ZMAJSKI MOST

Eno izmed največjih znamenitosti pri nas, predstavlja Zmajski most. Zmajski most je bil zgrajen v Ljubljani, glavni razlog za gradnjo pa je, poškodovanje prejšnjega mostu, ki je stal na tem mestu v potresu leta 1895. Župan, ki je poskrbel za gradnjo oziroma je bil v tistem času prisoten na oblasti je Ivan Hribar. Slednji predstavlja pomemben del slovenske zgodovine, saj je deloval na več področjih. Tako je bil politik, bančnik, diplomat in publicist. Zmajski most, kot že samo ime pove je nekaj posebnega, predvsem zaradi štirih zmajev, ki so njegova glavna značilnost in stojijo na vogalih mostu. Zmajev je sicer več, ampak so še v manjši obliki razstavljeni po mostu. Skupno most vsebuje kar dvajset zmajev, ki so resnično izjemna atrakcija za ogled, zato je slednji izjemno priporočen, če se nahajate na tem območju. Danes je Zmajski most zaščiten kot tehniški spomenik, bil pa je tudi prenovljen med letoma 1983 in 1984. Na mostu so uporabljeni betonski materiali oziroma bloki, bron in baker. Prvotno je bilo načrtovano vse iz brona, vendar je bil slednji tako drag, da so zmaje kasneje izdelali rajši iz bakra. Zmajski most je cestni most čez Ljubljanico, ki se nahaja severovzhodno od Vodnikovega trga v Ljubljani. Zgrajen je bil za časa županovanja Ivana Hribarja kot nadomestilo za leseni Mesarski most, ki je stal prej na tistem mestu in je bil poškodovan v ljubljanskem potresu leta 1895. Zgradba je bila za tisti čas inovativna, iz armiranega betona po tehniki avstrijskega inženirja Josefa Melana. Namesto železnih palic, vgrajenih v betonsko strukturo, je bil zgrajen na oboku iz železnih tramov, kar je omogočilo gradnjo brez začasne podporne strukture. Ideja o gradnji novega mostu na mestu dotrajanega lesenega predhodnika se je porodila že leta 1888, s čimer bi obeležili praznovanje štiridesete obletnice vladanja avstroogrskega cesarja Franca Jožefa I. Slovensko nacionalno prebujanje je namreč temeljilo na konservativni retoriki: Vse za vero, dom in cesarja. Gradnja mostu je bila pomembna tako zaradi političnih kot tudi praktičnih razlogov. Po eni strani je sovpadala z načrtovano obnovo popotresne Ljubljane (1895) in z nujo po ureditvi naraščajočega prometa, ki je bil posledica leta 1849 zgrajenega kolodvora v Ljubljani. Po drugi strani pa je takratni ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je deloval med leti 1896 in 1910, hotel uveljaviti most kot simbol utrditve položaja slovenskega naroda v Avstroogrski monarhiji in uveljavitve slovenskega jezika v javni rabi. Na natečaju za gradnjo mostu, ki so ga izvedli leta 1900, je bila za izvajalca del izbrana gradbena firma Pittel&Brausewetter z Dunaja, ki ji je uspelo združiti oblikovne zamisli arhitekta Jurija Zaninovicha in tehnične zamisli prof. Josefa Melana. Izbrani projekt je predvideval premostitev Ljubljanice s 33 metrov dolgim in 15 metrov širokim tričlenskim lokom, zgrajenim po novem sistemu gradnje železobetonskih mostov. Most je oblikoval arhitekt Jurij Zaninović (1876–1946). Izšel je iz dunajske arhitekturne šole prof. Wagnerja (tudi Plečnik je bil njegov učenec). V projekt se je zelo poglobil in nastala je ena najlepših stvaritev secesijske arhitekture na evropskih tleh. Na obeh bočnih fasadah so napisi in relief, ki imitirajo patiniran bron. Zaradi previsokih cen brona so mostne odprtine nad glavnim lokom naredili iz betonskih fasadnih plošč z listjem v obliki reliefa. Betonski so tudi balustradni stebrički mostne ograje. Da bi dosegel videz kamna je Zaninovich predvidel površinsko obdelavo betona v načinu štokanja. Najpomembnejši okras mostu so štirje zmaji, ki stojijo na podstavkih na štirih vogalih (poleg številnih manjših - skupaj je na njem 20 kipov zmajev). Namesto zmajev so bili prvotno predvideni kipi krilatih levov, ki so bili kasneje zamenjani s simbolom Ljubljane. Narejeni so iz bakrene pločevine, saj je bil bron predrag. Izdelali so jih v dunajski tovarni dekorativnih predmetov A. M. Beschorner. Bronaste kandelabre so odlili na Dunaju in jim dodali steklene krogle. Ob otvoritvi 1901 še niso bile izdelane plinske luči ampak so bile postavljene kasneje. Sama voziščna površina je bila narejena iz asfalta in nalepljena na betonsko podlago. Gre za prvo asfaltno površino v Sloveniji. Asfaltni so bili tudi pločniki. Sodobno je bilo tudi to, da so bile izvedene kinete za dovod plinskih cevi za razsvetljavo pod pločniki. Celotni stroški gradnje so znašali 158.500 kron (v tej ceni ni zmajev in kandelabrov). Gradnja se je pričela s 1. julijem 1900, medtem ko je bil most dokončan in slovesno odprt 4. oktobra 1901. Njegova gradnja je močno odstopala od tedanjih standardov. Zaradi velikosti svoje ločne konstrukcije (33,34 m) je bil med največjimi železobetonskimi mostovi na svetu in prvi na slovenskem območju. Značilno podobo mu še danes dajejo štirje zmaji, simboli mesta Ljubljane. Na obeh bočnih fasadah mostu so bili napravljeni napisi in reliefi. Na mostovni površini sta izpisani letnici 1848 in 1888, ki spominjata na jubilej Franca Jožefa. Zanimivi so tudi tehnični detajli – okrasna polnila z imitacijo listov in vejevja med odprtinami nad glavnim lokom in balustri mostne ograje. Ob otvoritvi leta 1901 je bil most posvečen štiridesetletnici vladavine cesarja Franca Jožefa I. in poimenovan Jubilejni most (nemško Jubiläumsbrücke). Na stranicah so v ta namen izpisane letnice 1848 - 1888, obletnico pa sta obeleževali tudi spominski plošči v slovenščini in nemščini. Takrat je bil eden prvih železobetonskih mostov v Evropi in prva železobetonska konstrukcija v mestu. S 33,34 m premera je imel tretji najdaljši lok med tedanjimi evropskimi mostovi. Sprva poimenovan Jubilejni most Franca Jožefa I., je kmalu po otvoritvi prevzel drugo, bolj znano ime: Zmajski most. Simbolna odstranitev uradnega imena je omogočila pozabljanje skupne avstroogrske zgodovine ter pomnjenje izključno slovenske nacionalne zgodovine. K izgradnji in potrjevanju slovenske nacionalne zavesti je prispeval tudi tehnološki razvoj. Po Hribarjevi zaslugi je mesto dobilo telegraf, telefon, prve kinopredstave, tramvaj … Poleg tega je na svoja prizadevanja za rabo slovenščine v javnem življenju opozoril na dan otvoritve mostu, ko je nanj dal postaviti spominski zapis v slovenščini. To se je zgodilo v času, ko je bilo v mestu vse polno nemških napisov na trgovinah. Po dogodkih na ljubljanskih demonstracijah leta 1908, ko je avstrijska vojska ustrelila Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča, so vsi trgovci umaknili nemške napise s svojih prodajaln, Ljubljana pa je dobila slovenske napise na vseh trgovinah.  Poleg mostu so cesarju v čast sezidali še ljudsko kopel in ubožnico v Vodmatu ter mu postavili kip na trgu pred ljubljanskim sodiščem (1908) in še enega med prvo svetovno vojno, in sicer ob ljubljanskem gradu. Po prvi svetovni vojni so v Ljubljani odstranili vse spomenike, ki so izražali avstrijsko domoljubje. Tedaj sta bila oba kipa porušena, gradnje, posvečene cesarju, pa so prevzele druga poimenovanja. Danes tako ni več ohranjenega pričevanja na posameznih objektih slovenske kulturne dediščine o zgodovinskih povezavah Slovenije z Avstrijo.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.