|






























 |
Stolnica svetega
Nikolaja v Ljubljani je stolnica Nadškofije Ljubljana in župnijska
cerkev Župnije Ljubljana - Sv. Nikolaj. Gradili so jo od leta 1701 do
leta 1706 po načrtih kapucinskega brata Florencijana in italijanskega
umetnika Andrea Pozza na mestu, kjer je pred tem stala najprej manjša
romanska in za tem večja gotska cerkev. To so podrli in ohranili samo
nekaj kamnitih spolij. Baročno cerkev, so najprej postavili še brez
načrtovane zidane kupole, ki so jo sezidali šele leta 1841. Notranjost
so okrasili slikarja Giulio Quaglio in Matej Langus, kiparji Francesco
Robba, Angelo Pozzo, Paolo in Giuseppe Groppelli ter dve stoletji
kasneje, arhitekt Jože Plečnik. Stolnica je prostor kulturnih dogodkov
in arhitekturno med najpomembnejšimi baročnimi spomeniki v državi. Od
leta 2008 je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. Stoji na
Dolničarjevi ulici, na polovici poti med Mestnim trgom in ljubljansko
tržnico; njena umestitev med dve stavbi uličnega niza pa je za barok
nenavadna.
Trenutna cerkev stoji na mestu, kjer so stale
predhodne cerkve. Prva cerkev na tem prostoru je omenjena v letu 1262 in
je bila triladijska romanska bazilika. Postavili so jo ljubljanski
čolnarji in ribiči v čast svojemu zavetniku, svetemu Nikolaju. V
srednjem veku so bili eden močnejših cehov v Ljubljani. Srednjo ladjo je
ločilo od obeh nižjih stranskih ladij osem slopov, ki so jih povezali
med seboj polkrožni loki. Okna so bila polkrožno obokana, stolp pa
lesen. V drugi polovici 14. stoletja so na mestu romanske glavne in
stranske severne apside zgradili gotski prezbiterij, ob glavnem vhodu pa
so postavili zvonik, ki ga cerkev prej ni imela. Ta cerkev je leta 1361
pogorela. Leta 1461 je bila ustanovljena Škofija Ljubljana in takrat je
cerkev postala stolna cerkev. V tem času je stavba doživela nove
prenove: stranske stene starih romanskih ladij so dvignili in predelali
v gotskem stilu, lesene strope nad ladjami so obokali na gotski način,
vse tri ladje pa so prekrili z novo streho. V letih 1476 do 1484 so nad
glavnim vhodom zgradili emporo ali gornjo cerkev, ki jo je hodnik,
speljan skozi zvonik, povezoval s škofijskim dvorcem, slonela pa je še
na dodatnih stebrih. V drugi polovici 17. stoletja je bila cerkev že
močno dotrajana, zato se je takratni stolni dekan in generalni vikar
Janez Anton Dolničar odločil za zidavo novega objekta. V tem času je v
Ljubljani potekala živahna prenova cerkva: jezuiti so prenavljali svojo
cerkev svetega Jakoba in grad Podturn, frančiškani so gradili hodnike ob
cerkvi, klarise kapelo Srca Jezusovega, avguštinci pa zid ob svojem
vrtu. Zaradi vseh teh del je bil stavbni material zelo drag, povišale pa
so se tudi mezde gradbenih delavcev. Kljub temu so leta 1701 pričeli s
podiranjem stare in gradnjo nove stolnice, ki je bila zaključena leta
1707.
Izdelavo načrta za novo cerkev so zaupali
enemu najvidnejših rimskih arhitektov tistega časa, Andreju Pozzi, ki si
je cerkev po zgledu Vignolove rimske cerkve Il Gesu zamislil kot
enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo s stranskimi kapelami in
ravno zaključenim prezbiterijem. Na mestu, kjer se križata glavna in
prečna ladja, je projektiral kupolo kot višinski poudarek. Kupola je
bila za cerkve v Ljubljani novost. Izvedbo načrta sta prevzela Franc
Bombasi (kamnosek, po rodu Benečan) in Milančan Peter Janni. Zidarski
mojster je bil Jugovic, po njegovi smrti pa Gregor Maček. Pred
podiranjem stare stolnice je arhitekt Carlo Martinuzzi izdelal tloris
stare stolnice in narisal vse nagrobne spomenike in napise. Tako se se
ohranili podatki o nagrobnikih Auerspergov, Ursinijev, Lambergov,
Barbov, Rauberjev, Seirbiachov, Trautsonov, Saurauov, Mosconov,
Wernekov, Schayerjev in drugih plemiških rodbin. Ohranjeni so tudi
epitafi škofov Martina iz Pićna, Žige Lamberga, Tomaža Hrena, Jožefa
Rabatte in drugih. 8. aprila 1701 so pričeli s podiranjem stare
stolnice, delo pa so končali 14. maja. Temelje za novo stolnico so
dogradili 6. junija, 28. septembra pa so pričeli s pokrivanjem novega
poslopja. Da bi bili zidovi trdnejši in trajnejši, so apno mešali z
vinom. Za oboke so uporabili lahek luknjičav kamen, ki so ga našli v
bližini ob vznožju grajskega hriba. Kupole zaradi pomanjkanja sredstev
in znanja niso sezidali, ampak so z železnimi drogovi pritrdili na
ostrešje leseno ogrodje. Leta 1704 so podrli 300 let star stolp in
zgradili nova, ki sta bila končana leta 1706. Okrasili so ju z bakrenimi
pozlačenimi jabolki in vanju shranili relikvije in napise na
pergamentih. 16. oktobra 1707 so namestili v zvonik zvon, ki ga je vlil
Gašper Franchi, stroške pa je kril baron Codelli. V tem času so bile
končane tudi poslikave prezbiterija, kupole in ladje, delo Julija
Quaglia. S poslikavami je začel leta 1703. Štukature je leta 1704
izdelal Tomaž Ferrata, po rodu iz Milana. 8. maja 1707 je bila cerkev
slovesno posvečena.
Giulio Quaglio je s poslikavo stolnice v
Ljubljano prinesel prvo pojmovanje iluzionistične poslikave, ki je
barvita, domiselna in naj bi človeka prepričala, da je neka optična
resničnost tudi prava življenjska resničnost. Na stranskih stenah
prezbiterija je upodobil čudeže svetega Nikolaja. Na prvi sliki desno je
v desnem zgornjem kotu umetnik upodobil samega sebe med množico, kateri
delijo kruh. Stropna slika predstavlja zgodbo ustanovitve ljubljanske
škofije. Sliki na obeh straneh okna predstavljata Ogenj božje ljubezni
in Versko gorečnost, pod njima pa sta alegoriji Hrepenenja in
Čuječnosti. Na stropu nad oltarjem je alegorija Vere, ob oknu pa
prispodobi Ljubezni in Upanja. Freski levo in desno od stropne slike
predstavljata cesarja Rudolfa in Maksimiljana. Oltarna slika na desni
strani rotunde pod kupolo nad oltarjem Brezjanske Matere Božje prikazuje
Kristusa v predpeklu, kjer tolaži duše. Na stropu je upodobljeno Dizmovo
vnebovzetje, na levi strani njegovo križanje, na desni pa beg svete
Družine v Egipt. Okno obdajata podobi Pokore in Nedolžnosti. Pod
pandaviti kupole so narisani štirje evangelisti: Matej, Marko, Luka in
Janez. Pod njimi pa so grbi papeža Pija II., cesarja Friderika III.,
grofa Žige Herbersteina in grofa Ferdinanda Kuenburga ter štiri
alegorične figure: Pravičnost, Pogum, Modrost in Zmernost. Stropna
freska v cerkveni ladji kaže poveličanje svetega Nikolaja in pripoveduje
o preganjanju kristjanov pod rimskima cesarjema Neronom in
Dioklecijanom. Na stenah med okni so podobe dvanajstih apostolov, raznih
svetnikov in kreposti. Tudi freske na koru pripovedujejo o čudežnih
delih svetega Nikolaja. V glavni zakristiji pa je motiv slike kaznovanje
kralja Oza. Poleg notranjosti cerkve je Quaglio naslikal tudi freski na
severnem in južnem pročelju stolnice.
Matevž Langus je bil domači umetnik, ki si je
s poslikavami fresk v kupoli pridobil naziv zadnjega slovenskega
barokista. Na stropu je upodobljen sveti Duh, ki ga obdajajo glave
angelov. Rob nosijo pozlačeni kandelabri, ki izpolnjujejo prostor med
okni in svetlobnico. Vdolbine so okrašene z ornamenti na zlatem ozadju.
Podzidek pod kandelabri nosijo angeli iz belega marmorja. Zgornji del
kupole je okrašen z zlatimi ornamenti v bizantinskem slogu, obok, ki
počiva na šestnajstih rebrih, pa je svetlo zelene barve. Pogled na
kupolo z glavnega vhoda razkrije podobo Marijinega kronanja, pod njo pa
so upodobljeni sveti Nikolaj, Janez Krstnik in alegoriji Kranjske ter
Emone. Nad Emono stoji sveti Jožef, ob njem sveta Neža, nad njima pa
sveti Mohor, sveti Fortunat in številni angeli. Malce vstran stopa sveti
Jurij na zmajevo glavo. Levo od njega so upodobljeni sveta Terezija,
sveti Janez, sveta Valerija in sveti Vitalis. Desno je pod škofom
Martinom upodobljen v Ljubljani rojeni mučenec Pelagius. Nasproti
Marijinega kronanja vidimo svetega Ahacija, svetega Karla Boromejskega
in Antona Padovanskega. Poleg kupole je v cerkvi ustvaril še oltarno
sliko svetega Nikolaja.
Francesco Robba velja za najboljšega kiparja
baroka pri nas. V cerkvi sta njegovo delo dva keruba iz kararskega
marmorja na oltarju svetega Rešnjega telesa. Angelo Pozzo je po naročilu
škofa Franca Karla pl. Kaunitza leta 1713 izdelal kipe emonskih škofov.
Maksim, Florij, Kast in Genadij so postavljeni v vdolbinah rotunde pod
kupolo. Jože Plečnik je leta 1952 izdelal osnutek za škofov prestol in
ga cerkvi tudi podaril, stoji pa na levi strani oltarja. Dodal je še
manjši krstni kamen. Obnovil je tudi kapelo svetega Križa ansproti
stranskega vhoda, poleg prižnice, in okrasil čudodelni gotski križ v
njej. Južno, vzhodno in severno pročelje krasijo freske, ki
predstavljajo Marijino oznanenje. Avtor fresk na severnem in južnem
pročelju je Julij Quaglio, leta 1872 pa ju je restavriral Janez Wolf, ki
je tudi avtor freske na vzhodnem pročelju. Na obeh straneh fresk na
južnem in severnem pročelju sta po dve vdolbini, v njih pa kipa svetega
Mohorja in Fortunata, delo kiparja Franceta Zajca in kipa prvega
ljubljanskega škofa Žige pl. Lamberga in njegovega devetega naslednika
Tomaža Hrena, ki sta delo Ivana Pengova. Ivan Pengov je prav tako avtor
podob svetega Bonaventure in svetega Tomaža Akvinskega, ki sta
postavljena na obeh straneh glavnega vhoda. Desno od glavnega vhoda je
vzidan sklepnik v podobi Kristusove glave, ki je približno iz leta 1380
in je vezal rebra obokov v prezbiteriju prvotne gotske cerkve. Na južnem
pročelju je kip Žalostne Matere Božje (kopija), ki je verjetno iz
oltarja gotske cerkve. Najbrž je nastal leta 1448 kot izdelek
ljubljanske kiparske delavnice. Nagrobni kamen leta 1456 umrlega
pičenskega škofa Martina je relief v poglobljenem okviru. Pod trilistnim
lokom stoji škofovska palica z ovitim panicelom, spodaj pa škofovski grb
in na vrhu preprosta mitra. V južno steno so vzidani večinoma antični
napisi nagrobnikov iz rimske Emone. V stolnico in sosednje semenišče so
jih vzidali na pobudo Janeza Gregorja Dolničarja (zato jih imenujemo
tudi Dolničarjev lapidarij), da bi obudili spomin na Emono kot
predhodnico Ljubljane. Pretežno gre za rimske nagrobnike, najdene na Igu
ali v Ljubljani (Emoni), od katerih sta dva prejkone ponarejena, eden je
posvetilo Herkulu, odlomek brez napisa pa je verjetno del oltarja. Med
nagrobnimi simboli je najpogostejši delfin, ki je bil priljubljen
antični simbol posmrtne usode in je predstavljal srečno potovanje iz
tostranstva v onostranstvo. Glavna in stranska vrata so bila ulita v
livarni Romana Kamška na Klancu leta 1996. Izdelana so bila ob
1250-letnici zgodovine krščanstva v Sloveniji. Navezujejo se tudi na
prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ki je potekal od 17. do
19. maja 1996. Papež je takrat vrata tudi blagoslovil. Glavna vrata
imajo naziv Slovenska, ker upodabljajo 1250 let krščanstva v slovenskem
prostoru in so vrata v stolnico, ki je tudi sedež slovenskega
metropolita. Stranska vrata pa upodabljajo ljubljansko škofijsko
zgodovino v 20. stoletju, zato nosijo naziv Ljubljanska vrata.
Slovenska vrata so delo akademskega kiparja
Toneta Demšarja. Pri tleh so upodobljena rodovitna slovenska tla skupaj
z arheološkimi najdbami ljudstev, ki so tu bivala pred nami, od obdobja
situl do Rimljanov, ki so prinesli na to ozemlje tudi krščanstvo in v
rimski Emoni v 4. stoletju ustanovili prvo škofijo. Iz zemlje raste
lipa, ki simbolizira slovenski narod, ki se je tu ukoreninil. Levo od
lipe sta karantanska kneza Gorazd in Hotimir, ki ju krsti menih v
benediktinskem samostanu na Chiemskem jezeru. Desno od lipe je množica,
ki se zbira ob knežjem kamnu, simbolu prve slovanske državnosti na našem
območju. Ob kamnu stoji družina, temelj vsake družbe. Za lipo se dviga
silhueta Gosposvetske cerkve z dvema zvonikoma. Cerkev pri Gospe Sveti,
severno od Celovca na Koroškem je ena starejših cerkva območja. Ob njej
sta upodobljena sveti Modest in sveti Pavlin Oglejski, ki sta širila
krščanstvo med Slovenci v Oglejskem patriarhatu in Salzburški
nadškofiji. Poleg njiju sta sveti Ciril in Metod, ki sta delovala v
Spodnji Panoniji. V sredini, poleg Cirila in Metoda, je menih v
skriptoriju. Tako so namreč okoli leta 1000 nastali Brižinski spomeniki.
V isti višini je sklepnik z gotskega oboka križnega hodnika samostana v
Stični, ki simbolizira različne menihe, ki so delovali na tem področju
(benediktinci, kartuzijani, cistercijani, frančiškani, dominikanci in
dominikanke). Križniki so upodobljeni kot jezdeci na konjih na levi
polovici vrat. Bili so viteški red, ki je pripomogel k ohranjevanju
ozemlja. Nad jezdeci je upodobljena skupina ljudi s kosami, vilami in
drugim orodjem, ki simbolizirajo kmečke upore. Vmes je upodobljeno
utrjeno obzidje tabora z zvonikom cerkve v Hrastovljah, ki opominja na
turške vpade. Ti so za okoli 200 let delno zaustavili gospodarski razvoj
naših krajev. Turški jezdeci so na konjih desno od hrastoveljske cerkve.
Desno so roke, ki drže knjige; ponazarjajo protestantizem. Vodja
slovenskega protestantizma, Primož Trubar, je leta 1550 postavil temelje
slovenščini kot knjižnemu jeziku s knjigama Abecednik in Katekizem.
Nad kmečkimi uporniki je upodobljen škof
Tomaž Hren, ki je bil vodja protireformacije. Desno od njega je škof
Anton Martin Slomšek, vzgojitelj in narodni buditelj, ki je prenesel
sedež Lavantinske škofije v Maribor. Poleg njega je misijonar in škof
Friderik Baraga, ki je nesebično deloval v Severni Ameriki, kjer je
pokristjanjeval Indijance. Nad škofi se dviga množica obrazov in žarki,
ki simbolizirajo osamosvojitev Slovenije. Na nasprotni strani pa je
množica ljudi z zvezanimi rokami - ti simbolizirajo obe svetovni vojni.
V levem kotu nad množico je silhueta brezjanske bazilike, ki je glavni
romarski kraj v Sloveniji. Na vrhu sredi vrat je upodobljen papež Janez
Pavel II., ki se sklanja nad vrata. Nagelj, ki mu ga ponuja roka iz
množice na desni, simbolizira zahvalo Vatikanu, ki je kot eden izmed
prvih priznal samostojnost Slovenije.
Ljubljanska vrata so delo akademskega kiparja
Mirsada Begića. Pred obiskom papeža Janeza Pavla II. je kipar upodobil
vodje ljubljanske škofije, kakor jo simbolizirajo njeni škofje v
20.stoletju. To stoletje je bilo za slovenski narod stoletje vojn in
hudega trpljenja. Zato se je kipar odločil upodobiti trpečega Kristusa,
nad katerim se sklanjajo, kakor v gotskih podobah Žalostne Matere Božje,
škofje. Škofje niso razporoejeni v kronološkem redu. Pod Kristusom so
nakazani arheološki ostanki prve krščanske skupnosti na ljubljanskih
tleh: Emone. Ob Kristusu je vrč za vodo - simbol očiščevanja za
vsakogar, ki vstopa v svetišče. Nad njim in pod škofi pa stilizirane
lobanje - simbol človeške minljivosti. Nad škofi desno je v rahlem
reliefu upodobljena Marija Pomagaj z Brezij - Kraljica Slovencev. Desno
od nje je nakazana stavba, ki se še zida - to je Cerkev na Slovenskem,
ki se pripravlja na 3. tisočletje. Ob njej je umetnik v svojski
simboliki nakazal vstajenje kot zadnji in najpomembnejši smisel
verovanja. V luneti nad portalnim okvirom je nekaj let kasneje nameščeni
relief Svete Trojice, prav tako delo Begića.
Junija 1943 se je na demonstracijah pred
stolnico zbralo večje število žena, katerih sorodnike so italijanske
okupacijske oblasti priprle ali deportirale po različnih zaporih in
taboriščih. Ko so pred tem brezuspešno že demonstrirale na drugih mestih
po Ljubljani, so se zbrale še pred stolnico, upajoč na pomoč škofa
Gregorija Rožmana. V spomin na te dogodke so oblasti po vojni v
neposredni bližini jugozahodnega vogala stolnice postavile spominski
steber, ki pa so ga leta 1991 umaknili v restavratorsko delavnico.[9]
Stebra zaradi zahtev Cerkve niso več postavili na isto lokacijo, so pa v
spomin na dogodke na Pogačarjevem trgu postavili drug spomenik (Dragica
Čadež) z drugačnim, manj spornim tekstom glede na originalni napis na
stebru pri stolnici.
|
|