|






























 |
Na
mestu, kjer danes stoji znamenito Tromostovje, je pred več kot štirimi
stoletji stal le en most, imenovan Špitalski. Čezenj je takrat teklo
daleč največ prometa. Pred vsemi petimi mestnimi vrati so stali mestni
vratarji in pobirali pristojbnine, ki so jih morali plačati gosti s
tovorom. Na Špitalskem mostu so tako, glede na podatke stare
registrature ljubljanskega magistrata, v letu 1620 pobrali 850
goldinarjev mostnine, leta 1730 pa že 2748 goldinarjev.
Tromostovje je kompleks treh mostov v
Ljubljani, ki prečkajo reko Ljubljanico na ključni točki mesta ob zavoju
reke pod grajskim gričem. Že zgodaj so v srednjeveški Ljubljani brodili
čez Ljubljanico na mestu, kjer reko danes premoščai Tromostovje. V
listini iz leta 1280 je - prvič po antiki - omenjen leseni "Stari most",
ki je bil zaradi poti proti Štajerski in Gorenjski najbolj pomemben
prehod čez Ljubljanico. Povezoval je Mestni trg z nasproti ležečim levim
bregom. Do mostu je vodila ozka Špitalska ulica (danes Stritarjeva
ulica), kasneje poimenovana po dobrodelnem zavodu, ki ga je ustanovila
ogrska kraljica Elizabeta in je prvič omenjen leta 1326. Del zavoda je
bila ena najstarejših ljubljanskih cerkva, cerkev sv. Elizabete,
zgrajena leta 1345. V 16. st. sta v njej pridigala tudi Primož Trubar in
Jurij Dalmatin. "Stari most" - medtem zaradi "Zgornjega mostu"
preimenovan v "Spodnji most" - je leta 1657 uničil požar in je bil
nadomeščen z novim, znova lesenim - "Novim mostom". Na njem so ob
straneh postavili prodajne barake, sredi mostu pa je ob ograji stalo
razpelo, ki naj bi varovalo most pred nesrečo. Leta 1796 je bil križ
odstranjen in je zdaj shranjen pri vrhu stopnišča pred vhodom v
Frančiškansko cerkev.
Leta 1786 so bila podrta Špitalska vrata,
1833 pa je bil sprejet odlok, da je potrebno podreti tudi Špitalski most
in ga nadomestiti z novim. Gradnja se je začela 1841, delali so ga iz
rezanega kamna in ga vgradili kar 88000 stotov. Spremembe med gradnjo in
drugi nepričakovani stroški za zasilno brv, ograje ob škarpah in ostalo
so končno ceno zvišali za 10 odstotkov. Novi most je bil odprt septembra
1842, v navzočnosti nadvojvode Franca Karla in slovesnost so zabeležili
tudi s streljanjem iz Ljubljanskega gradu. Uradno ime se je glasilo
Frančev most, Špitalsko nabrežje, zdajšnje Cankarjevo, pa so poimenovali
Frančevo nabrežje. Kljub uradnemu imenu pa so mostu Ljubljančani raje
rekli Špitalski ali Frančiškanski. Tako je leta 1842 je bil na mestu
starega lesenega mosta, ki je postal nevaren, zgrajen kamniti Špitalski
most (arhitekt Giovanni Picco), ki je bil uradno poimenovan Francov
most, po takratnemu nadvojvodu Francu Karlu. To je danes spodnji del (do
ograje) srednjega mostu Tromostovja. Pred gradnjo je mesto odkupilo
manjšo hišo na dostopu na most, ki jo je bilo treba porušiti zaradi
ustrezne umestitve novega mostu. Na ta način je bil razširjen tudi trg
pred mostom. Most je bil zgrajen iz kamnitih kvadrov gliniškega apnenca,
zavarovan je bil z litoželezno ograjo in je precej polepšal trg. Takrat
Marijin (Prešernov) trg še ni bil odprt proti severu z Miklošičevo
cesto. Na obeh straneh so ga zapirale stavbe tik ob Ljubljanici in je
bil bolj zaključen prostor kot je danes. Zaradi velikega potresa 1895 je
bila Ljubljana deležna velike denarne podpore pri obnovi mesta. Tako so
načrtovali, da bodo povečali kapaciteto Špitalskega mostu, ki je dobro
prestal potres. Prostor so rabili zaradi nove tramvajske proge. Toda
širitvena dela so čakala na čas po prvi svetovni vojni, denar pa je
izpuhtel. Dela so začeli šele deset let po koncu vojne. Izpeljan je bil
natečaj, na katerem so sodelovali številni arhitekti Plečnikove šole.
Stari Frančev most stoji še danes in je v
vsem tem času prenesel mnogo obremenitev teže ljubljanskega prometa,
dokler je ta tekel čezenj. Ob njem stojita še dva mostova, ki jih je
arhitekt Jože Plečnik povezal v trimostovje. Načrt za Tromostovje je bil
narejen leta 1929, ko je stari most postal premajhen za promet in so ga
hoteli podreti. Plečnik je našel elegantno rešitev, s katero ga je
ohranil in mu dal tudi dodatno odliko oziroma pečat s tem, da je mostova
za pešče nekoliko zamaknil. S tem je poudaril značilnost Prešernovega
trga kot lijaka, v katerega se stekajo ulice iz različnih smeri in
vodijo čez most, na drugo stran reke, v stari del mesta. Mostova so
začeli graditi 1930 in ju dokončali leto kasneje. Tromostovje še danes
velja za eno najpomembenjših Plečnikovih stvaritev. V letih 1990 in 1991
so vse tri mostove temeljito obnovili, ograjne elemente pa zamenjali z
novimi, narejenimi po originalnih predlogah, nekaj starih stebričkov pa
je še vedno vidnih v spodnjem delu Tromostovja.
Projekt povečanja Špitalskega mostu so
zaupali Plečniku, ki je ugotovil, da je obstoječi most v zelo dobrem
stanju in bi ga bilo neracionalno podirati, zato je naredil načrt za dva
nova mostova za pešce, nove balustradne ograje in povezave s spodnjo
teraso nad reko. Z osrednjega mostu je Plečnik odstranil kovinsko ograjo
in vse tri mostove opremil z masivno kamnito balustradno ograjo, na
katero je razmestil svetilke. Z vsakega od stranskih mostov vodita po
dve stopnišči na terasi ob reki. Tam je Plečnik dal zasaditi topole,
katerih krošnje so svojevrsten dodatek podobi mostu. Plečnik je z novimi
ograjami preoblikoval stari most in nabrežje okoli mostov. Trimostje so
poimenovali Tromostovje (trije mostovi). Leta 1992 so Tromostovje pod
nadzorom spomeniške službe temeljito obnovili, septembra 2007 pa je bilo
zaprto za ves motorni promet. Pred tem so čez srednji most imeli
speljano tramvajsko progo in kasneje mestne avtobusne proge št. 2, 10,
11, 13 in 20. Tromostovje je kraj, kjer se križata dve Plečnikovi
urbanistični osi: vodna os in os Ljubljanski grad-Rožnik. Podobno se pri
Zoisovi piramidi srečata os, ki vodi proti grajskemu griču in os, ki od
Špice do zapornic spremlja urejanje mestnega pritličja.
Tehnične lastnosti
Srednji most je dvoločna konstrukcija s
srednjim opornikom iz rezanega kamna. Prečni prerez je bil v osnovi 6,14
m z dvema pločnikoma po 1,88 m, ob izgradnji obeh novih mostov za pešce
pa tlakovan in namenjen motornemu prometu in tramvaju. Most I. za pešce
je ločna betonska konstrukcija razpetine 23,15 m s prečnim prerezom 3,90
m. Most III. za pešce je prav tako ločna betonska konstrukcija,
razpetine 23,80 m in prečnega prereza 3,90 m. Ob njem je bilo zgrajeno
tudi stopnišče za dostop na spodnjo teraso nabrežja Ljubljanice.
Križišče poti ob okljuku Ljubljanice se je z razvojem mesta spremenilo v
enega osrednjih ljubljanskih trgov. Obliko trga, v katerega se stekajo
štiri ulice in štiri nabrežja, je zasnoval arhitekt Maks Fabiani, ki je
po potresu l. 1895 načrtoval novo povezavo med srednjeveškim mestom in
železniško postajo. Krožni ris je zamisel Edvarda Ravnikarja.
Trg se steka v Tromostovje in preko robnih
brvi ter mostu med njima v staro mestno jedro. Kamniti most z nosilcem
sredi struge so postavili že l. 1842. Most je za tramvaj, pešce in
motorni promet postal preozek, zato si je Plečnik l. 1929 zamislil smela
loka ožjih, betonskih brvi, ki sta ob mostu tlorisno nekoliko
pahljačasto razprti proti trgu. Mostovi so enotno obliko dobili l. 1932,
in sicer z novimi ograjami, širokimi balustradami iz gladko poliranega
umetnega kamna, in podobnimi svetilkami ter dekorativnimi gobicami na
ograji. Celota deluje kot živahen trg, po katerem se pretakajo pešci in
vozila. Plečnik je brvema dodal stopnišča na nižjo teraso, kjer sta
povezani s toaletami in ribjo tržnico. Arhitekt je želel meščane
pritegniti na nižje terase in ob rečno strugo. Tromostovje s svojimi
mediteransko svetlimi in živahnimi oblikami je ena od arhitekturnih ikon
mesta. Dotrajane ograje mostov, razen v spodnjih etažah, so pod nadzorom
konservatorja G. Zupana zamenjali l. 1992. Najbolje ohranjene originalne
kose so prenesli v Arhitekturni muzej.
Ograja z 642 stopnišči
Menda je teh stebričkov 642. V resnici jih
seveda nikoli nisem štela, lahko pa sami poskusite in opazujete reakcije
mimoidočih, ko boste to počeli. Gotovo jih je veliko in vsak stebrič je
identičen. Tromostovje je nastajalo tako, da so vsak stebrič posebej
vlili v kalup oziroma model. Vanj so nadrobili kamenje in ga zmešali s
cementom. Ko se je zmes strdila, so vsak stebriček posebej obrusili.
Tega Plečnik ni počel sam, ampak so mu pomagale številne ljubljanske
družine. Tisti, ki ste že obiskali Benetke, se boste verjetno strinjali,
da Tromostovje deluje kar malo beneško. Ali majhno mesto potrebuje tri
mostove hkrati preko reke? Ja! Do leta 1958 je mesto imelo tudi tramvaj,
ki je vozil iz različnih predelov Ljubljane v njeno središče. Takrat je
na žalost tudi zadnjič zapeljal preko osrednjega mosta.
|
|