STOLNICA SV. NIKOLAJA DOMOVEKONOMIJAKULINARIKATEHNIKAKORISTNE INFO

  Cerkev svetega Nikolaja v Ljubljani  

 

  TURIZEM
ANKARAN
BLED
BOHINJ
CELJE
IZOLA
KOBARID
KOPER
LJUBLJANA
Ljubljanski grad
Okupirana Ljubljana
Park Tivoli
Prešernov trg
Stolnica sv. Nikolaja
Šmarna gora
Tromostovje
Zgodovina
Zmajski most
Znamenitosti
MARIBOR
MURSKA SOBOTA
NOVA GORICA
PIRAN
PORTOROŽ
POSTOJNA
PTUJ
SEČA
SEČOVLJE
SEČOVELJSKE SOLINE
STRUNJAN
Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani je stolnica Nadškofije Ljubljana in župnijska cerkev Župnije Ljubljana - Sv. Nikolaj. Gradili so jo od leta 1701 do leta 1706 po načrtih kapucinskega brata Florencijana in italijanskega umetnika Andrea Pozza na mestu, kjer je pred tem stala najprej manjša romanska in za tem večja gotska cerkev. To so podrli in ohranili samo nekaj kamnitih spolij. Baročno cerkev, so najprej postavili še brez načrtovane zidane kupole, ki so jo sezidali šele leta 1841. Notranjost so okrasili slikarja Giulio Quaglio in Matej Langus, kiparji Francesco Robba, Angelo Pozzo, Paolo in Giuseppe Groppelli ter dve stoletji kasneje, arhitekt Jože Plečnik. Stolnica je prostor kulturnih dogodkov in arhitekturno med najpomembnejšimi baročnimi spomeniki v državi. Od leta 2008 je zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. Stoji na Dolničarjevi ulici, na polovici poti med Mestnim trgom in ljubljansko tržnico; njena umestitev med dve stavbi uličnega niza pa je za barok nenavadna.      

Trenutna cerkev stoji na mestu, kjer so stale predhodne cerkve. Prva cerkev na tem prostoru je omenjena v letu 1262 in je bila triladijska romanska bazilika. Postavili so jo ljubljanski čolnarji in ribiči v čast svojemu zavetniku, svetemu Nikolaju. V srednjem veku so bili eden močnejših cehov v Ljubljani. Srednjo ladjo je ločilo od obeh nižjih stranskih ladij osem slopov, ki so jih povezali med seboj polkrožni loki. Okna so bila polkrožno obokana, stolp pa lesen. V drugi polovici 14. stoletja so na mestu romanske glavne in stranske severne apside zgradili gotski prezbiterij, ob glavnem vhodu pa so postavili zvonik, ki ga cerkev prej ni imela. Ta cerkev je leta 1361 pogorela. Leta 1461 je bila ustanovljena Škofija Ljubljana in takrat je cerkev postala stolna cerkev. V tem času je stavba doživela nove prenove: stranske stene starih romanskih ladij so dvignili in predelali v gotskem stilu, lesene strope nad ladjami so obokali na gotski način, vse tri ladje pa so prekrili z novo streho. V letih 1476 do 1484 so nad glavnim vhodom zgradili emporo ali gornjo cerkev, ki jo je hodnik, speljan skozi zvonik, povezoval s škofijskim dvorcem, slonela pa je še na dodatnih stebrih. V drugi polovici 17. stoletja je bila cerkev že močno dotrajana, zato se je takratni stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar odločil za zidavo novega objekta. V tem času je v Ljubljani potekala živahna prenova cerkva: jezuiti so prenavljali svojo cerkev svetega Jakoba in grad Podturn, frančiškani so gradili hodnike ob cerkvi, klarise kapelo Srca Jezusovega, avguštinci pa zid ob svojem vrtu. Zaradi vseh teh del je bil stavbni material zelo drag, povišale pa so se tudi mezde gradbenih delavcev. Kljub temu so leta 1701 pričeli s podiranjem stare in gradnjo nove stolnice, ki je bila zaključena leta 1707.     

Izdelavo načrta za novo cerkev so zaupali enemu najvidnejših rimskih arhitektov tistega časa, Andreju Pozzi, ki si je cerkev po zgledu Vignolove rimske cerkve Il Gesu zamislil kot enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo s stranskimi kapelami in ravno zaključenim prezbiterijem. Na mestu, kjer se križata glavna in prečna ladja, je projektiral kupolo kot višinski poudarek. Kupola je bila za cerkve v Ljubljani novost. Izvedbo načrta sta prevzela Franc Bombasi (kamnosek, po rodu Benečan) in Milančan Peter Janni. Zidarski mojster je bil Jugovic, po njegovi smrti pa Gregor Maček. Pred podiranjem stare stolnice je arhitekt Carlo Martinuzzi izdelal tloris stare stolnice in narisal vse nagrobne spomenike in napise. Tako se se ohranili podatki o nagrobnikih Auerspergov, Ursinijev, Lambergov, Barbov, Rauberjev, Seirbiachov, Trautsonov, Saurauov, Mosconov, Wernekov, Schayerjev in drugih plemiških rodbin. Ohranjeni so tudi epitafi škofov Martina iz Pićna, Žige Lamberga, Tomaža Hrena, Jožefa Rabatte in drugih. 8. aprila 1701 so pričeli s podiranjem stare stolnice, delo pa so končali 14. maja. Temelje za novo stolnico so dogradili 6. junija, 28. septembra pa so pričeli s pokrivanjem novega poslopja. Da bi bili zidovi trdnejši in trajnejši, so apno mešali z vinom. Za oboke so uporabili lahek luknjičav kamen, ki so ga našli v bližini ob vznožju grajskega hriba. Kupole zaradi pomanjkanja sredstev in znanja niso sezidali, ampak so z železnimi drogovi pritrdili na ostrešje leseno ogrodje. Leta 1704 so podrli 300 let star stolp in zgradili nova, ki sta bila končana leta 1706. Okrasili so ju z bakrenimi pozlačenimi jabolki in vanju shranili relikvije in napise na pergamentih. 16. oktobra 1707 so namestili v zvonik zvon, ki ga je vlil Gašper Franchi, stroške pa je kril baron Codelli. V tem času so bile končane tudi poslikave prezbiterija, kupole in ladje, delo Julija Quaglia. S poslikavami je začel leta 1703. Štukature je leta 1704 izdelal Tomaž Ferrata, po rodu iz Milana. 8. maja 1707 je bila cerkev slovesno posvečena.      

Giulio Quaglio je s poslikavo stolnice v Ljubljano prinesel prvo pojmovanje iluzionistične poslikave, ki je barvita, domiselna in naj bi človeka prepričala, da je neka optična resničnost tudi prava življenjska resničnost. Na stranskih stenah prezbiterija je upodobil čudeže svetega Nikolaja. Na prvi sliki desno je v desnem zgornjem kotu umetnik upodobil samega sebe med množico, kateri delijo kruh. Stropna slika predstavlja zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije. Sliki na obeh straneh okna predstavljata Ogenj božje ljubezni in Versko gorečnost, pod njima pa sta alegoriji Hrepenenja in Čuječnosti. Na stropu nad oltarjem je alegorija Vere, ob oknu pa prispodobi Ljubezni in Upanja. Freski levo in desno od stropne slike predstavljata cesarja Rudolfa in Maksimiljana. Oltarna slika na desni strani rotunde pod kupolo nad oltarjem Brezjanske Matere Božje prikazuje Kristusa v predpeklu, kjer tolaži duše. Na stropu je upodobljeno Dizmovo vnebovzetje, na levi strani njegovo križanje, na desni pa beg svete Družine v Egipt. Okno obdajata podobi Pokore in Nedolžnosti. Pod pandaviti kupole so narisani štirje evangelisti: Matej, Marko, Luka in Janez. Pod njimi pa so grbi papeža Pija II., cesarja Friderika III., grofa Žige Herbersteina in grofa Ferdinanda Kuenburga ter štiri alegorične figure: Pravičnost, Pogum, Modrost in Zmernost. Stropna freska v cerkveni ladji kaže poveličanje svetega Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod rimskima cesarjema Neronom in Dioklecijanom. Na stenah med okni so podobe dvanajstih apostolov, raznih svetnikov in kreposti. Tudi freske na koru pripovedujejo o čudežnih delih svetega Nikolaja. V glavni zakristiji pa je motiv slike kaznovanje kralja Oza. Poleg notranjosti cerkve je Quaglio naslikal tudi freski na severnem in južnem pročelju stolnice.       

Matevž Langus je bil domači umetnik, ki si je s poslikavami fresk v kupoli pridobil naziv zadnjega slovenskega barokista. Na stropu je upodobljen sveti Duh, ki ga obdajajo glave angelov. Rob nosijo pozlačeni kandelabri, ki izpolnjujejo prostor med okni in svetlobnico. Vdolbine so okrašene z ornamenti na zlatem ozadju. Podzidek pod kandelabri nosijo angeli iz belega marmorja. Zgornji del kupole je okrašen z zlatimi ornamenti v bizantinskem slogu, obok, ki počiva na šestnajstih rebrih, pa je svetlo zelene barve. Pogled na kupolo z glavnega vhoda razkrije podobo Marijinega kronanja, pod njo pa so upodobljeni sveti Nikolaj, Janez Krstnik in alegoriji Kranjske ter Emone. Nad Emono stoji sveti Jožef, ob njem sveta Neža, nad njima pa sveti Mohor, sveti Fortunat in številni angeli. Malce vstran stopa sveti Jurij na zmajevo glavo. Levo od njega so upodobljeni sveta Terezija, sveti Janez, sveta Valerija in sveti Vitalis. Desno je pod škofom Martinom upodobljen v Ljubljani rojeni mučenec Pelagius. Nasproti Marijinega kronanja vidimo svetega Ahacija, svetega Karla Boromejskega in Antona Padovanskega. Poleg kupole je v cerkvi ustvaril še oltarno sliko svetega Nikolaja.       

Francesco Robba velja za najboljšega kiparja baroka pri nas. V cerkvi sta njegovo delo dva keruba iz kararskega marmorja na oltarju svetega Rešnjega telesa. Angelo Pozzo je po naročilu škofa Franca Karla pl. Kaunitza leta 1713 izdelal kipe emonskih škofov. Maksim, Florij, Kast in Genadij so postavljeni v vdolbinah rotunde pod kupolo. Jože Plečnik je leta 1952 izdelal osnutek za škofov prestol in ga cerkvi tudi podaril, stoji pa na levi strani oltarja. Dodal je še manjši krstni kamen. Obnovil je tudi kapelo svetega Križa ansproti stranskega vhoda, poleg prižnice, in okrasil čudodelni gotski križ v njej.     Južno, vzhodno in severno pročelje krasijo freske, ki predstavljajo Marijino oznanenje. Avtor fresk na severnem in južnem pročelju je Julij Quaglio, leta 1872 pa ju je restavriral Janez Wolf, ki je tudi avtor freske na vzhodnem pročelju. Na obeh straneh fresk na južnem in severnem pročelju sta po dve vdolbini, v njih pa kipa svetega Mohorja in Fortunata, delo kiparja Franceta Zajca in kipa prvega ljubljanskega škofa Žige pl. Lamberga in njegovega devetega naslednika Tomaža Hrena, ki sta delo Ivana Pengova. Ivan Pengov je prav tako avtor podob svetega Bonaventure in svetega Tomaža Akvinskega, ki sta postavljena na obeh straneh glavnega vhoda.  Desno od glavnega vhoda je vzidan sklepnik v podobi Kristusove glave, ki je približno iz leta 1380 in je vezal rebra obokov v prezbiteriju prvotne gotske cerkve. Na južnem pročelju je kip Žalostne Matere Božje (kopija), ki je verjetno iz oltarja gotske cerkve. Najbrž je nastal leta 1448 kot izdelek ljubljanske kiparske delavnice. Nagrobni kamen leta 1456 umrlega pičenskega škofa Martina je relief v poglobljenem okviru. Pod trilistnim lokom stoji škofovska palica z ovitim panicelom, spodaj pa škofovski grb in na vrhu preprosta mitra. V južno steno so vzidani večinoma antični napisi nagrobnikov iz rimske Emone. V stolnico in sosednje semenišče so jih vzidali na pobudo Janeza Gregorja Dolničarja (zato jih imenujemo tudi Dolničarjev lapidarij), da bi obudili spomin na Emono kot predhodnico Ljubljane. Pretežno gre za rimske nagrobnike, najdene na Igu ali v Ljubljani (Emoni), od katerih sta dva prejkone ponarejena, eden je posvetilo Herkulu, odlomek brez napisa pa je verjetno del oltarja. Med nagrobnimi simboli je najpogostejši delfin, ki je bil priljubljen antični simbol posmrtne usode in je predstavljal srečno potovanje iz tostranstva v onostranstvo. Glavna in stranska vrata so bila ulita v livarni Romana Kamška na Klancu leta 1996. Izdelana so bila ob 1250-letnici zgodovine krščanstva v Sloveniji. Navezujejo se tudi na prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ki je potekal od 17. do 19. maja 1996. Papež je takrat vrata tudi blagoslovil. Glavna vrata imajo naziv Slovenska, ker upodabljajo 1250 let krščanstva v slovenskem prostoru in so vrata v stolnico, ki je tudi sedež slovenskega metropolita. Stranska vrata pa upodabljajo ljubljansko škofijsko zgodovino v 20. stoletju, zato nosijo naziv Ljubljanska vrata.

Slovenska vrata so delo akademskega kiparja Toneta Demšarja. Pri tleh so upodobljena rodovitna slovenska tla skupaj z arheološkimi najdbami ljudstev, ki so tu bivala pred nami, od obdobja situl do Rimljanov, ki so prinesli na to ozemlje tudi krščanstvo in v rimski Emoni v 4. stoletju ustanovili prvo škofijo. Iz zemlje raste lipa, ki simbolizira slovenski narod, ki se je tu ukoreninil. Levo od lipe sta karantanska kneza Gorazd in Hotimir, ki ju krsti menih v benediktinskem samostanu na Chiemskem jezeru. Desno od lipe je množica, ki se zbira ob knežjem kamnu, simbolu prve slovanske državnosti na našem območju. Ob kamnu stoji družina, temelj vsake družbe. Za lipo se dviga silhueta Gosposvetske cerkve z dvema zvonikoma. Cerkev pri Gospe Sveti, severno od Celovca na Koroškem je ena starejših cerkva območja. Ob njej sta upodobljena sveti Modest in sveti Pavlin Oglejski, ki sta širila krščanstvo med Slovenci v Oglejskem patriarhatu in Salzburški nadškofiji. Poleg njiju sta sveti Ciril in Metod, ki sta delovala v Spodnji Panoniji. V sredini, poleg Cirila in Metoda, je menih v skriptoriju. Tako so namreč okoli leta 1000 nastali Brižinski spomeniki. V isti višini je sklepnik z gotskega oboka križnega hodnika samostana v Stični, ki simbolizira različne menihe, ki so delovali na tem področju (benediktinci, kartuzijani, cistercijani, frančiškani, dominikanci in dominikanke). Križniki so upodobljeni kot jezdeci na konjih na levi polovici vrat. Bili so viteški red, ki je pripomogel k ohranjevanju ozemlja. Nad jezdeci je upodobljena skupina ljudi s kosami, vilami in drugim orodjem, ki simbolizirajo kmečke upore. Vmes je upodobljeno utrjeno obzidje tabora z zvonikom cerkve v Hrastovljah, ki opominja na turške vpade. Ti so za okoli 200 let delno zaustavili gospodarski razvoj naših krajev. Turški jezdeci so na konjih desno od hrastoveljske cerkve. Desno so roke, ki drže knjige; ponazarjajo protestantizem. Vodja slovenskega protestantizma, Primož Trubar, je leta 1550 postavil temelje slovenščini kot knjižnemu jeziku s knjigama Abecednik in Katekizem.

Nad kmečkimi uporniki je upodobljen škof Tomaž Hren, ki je bil vodja protireformacije. Desno od njega je škof Anton Martin Slomšek, vzgojitelj in narodni buditelj, ki je prenesel sedež Lavantinske škofije v Maribor. Poleg njega je misijonar in škof Friderik Baraga, ki je nesebično deloval v Severni Ameriki, kjer je pokristjanjeval Indijance. Nad škofi se dviga množica obrazov in žarki, ki simbolizirajo osamosvojitev Slovenije. Na nasprotni strani pa je množica ljudi z zvezanimi rokami - ti simbolizirajo obe svetovni vojni. V levem kotu nad množico je silhueta brezjanske bazilike, ki je glavni romarski kraj v Sloveniji. Na vrhu sredi vrat je upodobljen papež Janez Pavel II., ki se sklanja nad vrata. Nagelj, ki mu ga ponuja roka iz množice na desni, simbolizira zahvalo Vatikanu, ki je kot eden izmed prvih priznal samostojnost Slovenije.

Ljubljanska vrata so delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Pred obiskom papeža Janeza Pavla II. je kipar upodobil vodje ljubljanske škofije, kakor jo simbolizirajo njeni škofje v 20.stoletju. To stoletje je bilo za slovenski narod stoletje vojn in hudega trpljenja. Zato se je kipar odločil upodobiti trpečega Kristusa, nad katerim se sklanjajo, kakor v gotskih podobah Žalostne Matere Božje, škofje. Škofje niso razporoejeni v kronološkem redu. Pod Kristusom so nakazani arheološki ostanki prve krščanske skupnosti na ljubljanskih tleh: Emone. Ob Kristusu je vrč za vodo - simbol očiščevanja za vsakogar, ki vstopa v svetišče. Nad njim in pod škofi pa stilizirane lobanje - simbol človeške minljivosti. Nad škofi desno je v rahlem reliefu upodobljena Marija Pomagaj z Brezij - Kraljica Slovencev. Desno od nje je nakazana stavba, ki se še zida - to je Cerkev na Slovenskem, ki se pripravlja na 3. tisočletje. Ob njej je umetnik v svojski simboliki nakazal vstajenje kot zadnji in najpomembnejši smisel verovanja. V luneti nad portalnim okvirom je nekaj let kasneje nameščeni relief Svete Trojice, prav tako delo Begića.

Junija 1943 se je na demonstracijah pred stolnico zbralo večje število žena, katerih sorodnike so italijanske okupacijske oblasti priprle ali deportirale po različnih zaporih in taboriščih. Ko so pred tem brezuspešno že demonstrirale na drugih mestih po Ljubljani, so se zbrale še pred stolnico, upajoč na pomoč škofa Gregorija Rožmana. V spomin na te dogodke so oblasti po vojni v neposredni bližini jugozahodnega vogala stolnice postavile spominski steber, ki pa so ga leta 1991 umaknili v restavratorsko delavnico.[9] Stebra zaradi zahtev Cerkve niso več postavili na isto lokacijo, so pa v spomin na dogodke na Pogačarjevem trgu postavili drug spomenik (Dragica Čadež) z drugačnim, manj spornim tekstom glede na originalni napis na stebru pri stolnici.


Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani   Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani   Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani   Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani   Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani   Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani   Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani   Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani   Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani
 

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.