda pripoveduje o hudobnem rogaškem graščaku Henriku, ki si je lastil ozemlje šentlovrenških puščaunikov in pravico nad njihovimi podložniki. Ti so imeli na meji med njihovo zemljo in njegovim gospostvom kapelico. Kljub posredovanju lastne sestre grofice Zofije ni nehal posegati v njihovo zemljo, ampak je zato še sestro nagnal z doma. Zofija je postala redovnica in je ustanovila samostan v Studenicah. Surovega graščaka paje doletela pravična kazen: postal je gobav. Vsi so ga zapustili. Vražar mu napove, da ga lahko ozdravi le dekle, ki bo zanj darovala srčno kri. Henrik gre po pomoč k sestri. Sredi najhujše zime skupaj poromata k šentlovrenški kapelici. Toda na naporni poti skozi zasnežene pohorske gozdove ju napadejo volkovi in smrtno ranijo Zofijo. Mrtvo prinese do šentlovrenške kapelice. Tam spozna, da je ozdravel. O gobah ni več sledu. Henrik spolni obljubo, ki jo je dal umirajoči sestri, pokoplje jo pri kapelici ter naslednjo pomlad na njenem grobu začne zidati mogočno svetišče. Ko ga po treh letih dokončajo, se Henrik mrtev zgrudi na sestrin grob. Pokopali so ga zraven nje. Še zdaj romajo verni na njegov grob sredi cerkve in prosijo pomoči ob čudeženem studencu.        Zgodovina pravi, da je prva cerkvica na Arehu stala že konec 15. stoletja. Prvič se omenja leta 1545. To cerkev so med 1650 in 1659 povečali in jo povezali s samostojno stoječim zvonikom, ki je bil zgrajen okrog leta 1600. "Legendarna" kapelica sv. Lovrenca je bila v 18. stoletju barokizirana in se danes dotika zakristije. Največja zanimivost cerkve je grob sv. Henrika. To je reliefna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi, oblečenega v tesno prilegajočo se obleko, z mečem v roki. Relief izhaja iz začetka 13. stoletja in predstavlja štajerskega vojvodo Otokarja IV. Traungavskega. Ploščo so sem prinesli iz grobne kapele iz žičke kartuzije po letu 1756, da je prevzela nalogo Henrikovega groba. Med sedanjo cerkveno opremo sta vredna pozornosti glavni oltar, delo Jožefa Strauba (ok. 1750), in stranski oltar sv. Ane, ki je nastal leta 1695 v delavnici rezbarja Reissa. Pozorno oko pa bo opazilo še marsikaj drugega, kar vabi obiskovalca k ogledu, romarja pa k pobožnosti. BOLFENK Bolfenk spada v območje mariborskega dela Pohorja. Uvršča se med znana športno rekreativna središča kot so še Bellevue, Areh, Ribniška koča, Trije Kralji, Rogla in Kope. Pozimi so izkoriščena večinoma kot smučišča. Del prog je tudi umetno zasnežen. Poleti se Bolfenk spremeni v pravi raj za pohodnike in kolesarje. Ljubitelji adrenalina gredo lahko v adrenalinski park ali pa na sankanje. Pohorje je prepredeno tudi z gozdnimi cestami, ki jih z užitkom uporabljajo gorski kolesarji. Tisti, ki želite preživeti na čudovitem Pohorju dalj časa, lahko prenočite v hotelu Bolfenk in apartmajskih hišah. Nahajajo se 250 metrov od smučišča. Hotelske sobe so opremljene s telefonom in televizijo. V hotelu je tudi restavracija s pestro kulinarično ponudbo, savna in whirpool, ki je v sklopu apartmajskega naselja. Na voljo imajo samopostrežni zajtrk in večerjo. Za goste je na razpolago shramba za smuči, klubska soba s kaminom, parkirni prostor in terasa. Bolfenk se imenuje po limbuški podružnični cerkvi istega imena iz konca 15. stoletja. Cerkev svetega Bolfenka je bila zgrajena leta 1501 v nemškem poznogotskem stilu. Na njenem mestu je prej že gotovo stala manjša kapela. Leta 1785 je bila opuščena. Skoraj propadlo stavbo je leta 1856 kupil mariborski župan in notar dr. Otmar Reier st. Njegov sin jo je prenovil in leta 1878 uredil stanovanje za logarja in sobe za planince z vpisno knjigo. Bolfenk se zato šteje kot najstarejša planinska postojanka na Pohorju. Leta 1950 je požar stavbo uničil in z njeno obnovo so začeli leta 1971 ter jo zaključili in svečano otvorili leta 2000. Danes je upravljalec objekta Javni zavod za turizem Maribor. V njem je turistični informacijski center za Pohorje in stalna razstava. Organizirajo tudi razne kulturne prireditve. Cerkev svetega Bolfenka Cerkev svetega Bolfenka se nahaja na Pohorju, ki je ponos mesta Maribor. Sezidana je bila leta 1501 na območju, kjer je pred tem zelo gotovo že stala majhna kapela. Prvi pisni viri o pričetku gradnje objekta na tem delu segajo namreč v leto 1291. Cerkev je kulturni spomenik.  Cerkev svetega Bolfenka je sezidal Wolfgang Herzenskraft Limbuški v tistem obdobju značilnem nemškem poznogotskem slogu. Cerkev je bila opuščena leta 1785, po reformah cesarja Jožefa II., del notranje cerkvene opreme pa so prenesli v cerkve v okolici. Leta 1856 je stavba postala last takratnega mariborskega notarja in župana dr. Otmarja Reiserja starejšega.  Zgradbo, ki je bila v zelo slabem stanju, je podedoval sin Otmar Reiser ml. in jo začel pet let kasneje obnavljati. Na severno steno stolpa so dali razgledni balkon (mostovž), ki je bil prej del takratne kavarne Pix v Mariboru. V letu 1878 je v zgradbi uredil stanovanje za logarja ter nekaj sob za planince z vpisno knjigo. Bolfenk se zaradi tega lahko upošteva za najstarejšo planinsko postojanko na Pohorju, ki je imela od 600 do 1000 obiskovalcev na leto. Zgradbo je konec marca leta 1950 uničil požar. Delavci zavoda za spomeniško varstvo so začeli obnavljati Bolfenk leta 1971. Leta 1991 je sanacijo nadaljevala lastnica objekta Mestna občina Maribor. Svečana otvoritev Bolfenka je bila konec marca leta 2000, točno 50 let po tistem, ko je Bolfenk pogorel. Sedaj upravlja z objektom Javni zavod za turizem Maribor. V njem je turistični informacijski center za Pohorje in stalna razstava. V nekdanjem cerkvenem prezbiteriju pa se odvijajo številne kulturne prireditve, kot so recitali, koncerti in drugo. Energijska pot Bolfenk Energijska pot Bolfenk se nahaja v samem osrčju čudovitih pohorskih gozdov. Razprostira se nad 1000 metri, v naselju Bolfenk na Mariborskem Pohorju. Do nje se lahko dostopa s Pohorsko vzpenjačo ali z avtomobilom. Namen Energijske poti Bolfenk je duševna in telesna sprostitev, čiščenje sedmih telesnih energijskih centrov ali čaker, vzpodbuditev telesne energije in celostne psiho – fizične podobe. Priporočen čas poti je okoli 70 minut. Energijska pot deluje zdravilno po treh obhodih. V recepciji hotela Bolfenk obiskovalci lahko kupijo zloženko s podrobnim zemljevidom energijske poti. Prav tako nudijo v hotelski recepciji tudi dodatne informacije. Po obhodu se priporoča pitje energizirane pohorske vode v hotelu. Začetek energijske poti je v gozdu, ki je pred hotelom Bolfenk. Iz gozdička vodi pot čez cesto, kjer se je treba ravnati po označenih tablah v desni smeri. Energijska pot se s točko popolnega očiščenja zaključi za cerkvico svetega Bolfenka. Točke se vrstijo po čakrah s števili ena, tri, pet, šest, sedem, štiri, dva ter osem. Čakra se imenuje tudi energetski center telesa. Težave s čakrami pomenijo, da so določene težave z različnimi energijami v telesu. Osma zaključna točka se po Tomislavu Brumcu imenuje tudi točka sodobne higiene. MARIBORSKA KOČA Mariborska koča se nahaja na majhni planoti na južnem delu pohorskega hrbta pod Ledinekovim koglom (1182 m) in Reškim vrhom (1142 m). Koča je za obiskovalce stalno odprta, razen ob ponedeljkih. Prvo planinsko kočo je na tem predelu leta 1913 odprlo Nemško planinsko društvo iz Maribora. Po koncu prve svetovne vojne jo je julija leta 1921 kupila Mariborska podružnica SPD, jo preuredila in slavnostno odprla maja leta 1922. V koči so imeli Nemci med drugo svetovno vojno vojaško postojanko in zaradi tega so jo partizani septembra 1944 požgali. Mariborski planinci so na temeljih stare koče zgradili novo in jo slovesno odprli julija leta 1946. Zunanjost Mariborske koče je še vedno ista, kot je bila ob otvoritvi, notranjost pa je bila v kasnejših letih dostikrat izboljšana. Telefon so napeljali leta 1954. Planinsko društvo Maribor – matica je leta 1990 načrtovalo izgradnjo nove koče, toda zaradi finančnih težav so le-to preložili. Stara koča je bila prenovljena v letih 1992 in 1993, in sicer so uredili sanitarije, na novo opremili spalne prostore, napeljali nov vododov in drugo. V gostinskem prostoru je na voljo 50 sedežev, v točilnici 20 sedežev in na terasi pred kočo 80 sedežev. V Mariborski koči imajo centralno ogrevanje, elektriko, telefon, tekočo vodo, WC, umivalnico in prho z mrzlo in toplo vodo. Od koče se nudi razgled le v smeri proti jugu in jugovzhodu, na druge strani pa ga zakrivajo gozdovi. Zanimivi krajši turi v bližini sta Framski slap in Bolfenk ter daljši Črno jezero in Naravni rezervat Šumik. POHODNIŠTVO Čez Pohorje na Koroško Iz središča Maribora se izpred železniške postaje z mestnim avtobusom št. 6 s postaje Kolodvor zapeljemo v Zgornje Radvanje do končne postaje Vzpenjača. Sledi slabih 10 minut hoje do hotela Arena, nato pa se s tremi sedežnicami dvignemo na Bolfenk na nadmorsko višino 1040 m do hotela Bellevue. V družbi oznak Slovenske planinske poti, ki jo označuje številka 1 ob markaciji, se napotimo mimo cerkve sv. Bolfenka na Mariborski razglednik, 1147 m, in nato na Areh. Čez Žigartov vrh, 1346, pridemo do Bajgota, od koder se vzpnemo pod Klopni vrh in nadaljujemo proti Rogli, 1517 m, kjer se na plečatem vrhu z razglednega stolpa razgledamo po širni gozdni okolici. Nadaljujemo mimo slikovitih Lovrenških jezer, čez Ribniških vrh, 1537 m, in Črni vrh, 1543 m, na Veliko Kopo, 1542 m, in Malo Kapo, 1524 m. Čez Kremžarjev vrh, 1164 m, sestopimo v Slovenj Gradec. Pot čez Kozjak Ali ste vedeli, da na Kozjaku rasteta najstarejša lipa v Podravju in druga najdebelejša lipa v Sloveniji, katere obseg meri neverjetnih 894 cm? Pot čez Kozjak vas bo iz mariborskega Mestnega parka vodila skozi vinograde in sadovnjake, skozi gozd in nasad stoletnih kostanjev, čez polja in travnike. Pa mimo samotnih kmetij, čez dvorišča domačij, turističnih kmetij in vinogradnikov, kjer vam bodo z veseljem postregli z domačimi dobrotami. Na poti boste osvojili številne vrhove, med drugim sv. Urban, Tojzlov, Žavcarjev in Sršenov vrh, od koder se odpirajo čudoviti razgledi na Pohorje, Dravsko dolino in Kozjak. Tik pred koncem poti postojte še na razgledni planji pri Treh križih: na vzhodu vas namreč pozdravlja Ojstrica, na zahodu pa seže pogled vse do Savinjskih in Kamniških Alp, prek Strojne do Svinje na Koroškem. Žavcarjev vrh Izhodišče je v Šobru (ob Bresterniškem potoku), pred kmetijo Spodnji Rušnik (358 m), dobrih 100 m za obcestno oznako 4,5 km, ki označuje oddaljenost od Bresternice (križišča pri trgovini). Do sem po cesti, ki vodi proti Gaju. Parkirišče. Za mostom zavijemo levo po makadamski cesti in se ob potoku napotimo v gozd proti Šolarjevemu jarku. Po slabih 10 minutah udobne hoje po položnem svetu zagledamo v grapi pred seboj krajši slap, mi pa nadaljujemo po cesti, ki zavije desno in se v okljukih ne prestrmo vzpenja po pobočju skozi gozd. Po kakih 25 minutah prispemo iz gozda in izza ovinka ugledamo kmetijo pri Strnadu (555 m). Tu se cesta konča, usmerimo se na gozdno pot. Razgled skozi redko goščavo. Slabih 15 minut kasneje smo pri kmetiji Kočnik (620 m). Mimo dvorišča stopimo v vse bolj iglasti gozd, prečkamo širšo makadamsko cesto in nadaljujemo naravnost po ožjem kolovozu blago navzgor.  S kolovoza gremo desno za kratko na cesto, po 150 m z nje ostro desno na gozdno pot. Ta nas v pripelje nazaj na cesto in  kmalu na rob travnatega sedla (770 m) z razpotjem. Tu zavijemo levo po stezi v gozd in že čez dobrih 100 m smo na cesti, kjer se svet zravna. Na poti smo približno 1 h. Usmerimo se levo po cesti proti anteni oddajnika, kjer je na izjemno razglednem mestu ob stari novo zgrajena kmetija Vodopivčevih (800 m). Nadaljujemo do gozda in na razpotju po stezi v gozd. Po 200 m smo pri Koči na Žavcarjevem vrhu (863 m). Skupaj 1h 10 min. Do vrha (915 m) je še 7 minut hoje po gozdni poti. Aljaževa pot Pot se prične v središču Selnice ob Dravi in nadaljuje proti Janževi Gori, ki se dviga za Selnico. Pohodniki uživajo v slikoviti pokrajini s starimi kmetijami, z neokrnjeno naravo in dih jemajočimi razgledi na Dravsko dolino in Maribor. Pot je primerna za enodnevne izlete, od pohodnika pa zahteva nekaj napora, saj je treba premagati več kot 540 m višinske razlike. Cilj poti na Sv. Duhu, kjer stoji 323 let stara lipa. Pot ob pravljični Lobnici Skozi pragozd ob potoku do slapa Šumik. Ob potoku Lobnica se razprostira 19 hektarjev neoskrunjenega pohorskega pragozda (strmo desno pobočje nad Lobnico), kjer so svoje skrivno zatočišče našli bukve, smreke in jelke ter rastišča redkih rastlin. Po kratkem spustu med strminami ob Lobnici boste prišli še do slapa Veliki Šumik, enega naših najmogočnejših slapov, nekoliko naprej pa tudi do Malega Šumika. Pot med Velikim in Malim Šumikom se šteje za zelo zahtevno.        Pot orientacijsko sicer ni težavna, saj se samo držimo dna doline, ki jo je skozi milijone let vrezala Lobnica, dodatno pa so jo oblikovale ledene dobe in vremenski pojavi. Lagodno hodimo po rahlo vzpenjajoči se gozdni cesti po levem bregu Lobnice. Po celotni trasi poti je nekoč potekala najdaljša vodna drča v Sloveniji – Lobniška riža. Po njej so spravljali les od 1838. do 1959. leta, z vsemi odcepi je bila dolga 17 km. Proti koncu doline pot za kratek čas preide na desni breg Lobnice, vendar se nato hitro spet vrne na levi breg. Kratek čas še hodimo po kolovozu, dokler nas markacije ne usmerijo s kolovoza desno navzgor v gozd, kjer pot hitro postane strma. Hodimo visoko nad Lobnico, preidemo na vršino grebena, strmina popusti in pridemo na mesto, kjer se z desne priključi pot iz Zg. Smolnika. Nadaljujemo naravnost, ob poti so temno zeleni osamelci vedno pogostejši in se nad nami združujejo v skalovje, imenovano Jelenska peč. Nevarno hudourniško grapo prečimo preko lesene brvi, ki je s 14,5 m najdaljši most na slovenskih planinskih poteh. Zanimiva pot nas nato pripelje do slapa Mali Šumik. Pot nadaljujemo po desnem bregu Lobnice, naše poglede pa priteguje razpenjena voda, ki se v strugi preliva preko z mahom poraslih skal in ostankov drevesnih debel. S pomočjo jeklenice prečimo slapišče potoka Verna, nadaljujemo nad Lobnico in kmalu prispemo na mesto, kjer se nam odpre najbolj znani pogled na slap Veliki Šumik.        Zatem nadaljujemo proti Bajgotu, prijetni izletniški točki z urejenim prostorom za počitek, ki se nahaja ob sotočju potokov Črnava in Majland, iz katerih nastane potok Lobnica. V bližini se nahaja tudi Koča Šumik, ki nudi tudi možnost za piknik, lahko pa pot nadaljujemo v smeri proti Ruški koči, kjer naš čaka odlična pohorska kulinarika (pohorski lonec in pohorska omleta), ki vsekakor priporočamo, da jo okusite. Pot na Lovrenška jezera Pohodnike, ki se boste odpravili proti Lovrenškim jezerom, bo narava bogato nagradila: na cilju vas namreč pričakajo čudovita jezera, ena najmikavnejših naravnih znamenitosti na Pohorju. Dostop do Lovrenškega barja iz Maribora je možen po dolini Drave v Lovrenc na Pohorju in od tod na Kočo na Pesku. Dve uri se lahko sprehajate po žametno mehkih traviščih in mahovih šotnih barij, kjer si lahko ogledate šotna jezera, rastišča redkih rastlin in preizkusite šolo orientacije v naravi, od tod pa  boste prav tako imeli izreden razgled.  Zakaj nas Lovrenška jezera tako navdušujejo? Jezerca najdete na šotišču na Pohorju med Planiko (1391m) in Mulejevim vrhom (1533m) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Našteli jih boste od 11 do 22, odvisno od trenutne količine tamkajšnjih voda. Globoka so do 1,5 m, največje pa ima površino okoli 7 kvadratnih metrov. Plast šote sega do 290 cm globoko. Večji del površine porašča ruševje, med katerim vas bodo do nekaterih jezerc popeljali leseni mostički. Med jezerskim rastjem občudujte rože, značilne za to področje: rožmarinko, okroglolistna rosiko in makovnico. Ob robu jezer se povzpnite še na razgledni stolp – videnega ne boste zlahka pozabili. Pot na črno jezero Šotna barja z jezerci sodijo med najmikavnejše naravne znamenitosti Pohorja! Odpravite se na izlet na Črno jezero, ki leži med Osankarico in Velikim vrhom na nadmorski višini 1200 m. Dostopno je iz smeri Maribora proti Slovenski Bistrici do Treh Kraljev. Nato pol ure peš do Črnega jezera z rastišči redkih rastlin, šotnimi mahovi, tišino, gozdovi, izredno klimo in svežim zrakom – intenzivnim doživetjem neokrnjene narave torej! Ob pogledu nanj dih kar zastane! Jezero je obraščeno s smrekovjem in šotnim mahom. Na dnu jezera so se leta in leta nabirali organski odpadki odmrlih rastlin in živali ter sčasoma ustvarili debelo plast mulja, ki je temne, tako rekoč črne barve. Jezero je zato na pogled, kot bi bilo polno črnila, čeprav je voda kristalno čista. S svojo gozdnato okolico je Črno jezero zavarovano kot gozdni rezervat. Učna pot Oplotniški vintgar Učna pot Oplotniški vintgar je bila urejena za namene ohranjanja naravnega območja ob potoku Oplotnica, ki je bilo v preteklosti zelo pomembno za lokalno prebivalstvo, saj mu je predstavljalo pomemben vir dohodka. Na potoku Oplotnica je bilo v preteklosti tudi preko 30 žag in mlinov, ki so bili prav tako ena glavnih pridobitnih dejavnosti za tedanje prebivalstvo. Območje ob potoku je bogato z rastlinskimi vrstami in pot omogoča izobraževanje ter podajanje informacij o življenju nekdaj na tem območju skozi učne oglede in delavnice. Od Pohorske džungle preko slapa do Črnega jezera Pohorski pragozd ter Mali in Veliki Šumik – naj vas očarajo najimenitnejše naravne znamenitosti na območju Naravnega parka Pohorje, do koder vas pripeljejo številne pohodne poti. Ob potoku Lobnica se namreč razprostira 19 hektarjev neoskrunjenega pohorskega pragozda (strmo desno pobočje nad Lobnico), kjer so svoje skrivno zatočišče našli bukve, smreke in jelke ter rastišča redkih rastlin. Po kratkem spustu med strminami ob Lobnici boste prišli še do slapa Veliki Šumik, enega naših najmogočnejših slapov, nekoliko naprej pa do Malega Šumika. Pot med Velikim in Malim Šumikom se šteje za zelo zahtevno. Enkratno doživetje narave nadaljujte z izletom na Črno jezero! Jezero, kot da bi bilo napolnjeno s črnilom, a ima kristalno čisto vodo, vas bo navdušilo tudi z rastišči redkih rastlin, šotnimi mahovi, gozdovi, izredno klimo in zrakom ter s spokojno tišino, ki ga naredi samo še skrivnostnejšega. Od Bolfenka po grebenu do botaničnega vrta Z mestnim avtobusom št. 6 se popeljemo do končne postaje Vzpenjača ali z avtomobilom v Zgornje Radvanje do parkirišča pri spodnji postaji Pohorske Vzpenjače.  Z sedežnicami se dvignemo na Bolfenk. Od zgornje postaje Pohorske Vzpenjače se najprej sprehodimo četrt ure daleč na Mariborski razglednik, 1147 m. Vrnemo se po isti poti do hotela Bellevue in nadaljujemo po začetnem delu Slovenske planinske poti, vendar v obratni smeri. V približno uri in pol sestopimo s Pohorja do informativne table o prazgodovinskem gradišču Poštela. Tam zapustimo označeno pot in gremo čez cesto na kolovoz, na razcepu zatem pa desno. Med vinogradi in sadovnjaki sestopimo do ceste, kjer zavijemo desno in gremo po cesti v Razvanje. Na glavni cesti skozi naselje zavijemo desno in gremo mimo končne postaje avtobusa št. 11 ob cesti kilometer daleč do vhoda v botanični vrt, ki je tik ob cesti. Po pohorski poti Mimo cerkvice Sv. Bolfenka se podamo do razglednika, od koder nam pogled seže daleč po Dravski dolini in prek vinorodnih gričev vse do Avstrije. Nadaljujemo skozi dišeče smrekove gozde čez Areh in Žigartov vrh do Bajgota, kjer se stekajo tri pohorske rečice in križa več gozdnih cest. Tu zajamemo sapo ter se med kratkim in divjim prehodom mimo Velikega Šumika, največjega pohorskega slapu, podamo ob Lobnici navzdol v Ruše. Po poteh Partizanov Osankarica: bojišče in muzej Pohorskega bataljona - Bojišče Pohorskega bataljona se nahaja pri " Treh žebljih " (30 minut hoda po pešpoti od Doma Osankarica ali eno uro lažjega pohoda s Treh kraljev), kjer se nahaja osrednji krajevni in občinski spomenik iz časa NOV, ko je 8. janurja leta 1943 na tem mestu padel celotni Pohorski bataljon. V prizidku Doma Osankarica je muzej, kjer si lahko ogledate razstavo Partizansko Pohorje, maketo zemljanke z muzealijami, maketo poslednjega bojišča in projekcijo dokumentarnega filma. Z Osankarice prav tako vodi čudovita pešpot do Črnega jezera. Partizanska bolnišnica Jesen - Partizanska bolnišnica ki je sestavljena iz štirih manjših hišic ki so partizanom služila v drugi svetovni vojni za zdravljenje poškodovanih v bojih po Pohorju ter v okolici. Bolnišnica je obdržala prvotno obliko ter opremo, edina sprememba ki je bila narejena so betonska tla v hišicah zaradi lažjega vzdrževanja. Tu so ohranjeni tudi vsi pripomočki s katerimi so delali zdravnik ter dve medicinski sestri ter še nekaj ostankov delov orožja ki so jih odstranili partizanom. Vsekakor vredna ogleda! S Treh kraljev je bolnišnica oddaljena le dva kilometra oziroma dobre pol ure hoda.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.