ZGODOVINA IZOLE

Zgodovinski viri pravijo, da je bila Istra, in s tem tudi območje Izole, naseljeno že v prazgodovini, čemur je botrovala predvsem ugodna geografska lega. Že sredi 2. tisočletja pr.n.št. je ilirsko pleme Histrov, prvo znano prebivalstvo Istre, tukaj gradilo utrjena naselja. Ostanke takega prazgodovinskega naselja so našli tudi na Kaštelirju nad Kortami. Histre, po katerih je dobila Istra svoje ime, so leta 187 pr.n.št. izgnali Rimljani in tem krajem spremenili etnološko, politično in jezikovno podobo. Istra je z ustanovitvijo X. regije Italije – Benečijo in Istro – postala prizorišče velikih dogodkov antičnega Rima. Iz tega obdobja so najdeni ostanki pristanišč v zalivu Viližan in Simonovem zalivu, kjer so še ohranjeni tudi temelji vile rustike s tipičnimi rimskimi mozaičnimi tlakovci. Peto stoletje je bilo obdobje burnega preseljevanja ljudstev iz nemirnega zaledja k morju. Takrat so nastala mesta na naši obali. Srednjeveško Izolo, ki je bila tedaj še otok, so prvi naselili begunci iz Ogleja, nekateri viri pa pravijo, da so pred njimi tam že živeli Histri. Po razpadu Zahodno rimskega cesarstva (l. 476) je Istra prišla najprej pod kratkotrajno oblast Germanov, nato še vzhodnih Gotov. V 6. stoletju je Istra postala bizantinska provinca. Do začetka 7. stoletja je sledilo obdobje vdorov in pustošenj Istre s strani Langobardov, Slovanov in Obrov. Leta 788 so Bizantince iz Istre izrinili Franki, ki so na tem območju uvedli fevdalizem, na nenaseljenih področjih v zaledju obmorskih mest pa začeli naseljevati Slovane, da so jim obdelovali polja. Leta 804 so se na Rižanskem zboru istrska mesta pritoževala nad uvajanjem fevdalizma in priseljevanjem Slovanov v neposredno bližino mest. Franki so mestom na zahodni obali Istre priznali samoupravo, vendar so se le-ta hotela otresti fevdalne oblasti. Deseto stoletje je bilo v znamenju navezovanja stikov z Beneško republiko, saj so pomorsko trgovino na Jadranu močno ovirali Saraceni in Hrvati. Iz tega obdobja (leta 932) je znan prvi vir, ki omenja Izolo kot Insulo. Beneška listina Liber albus je pogodba, s katero so se Koprčani zavezali, da bodo plačevali letno pristojbino Benetkam (dožu Petru II.) in da bodo prispevali ladje za boje proti piratom. Med 58 možmi, ki so dožu obljubili 100 amfor vina na leto, je bil tudi Georgius de Armentressa de Insula. V letih od 952 do 1230 je bila Istra priključena vojvodini Bavarski in kot Furlanska marka postala del Nemškega cesarstva. Nemški cesar Oton II. je leta 976 oblikoval samostojno vojvodino Karantanijo in vanjo vključil Istro, s tem se je nemški vpliv v Istri še povečal. Sredi 11. stoletja pa je nemški cesar Henrik III. Istro podelil v fevd Udalriku Wiemarskemu. S tem je Istra postala samostojna mejna grofija. Nemški cesar Oton I. je 8. 1. 972 na prošnjo grofa Adeleida podaril Izolo Benečanu Vitalu Candianu, bratu beneškega doža Pietra Candiana. V listini je zapisano, da ga pri tem ne sme vznemirjati noben vojvoda, mejni grof ali škof, kdor bo to storil, pa bo moral plačati 1000 liber najboljšega zlata, polovico cesarju, polovico Candianu. Gradeški patriarh Vitalo Candiano IV. je leta 976 Izolo prodal oglejskemu patriarhu Rodaldu. Nemški cesar Oton II. pa je na prošnjo karantanskega vojvode Henrika, oglejskemu patriarhu Rodaldu in njegovim naslednikom,16.4.977 potrdil lastninsko pravico nad Izolo v Istri z vsemi pritiklinami in dohodki, ki so jih prebivalci Izole že plačevali kraljevski gosposki. Pod nemškimi fevdalci je Istra ostala vse do leta 1208, ko je nemški cesar Oton IV. podelil posvetno oblast nad večjim delom Istre oglejski patriarhiji. Oglejski patriarhi so postali istrski mejni grofje. V 12. stoletju se je začel proces osvobajanja mest izpod fevdalne in cerkvene oblasti ter boj za avtonomijo. V tem boju so jim vedno bolj pomagale Benetke. Sledila je vojna med oglejskim patriarhom in goriškim grofom proti Benetkam. Vojna, ki je trajala s premorom v letih 1285-1287 do premirja 1291., je pustila za seboj veliko opustošenje in bedo. Moč Benetk v Istri se je še bolj povečala. Po zasedbi istrskih mest so Benečani začeli severni Jadran imenovati Beneško morje, vsa pristanišča so morala biti odprta beneškim trgovskim in vojnim ladjam. Blago iz jadranskih pristanišč je moralo najprej v Benetke. Benetke so zasedenim mestom pustile notranjo avtonomijo z mestnim svetom. Beneški senat je istrskim komunam določal načelnike mestne uprave (podestate) in jim dal za vladanje posebna navodila, povelja (»commissioni«). Uprava istrskih mest je slonela na velikem svetu, kot predstavniku domačega plemstva ter malem svetu, kot izvršnem organu mestne uprave. Ostalemu prebivalstvu je bil vstop v upravne mestne organe zaprt. V začetku leta 1347 se je Izola uprla Benetkam. Beneški senat je ukazal zapreti uporne meščane. Sodni postopek zoper voditelja upora Pietra de Ursignana se je začel 6.3.1348. Po uporu so Benetke še bolj skrčile avtonomijo izolske komune. Beneški trgovci so dobili v Izoli enake pravice kot domačini, izolski trgovci pa so morali v Benetkah za svoje blago plačati carino in ga prodajati po določenih cenah. Le neprodano blago so lahko prodajali drugod. Kot vsi Istrani so morali tudi Izolani plačevati Benetkam desetino od pridelkov. Sredi 14. stoletja je prišlo do dolgoletne vojne med Benečani na eni, ter Genovo, oglejskim patriarhom, Trstom in ogrskim kraljem Sigismundom na drugi strani. Patriarh je hotel povrniti izgubljeno ozemlje v Istri, ogrski kralj je hotel Dalmacijo, Genovežani pa so hoteli prevlado nad pomorsko trgovino v Sredozemlju. Izola je leta 1351 morala dati Benetkam 40 vojakov in jih na lastne stroške oborožiti. Leta 1379 je Pietro Doria, kondotier genovske flote premagal Benečane. Januarja 1413. se je Izola ubranila napada vojske oglejskega patriarha Lodovica de Tecka. Kasneje tega leta je beneški senat pristal, da Izola zaradi vojnih žrtev v zameno za desetino oglejskemu samostanu (274 urn vina in tri urne olja) utrdi in popravi mestno obzidje. Vojna je bila za Benetke ugodna, saj je leta 1420 zasedla vsa ozemlja oglejskega patriarha v Istri. Serenissima je tako zlomila posvetno oblast oglejskih patriarhov v Istri ter moč nad istrskimi mesti še bolj okrepila. V 16. stoletju so se Benetke zapletle v vojno s Habsburžani in Turčijo. Vojna s cesarjem Maksimilijanom je trajala s presledki 25 let. Mesta Koper, Izola in Piran so sklenila premirje s Trstom in se borila na strani Benetk. V tej vojni se je dokončno izoblikovala meja med habsburško deželo Kranjsko in Beneško republiko. V  16. in 17. stoletju je kuga močno zredčila istrsko prebivalstvo. Čeprav je bila Izola znana po zdravem podnebju in ni poznala malarije, je kuga med leti 1505 in 1632 morila v mestu kar 16-krat. Tako je imelo mesto leta 1581 okoli 3000 prebivalcev, leta 1595 pa le še 1490. Zdesetkano prebivalstvo je komaj vzdrževalo trgovino z zaledjem in Benetkami, kar je povzročilo močan upad gospodarstva. Benetke so bile prisiljene Izolanom oprostiti dolgove ter mnoge dajatve. Izolskim ribičem so celo dovolili prosto prodajo rib. Leta 1559 je Izola zaradi velikega pomanjkanja zaprosila koprskega podestata za žito in drugo hrano. Leta 1590 so Benetke dale Izoli kredit v višini 500 dukatov za nabavo žita in druge hrane. Benetkam je v nenehnih vojnah za oblast v Sredozemlju kopnela moč, izgubljale so ozemlja, trpela je trgovina in gospodarstvo. In s propadanjem Benetk so propadale tudi istrske komune. Ko je Avstrija 18.3.1719 ustanovila svobodni mesti Trst in Reko, se je gospodarski propad istrskih mest samo še stopnjeval. Tudi Izola je začela gospodarsko propadati, saj so se izselili celo Židi, nekatere plemiške družine so izumrle, nekatere so se izselile. V 18. stoletju se je revno prebivalstvo preživljalo predvsem s tihotapstvom, tako da je bila beneška Istra preplavljena z avstrijskim denarjem. Takrat so Izolo imenovali »famosa« (fame-lakota). Izola je kot vsa istrska mesta ostala pod beneško oblastjo vse do propada beneške republike leta 1797, ko so se sredi maja Benetke morale vdati Napoleonu. Med profrancosko in proavstrijskimi privrženci je 5. junija prišlo celo do spopada. Dva izolska frankofila sta zadnjega izolskega podestata Nicolo Pizzamana ujela na begu, ga pretepla in ustrelila. Francozi so 18.4.1797 sklenili z Avstrijci tajni delitveni sporazum, ki je Avstriji omogočil zasedbo Istre, Francozom pa je dal proste roke v Italiji. Avstrija je z mirovno pogodbo v Campoformiu dobila vso beneško posest na Jadranu. Avstrijska vojska je junija 1797. zasedla Istro in avstrijska sodna oblast v Izoli je takoj začela kazenski postopek proti upornikom. Pomorska mesta so v času prve avstrijske zasedbe od 1797 do 1805 dobila pravico do svobodne plovbe in svobodne trgovine. S podpisom mirovne pogodbe 27.12.1805 v Bratislavi so morali Avstrijci, ki so bili v vojni s Francozi poraženi, nasprotnikom med drugim prepustiti tudi Istro. Francozi so prišli v Izolo konec avgusta 1806 in jo vključili v Napoleonovo italijansko kraljestvo. Ko so aprila 1809 Avstrijci proti Francozom ponovno izgubili vojno, so Francozi 14.10.1809 Istro vključili v Ilirske province. Po Napoleonovem porazu v Rusiji so le-te prešle v roke Avstrijcem, septembra 1813 so Istro ponovno zasedli. Tako je bila Izola pod avstrijsko oblastjo vse do konca prve svetovne vojne leta 1918. Novembra 1918 je območje celotne Istre prišlo pod Italijo, kjer je ostalo vse do septembra 1943, ko je Italija kapitulirala in so jo zasedli Nemci. Konec aprila 1945 je Izolo osvobodil Mornariški odred Koper. Po drugi svetovni vojni je Izola prišla pod Svobodno tržaško ozemlje (STO) in sicer v cono B, ki je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Leta 1954 je bila z Londonskim memorandumom z Istro dodeljena Jugoslaviji. Takoj po drugi svetovni vojni se je začelo izseljevanje italijanskega prebivalstva, ki je doseglo višek leta 1954. Iz Izole se je izselilo preko 90% Italijanov, v mesta pa so se začeli priseljevati prebivalci sosednjih vasi in iz notranjosti Slovenije. Razvoj Izole Prebivalci prvotnega naselja so bili ribiči in kmetje (vinogradniki, oljkarji), dokler se niso konec 19. stoletja pojavile tri tovarne za konzerviranje rib. Prva je bila Arigoni, ki je leta 1879 preprečila gospodarsko in prebivalstveno krizo, kakršno sta doživljala Piran in Koper (v kateri je stagniralo ali celo nazadovalo število prebivalcev Pirana in Kopra, ne pa tudi Izole, kjer se je razvijala industrija). Med obema svetovnima vojnama sta delovali dve tovarni, ki sta bili po 2. svetovni vojni združeni v skupno podjetje. Povojni gospodarski in prebivalstveni dvig Izole je temeljil na industriji igrač, živilski industriji in ladjedelništvu, pa tudi na razvoju turizma. Urbanistična rast jo je povezala s sosednjima, nekdaj kmečkima naseljema Livado in Poljem, vlogo stanovanjske mestne četrti pa opravlja naselje Jagodje. Zgodovina Simonovega zaliva Po ustanovitvi rimske kolonije Akvileje leta 181 pr.n.š. je velik del Istre prešel pod rimsko oblast. Proces romanizacije se kaže predvsem v intenzivnem poseljevanju priobalnega pasu in tudi zaledja. Med take naselbinske sklope spada tudi rimska obmorska vila s pristaniščem v Simonovem zalivu. Na podlagi več kot 100-letnih arheoloških raziskav, predvsem v zadnjem obdobju, so leta 1999 najdišče v Simonovem zalivu razglasili za kulturni spomenik državnega pomena zaradi arheoloških, zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih, naselbinskih, krajinskih in drugih izjemnih lastnosti. Arheološke najdbe so bile najdene na površini štirih hektarjev, in sicer so odkrili ostanke obmorske rezidencialne rimske vile (villae maritimae) z gospodarskim poslopjem in največje pristanišče iz istega časa, ki skupaj predstavljata eno največjih posestev v tem delu Istre. Prostori rimske vile so tlakovani s črno-belimi mozaiki neprecenljive vrednosti. Pristanišče z dvema pomoloma, ki varujeta varen pristan, velja za tipično rimsko in je omogočalo pristanek plovil tudi ob močnejših vetrovih. Ob izkopavanjih so raziskovalci na več mestih naleteli tudi na ostanke antičnega vodovoda. Kompleks rimske vile v Simonovem zalivu omogoča temeljito raziskovanje italske civilizacije, ki je nekoč cvetela v Istri.Simonov zaliv se kot arheološko najdišče omenja že v 16. stoletju. Prva arheološka izkopavanja so potekala že leta 1922 in ob tem so prvič izmerili tudi ostanke  pristanišča. Kompleks takih vil sestavljajo reprezentančni bivalni prostori, gospodarski del in pristanišče s skladišči. Te rezidence niso bile samo stanovanjske hiše, ampak pomembni gospodarski objekti, v sklopu katerih so gojili ribe in školjke ter pridelovali oljke, olje in vino itd.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.