Po prvi svetovni vojni se je na Južnem primorskem pričelo razvijati organizirano bolnišnično zdravljenje. Takratne oblasti so organizirale zdravstveno mrežo, ki je bila podobna zdravstveni mreži v pokrajinah po Italiji. Trst je obdržal in dogradil svojo bolnišnico, celotno slovensko podeželje pa je bilo oskrbovano s privatnimi zdravniki. Bolezni so pogosto zdravili doma in pri tem uporabljali le domače znanje in sredstva. Šele neposredno pred II. svetovno vojno se je stanje spremenilo. Na italijansko-jugoslovansko mejo so oblasti naselile veliko število italijanskih državljanov. Javna – vojaška dela so cvetela, s tem pa tudi zainteresiranost države za vzdrževanje čim boljšega zdravstvenega stanja. Število zdravnikov se je povečalo, izboljšale so se tudi razmere in pogoji dela v mestni bolnici, pri čemer se je povečalo število privatnih klinik. Osnovna zdravstvena mreža je bila organizirana že takoj po vojni. Bolnišnice  so nameščali v stare objekte, ki so služili prej v druge namene, le sanatorija v Ankaranu in Valdoltri sta obdržala svojo funkcijo.

Ljudska oblast je po 1945 ustanovila štiri zasilne bolnišnice s 300 posteljami in s tem omogočila začetek zdravljenja v domačih institucijah. Razmerje postelj na posameznih oddelkih še ni bilo določeno z normativi, temveč je bilo prilagojeno ubikacijskim možnostim v posameznih bolnišničnih prostorih. Splošna bolnišnica Izola je bila ustanovljena v začetku leta 1953. Pod imenom “Centralna uprava bolnic” je Splošna bolnišnica Izola poslovala kot ustanova Okrajnega ljudskega odbora Koper s samostojnim financiranjem. Sedež bolnišnice je bil v Kopru. Z aktom o ustanovitvi ji je bilo dano v upravljanje premoženje sanatorija za tuberkulozo v Ankaranu in bolnic v Kopru, Izoli in Piranu z vsem inventarjem in napravami. V skladu z veljavnimi predpisi se je vpisala v register ustanov s samostojnim financiranjem pri svetu za gospodarstvo OLO Koper.  Do leta 1962 je bilo dodanih še 220 postelj.

Nedvomno je II. svetovna vojna z vsemi težavami in pomanjkanjem, ki ga je prinesla, posebno vplivala tudi na mnoge elemente zdravstvenega stanja prebivalstva. V Sežani je bila zgrajena bolnišnica za tuberkulozne bolnike, v Ankaranu je deloval še predvojni sanatorij za TBC, v Valdoltri so sprejemali pretežno paciente s kostno TBC in mlajše bolnike, medtem ko je bil na Debelem rtiču zgrajen klimatski center za otroke iz vse Slovenije.

Po letu 1955 se je izkazalo, da so bile vse te institucije predimenzionirane in zato jih je bilo potrebno prekvalificirati. Sežanska bolnišnica je del svojih postelj namenila za podaljšano internistično zdravljenje. V Ankaranu je se je oblikoval internistični oddelek, Valdoltra pa je svojo dejavnost usmerila na področje ortopedije s posebnim poudarkom na thalasso-terapijo.

Splošna bolnišnica Izola je opravljala internistično, porodniško-ginekološko, pediatrično, kirurško, otološko, okulistično in infektološko dejavnost. Imela je lastno laboratorijsko, RTG, anesteziološko-reanimacijsko, lekarniško, transfuziološko in patološko službo. Bolnišnica je imela v vseh svojih osnovnih dejavnosti ambulantno specialistično službo. Delovala je pretežno za prebivalce gravitacijskega območja, v tridesetih odstotkih pa tudi za druge zavarovance in samoplačnike. Ta odstotek je sorazmerno visok, saj se je vštevalo v poletnem času večje število turistov, čez celo leto pa ga je poviševal tudi maloobmejni promet z Italijo. Bolnišnica je pokrivala tudi del hrvaškega ozemlja, predvsem občine Umag, Buje in Novigrad. Splošna bolnišnica Izola je bila organizirana in je delovala v stavbah, ki so bile prvotno zgrajene v druge namene. Nemogoče je bilo karkoli dograjevati ob stavbah oddelkov v Kopru, Izoli ali Piranu, ker so stavbe bile postavljene v samo mestno jedro.

Potrebno je bilo torej pričeti s postopno izgradnjo nove splošne bolnice na območju, ki bi dalo možnosti za življenje in razvoj, pri čemer naj bi upoštevali prioritetni vrstni red glede na potrebe služb in stopnjo nujnosti preselitve iz posameznih stavb. V Kopru je bila bolnica sredi starega dela mesta, v poslopju samostana iz leta 1521. V tej stavbi je deloval ginekološko-porodniški oddelek in štacija za novorojenčke, pediatrični oddelek ter patocitoanatomska služba.

V Izoli je bil organiziran kirurški oddelek. Ob stavbi iz leta 1927 sta bili prizidani dve krili, v katerih je bil nameščen rentgen in operacijski trakt s specialistično ambulanto. Centralni laboratorij je bil urejen v izolski stavbi. Kot samostojna služba je ob bolnišnični stavbi bila v drugem poslopju organizirana transfuziološka dejavnost. V Izoli je tudi kot samostojna delovala kuhinja za prehrano, samostojna pralnica, šivalnica, likalnica in vratarska služba.

V piranski bolniški stavbi iz leta 1878 je bil organiziran otološki oddelek in okulistični oddelek. Urejene so bile ambulantne dejavnosti in kabinet za avdiometrijo in zametek kabineta za vestibulometrijo. Leta 1955 je bila ob bolnici dograjena stavba za potrebe infekcijskega oddelka. Na tej lokaciji je deloval tudi laboratorij, ki je bil sestavni del skupne laboratorijske službe v Izoli, priročni rentgen, kuhinja, pralnica, likalnica, šivalnica in vratarska služba.

Ankaranska stavba je bila edina, ki je bila zgrajena za namene hospitalne dejavnosti, in sicer kot pljučni sanatorij. V ankaranski stavbi so bili organizirani naslednji oddelki: internistični oddelek, nevropsihiatrična služba in oddelek za hemodializo. V Ankaranu je bil tudi sedež tehničnih servisov bolnice. Projekt gradnje bolnišnice v Izoli sega v leto 1971 s pripravami projektne dokumentacije. Leta 1972 je g. Mitja Ribičič postavil temeljni kamen za izgradnjo Splošne bolnišnice Izola.