ZGODOVINA BOHINJA

Danes vemo, da je Bohinj pripadal Svetolucijski kulturni skupini, ki je imela svoje središče na Mostu na Soči. Kasneje, v 1.stol. pr. Kr., je bil Bohinj kot del Noriškega kraljestva že vključen v železarsko trgovino. Čas rimskega imperija je sicer prinesel manjšo naseljenost vendar pa je Bohinj potem, ko je bila zgrajena utrdba na Ajdovskem gradcu, ki je bila nekakšno zatočišče (refugij), postal vse pomembnejši. Bohinj je bil namreč odmaknjen od glavnih poti in zato zatočišče staroselcem, ki so v času preseljevanja bežali pred »barbarskimi« ljudstvi. Med njimi so bili tudi predniki Slovencev, ki so se najbrž od staroselcev naučili železarske obrti. Obdobje srednjega veka v Bohinju ni dovolj poznano. Omenili smo že, da se takrat ime Bohinj prvič pojavi v pisnih virih. O samem železarstvu v tem obdobju pa nimamo veliko konkretnih podatkov. Vendar pa nam ustno izročilo, ki sicer nima zgodovinskega ozadja in po katerem naj bi koroška kneginja Hema v 11.stoletju imela v lasti železarski obrat pri Nomenju (Plavži Sv. Heme), daje slutiti, da železarstvo v tem obdobju ni zamrlo.   V 16. stoletju se je železarstvo, fužinarstvo v Bohinju izredno razmahnilo. Nastali so železarski obrati v Bistrici na Pozabljenem in v Stari Fužini (Staro kladvo). Proizvodnja železa se je zaradi vse večjih potreb spremenila, kar je bila zasluga laških kovačev, ki so se v Bohinj preselili iz Furlanije Julijske krajine. Kljub temu pa so imele fužine probleme z rentabilnostjo, zato so se lastniki večkrat menjavali. Leta 1777 je fužine kupil Žiga Zois, kulturni mecen, mineralog, metalurg in gospodarstvenik. Zois se je z vso vnemo posvetil ukrepom za izboljšanje gospodarskega položaja bohinjskih fužin. Staro ozko pot skozi Štenge, ki je do takrat povezovala Bohinj z ostalo Kranjsko, je dal povečati in tako je nastala 3m široka pot na desnem bregu Save.  V bohinjske obrate je uvedel nov rudarski red, s čimer je skušal izboljšati oskrbo fužin z rudo. Dal je narediti most čez potok Mostnico, ki ga danes poznamo kot Hudičev most. S svojimi ukrepi je tudi vzpodbudi prvi vzpon na Triglav. Zois si je namreč obetal nova nahajališča rude in je vzpon sponzoriral. 26. avgusta 1778 so se tako štirje Bohinjci prvič povzpeli na vrh Triglava. Kljub številnim ukrepom pa Zois, ki je ni uspel konkurirati vse cenejšemu švedskemu in angleškemu jeklu. Poleg tega so francoske vojne še dodatno zavirale razvoj fužin. Žiga Zois je bil primoran vse svoje obrate zapustiti svojemu nečaku Karlu, ta pa svoji ženi Serafini, ki je končno fužine prodala Kranjski industrijski družbi. Ta je s fužinami upravljala do velikega požara leta 1891, v katerem so pogorele bistriške fužine. Proizvodnjo železa so po požaru prenesli na Jesenice, s čimer se je v Bohinju končalo več kot 2500 letno obdobje železarstva. NASELITEV IN ŽELEZARSTVO V BOHINJU Bohinj je zelo staro poselitveno območje. Poljedeljstvo je bilo zmeraj bolj skromno, prebivalci so živeli predvsem od pašništva. Travniki v dolinah so dajali dovolj sena za zimo. Da seno v tem predelu, kjer je obilo dežja, ne bi gnilo, so si omislili kozolce, ki so v Evropi posebnost - namreč kozolce dvojnike («toplarje«), v katerih je obenem veliko prostora za spravljanje kmetijskega orodja. Cela skupina takih slikovitih, rokodelsko spretno narejenih stavb stoji ob gručasti vasi Studor v Zgornji Bohinjski dolini. Bohinj je bil naseljen že v bronasti dobi, o čemer pričajo arheološke najdbe. Zametki bohinjskih vasi so so oblikovali v obdobju železne dobe, ki je hkrati tudi začetek bohinjskega železarstva, saj so bila tu nahajališča bobovca, železove rude, ki so omogočala preživetje številnim rodovom. Najstarejše naselbine v Bohinju segajo v 7. stoletje pr. n. št. Na Ajdovskem gradcu (vzpetina vzhodno od Bohinjske Bistrice)so bile izkopane številne najdbe. Tu je najdišče poznorimske oz. zgodnjekrščanske naselbine, ki je najbolj raziskana iz tistega časa na Slovenskem. France Prešeren je v Krstu pri Savici semkaj postavil prizorišče zadnjega boja med Črtomirjem in Valjhunom. Več kot 2500 let (od bronaste dobe pa vse do konca 19. stoletja) je bilo železarstvo v Bohinju odločujoč dejavnik razvoja. Za kakovosten uvid v železarsko obdobje Bohinja priporočamo najem strokovnega vodnika. Ajdovski gradec, kamor je največji slovenski pesnik postavil svojo epsko pesnitev Krst pri Savici, v kateri na svoj pesniški način opisuje pokristjanjevanje, je tudi bogato arheološko najdišče. Lahko bi rekli, da je Ajdovski gradec simbol železarstva v Bohinju. In prav železarstvo je tisto, ki je bilo več kot 2500 let odločujoč dejavnik pri razvoju Bohinja. Železarstvo je predstavljalo ekonomsko osnovo Bohinja. V prvem obdobju pa je bila temelj stare kulture, ki je prav zaradi tega zaživela v Bohinju. Železarstvo in fužinarstvo se je izredno razmahnilo v 16. stoletju. Nastali so železarski obrati v Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1777 je fužine kupil Žiga Zois, ki je razširil pot prot Kranjski, kasneje skušal izboljšal tudi oskrbo fužin z rudo in tako izboljšal položaj bohinjskih fužin. Zgradil je most čez Mostnico, Hudičev most. Kljub številnim ukrepom, ni uspel konkurirati cenejšemu švedskemu in angleškemu jeklu. Njegon naslednik, nečak Karel Zois in kasneje Žena Serafina, je fužine prodala Kranjski industrijski družbi, ki je upravljala s fužinami vse do velikega požara 1891, v katerem so pogorele bistriške fužine. Proizvodnjo železa so takrat prenesli v Jesenice. Tako se je končalo več kot 2500-letno obdobje železarstva. Večji del Bohinjcev se je začelo ukvarjati s kmetijstvom in gozdarstvom. BOHINJSKA ŽELEZNICA Pripravljalna in gradbena dela na Bohinjski progi so se začela leta 1900. Leta 1906 je prestolonaslednik Franc Ferdinand slovesno odprl bohinjski predor, enega najpomembnejših predorov na trasi nove proge, ki je povezala Srednjo Evropo z Jadranskim morjem. Pri gradnji Bohinjske proge je sodelovalo 14.897 delavcev, ki je gradilo številne objekte, tako predore kot mostove v soteskah Save Bohinjke, Bače in Soče. Bohinjcem je proga odprla okno svet, ter jim po gospodarski katastrofi, ki jih je doletela, ko so pogorele fužine v Bohinjski Bistrici, odprla nove možnosti razvoja predvsem na turističnem področju. Bohinjska železnica je bila najpomembnejša oskrbovalna pot severnega dela avstroogrske pete armade. Zgradili so jo deset let pred začetkom vojne. Promet je podnevi potekal do Podmelca, ponoči pa naprej do Sv Lucije. Ob progi so bila številna skladišča vojaškega materiala. Poleg potrebščin so na bojišče vozili sveže čete, z bojišča pa ranjence in vojaške enote, ki so šle na počitek v zaledje. Pomladi in poleti 1915 so iz Bohinjske Bistrice v Ukanc vozile dolge kolone vpreženih voz. Voziti in nositi so morali tudi domačini, ki so jih vojaške oblasti v ta namen mobilizirale. Vožnja z vozovi je bila zasilna rešitev, čeprav je bilo zaposlenih veliko ljudi in vprežne živine, je bil učinek premajhen. Zato so zgradili vojaško konjsko železnico (Pferdefeldbahn) Bohinjska Bistrica - Zlatorog. S prevozi so začeli pozno jeseni 1915. Vsak štiriosni vagonček sta vlekla dva konja. Vagončki so bili odprti ali zaprti. Z vsakim so lahko pripeljali 2,5 tone tovora - kar šestkrat več kot s terenskim vozilom.  Leta 1917, v četrtem vojnem letu, je vedno bolj primanjkovalo konj in konjske krme. Poveljstvo se je odločilo, da železnico elektrificira. Pri Savici so zgradili električno centralo. Tračnice so ostale iste. Progaje imela štiri napajalne odseke s transformatorji. Napajalna žica je bila na nosilcih, pritrjenih na obcestne drogove. PRVA SVETOVNA VOJNA V BOHINJU Prva svetovna vojna se je za Bohinjce začela leta 1915, ko je Italija vstopila v vojno in se je odprla krvava soška fronta. Bohinj je postal zbirališče vojakov in materiala za fronto med Batognico in Mrzlim vrhom v Krnskem pogorju. Od železnice v Bohinjski Bistrici je do Ukanca vodila ozkotirna železnica, ki so jo zgradili konec leta 1915. Od tam so sprva vagone vlekli s konjsko vprego, leta 1917 pa so progo elektrificirali. S konji so od končne postaje tovorili preko Komne do Bogatinskega sedla. Jeseni leta 1915 so zgradili sistem žičnic. Tako so ves material lahko pripeljali do neposrednega zaledja bojšča na Krnu in Mrzlem studencu. V Bohinju so bila tri vojaška pokopališča in več barakarskih naselij. Bohinj kot zaledje soškega bojišča Bohinj je med prvo svetovno vojno postal etapno območje - prehodni pas med zaledjem in bojiščem. Ker leži ob bohinjski železnici in ker ni bil v dosegu italijanskega topništva, je Bohinj postal zbirališče za vojake, s katerimi so krpali izgube na soški fronti. Odtod so jih pošiljali na območje Tolmina in Krna. Jeseni 1915 se je tu zbralo več tisoč vojakov prehodnih formacij. Mnoge so šele v Bohinju izurili za vojskovanje in jih nato poslali na bojišče. Bohinj je služil tudi kot počivališče za ranjene in bolne vojake.  Bil je oskrbovalna pot za severni del 15. korpusa, to je 50. divizijo, ki je zasedala fronto od Batognice do Mrzlega vrha v krnskem pogorju. Oskrbovalni sistem je imel več členov. Po bohinjski železnici so pripeljali vojaški material na postajo v Bohinjski Bistrici. Na mestu sedanje lesene tovarne so bila večja skladišča. Od tu so prevažali tovor, na začetku z vozovi in kasneje z ozkotirno železnico do Ukanca. Od tam so ga dostavili do vznožja Bogatinskega sedla, sprva peš in na konjih, kasneje z žičnicami. Tu je bilo oskrbovalno mesto (Fassungsstelle), kamor so prihajali nosači frontnih enot. Kasneje so podaljšali žičnice vse do frontne črte na Peskih in preko doline Tolminke do Mrzlega vrha. Ceste in poti proti Bohinju Predvojne ceste in poti iz Bohinja proti krnskemu pogorju niso bile kos velikemu prometu, ki je stekel ob začetku vojne z Italijo. Ker je bila velika nuja, so poleti 1915 v zelo kratkem času zgradili ustrezne poti. Delali so večinoma ruski vojni ujetniki. Najvažnejša pot je vodila od Savice preko Komne in Bogatinskega sedla do Peskov. Zahodno od Bogatinskega sedla se je od nje odcepil krak proti planini Duple. Dolge kolone nosačev z malimi bosanskimi konjiči so vsak dan tovorile do oskrbovalnega mesta. Nosači frontnih enot so pritovorjeno blago odnašali v svoje enote. Vzdolž celotne poti so postavili leseno ali žično ograjo.  Na poti od Savice proti Krnu je promet potekal nepretrgano - tudi pozimi in ob slabem vremenu. Ustavili so ga le tedaj, ko je bila zelo velika nevarnost plazov. Kljub temu so ob snežnih neurjih vojaki večkrat zašli s poti in zmrznili, včasih pa umrli pod plazovi. Vojaška pokopališča v Bohinju Vojaško pokopališče na Rebru na Bohinjski Bistrici ima 285 označenih grobov, kjer so pokopani umrli iz obeh bistriških bolnic. Pokopališče so uporabljali od maja 1915 do konca leta 1917. Pokopanih je tudi deset ruskih vojnih ujetnikov, italijanskega vojnega ujetnika so po prvi svetovni vojni Italijani prekopali. Poleti 1945 so v grob št. 7 pokopali nemškega vojnega ujetnika. Pokopališče je bilo po prvi svetovni vojni ograjeno z leseno ograjo. Na njem je stal večji lesen križ, leta 1995 pa so postavili kamniti spomenik. Vojaško pokopališče v Ukancu leži tik ob cesti Zlatorog - Savica, pod spodnjo postajo žičnice na Vogel. Tu so pokopavali večinoma padle v krnskem pogorju, pa tudi umrle z območja Ukanca. Na pokopališču je 253 grobov. Poleg avstrogrskih so tu tudi grobovi 17 ruskih, dveh romunskih in enega italijanskega vojnega ujetnika ter enega civilnega nosača. Na pokopališču na Planini na Kraju so pokopali nekaj deset ljudi. Njihovih imen ne poznamo, menda so bili večinoma Madžari. PLANŠARSTVO V BOHINJU Bohinj je bil stoletja naše najmočnejše planšarsko središče. Planšarstvo, katerega začetki segajo v 13. stoletje, in z njim povezano sirarstvo, je skozi zgodovino predstavljalo temelj kmetijstva v Bohinju. Premalo obdelovalnih površin, dolge zime in kratka poletja so bili vzroki, da so se prebivalci v glavnem ukvarjali z živinorejo. Mleko in mlečni izdelki so bili dolgo časa glavna osnova vsakdanje prehrane. V preteklosti je delovalo približno 40 planin, ki so danes večinoma opuščene. Razdeljene so bile na senožetne planine, srednje planine in visoke planine. Tako so pastirji spomladi začeli pasti na  senožetnih planinah, ki so ležale najnižje. Potem so živino gnali na srednje in visoke planine, jeseni pa v obratnem vrstnem redu spet nazaj v dolino. Zaradi velike odvisnosti kmečkega gospodarstva od planšarske živinoreje se je v Bohinju vse do druge polovice 20. stoletja ohranila najstarejša oblika t.im. individualnega pastirstva. Od maja do sredine julija so se selili planšarji z živino na spodnje in od tu na visoke planine, jeseni pa so se v stopnjah spet vračali v dolino. Na Uskovnici npr. so ostajali vse do božiča. Do sredine 19. stoletja je bilo sirarstvo organizirano tako, da je vsak majer (planšar) sam predeloval mleko v mlečne izdelke. Med mlečnimi izdelki ima posebno mesto sir mohant, ki je še danes posebnost v Bohinju. To je oblika planšarske organizacije, v kateri ima vsak gospodar na planini svojo stajo in majerja - planšarja. Planšar je na planini živel zelo preprosto. Planšarski stanovi so se razlikovali. Stanovi na spodnjih planinah so bili pol zidani pol leseni in so imeli posebej hlev. V višje ležečih planinah pa so bili stanovi zgolj leseni, grajeni iz brun in pokriti s skodlami, ki so stali na podstavkih imenovanih »kobile«. Imeli so odprto ognjišče, shrambo (mlečnico) in skromno ležišče (medvednjek). Prelomnica v bohinjskem planšarstvu in sirarstvu se je zgodila v 60. in 70. letih 19. stoletja. Takrat so začeli ustanavljati sirarske zadruge. Takrat je nastal tudi sir, podoben švicarskemu ementalcu, Bohinjski sir. Razvoj se je nadaljeval tudi v prvi polovice 20. stoletja, kljub prvi in drugi svetovni vojni. Še v času med obema vojnama so sirarje pošiljali na izobraževanje v Švico. Po drugi svetovni vojni je sirarstvo počasi zamiralo. Danes pa se trudijo za ponovno oživitev zaradi turizma. Sirarstvo, trgovina in vloga sirarstva pri razvoju Bohinja Sirarstvo je bilo vse do sredine 19. stoletja organizirano tako, da je vsak majer na planini mleko predeloval v mlečne izdelke. V začetku maslo, kasneje skuto in sir.  Te pa Bohinjci niso uporabljali zgolj zase, ampak so z njimi tudi trgovali. Tako so maslo prodajali v Trst, od koder so se vračali z vinom in soljo. Trgovali pa niso samo z maslom pač, pa tudi z živino in lesenimi izdelki. Prelomnica v bohinjskem planšarstvu in sirarstvu se je zgodila v 60. in 70. letih 19. stoletja. Zasluge za velik napredek, ki se je zgodil  v tem času, nosi takratni župnik v Bohinjski Bistrici Janez Krstnik Mesar. Na njegovo pobudo so začeli ustanavljati sirarske zadruge. Tako je leta 1873 nastala v Bohinju prva sirarska zadruga, ki je bila prva taka zadruga na Kranjskem. Prihod švicarskega sirarja Tomasa Hitza, ki je večkrat prihajal v Bohinj in pomagal z nasveti, je botroval nastanku sira, podobnega švicarskemu ementalcu, ki je dobil ime Bohinjski sir. Pozitivni razvoj se je nadaljeval tudi v prvi polovici 20. stoletja, kljub katastrofi prve in druge svetovne vojne.  Še v času med obema vojnama so najboljše sirarje pošiljali na izobraževanje v Švico. Po drugi svetovni vojni so planine nacionalizirali. Bohinjci so se vseeno z veliko vnemo lotili obnavljanja sirarn. Planšarski muzej Planšarski muzej je bil odprt leta 1971. Urejen je v opuščeni vaški sirarni, zgrajeni leta 1883, kjer so leta 1967 še izdelovali sir. V sirarni so sirarski mojstri v poletnem času skrbeli za zorenje velikih hlebov sira, ki so jih nosači vsak teden prinašali s planin. Leta 1990 je bil muzej preurejen in vsebinsko dopolnjen. Prikaz bohinjskega planšarstva oživljajo številni originalni muzejski predmeti. AJDOVSKI GRADEC Ajdovski gradec je majhen, 585 m visok izpostavljen grič, ki ki leži južno od železniškega mostu čez reko Savo pred Bohinjsko Bistrico. Je zelo staro arheološko najdišče, ki predstavlja prvobitno naselbino rudarjev in železarjev že v starejši železni dobi (700 - 300 let pr. Kr.). Naseljen je bil tudi kasneje v rimskem času (do 500 let n.š.). Na njem so vidni ostanki temeljev stavb, kovačnic in topilnic železa. Arheološka izkopavanja so tod razkrila 25 grobov. Ajdovski gradec je slovenski simbol neodvisnosti in svobode naroda. V svoji pesmi Krst pri Savici ga je opeval največji slovenski pesnik France Prešeren. Vsako leto na Prešernov dan člani Gledališča 2B na Ajdovskem gradcu pripravijo zanimiv kulturni dogodek, s katerim počastijo spomin na velikega pesnika. Ajdovski gradec, kamor je največji slovenski pesnik postavil svojo epsko pesnitev Krst pri Savici, v kateri na svoj pesniški način opisuje pokristjanjevanje, je tudi bogato arheološko najdišče. Lahko bi rekli, da je Ajdovski gradec simbol železarstva v Bohinju. In prav železarstvo je tisto, ki je bilo več kot 2500 let odločujoč dejavnik pri razvoju Bohinja. Bohinj je bil naseljen že v bronasti dobi, o čemer pričajo nekatere arheološke najdbe. Arheologi so odkrili, da najstarejše naselbine v Bohinju segajo v 7. stol.pr .Kr. Na Ajdovskem gradcu so bile izkopane številne najdbe, ki pričajo, da je bil mali grič na vhodu v Bohinjsko Bistrico naseljen neprestano celo tisočletje (med 6 stol. pr.Kr. in 7. stol.n.št.). Trgovanje z železom in drugimi polizdelki je potekalo preko južnih bohinjskih hribov na primorsko stran. PANTZOVA ŽIČNICA Pantzova žičnica je najstarejša še stoječa gozdarska žičnica v Evropi. Spodnja postaja se nahaja v Soteski ob Blatnem grabnu tik ob glavni cesti. Stara žičniška pot, ki povezuje objekte spomeniško zaščitenega žičniškega sistema, je zanimiva tudi za pohodnike.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektrinski pošti.