LJUBLJANA

Ljubljano naj bi, kot govori legenda, ustanovil mitološki grški junak Jazon, ki je kralju Aitesu ukradel zlato runo, nato pa s tovariši Argonavti na ladji Argo pobegnil preko Črnega morja po reki Donavi in Savi vse do Ljubljanice. Tam so Argonavti razstavili ladjo, jo prenesli do Jadranskega morja, kjer so jo spet sestavili in se vrnili v Grčijo. Na poti k morju, ob izviru reke Ljubljanice, so se ustavili ob velikem jezeru in barju, kjer je živela pošast. Jazon se je spoprijel s pošastjo, jo premagal in ubil. Ta pošast naj bi bila Ljubljanski zmaj, ki danes domuje vrh grajskega stolpa v ljubljanskem mestnem grbu. Ljubljana je glavno mesto Slovenije in sedež istoimenske mestne občine. Je geografsko, kulturno, znanstveno, ekonomsko, politično in administrativno središče Slovenije. Na Ljubljano je skozi zgodovino vplivalo več kultur, saj je bila v križišču germanskih, romanskih in slovanskih narodov, njihovih jezikov, šeg in navad. Ljubljanske prometne povezave, zgoščenost industrije, znanstvene in raziskovalne institucije ter trgovska tradicija so dejavniki, ki so pripomogli k njenemu vodilnemu ekonomskemu položaju. Ljubljana je sedež centralne vlade, javne uprave in vseh ministrstev v Sloveniji. Prav tako je sedež slovenskega državnega zbora , slovenske vlade in predsednika Slovenije, največje univerze, Narodnega muzeja, Slovenskega etnografskega muzeja, Narodne in Moderne galerije ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ljubljana velja za še neodkrit evropski biser, ki jo zaradi lepe arhitekturne podobe mnogi primerjajo s Prago. Njeno podobo so zaznamovala različna zgodovinska obdobja, najbolj pa nedvomno opus svetovno znanega arhitekta Jožeta Plečnika. Slednji je tudi urbanistično uredil osrednji del mesta. Njegov pečat se tako čuti povsod, še najbolj pa ob Ljubljanici, kjer je Plečnik med drugim ustvaril tudi znamenito Tromostovje. Reko in njene lepote najbolje doživite na vožnji s turistično ladjico. Simbol Ljubljane je zmaj, ki kraljuje na Zmajskem mostu, najbolj prepoznavna značilnost mesta pa je nedvomno Ljubljanski grad. Z grajskega Razglednega stolpa se ponuja najlepši razgled na mesto, v grajskih prostorih pa je na ogled več muzejskih postavitev in drugih razstav, med njimi Slovenska zgodovina, Kaznilnica in Virtualni grad. Ljubljanski muzeji hranijo vrsto v svetovnem merilu odmevnih arheoloških najdb, ostanki nekdanjega rimskega mesta Emona, ki leta 2014 praznuje svojo 2000-letnico, pa si je mogoče ogledati tudi v samem mestu. Emona je predstavljena v informacijski točki iEmona v Chopinovem podhodu ob Kongresnem trgu, v Mestnem muzeju Ljubljana pa si lahko kupite vstopnico za krožno pot po Emoni. Ljubljana slovi tudi kot zeleno mesto, z vrsto lepih parkov in častitljivim Botaničnim vrtom, ki deluje že od leta 1810. Osrednji ljubljanski park, Tivoli, je priljubljena točka za druženje in sprostitev, hkrati pa tudi razstavišče na prostem, kjer so redno na ogled zanimive fotografije velikega formata. Most čez Ljubljanico je bil od nekdaj eden ključnih v regiji, saj je povezoval številne trgovske poti. Leseni stari most, ki je povezoval Mestni trg z levim bregom, je prvič omenjen v listini iz leta 1280 in je po antiki prvi na območju glavnega mesta postavljeni most. Leta 1657 je leseni most na tem mestu pogorel, zato so ga nadomestili z novim, prav tako lesenim. Na njem so imeli trgovci barake. Most je pred nesrečami takrat ščitil križ, ki so ga konec 18. stoletja odstranili. Zaradi nestabilnosti in nevarnosti pred zrušitijo so leseni most leta 1842 porušili in zgradili kamniti Špitalski most, ki ga je projektiral arhitekt Giovanni Picco. Most je bil poimenovan po takrat aktualnem nadvojvodi Francu Karlu. Petdeset let po postavitvi kamnitega mostu je Ljubljano prizadel močan potres, ki ga je most brez poškodb prestal. Kljub temu so zaradi premajhne kapacitete mostu in zaradi velike denarne pomoči, ki jo je Ljubljana prejela za obnovo mesta po potresu, mestni veljaki leta 1908 objavili razpis za železobetonsko konstrukcijo, ki bi zamenjala obstoječi most. Gradnjo je preprečila prva svetovna vojna in nedokončana dela pri regulaciji Ljubljanice. Tromostovje, kot danes pravimo sklopu treh mostov čez Ljubljanico, je začelo rasti kot zamisel arhitekta Jožeta Plečnika leta 1929. Takrat je začel urejati ta del Ljubljane. Plečnik ni imel lahkega dela, saj je moral povezati promet iz Wolfove, Čopove, Miklošičeve, Trubarjeve in Petkovškovega nabrežja na drugo stran Ljubljanice. Most je moral biti dovolj širok in je moral omogočati prevoz tramvajem, avtomobilom in pešcem. Plečnik je nalogo več kot odlično opravil in tako je leta 1932 luč sveta ugledalo Tromostovje. Križišče poti ob okljuku Ljubljanice se je z razvojem mesta spremenilo v enega osrednjih ljubljanskih trgov. Obliko trga, v katerega se stekajo štiri ulice in štiri nabrežja, je zasnoval arhitekt Maks Fabiani, ki je po potresu l. 1895 načrtoval novo povezavo med srednjeveškim mestom in železniško postajo. Krožni ris je zamisel Edvarda Ravnikarja. Zmajski most je cestni most čez Ljubljanico, ki se nahaja vzhodno od Plečnikovih tržnic in severovzhodno od Vodnikovega trga. Povezuje Resljevo in Kopitarjevo cesto. Prej je na istem mestu stal leseni Mesarski most, ki je bil poškodovan v potresu leta 1895. Nadomestili so ga z Zmajskim mostom, ki so ga zgradili v času župana Ivana Hribarja, po tehniki avstrijskega inženirja Josefa Melana. Most se imenuje po 4 zmajih, ki stojijo vsak v svojem kotu in predstavljajo najbolj znano podobo Ljubljane. Zmajev na mostu je sicer 20, ampak so razstavljeni po celem mostu in ne tako vpadljivi kot glavni 4, ki delujejo precej resnično in domišljijsko. Prav tako kot večina mostu, tudi zmaji niso zgrajeni iz brona, temveč iz bakrene pločevine. Izdelani so bili v dunajski tovarni A. M. Beschorner, kjer izdelujejo dekorativne predmete. Bronaste kandelabre so odlili na Dunaju in jim dodali steklene krogle. Most sta krasili dve spominski plošči, v slovenskem in v nemškem jeziku. Nemško so po letu 1918 odstranili, zato danes tam stoji le še bronasta, slovenska. Tivoli je največji ljubljanski park, ki se v neposredni bližini mestnega središča razteza pod Rožnikom in Šišenskim hribom. V Tivoliju se združujejo naravni in krajinski elementi ter objekti kulturne dediščine, ki so bile osnova za nastanek parka. Tivoli je prvi oblikoval francoski inženir Jean Blanchard v času Ilirskih provinc l. 1813. Na robu parka je ribnik, ob katerem je botanični vrt z rastlinjakom.Izgradnja železnice l. 1850 je prekinila drevoredno povezavo z mestom, kar je arhitekt Jože Plečnik poskusil nadomestiti z ureditvijo Jakopičevega sprehajališča. Sprehajališče teče izpred Moderne galerije do stopnišča pod Tivolskim gradom, kjer je danes Mednarodni grafični center.V 20. stoletju se je Tivoli obogatil tudi s športnimi vsebinami: l. 1929 so po načrtih Stanka Bloudka zgradili letno kopališče Ilirija, kasneje pa še športna igrišča ob Cekinovem gradu in l. 1965 dvorano Tivoli po načrtih Marjana Božiča. Leta 1973 so zgradili rekreacijski center z bazeni, telovadnico in savnami, ki ga je zasnoval arhitekt Fedja Košir. Ob izgradnji Tivolske ceste so konec sedemdesetih let zgradili tri podhode. Zadnji poseg v parku pa predstavlja predel okoli vrtnarije in ribnika, ki so ga po načrtih krajinskega arhitekta Dušana Ogrina uredili sredi devedesetih let. Hkrati je arhitekt Aleš vodopivec prenovil čolnarno ob ribniku, stavbo vrtnarije in zgradil vkopan servisni objekt. Tivolski grad ali grad Podturn, na koncu Plečnikove "promenade", so prvotno zgradili v začetku 17. stoletja jezuiti. Po razpustu jezuitskega reda je včasih poleti tu bival ljubljanski škof, pozneje je grad prešel v last deželnih stanov. Leta 1852 je kupil grad cesar Franc Jožef in ga prepustil maršalu Radeckemu v dosmrtno last. Ta je gradu dal današnjo podobo. Danas je v prenovljeni graščini Mednarodni grafični likovni center. Cekinov grad pa stoji tik ob športni dovorani Hala Tivoli v ljubljanskem parku Tivoli. Grad je dvonadstropni poznobaročni dvorec s centralno vežo, dvojnim stopniščem in veliko poslikano dvorano v nadstropju (Viteška dvorana). Stavba je urejena in dozidana za muzej. Prvotno je na tej lokaciji stal zidani dvor iz 17. stoletja. Leta 1720 je dal sedanji baročni dvorec postaviti grof Leopold Karel Lamberg po načrtih baročnega arhitekta Fiscerja pl. Erlacha. Od leta 1951 je v njem Muzej narodne osvoboditve, oziroma Muzej ljudske revolucije Slovenije. Danes je v njem Muzej novejše zgodovine Slovenije. Narodni muzej Slovenije je najstarejša in osrednja muzejska ustanova v Sloveniji, ki zbira, dokumentira, čuva in ohranja, raziskuje ter javnosti predstavlja premično kulturno dediščino. Ponaša se z bogato arheološko zbirko najdragocenejših predmetov od kamene dobe do novega veka, numizmatično in grafično zbirko, zgodovinsko zbirko in zbirko uporabne umetnosti, v muzeju pa delujeta tudi oddelek za konserviranje in restavriranje ter bogata knjižnica. Muzej je bil ustanovljen leta 1821 kot Kranjski stanovski muzej. Sedanja muzejska stavba na Prešernovi je bila odprta za javnost leta 1888 in je prvo izključno za kulturo namenjeno poslopje pri nas. Na ogled ponuja stalno arheološko razstavo, na kateri je med drugimi izjemnimi eksponati mogoče videti znamenito situlo z Vač in najstarejše glasbilo na svetu, 55.000 let staro neandertalčevo piščal iz kamenodobne jame Divje babe, pa zgodovinsko razstavo o razvoju slovenstva, zbirko antičnih kamnitih spomenikov in edino egipčansko mumijo na Slovenskem. Prirodoslovni muzej Slovenije ohranja in preučuje materialno in nematerialno dediščino naravnega izvora. Utemeljuje zoološke, botanične in geološke zbirke, ki se dopolnjujejo na osnovi zbiralne politike. Ta zavezuje muzej kot nacionalno zakladnico biotske raznovrstnosti in geološke dediščine k načrtnemu zbiranju kulturne dediščine naravnega izvora, predvsem na ozemlju Slovenije. Delo muzeja poteka po kustodiatih (kustodiat za geologijo, za botaniko, za nevretenčarje, za vretenčarje).Slovenski etnografski muzej je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med svojo in tujimi kulturami, med naravo in civilizacijo. V severnem delu ljubljanske kotline se dviga 669m visoka Šmarna gora. Osamelec, ki je najbolj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov in okoliških prebivalcev, prav tako pa je zanimiv izletniški cilj za ljudi z drugih koncev Slovenije. Na Šmarno goro vodi več poti, najbolj priljubljeni pa sta pot iz Tacna »čez korenine« in pot iz Vikrč »čez peske« (začetek poti na parkirišču Lipa). Obe poti sta opremljeni tudi s sistemom za beleženje vzponov in časov PeakCheck time. Z gore se ob lepem vremenu vidi Triglav, Julijske alpe, Kamniško-savinske alpe, Polhograjski Dolomiti, Gorjanci in večji del Ljubljane.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt + 386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.