|






























 |
Cekinov
grad leži na robu Tivolskega parka v Ljubljani. Baročni dvorec je dal
med letoma 1752 in 1755 domnevno po načrtih arhitekta Johanna Georga
Schmidta zgraditi grof Leopold Karl Lamberg. Čez desetletja ga je dobila
v dar Ivana Lamberg, poročena z jahalnim mojstrom Lovrencem Szögenyjem.
Njegovo ime so Ljubljančani poslovenili ter ga po njem preimenovali iz
Lambergovega v Cekinov grad. Predmestni dvorec, sprva namenjen oddihu in
zabavi radoživega plemstva, je še nekajkrat zamenjal lastnike. Med njimi
je imela vidnejšo vlogo družina Petra Kozlerja, avtorja znamenitega
Zemljovida Slovenske dežele in pokrajin iz leta 1853. Po drugi svetovni
vojni je bil dvorec podržavljen; v njem sta dobila prostor Ministrstvo
za notranje zadeve in Ljudska tehnika, leta 1951 pa se je vanj preselil
Muzej.
Predhodnik Muzeja novejše zgodovine Slovenije
je Znanstveni inštitut, ki je bil ustanovljen januarja 1944 pri IO OF
(Izvršni odbor Osvobodilne fronte). Po ukinitvi Znanstvenega inštituta
je vlada LR Slovenije 7. februarja 1948 ustanovila Muzej narodne
osvoboditve. Jeseni 1951 se je Muzej preselil v Cekinov grad, se
kadrovsko okrepil in leta 1955 je bila odprta prva stalna razstava.
Konec 50-tih let je Muzej začasno izgubil svojo samostojnost ter postal
organizacijska enota novoustanovljenega Inštituta za zgodovino
delavskega gibanja. Leta 1962 je bil s posebno uredbo ustanovljen Muzej
ljudske revolucije. Sprva je bila zbiralna politika Muzeja usmerjena le
na obdobje druge svetovne vojne, kmalu pa so začeli zbirati tudi gradivo
za obdobje pred letom 1941 in po letu 1945. Zadnje preimenovanje v
Muzej novejše zgodovine Slovenije je bilo leta 2003 kot logična
posledica obsega in vsebine zbiranja, hranjenja, proučevanja in
razstavljanja muzejskega gradiva za zgodovino dvajsetega stoletja. V tem
času je bila za javnost odprta tudi nova stalna razstava »Slovenci v 20.
stoletju«, za katero je bil Muzej nominiran za nagrado Evropski muzej
leta 1998.
Na mestu sedanjega gradu je v 17. stoletju
stal zidan dvor. Lastniki slednjega so bili bogati meščani: Sigmund
Staer (do 1739), Luka Ravnikar (do 1742) in Jurij Marn (do 1752).V prvi
polovici 18. stoletja je lokacijo odkupil Leopold Karl Lamberg, ki je tu
leta 1752 dal postaviti baročni grad, domnevno po načrtih Johanna Georga
Schmidta; grad je bil dokončan leta 1755. Lamberg je okoli dvorca
vzpostavil zemljiško gospodstvo Leopoldsruhe, ki je obsegalo 3 in 1/3
hube na Jami, na Ižanskem, posestvo Bokalc ter osem kajž v Spodnji
Šiški.[4] Po njegovi smrti in smrti njegovega sina je grad leta 1787
podedovala Ivana Lamberg, žena Leopoldovega sina, ki se je pozneje
ponovno poročila s madžarskim konjeniškim častnikom in jahalnim mojstrem
Lovrom Szőgenyem. Ta je bil lastnik od leta 1793 dalje. Ljubljančani so
njegov priimek poslovenili (Szőgenov - Cegenov grad) in od takrat je
grad znan kot Cekinov grad. Slednji je tudi povečal posestvo z
vključitvijo posestva Bokalc in dvorca Schönau.
V letih 1798 do 1809 je bil lastnik gradu
tržaški guverner Pompej grof Brigido. Za njim ga je kupil Sigismund
Pagliaruzzi pl. Kieselstein, eden prvih prostozidarjev na Slovenskem,[6]
leta 1865 pa ga je odkupil ljubljanski trgovec Peter Kozler tudi avtor
zemljevida Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin iz leta 1853. Družina
Kozler je z manjšimi težavami ostala lastnik do konca 2. svetovne vojne.
Pri Pagliaruzzijevih je nekaj časa kot domači učitelj stanoval tudi
France Prešeren. Po vojni so grad nacionalizirali in spremenili v
stanovanja, od leta 1955 je namenjen muzejski dejavnosti.[7] Za potrebe
Muzeja narodne osvoboditve je bil grad obnovljen po načrtih Eda Mihevca.
Leta 1962 se je muzej preimenoval v Muzej ljudske revolucije Slovenije,
po tridesetih letih pa v Muzej novejše zgodovine. V letih 1990-92 je bil
grad obnovljen ter istočasno iz jekla zgrajen prizidek z dvigalom in
stopniščem, ki povezuje spodnje prostore z mansardo, kjer se nahajajo
pisarne muzejskih kuratorjev. Projekt sta koordinirala konservatorja
Gojko Zupan in Modest Erbežnik, investicijo je vodil Stane Mrvič. Za
obnovo je avtor projekta Jurij Kobe leta 1992 prejel Plečnikovo nagrado.
Leta 2002 je bil grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Trenutno je Cekinov grad še vedno predmet denacionalizacije.
Cekinov grad se zelo razlikuje od podobnih
zgrajenih v začetku 18. stoletja. Grad deluje odprto in imenitno. Stavbe
leži na terasi na vzpetini, do kamor vodijo položne stopnice, do katerih
preko Tivolskega parka pripelje pot. V tlorisu je razpotegnjen
pravokotnik s stolpičastim izzidkom na začelju, izstopajočim rizalitom,
na vrhu pa s trikotno atiko. V gosposkem nadstropju nad vhodom je
balkon, ki še poudari mogočnost vhodne avle - peristila. Ta sega v
višino obeh spodnjih etaž. Fasada dvorca je bogato členjena. V
vertikalah so pilastri. Vhod je polkrožen in izdelan iz klesanega kamna,
na obeh straneh sta enaki okni. Ostala okna v pritličju in medetaži so
vzdolžno pravokotna, v gosposkem nadstropju pa pokončna in še enkrat
višja. Iz vhodne avle, ki je obokana in podprta na štirih kvadratnih
stebrih, se odpirajo prehodi v druge prostore. Stopnišče z balustradno
ograjo se v nadstropje vpne po dveh straneh. V nadstropju je slavnostna
dvorana, ki se preko balkona odpira v park. Na stropu je iluzionistična
poslikava. Poslikava je bila večkrat preslikana (1905 in 1954-55), leta
1966 pa v celoti restavrirana. Zadnja obnova je prinesla sodobnejše
oblike in prilagoditve muzejskemu namenu, s tem pa je stavba izgubila
del historične podobe. Podobi dvorca je najbolj škoduje zelo blizu
zgrajena špotna dvorana, Hala Tivoli.
|
|