PARK TIVOLI

Med zelenimi površinami v Ljubljani ima posebno mesto območje Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba, ki se razteza zahodno od središča mesta. Leta 1984 je bilo z odlokom razglašeno za krajinski park. V odloku, ki je že zastarel, je posebej izpostavljeno, da park soustvarja identiteto mesta Ljubljane, kjer naravne in kulturne prvine sestavljajo enotno pokrajinsko podobo.  Območje krajinskega parka sestavljajo parkovni del Tivoli, osrednji gozdni del ter zeleni pas ob Poti (nekdanja Pot spominov in tovarištva) na zahodu. Vsak izmed teh delov ima prepoznavno vrednost, ponuja drugačne načine doživljanja narave in preživljanja prostega časa ter zagotavlja različne življenjske prostore rastlinam in živalim. V krajinskem parku, ki se razprostira na 460 hektarjih, so ohranjeni številni ekosistemi z mnogimi zavarovanimi, redkimi in ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Kar 74 odstotkov površine krajinskega parka pokriva gozd. Naravne gozdne združbe prevladujejo na vzhodnih pobočjih pod Tivolskim vrhom, Drenikovim vrhom in Rožnikom.       Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je bil zavarovan leta 1984. Krajinski park se razteza na SZ obrobju mesta Ljubljane in obsega mestni park Tivoli ter parkovna gozda Rožnik in Šišenski hrib. Slednja sta porasla s samoniklo gozdno vegetacijo, kjer so posamezna drevesa pomembna zaradi starosti in dimenzij. Za Tivolskim gradom je klasično nahajališče evropske gomoljčice (Pseudostellaria europaea), na območju Malega Rožnika in Mosteca pa so mokrišča, kjer so rastišča močvirske in barjanske flore in vegetacije. Park obsega približno 5 km² ter sega v samo središče mesta. V parku je več kot dva ducata različnih spomenikov, vodnjakov in plastik od katerih je najbolj znan pastirček s piščalko Zdenka Kalina, ki stoji od leta 1946 nad stopnicami severno od ribnika in je simbol RTV Slovenije. Tivolski park neopazno prehaja v Rožnik, hrib, ki je visok 391 m in je s tem le nekaj metrov višji od Ljubljanskega gradu. Rožnik je danes urejena gozdna površina, nekoč pa je tu bilo zavetišče za gobavce ter kasneje pribežališče meščanov pred epidemijami. Šišenski hrib je svoje ime dobil po vaseh Spodnja in Zgornja Šiška. Na pobočju pod vrhom je več jam, francoskih šanc, ki so jih leta 1809 izkopali Francozi za svoje topove, da so lahko obstreljevali avstrijsko postojanko na Ljubljanskem gradu. Pestrost Krajinskega parka Tivoli Travniki predstavljajo le majhen delež površine in sicer se raztezajo na zahodnem robu krajinskega parka. Popisanih je bilo več kot 400 vrst rastlin, med njimi kranjska sita (Eleocharis carniolica), navadni mrzličnik (Menyanthes trifoliata), okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia), močvirska kačunka (Calla palustris), navadni pasji zob (Erythronium dens-canis). V krajinskem parku gnezdi  68 vrst ptic in sicer tudi vrste kot so zelena (Picus viridis) in črna žolna (Dryocopus martius), pivka (Picus canus), belovrati muhar (Ficedula albicollis), škrjančar (Falco subbuteo), skobec (Accipiter nisus) , mala uharica (Asio otus), mali detel (Dendrocopus minor) in zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus). Številna mokrišča predstavljajo življenjski prostor desetim vrstam dvoživk in močvirski sklednici (Emys orbicularis). Mreža gozdnih potokov je habitat navadnega koščaka (Austropotamobius torrentium) in močvirskega krešiča (Carabus variolosus), na vlažnih travnikih ob Glinščici pa lahko opazujemo močvirskega (Lycaena dispar) in purpurnega cekinčka (Lycaena hippothoe) ter jagodnjakovega slezovčka (Pyrgus armoricanus). Za Tivolskim gradom je klasično nahajališče evropske gomoljčice (Pseudostellaria europaea), ki je zavarovano kot naravni spomenik. Davnega leta 1762 jo je našel in kasneje opisal botanik Franc Ksaver Wulfen, ki je takrat poučeval na ljubljanskem liceju. Botanično sta izredno zanimiva tudi oba naravna rezervata Mali Rožnik in Mostec, kjer so ohranjena prehodna barja.             Park Tivoli, ki je bil leta 1984 zaščiten kot naravni spomenik, je svojo današnjo podobo začel dobivati pod taktirko Jeana Blanckarda leta 1813, ko je bila Ljubljana prestolnica francoskih Ilirskih provinc.  Njegovo delo je nadaljeval avstrijski guverner Lattermann, ki je parku postavil osnovno ogrodje sprehajalnih poti in uredil drevored, ki so ga sprva krasili topoli, kasneje pa kostanji. Po letu 1850, ko so zgradili železnico, je bil drevored, ki je povezoval Tivoli z mestom, prekinjen. Lettermanov kostanjev drevored v Tivoliju so leta 1933 preuredili po Plečnikovih načrtih, ki je kostanje odstranil in naredil široko peščeno sprehajalno pot s klopmi ob poti in svetilkami na sredini. Ker so bili meščani navajeni sprehoda po senci kostanjevih dreves, sta bila arhitekt Plečnik in mestna oblast deležna ostrih kritik. Meščani so se počasi navadili na novo sprehajališče in ga sprejeli za svojega. Ribnik, ki je bil poleti namenjen čolnarjem, pozimi pa drsalcem, so izkopali leta 1880. Ribnik je upravljalo nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein. Leta 1906 je mestna občina ribnik odvzela nemškemu drsalnemu društvu in ga do prve svetovne vojne vodila sama. Zaradi pomanjkanja sredstev so v mestni hiši med obema vojnama sklenili, da organizirano drsanje opustijo, in tako se je končala zlata doba drsanja na ribniku. V območju Tivolskega parka so sledile še druge spremembe. Zgradili so kopališče Ilirija, letni kino za dvorcem Tivoli, parku so priključili gozdna pobočja Rožnika, po načrtih E. Ravnikarja je bila ob vhodu v Tivoli zgrajena Moderna galerija. Čez Šišenski hrib so park s peščenimi potmi povezali z živalskim vrtom in zabaviščem ter gostiščem Mostec. Danes ima park številne sprehajalne poti, cvetlične ureditve, fontane in kipe. Glavne točke parka so trije veliki kostanjevi drevoredi in Jakopičev drevored, ki ga je načrtoval Plečnik. Sam park so nato v prvi, še posebej pa v drugi polovici 20. stoletja dopolnjevali z različnimi objekti športno-sprostitvene narave. Tako so zgradili ribnik, botanični vrt, rastlinjak, otroško igrišče, letno kopališče Ilirija (1929), športno dvorano Tivoli (1965; arhitekt Marjan Božič), pokrito kopališče s fitnesom (1973; arhitekt Fedja Košir),… Poleg tega se v parku nahajajo še odprta igrišča za tenis, košarko, kotalkanje in mini golf. Pozneje so dodali še pokrite bazene s fitnesom in kegljiščem. V parku sta še dva pomembnejša objekta: Cekinov in Tivolski grad. Leta 2000 je Mestna občina Ljubljana objavila natečaj za ureditev območja letnega telovadišča Ilirija v parku, a je projekt zamrl. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom tvori Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib s 509 ha. Ribnik v Tivoliju Približne mere: dolžina 140 m, širina 50 m, globina 0,9-1,3 m, površina, prostornina 5000-7700 m3. Leta 1880 so v parku Tivoli uredili ribnik, ki so mu meščani preprosto rekli “bajer”. Ribnik je nastal z izkopom in je bil prvotno namenjen drsanju in čolnarjenju (nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein). V ribniku so bile sprva okrasne in druge ribe in seveda žabe. Leta 1906 je mestna občina odvzela ribnik nemškemu drsalnemu društvu in ga do prve svetovne vojne vodila sama. Zaradi pomanjkanja denarja je magistrat med obema vojnama sklenil, da bo organizirano drsanje opustil in končala se je zlata doba drsanja na ribniku. Ob ribniku je manjši botanični park z rastlinjakom. Na nasprotni strani ribnika je otroško igrišče, urejeno leta 1942 in preurejeno ter opremljeno z novimi igrali. Hala Tivoli Park Tivoli ima med ostalimi tudi veliko “ledeno” dvorano, ki meri 4.500 m2 in malo dvorano, ki meri 3.000 m2 in je namenjena predvsem športom z žogo. V dvorani so poslovni prostori Olimpijskega komiteja Slovenije, republiških panožnih športnih zvez in ljubljanskih športnih zvez. Dvorana je opremljena z vsemi spremljajočimi prostori za organizacijo velikih športnih prireditev: poslovni prostori, komentatorska mesta in studiji za radijske in televizijske ekipe, VIP prostori, garderobe, skladišča in dva gostinska lokala. Velika “ledena” dvorana ima 4.150 sedežev,mala dvorana pa ima 4.050 sedišč za obiskovalcev. Poleg večjih ljubljanskih klubov, v Tivoliju poteka tudi rekreacija. Vsako leto nas obišče več sto tisoč rekreativk in rekreativcev, poleg njih pa halo Tivoli obiščejo tudi učenci ljubljanskih šol in šol iz okolice Ljubljane. Zimske urice so v Ljubljani še lepše, saj hladne dni popestrijo rekreativke in rekreativci na zunanjem drsališču. Tivolska promenada V 19. stoletju so namesto dotedanjih knežjih vrtov nastali prvi javni ljudski parki – t. i. »ljudski vrtovi«. Med nje prištevamo tudi park Tivoli. Začetki bogate zgodovine Tivolija segajo v leto 1813, ko so začeli uresničevati načrte francoskega inženirja Jeana Blancharda. Z  ureditvijo drevoredov je nadaljeval avstrijski guverner Lattermann, po katerem so dobili, takrat topolovi, kasneje kostanjevi, drevoredi tudi ime. Z izgradnjo železnice po letu 1850 je bila znamenita drevoredna povezava med parkom in mestom prekinjena. Glavno sprehajalno pot – Lattermannov drevored so leta 1933 preuredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Kostanjev drevored so nadomestili s široko peščeno površino, ki pa je pri meščanih, navajenih sence drevoreda, povzročila negodovanje. Sčasoma pa je bila široka promenada sprejeta in danes predstavlja eno od Plečnikovih znamenitosti. Sprehajališče zdaj nosi danes ime po slikarju Rihardu Jakopiču. Ob 850-letnici prve omembe Ljubljane v pisnih virih so leta 1994 mestni upravitelji uredili območje stare mestne vrtnarije z ribnikom, čolnarno in otroškim igriščem. Tako je Ljubljana dobila sodobno urejen mestni park, ki skoraj neopazno prehaja v krajinski del parka Rožnik s cerkvijo Marijinega obiskanja in Šišenski hrib. Vrh Rožnika, priljubljene izletniške točke, se imenuje po Ivanu Cankarju, ki je tu živel v letih 1910–1917. Na območju Malega Rožnika in Mosteca pa so mokrišča, kjer so rastišča močvirske in barjanske flore in vegetacije. Jesenkova pot Med številnimi sprehajalnimi potmi, ki so prepletene v parku, moramo posebej izpostaviti Jesenkovo pot, poimenovano po botaniku in genetiku dr. Franu Jesenku (14. 3. 1875 –19. 7. 1932). Bil je eden najbolj vnetih zagovornikov in soustvarjalcev Triglavskega narodnega parka, prizadeval pa si je tudi za zaščito ljubljanskega Tivolija pred pozidavo. Pot se začne  ob Poti pod turnom, kjer stoji spominski kamen posvečen Jesenku,  in poteka po pobočju Rožnika ter se konča pri Tivolskem gradu. Čeprav Jesenkova pot (3 km) predstavi le del krajinskega parka, bomo na njej lahko spoznali trideset različnih drevesnih vrst. Biotehniška fakulteta od leta 1972 v spomin na dr. Frana Jesenka podeljuje Jesenkova priznanja, za dosežke pri vzgojno izobraževalnem delu in za pomembna objavljena znanstvena dela z biotehniškega področja. Grad Tivoli Grad Tivoli (tudi grad Podturn ali dvorec Tivoli) je dvorec v ljubljanskem parku Tivoli, ki stoji ob vznožju hriba Rožnik. Dobro je viden iz središča mesta, saj kot podaljšek Cankarjeve ceste vodi do njega Jakopičevo sprehajališče (nekoč Lantierijevo sprehajališče).  Danes se v gradu nahaja Mednarodni grafični likovni center, ustanovljen leta 1986. Prvotna zgradba na mestu sedanjega gradu je prvič omenjena v 13. stoletju, ko je bil tam tudi stolp Turn, ki je bil v lasti koroških vojvod. Med bitko za Ljubljano so stolp porušili Celjani.Baron Jurij Apfaltrer, ki je bil takratni lastnik zemljišča, je dal po letu 1442 zgraditi nov stolp, katerega so poimenovali Pod pustim turnom oz. krajše Podturn. Za njim je bila lastnicagospa Siguna pl. Saurau, ki ga je leta 1484 prodala Gašperju Crobathu. Leta 1507 si ga je pridobil kranjski vicedom Erazem Praunwart, leta 1601 pa so ga kupili ljubljanski jezuiti. Kasnejši posestniki so bili še Kuchl, Mauritschi, Stoffli in Melhior Pantaleon.       Škof Tomaž Hren je bil tisti, ki je dal preurediti dotrajan dvor v novo grajsko poslopje. Graditelj naj bi bil Donino. Škof ga je slovesno posvetil 5. septembra 1611. Dvorec je bil namenjen rekreaciji in kratkočasju jazuitom in gojencem. Tukaj so uprizarjali igre in veselice ter vabili v goste tedanje veljake. V letih 1701 do 1703 so jezuiti dvorec popolnoma preuredili o čemer je pričal sredi preteklega stoletja odstranjen kronogram nad vhodnimi vrati. Kamnoseška dela je izvedel Luka Mislej. Od leta 1775, ko je bil jezuitski red razpuščen, je bil poletna rezidenca ljubljanskih škofov, obkrožen pa je bil s sadovnjaki in drugimi rastlinskimi nasadi. 19. avgusta 1790 je v dvorcu gostil nadvojvodinjo Elizabeto.        Pozneje (od 1833 ali 1837 dalje) so grad prevzeli deželni zbori, ki so v njem uredili vojaško bolnico, skladišče in vojašnico. Deželni stanovi so nato leta 1852 grad prodali Francu Jožefu I., ki ga je v klasicističnem slogu preuredil in ga leta 1853 podaril habsburškemu maršalu Radetzkemu. Slednji je leta 1860 (1864) grad vrnil cesarju, ki ga je nato prodal ljubljanskemu županu Etbinu Henriku Costi[4] oz. je stavbo s posestvijo odkupila Mestna občina Ljubljana.[5] V preurejenem dvorcu tedaj imenovanem Tivoli so imeli poletno zabavišče z gostilno in kavarno. Po drugi svetovni vojni so bila v njem stanovanja, od leta 1967 pa je sedež Mednarodnega grafičnega centra, kjer prirejajo razstave in koncerte. 22. januarja 1886 je Kranjski deželni zbor Občini Spodnja Šiška odvzel parcele, na katerih so se nahajali grad Tivoli, Rudolfinum, vile Mayer, Cambiaggio in Vollheim ter Kolizej ter jih dodelil mestu Ljubljana. Za Tivolskim gradom stoji stavba v alpskem slogu, Švicarija (nekdanji Hotel Tivoli), poleg nje pa je tudi začetek učne Jesenkove poti. Arhitektura grada Tivoli Kako je izgledal Apfaltrerjev stolp, ni znano. Na Valvasorjevi upodobitvi je dvorec dvonadstropna stavba, ključastega tlorisa, z napuščem, skromnimi okni ter prizidkom na severni strani - verjetno kapela z malim lesenim zvonikom. Okrog je bilo nekaj gospodarskih poslopij, golobnjak in lesen vodnjak. Nad vrati je bil latinski napis z letnico 1703. V sredini 19. stoletja prenovljen dvorec je bil dvonadstropna pravokotna stavba s stopniščnim izzidkom na osrednji fasadi in dvema manjšima na koncih. Fasada je simetrična, poudarjena z rizalitom. Konča se s trikotnim čelom. V ospredju je klasicističen portal in nad njim balkon na kamnitih konzolah. Okenski okviri imajo čela v prvem nadstropju posebej poudarjena. Notranjost je v celoti preurejena, le stopnišče je morda še baročno. Baročni bazen z vodometom (deček z ribo, bron) pred dvorcem je bil postavljen leta 1870, do njega pa speljali dvoramno stopnišče s štirimi piedestali ob vznožju. Na njih stojijo kipi štirih litoželeznih psov (izdelal jih je leta 1864 kipar Anton Dominik von Fernkorn). Posebnost teh kipov je, da psi nimajo jezikov, to pa je bil dolgo časa eden špekulativnih razlogov, zakaj je kipar storil samomor. Leta 1882 so pred dvorcem postavili celopostavni litoželezni kip maršala Radetzkega, verjetno delo dunajskega kiparja Adama Rammelmeyerja. Danes stoji na dvorišču Mestnega muzeja v Ljubljani.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.