|
|
Vodnikova domačija
Vodnikova domačija je rojstna hiša avtorja
prve slovenske slovnice, pesnika, duhovnika in publicista Valentina
Vodnika (1758-1819), ene osrednjih osebnosti tedanjega slovenskega
kulturnega življenja. Na ogled sta dve stalni zbirki, posvečeni
slovenski pisani besedi ter Vodnikovemu življenju in delu. Vodnikovo
domačijo, hišo branja pisanja in pripovedovanja, upravlja zavod Divja
misel, znan tudi kot organizator Knjižnice pod krošnjami. V Vodnikovi
domačiji redno potekajo dogodki na temo knjige za odrasle in otroke, v
njenem galerijskem prostoru pa so na ogled tematske razstave. Njen
program zavod Divja misel soustvarja skupaj s programskimi partnerji s
področja literarne in glasbene ustvarjalnosti.
Vodnikov trg
Vodnikov trg je nastal po potresu leta 1895,
ko so podrli škofijski licej z licejsko knjižnico v starem samostanu. Na
odprtem prostoru so pridobili prostor za tržnice. Ime je dobil po
spomeniku Valentina Vodnika, delu kiparja Alojzija Gangla, ki so ga leta
1889, ko je licej še stal, postavili predenj. Spomenik zaznamuje podobo
trga. Nasproti spomeniku vodi pešpot na grajski hrib. Na trgu je
osrednja ljubljanska tržnica, ki se razteza od Zmajskega mostu do
Pogačarjevega trga in Tromostovja. Ob Ljubljanici se na spodnji strani
trga raztezajo Plečnikove tržnice, monumentalne dolge kolonadne zgradbe,
ki služijo svojemu prvotnemu namenu, saj je v njih del pokritih
prostorov osrednje tržnice
Vodnjak treh kranjskih rek
Vodnjak treh kranjskih rek, ki stoji na robu
Mestnega trga, znan tudi pod imenom Robbov vodnjak, je eden najbolj
znanih spomenikov baročne Ljubljane. Med letoma 1743 in 1751 ga je
izdelal beneški kipar in arhitekt Francesco Robba (1698-1757). Kipar iz
Benetk je večino življenja preživel v Ljubljani in velja za najboljšega
mojstra kamna v baročnem času v Ljubljani. Vodnjak je nastal po zgledu
slovitih rimskih vodnjakov, trije kipi rečnih bogov, ki ga krasijo,
verjetno predstavljajo tri kranjske reke: Savo, Ljubljanico in Krko. V
tlorisu ima vodnjak obliko trilista ali starega mestnega pečata. Vodnjak
je bil Robbovo zadnje delo v mestu. Po koncu gradnje se je umetnik, ki
je medtem obubožal, preselil v Zagreb.
Združena gospodarska banka
Zadružna gospodarska banka na Miklošičevi
ulici je ena najznamenitejših ljubljanskih stavb. S svojim bogato
okrašenim pročeljem deloma izstopa iz okvira svojega, sicer podobno
živopisnega secesijsko obarvanega dela mesta. Leta 1921 jo je zgradil
arhitekt Ivan Vurnik, velja pa za enega najlepših primerov arhitekture
narodnega sloga. V notranjosti stavbe je poslikana bančna dvorana s
steklenim stropom, ki je sestavljen iz majhnih modrih steklenih
kvadratov, vanj je vgrajen dekorativni pas raznobarvnih stekelc. Barvni
vitraži v geometrijskih motivih krasijo tudi stopniščno vežo v prvih
dveh nadstropjih. Poslikava dvorane in pročelja je delo arhitektove
soproge Helene Vurnik, po rodu Dunajčanke, ki je sodelovala pri moževem
raziskovanju in ustvarjanju tipične slovenske arhitekture. Geometrijske
okraske v rdeče-belo-modri barvni kombinaciji slovenske trobojnice
dopolnjujejo motivi iz slovenske ikonografije: stilizirana pokrajina
smrekovih gozdov in žitnih polj ter vinske trte in motiv žena v
slovenski narodni noši.
Zapornica na Ljubljanici
Plečnikova ureditev Ljubljanice in njenih
nabrežij se izteče ob vodni zapornici pri Cukrarni, kjer je po
arhitektovi velikopotezni zamisli oblikovan simbolni slavolok, posvečen
vodi, ki zapušča mesto. Zapornica je namenjena uravnavanju gladine vode
v središču mesta. Prvi načrt zanjo je Plečnik izdelal v zgodnjih
tridesetih letih, kasneje ga je precej popravil. Postavljena je bila v
letih med 1939 in 1944 in je zgrajena tako, da ni videti mehaničnih
sklopov za njeno dviganje in spuščanje ter ostalih tehničnih elementov.
Plečnik je arhitekturo zapornice zasnoval tako, da je na obeh bregovih
in v sredino reke postavil tri stolpe, obložene s kamnito oblogo, ki
spominjajo na arhitekturo egipčanskih templjev. Ostrešja stolpov
poudarjajo okrasni venci. Stolpe krasijo na eni strani kratki dorski
stebri s posodami etruščanskega videza z izklesanimi zmajevimi glavami,
na drugi strani pa nizki jonski stebri s stiliziranimi človeškimi
glavami, ki nosijo brv čez reko. Na vsaki strani zapirajo dostop do
zapornice vrata v mogočnih portalih. Monumentalnost zapornice je Plečnik
pospremil z oblikovanjem parkov na Ambroževem trgu in na drugem bregu,
na Vrazovem trgu.
Zemljepisni muzej
Zemljepisni muzej je posebna enota
Geografskega inštituta Antona Melika, ki pridobiva, hrani in ureja
kartografsko, slikovno in arhivsko gradivo. Kot samostojna državna
ustanova je bil ustanovljen leta 1946 in leta 1961 priključen k
inštitutu. Kartografska zbirka obsega karte različnih vsebin in meril
(od 16. stoletja do danes); poleg splošnih in različnih tematskih kart
tudi topografske karte, šolske stenske karte in atlase. Večina gradiva
se nanaša na slovensko ozemlje in sosednje dežele. Med ostalim so na
ogled pomembni eksponati kot so: prva izdaja Valvasorjeve Slave
Vojvodine Kranjske, Münstrova izdaja Ptolomejeve Geografije in
Florijančičeva karta Kranjske iz leta 1744. V okvir muzeja sodi dvorana
v pritličju stavbe na Gosposki ulici 16, namenjena občasnim domačim in
gostujočim razstavam, delu s šolskimi skupinami in izvajanju
raznovrstnih dejavnosti.
Zgodovinski arhiv Ljubljana
Zgodovinski arhiv Ljubljana se je razvil iz
Mestnega arhiva Ljubljanskega, ustanovljenega leta 1898. To je bila prva
arhivska ustanova, ki je delovala samostojno in ni bila priključena
muzeju ali knjižnici, na ozemlju današnje Slovenije. Prvi mestni arhivar
je bil pesnik Anton Aškerc. Z njegovo nastavitvijo se je začelo obdobje
sistematičnega in kontinuiranega dela z arhivskim gradivom ljubljanskega
magistrata. Od leta 1966 se je območje delovanja mestnega arhiva
postopoma širilo na vso osrednjo Slovenijo vse od Jesenic, Ljubljane in
njene okolice do Idrije, Novega mesta in Metlike. S 1. oktobrom 1973
Mestni arhiv Ljubljana preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Trenutno Zgodovinski arhiv Ljubljana obsega naslednje enote: Enota
Mestni arhiv Ljubljana, Enota za obljubljansko območje Ljubljana, Enota
za Gorenjsko Kranj, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, Enota
v Škofji Loki, Enota v Idriji.
Zoisova palača
Zoisova palača je nastala ob koncu 18.
stoletja s povezavo več starejših objektov. Stavba je znamenita, ker je
v njej živel baron Žiga Zois, ki se je v slovensko zgodovino zapisal kot
mentor in mecen preporoda slovenske kulture, za katerega je bil zaslužen
t.i. krog Valentina Vodnika. Njena zunanjščina odraža vplive
neoklasizicma. Njena izvirna notranjost je še dokaj ohranjena. Na
dvorišču palače stoji star vodnjak, na dvoriščnem zidu je vzidana
nagrobna plošča barona Žige Zoisa.
Zmajski most
Zmajski most, ki prečka Ljubljanico, se nahaja
vzhodno od Plečnikovih tržnic in predstavlja prvi železobetonski most na
Slovenskem ter enega izmed pristnejših primerov secesijske arhitekture v
Ljubljani. Zmajski most, kot že samo ime pove je nekaj posebnega,
predvsem zaradi štirih zmajev, ki so njegova glavna značilnost in
stojijo na vogalih mostu. Zmajev je sicer več, ampak so še v manjši
obliki razstavljeni po mostu. Skupno most vsebuje kar dvajset zmajev, ki
so resnično izjemna atrakcija za ogled, zato je slednji izjemno
priporočen, če se nahajate na tem območju. Danes je Zmajski most
zaščiten kot tehniški spomenik, bil pa je tudi prenovljen med letoma
1983 in 1984. Na mostu so uporabljeni betonski materiali oziroma bloki,
bron in baker. Prvotno je bilo načrtovano vse iz brona, vendar je bil
slednji tako drag, da so zmaje kasneje izdelali rajši iz bakra. Zmajski
most, ki ga krasijo znameniti kipi zmajev, je najbolj znana podoba
Ljubljane. Če se niste fotografirali z zmajem na Zmajskem mostu, velja,
da niste zares obiskali Ljubljane. Kipi zmajev, ki delujejo nekoliko
strašljivo in skorajda resnično (v kolikor seveda verjamete, da so zmaji
lahko resnični), so mojstrovina, ki buri domišljijo, že odkar je bil
most postavljen. Most je tudi sicer povsem edinstvena stvaritev. Velja
za izjemen tehnični spomenik ter za vrhunsko stvaritev secesijske
arhitekture s preloma 19. in 20. stoletja. Zgrajen je bil v letih 1900
in 1901 in je bil prva prava železobetonska konstrukcija v mestu ter
eden prvih, pa tudi največjih tovrstnih mostov v tedanji Evropi. Ob
svojem odprtju je nosil ime Jubilejni most Franca Jožefa I, namesto
kipov zmajev pa so bili sprva predvideni krilati levi. Na njem so prvič
v Sloveniji položili asfaltno prevleko. Projekt mostu je izdelal prof.
Josef Melan, znameniti projektant železobetonskih mostov in oče teorije
statičnega izračuna velikih visečih mostov.
Železniški muzej
Železniški muzej Slovenskih železnic je
edinstven prostor, kjer lahko spoznate kako deluje železnica. Na ogled
ponuja zbirko starih parnih lokomotiv, med katerimi so tudi redki
primerki. Dopolnjuje jo obsežna zbirka aparatur, orodij in druge
tehnične dediščine s področja železnice. V muzeju, ki se nahaja v
slikovitih starih industrijskih prostorih, se med drugim lahko seznanite
z delovanjem stare železniške postaje iz avstroogrske monarhije.
Uslužbenci muzeja vam na vodenem ogledu predstavijo kako delujejo
različne naprave. Slednjih je v njihovi zbirki res veliko. Na ogled
so na primer mala tirna vozila (drezine), ki so nekoč služile
nadzornikom proge in vzdrževalcem, vse vrste orodij in komunikacijskih
naprav, kot so telegrafi, telefoni, teleprinterji in radijske postaje.
Načini, na katere delujejo železnice, se vse do danes niso bistveno
spremenili, a namesto mehanskih naprav železnice zdaj poganjajo
elektronski sistemi. Spomladi in poleti muzej občasno prireja druženja
navdušencev nad vlaki. Stare parne lokomotive takrat pripeljejo iz
hangarjev in zakurijo v njihovih pečeh. V Železniškem muzeju si namreč
prizadevajo, da vsi njihovi muzejski primerki ostanejo v obratovalnem
stanju.
Žitni most
Žitni most je eden novejših mostov na
Ljubljanici. Namenjen je pešcem in kolesarjem. Na sredini mostu je tudi
manjša razgledna ploščad s klopmi, od koder lahko občudujete razgled na
Ljubljanico in bližnja obrežja. Sodobno zasnovani most, ki je med drugim
prilagojen tudi gibalno oviranim osebam, je zasnoval uveljavljeni
slovenski arhitekt Boris Podrecca, ki živi in dela na Dunaju. Most je
bil zgrajen leta 2010. Ob mostu je urejeno gasilsko črpališče, ki (kadar
ga ne uporabljajo gasilci, torej večino časa), omogoča, da se usedete,
si privoščite prijeten oddih v sencah dreves in občudujete razglede.
Poleg je tudi pristan za turistične ladjice.
Živalski vrt v Ljubljani
Živalski vrt Ljubljana je bil odprt 10. marca
leta 1949. Prve kletke so bile nameščene v središču Ljubljane na
kolodvorski ulici blizu današnje RTV Slovenija. Leta 1951 pa se je
preselil na današnje območje - jugozahodni del Rožnika, kjer zavzema
19,6 ha površine. Območje živalskega vrta se nahaja v okolju naravnega
gozda in travnikov in je del zaščitenega krajinskega parka Tivoli,
Rožnik in Šišenski hrib. Pred vhodom v Živalski vrt je postavljen
kovinski kip bika, delo kiparja Janeza Boljke. Predhodnik živalskega
vrta je bila grajska manažerija oz. fazanarija - Auerspergov vrt s
kunci, fazani, redko perutnino in zverinjakom. V Ljubljanskem živalskem
vrtu so zbrane živalske vrste z vseh kontinentov, poudarek pa je
predvsem na vrstah, značilnih za območje, kjer se stikajo alpski,
panonski in sredozemski svet. Neupoštevajoč žuželke je v vrtu skupno
okrog 500 osebkov, ki pripadajo 119 vrstam in 14 pasmam.
|
|