|






























 |
Eno
izmed največjih znamenitosti pri nas, predstavlja Zmajski most. Zmajski
most je bil zgrajen v Ljubljani, glavni razlog za gradnjo pa je,
poškodovanje prejšnjega mostu, ki je stal na tem mestu v potresu leta
1895. Župan, ki je poskrbel za gradnjo oziroma je bil v tistem času
prisoten na oblasti je Ivan Hribar. Slednji predstavlja pomemben del
slovenske zgodovine, saj je deloval na več področjih. Tako je bil
politik, bančnik, diplomat in publicist. Zmajski most, kot že samo ime
pove je nekaj posebnega, predvsem zaradi štirih zmajev, ki so njegova
glavna značilnost in stojijo na vogalih mostu. Zmajev je sicer več,
ampak so še v manjši obliki razstavljeni po mostu. Skupno most vsebuje
kar dvajset zmajev, ki so resnično izjemna atrakcija za ogled, zato je
slednji izjemno priporočen, če se nahajate na tem območju. Danes je
Zmajski most zaščiten kot tehniški spomenik, bil pa je tudi prenovljen
med letoma 1983 in 1984. Na mostu so uporabljeni betonski materiali
oziroma bloki, bron in baker. Prvotno je bilo načrtovano vse iz brona,
vendar je bil slednji tako drag, da so zmaje kasneje izdelali rajši iz
bakra. Zmajski most je cestni most čez Ljubljanico, ki se nahaja
severovzhodno od Vodnikovega trga v Ljubljani. Zgrajen je bil za časa
županovanja Ivana Hribarja kot nadomestilo za leseni Mesarski most, ki
je stal prej na tistem mestu in je bil poškodovan v ljubljanskem potresu
leta 1895. Zgradba je bila za tisti čas inovativna, iz armiranega betona
po tehniki avstrijskega inženirja Josefa Melana. Namesto železnih palic,
vgrajenih v betonsko strukturo, je bil zgrajen na oboku iz železnih
tramov, kar je omogočilo gradnjo brez začasne podporne strukture.
Ideja o gradnji novega mostu na mestu
dotrajanega lesenega predhodnika se je porodila že leta 1888, s čimer bi
obeležili praznovanje štiridesete obletnice vladanja avstroogrskega
cesarja Franca Jožefa I. Slovensko nacionalno prebujanje je namreč
temeljilo na konservativni retoriki: Vse za vero, dom in cesarja.
Gradnja mostu je bila pomembna tako zaradi političnih kot tudi
praktičnih razlogov. Po eni strani je sovpadala z načrtovano obnovo
popotresne Ljubljane (1895) in z nujo po ureditvi naraščajočega prometa,
ki je bil posledica leta 1849 zgrajenega kolodvora v Ljubljani. Po drugi
strani pa je takratni ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je deloval med
leti 1896 in 1910, hotel uveljaviti most kot simbol utrditve položaja
slovenskega naroda v Avstroogrski monarhiji in uveljavitve slovenskega
jezika v javni rabi. Na natečaju za gradnjo mostu, ki so ga izvedli leta
1900, je bila za izvajalca del izbrana gradbena firma
Pittel&Brausewetter z Dunaja, ki ji je uspelo združiti oblikovne zamisli
arhitekta Jurija Zaninovicha in tehnične zamisli prof. Josefa Melana.
Izbrani projekt je predvideval premostitev Ljubljanice s 33 metrov
dolgim in 15 metrov širokim tričlenskim lokom, zgrajenim po novem
sistemu gradnje železobetonskih mostov.
Most je oblikoval arhitekt Jurij Zaninović
(1876–1946). Izšel je iz dunajske arhitekturne šole prof. Wagnerja (tudi
Plečnik je bil njegov učenec). V projekt se je zelo poglobil in nastala
je ena najlepših stvaritev secesijske arhitekture na evropskih tleh. Na
obeh bočnih fasadah so napisi in relief, ki imitirajo patiniran bron.
Zaradi previsokih cen brona so mostne odprtine nad glavnim lokom
naredili iz betonskih fasadnih plošč z listjem v obliki reliefa.
Betonski so tudi balustradni stebrički mostne ograje. Da bi dosegel
videz kamna je Zaninovich predvidel površinsko obdelavo betona v načinu
štokanja. Najpomembnejši okras mostu so štirje zmaji, ki stojijo na
podstavkih na štirih vogalih (poleg številnih manjših - skupaj je na
njem 20 kipov zmajev). Namesto zmajev so bili prvotno predvideni kipi
krilatih levov, ki so bili kasneje zamenjani s simbolom Ljubljane.
Narejeni so iz bakrene pločevine, saj je bil bron predrag. Izdelali so
jih v dunajski tovarni dekorativnih predmetov A. M. Beschorner. Bronaste
kandelabre so odlili na Dunaju in jim dodali steklene krogle. Ob
otvoritvi 1901 še niso bile izdelane plinske luči ampak so bile
postavljene kasneje. Sama voziščna površina je bila narejena iz asfalta
in nalepljena na betonsko podlago. Gre za prvo asfaltno površino v
Sloveniji. Asfaltni so bili tudi pločniki. Sodobno je bilo tudi to, da
so bile izvedene kinete za dovod plinskih cevi za razsvetljavo pod
pločniki. Celotni stroški gradnje so znašali 158.500 kron (v tej ceni ni
zmajev in kandelabrov).
Gradnja se je pričela s 1. julijem 1900,
medtem ko je bil most dokončan in slovesno odprt 4. oktobra 1901.
Njegova gradnja je močno odstopala od tedanjih standardov. Zaradi
velikosti svoje ločne konstrukcije (33,34 m) je bil med največjimi
železobetonskimi mostovi na svetu in prvi na slovenskem območju.
Značilno podobo mu še danes dajejo štirje zmaji, simboli mesta
Ljubljane. Na obeh bočnih fasadah mostu so bili napravljeni napisi in
reliefi. Na mostovni površini sta izpisani letnici 1848 in 1888, ki
spominjata na jubilej Franca Jožefa. Zanimivi so tudi tehnični detajli –
okrasna polnila z imitacijo listov in vejevja med odprtinami nad glavnim
lokom in balustri mostne ograje. Ob otvoritvi leta 1901 je bil most
posvečen štiridesetletnici vladavine cesarja Franca Jožefa I. in
poimenovan Jubilejni most (nemško Jubiläumsbrücke). Na stranicah so v ta
namen izpisane letnice 1848 - 1888, obletnico pa sta obeleževali tudi
spominski plošči v slovenščini in nemščini. Takrat je bil eden prvih
železobetonskih mostov v Evropi in prva železobetonska konstrukcija v
mestu. S 33,34 m premera je imel tretji najdaljši lok med tedanjimi
evropskimi mostovi.
Sprva poimenovan Jubilejni most Franca Jožefa
I., je kmalu po otvoritvi prevzel drugo, bolj znano ime: Zmajski most.
Simbolna odstranitev uradnega imena je omogočila pozabljanje skupne
avstroogrske zgodovine ter pomnjenje izključno slovenske nacionalne
zgodovine. K izgradnji in potrjevanju slovenske nacionalne zavesti je
prispeval tudi tehnološki razvoj. Po Hribarjevi zaslugi je mesto dobilo
telegraf, telefon, prve kinopredstave, tramvaj … Poleg tega je na svoja
prizadevanja za rabo slovenščine v javnem življenju opozoril na dan
otvoritve mostu, ko je nanj dal postaviti spominski zapis v slovenščini.
To se je zgodilo v času, ko je bilo v mestu vse polno nemških napisov na
trgovinah. Po dogodkih na ljubljanskih demonstracijah leta 1908, ko je
avstrijska vojska ustrelila Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča, so vsi
trgovci umaknili nemške napise s svojih prodajaln, Ljubljana pa je
dobila slovenske napise na vseh trgovinah. Poleg mostu so cesarju v
čast sezidali še ljudsko kopel in ubožnico v Vodmatu ter mu postavili
kip na trgu pred ljubljanskim sodiščem (1908) in še enega med prvo
svetovno vojno, in sicer ob ljubljanskem gradu. Po prvi svetovni vojni
so v Ljubljani odstranili vse spomenike, ki so izražali avstrijsko
domoljubje. Tedaj sta bila oba kipa porušena, gradnje, posvečene
cesarju, pa so prevzele druga poimenovanja. Danes tako ni več
ohranjenega pričevanja na posameznih objektih slovenske kulturne
dediščine o zgodovinskih povezavah Slovenije z Avstrijo.
|
|