Delamaris d.o.o. je ponudnik zdravih in visoko kakovostnih ribjih izdelkov iz povsem naravnih sestavin in le najboljših surovin. Izkušnje, ki izvirajo iz več kot 135-letne tradicije, v kombinaciji s sodobno, okolju prijazno tehnologijo omogočajo, da Delamaris tako kot nekoč tudi danes ponuja povsem naravne izdelke brez vsakršnih aditivov (t.j. konzervansov, ojačevalcev okusa, barvil itd.). Vsi ribji proizvodi so brez glutena in predstavljajo naravni vir kalcija in omega 3 maščobnih kislin. Delovanje družbe usmerja kakovost, ki je tudi cilj h kateremu stremi ekipa vseh 100 zaposlenih. Vsem zaposlenim želimo zagotavljati prijazno okolje, možnosti za izpopolnjevanje in osebno rast, potrošnikom pa ponuditi širok asortiman izdelkov, prilagojenih sodobnim prehrambenim navadam. Našo zavezanost h kakovosti proizvodnje, ter skrb za okolje in potrošnike potrjujemo z IFS in HACCP certifikati kakovosti.

Zgodovina o ribah Delamaris

Že od nekdaj so si ljudje prizadevali ohranjati trajnost živil in tako premostiti časovna obdobja in razdalje. Jedi so solili, sušili, dimili in vlagali. V letu 1809 so razpisali nagrado osebi, ki reši še problem prevoza zalog hrane in rodil se je prvi izum: hermetično zaprtje v steklenki ter nato še v pločevinki. Zgodba Delamaris se začne že v letu 1879, ko je bilo ustanovljeno prvo podjetje za predelavo rib na slovenski obali. Ribe so ročno čistili, jih kuhali, cvrli ter pražili, marinirali in jih polagali v škatlice ter zalili z olivnim oljem. Škatlice so ročno zaprli in pasterizirali v vreli vodi, hladili, etiketirali, spravljali v zaboje in skladiščili. Zaposleni specialni preiskuševalci so zagotavljali zrelost in kakovost slanih rib, filetov in paštet. Njihova kakovost je bila vedno najboljša. Leta 2009 se je družba pridružila Pivki in leta 2014 preselila v novozgrajeno stavbo na Kal pri Pivki. Bogastvo zgodb in okusov ter tradicija priprave rib in ribjih izdelkov se s pridnimi rokami in ljubeznijo do priprave hrane ohranja z vsakim dnem znova. Delamaris ostaja pojem vrhunske kakovosti in zgodba zdravih in naravnih ribjih izdelkov, ki je poznana širom po svetu.

Nastanek tovarn za predelavo ribe

Začetki podjetja Delamaris d.o.o. segajo v leto 1879, ko je Francoz Emile Louis Roullet odkupil zemljišče ob skalah cerkve Sv. Petra, kjer se je nahajala istoimenska kapelica in kos obale z zalivom, ter v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib. Z delom je pričela 20. januarja 1881. Tovarno je odprlo podjetje Generalna francoska družba za konzerviranje živil (Societe Generale francaise). Domačini so jo poimenovali »fabrica dei Francesi« ali »fabrica dei bagni« (v prevodu tovarna »Francozov« ali tovarna »kopališč«).

Warhanek z Dunaja je zgradil drugo tovarno, ki je pričela z delom 22. decembra 1882. Warhanek je bil prvi, ki je v Tržaškem zalivu zgradil tovarno za konzerviranje rib, v Devinu pri Trstu leta 1867. Leta 1882 je zgradil manjšo tovarno Giovanni Degrassi. Leta 1904 so Troion in delničarji odprli še četrto tovarno (S.I. Prodotti Alimetari Torrigiani).Več kot polovico celotne proizvodnje so tovarne prodale na tuje. V tovarnah so pražili, marinirali in v sodčke konzervirali jegulje iz beneške lagune ter  pražili »ruske sardele« in jih v pločevinke konzervirali v olivnem olju. Sardele so vlagali so v 125-gramske pločevinke, največje pločevinke pa so vsebovale 1000 gramov sardel.  Slanike iz Norveške so očistili, polili s kisom, jim dodali dišave in jih konzervirali v sodčke.

Avstrijsko lastništvo

Francosko podjetje Roullet je leta 1893 prešlo v lastništvo Anglo-avstrijske banke s sedežem v Trstu. Tovarna se je preimenovala v Usines de láncienne Societe´Generale Francoise de conserves alimentares. Pod novim lastništvom je tovarna v Izoli dosegala še večje uspehe. Predelovali in konzervirali so tudi slive, grah, fižol, meso in paradižnike ter solili in marinirali ribe. Tako so lažje premoščali mrtva obdobja, ko je bil lov na sardine ob polni luni zakonsko prepovedan ali pa skromen zaradi naravnega nihanja ob ribjem razmnoževanju. Direkcija je skrbela za aktivni marketing. Svoje proizvode je pošiljala na vse svetovne sejme, dobivala priznanja in nagrade, ohranjala dobre stike z zastopniki in odjemalci, postala je tudi glavni dobavitelj cesarske vojske. Svoje proizvode je izvažala po vsej Evropi, v Rusijo, na Bližnji vzhod in v Ameriko.

Prva svetovna vojna

Med prvo svetovno vojno je bila zaradi pomanjkanja surovin in moške delovne sile paralizirana vsa industrijska aktivnost v teh krajih. Leta 1918 je bila proizvodnja popolnoma ustavljena, tovarna je bila zaprta do leta 1920. Nad Izolo je zavladala beda in lakota. Stanje so poslabšale še velika suša, kuga ter španska mrzlica. Med vojno so vojne oblasti prepovedale ribolov na morju. Morje je bilo minirano, prepovedan je bil ulov z mrežami ter tudi nočni ribolov. Ponoči so morale ostati barke privezane v pristanišču. Večina moških in fantov je bila na frontah. Starejši ribiči in ženske zaposlene v tovarnah so ostali brez dela.

Ponoven vzpon tovarn

Leta 1920 je celotno izolsko premoženje avstrijske banke kupilo italijansko podjetje S.A.Conservifici. Le to je kupilo še tovarno Degrassi in S.I. Prodotti Alimetari Torrigiani. Leta 1930 se je S.A. Conservatrici prestrukturiralo in preimenovalo v Ampelea Conservatrici S.A. Nekdanjo tovarno Warhanek je prevzel nov lastnik Giorgio Sanguetti. Leta 1926 se je preimenovala v Arrigoni. Vzpon Ampelee je bil silovit zaradi močne podpore Italije, ki je želela zadostiti notranjim potrebam trga in obenem pridobiti tujo valuto na račun lastne cenene delovne sile. Tovarno so posodobili z novimi parnimi kotli, avtoklavi za sterilizacijo pod pritiskom na 125°C, novimi delavnicami in eletrifikacijo. V proizvodnji so uporabljali v glavnem sardelo, skušo, sardone in tuno. Proizvajali  raznovrstne ribje konzerve, ribjo moko, ribje olje, brezkostne filete uvoženih rib, marmelado. Poleg tega so proizvajali tudi zelenjavne konzerve, slane filete inčunov v steklenih kozarcih, paradižnikovo mezgo in koncentrat. Izrednega pomena je bila kvaliteta proizvodov, predvsem zaradi ameriškega in kanadskega tržišča. Iz tega razloga je tovarna zaposlovala specialne pokuševalce, ki so zagotavljali zrelost in kakovost slanih rib, filetov in paštet. Zadnji pokuševalec je končal delo leta 1950.

Ampelea in Arrigoni sta leta 1938 organizirali tudi lastno ribiško floto, ki je štela 31 plovil za lov plave ribe. Arrigonijeva flota je imela tudi tunolovke, Ampelea pa med drugim dve transportni ladji za uvoz zamrznjenih rib. Po letu 1943 je naše ozemlje zasedla Nemčija, ki je odvzela suverenost takratni italijanski salojski republiki in ga vključila v sklop tretjega rajha.

Po drugi svetovni vojni

Po končani vojni je nadzor nad obratom prevzela t.i. ljudska oblast Pokrajinsko Narodno Osvobodilnega Odbora. Delovanje tovarne je bilo zelo okrnjeno. Zaradi politične situacije, lastništva onkraj meje in pomanjkanja surovin je vladala velika zmeda. Leta 1947 je centralna oblast v Beogradu dala ukaz odpeljati vse sodobne stroje na Hrvaško, saj so se bali, da to ozemlje po mirovni pogodbi ne bo pripadalo Jugoslaviji. To je stanje še poslabšalo in imelo dolgoletne negativne posledice. V Izoli je ostala samo dotrajana stara oprema.Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana in je dobila ime "Ex Ampelea". S podpisom mirovne pogodbe je bila Izola vključena v cono B. Tovarna je leta 1950 prešla po zakonu o samoupravljanju iz državne v družbeno lastnino, naslednje leto tudi v upravljanje delovnega kolektiva.

Leta 1952 je bilo ustanovljeno v Izoli Uvozno-izvozno podjetje sveže in konzervirane ribe Delamaris. Z dokončno priključitvijo Jugoslaviji, leta 1954, je zabeležena prelomnica v težkih povojnih letih. Sledila je modernizacija z nabavo novega avtoklava in stroja za zapiranje pločevink. Leta 1956 je tovarna dobila ime Iris, Arrigoni pa Argo. Leta 1959 so se zaradi celotne reorganizacije živilske industrije združile Iris, Argo, Delamaris in koprska Ikra (bivša de Langlade) v Kombinat konzervne industrije Delamaris, ki je deloval do leta 1973. V okviru kombinata so v obratu Iris predelovali ribe, v Argu pa druge živilske proizvode.

Podjetje je v naslednjih letih doživljalo vzpone in padce, različne poskuse reorganizacije in prestrukturiranja obratov.  Po letu 1962 so zaradi pomanjkanja domačih rib za predelavo preusmerili  proizvodnjo v predelavo sadja in zelenjave, proizvodnjo jušnih koncentratov, predvsem pa v mešane ribje konzerve. Leta 1973 so se tovarne ribje predelovalne industrije združile z drugimi podobnimi slovenskimi podjetji v Združeno podjetje prehrambene industrije HP Ljubljana. Leta 1978 so se združile z  Drogo Portorož in tako delovale vse do leta 1989.

Delamaris v zadnjih desetletjih

Osamosvojitev Slovenije je za Delamaris pomenila krčenje naravnega tržišča, kar je prisililo preusmeritev strategij na vzhodne in zahodne tuje trge, ter se spopasti z močno konkurenco. Posledica tega je bila racionalizacija in večanje storilnosti, predvsem na račun avtomatizacije proizvodnje.  Januarja 1992 je na podlagi spremenjenih okoliščin nastal poslovni sistem za ribištvo in konzerviranje hrane, katerega nosilec je bilo podjetje HOLDING DELAMARIS p.o. Izola.V okviru tega sistema so delovala sledeča podjetja: Delsar d.o.o. (konzervna industrija), Riba d.o.o. (ribištvo), Delmar d.o.o. (promet z ribo), Lera d.o.o. (gojenje rib) in Frigomar d.o.o. (pakiranje zamrznjenih rib).

Leta 1997 je bilo tudi v tej panogi končano lastninjenje in nastala so štiri nova podjetja: Delamaris d.d., Delmar d.o.o., Riba d.o.o. in Frigomar d.o.o. V avgustu 2008 se je proizvodni del izločil iz delniške družbe Delamaris, konzervna industrija d.d. in pričel samostojno delovati v okviru družbe Delamaris, konzervna industrija d.o.o., krajše Delamaris d.o.o. V decembru 2009 je z nakupom 100 % deleža lastnik družbe Delamaris d.o.o. postalo podjetje Pivka perutninarstvo d.d., ki je pričelo vlagati v razvoj proizvodne dejavnosti in blagovne znamke Delamaris ter s tem omogočilo ohranitev delovnih mest v družbi.