ZNAMENITOSTI LJUBLJANE

Schweigerjeva hiša Schweigerjeva hiša na Starem trgu 11 a je ena lepših baročnih palač v mestu. Za njenega  lastnika Franca Karla Schweigerja pl. Lerchenfelda jo je v letih 1748 in 1749 prezidal arhitekt Candido Zulliani. Zulliani je zgradil številne  baročne hiše v Ljubljani, a jih večina žal ne stoji več, zato je Schweigerjeva hiša njegovo najpomembnejše ohranjeno delo. Pročelje Schweigerjeve hiše krasijo štukature in  kamnoseški okraski. Posebej izstopajo bogato okrašeni okenski okvirji, balkon s trebušasto kovano ograjo ter vhodni portal. Nad portalom je kip Molčalca, po nemško Schweigerja, s prstom pred usti, ki ga najdemo tudi v grbu lastnika, ki je pritrjen višje, pod ostrešjem. V notranjosti stavbe izstopajo zanimivo zasnovano stopnišče, deli izvirne notranje opreme in štukature na stropih. Ob vhodu je kip ene od lastnic hiše, pesnice Lily Novy. Portret je leta 1985 izdelal kipar Lujo Vodopivec. Severni mestni park Navje Za železniško postajo med Vilharjevo ulico, Železno cesto in Linhartovo ulico se nahaja Severni mestni park Navje, ki je sestavljen iz funkcionalno zelo različnih površin. Spominski park s paviljonom, sprehajališče in otroško igrišče skupaj tvorijo obiskovalcem zelo prijazen park. Spominski park Navje, urejen v letih 1937 in 1938, sestavljata preurejeni starejši paviljon in spominski park, ki ga obdaja. Načrte sta zasnovala arhitekta Jože Plečnik in Ivo Spinčič, park pa je uredil Anton Lap. Od 18. stoletja pa do leta 1936 je bilo na tem mestu in na območju današnjega Gospodarskega razstavišča pokopališče, ki so ga mestne oblasti preselile na lokacijo današnjih Žal. V Spominski park Navje so bili prenešeni posmrtni ostanki in nagrobniki nekaterih slavnih Slovencev. Nekaj nagrobnikov so namestili v odprto klasicistično poslopje z arkadami, druge ob pokopališkem zidu, nekaj so jih razmestili po celotnem parku. Med redkimi grobovi, ki so ostali na prvotnem mestu, je bil tudi grob Plečnikovih staršev. Po zadnji vojni je Plečnik štiri stebre, ki jih je sprva namenil stavbi Glasbene matice, prenesel na Navje in z njimi zaokrožil podobo spominskega parka, ki ima od leta 2001 status spomenika državnega pomena. Leta 2006 je bil zgrajen nov del Severnega mestnega parka. Zaznamujejo ga Deklica z rastočo knjigo in druge skulpture, ki poudarjajo kulturni značaj parka. Obiskovalci se lahko sprehajajo po krožni promenadi ali posedajo po številnih klopeh, ki so razporejene po vsej površini parka. Za najmljajše obiskovalce je na voljo igrišče z gugalnicami, tobogani in drugimi igrali. Vožnja s kolesom je v parku Navje prepovedana, urejeno je parkirišče za kolesa, domače živali pa so v večjem delu parka dobrodošle. Slovenska akademija znanosti in umetnosti V stavbi Lontovža (poimenovani po nemški besedi Landhaus), je bilo poslopje kranjskih deželnih stanov, kasneje gledališče, v katerem so v 17. in 18. stoletju nastopale tudi kvalitetne, po vsej Evropi znane igralske in operne skupine, danes je v njem sedež Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ustanovljene leta 1938. Pročelje stavbe je v letih 1786-1790 zasnoval Jožef Schemerl, pozneje direktor dvornega gradbenega urada na Dunaju in avtor plovnega prekopa Dunaj–Leitha. Na dvorišču, kjer so arheologi našli tudi žarna grobišča iz časa okrog leta 2000 pr. n. št., stoji Neptunov vodnjak, ki ga je leta 1675 izdelal kipar Janez Kumersteiner in je nekoč stal pred Mestno hišo. Na dvorišče SAZU so ga postavili po 2. svetovni vojni in obnovili 1993 (arhitekt Milan Mihelič, Peter Mali in Gojko Zupan). Slovenska filharmonija Slovenska filharmonija se ponaša z zelo bogato zgodovino in sodi med najstarejše na svetu. Ustanovljena je bila kot naslednica Academie Philharmonicorum, nastale leta 1701, ki je bila prvo glasbeno združenje na Slovenskem in nosilec glasbenega baroka. Častni člani Filharmonične družbe, ki jo je nasledila leta 1794 in je neposredna predhodnica današnje Slovenske filharmonije, so bili skladatelji Joseph Haydn, Ludwig van Beethoven in Johannes Brahms ter violinist Niccolò Paganini, za mesto glasbenega učitelja pri njej se je potegoval Franz Schubert, v letih 1881-1882 pa je bil med njenimi dirigenti Gustav Mahler. Stavbo Slovenske filharmonije so leta 1891 zgradili na temeljih nekdanjega Stanovskega gledališča, postavljenega leta 1763 ob obisku cesarja Jožefa II. Slednje je bilo leta 1887 uničeno v požaru. Današnjo stavbo je po zmagi na natečaju zasnoval graški arhitekt Adolf Wagner. Njena fasada je narejena v neorenesančnem slogu, z zaobljenimi vogali, ki so bili v tistem času značilnost gledaliških stavb. Na njeni zadnji strani so leta 1937 po Plečnikovi zamisli dodali prizidek in predrugačili fasado. Stavba je bila temeljito prenovljena leta 2001.      Orkester Slovenske filharmonije se ponaša s častitljivo tradicijo osrednjega slovenskega orkestra. Svoj sloves je potrdil na številnih gostovanjih v evropskih kulturnih središčih in v Združenih državah Amerike, predstavil pa se je tudi na pomembnih mednarodnih festivalih. Med njegove goste se uvrščajo vrhunska svetovna glasbena imena kot so dirigenti Carlos Kleiber, Riccardo Muti, Zubin Mehta idr. Po ponovni ustanovitvi leta 1947 so orkester vodili priznani dirigenti, med njimi Bogo Leskovic, Samo Hubad, Lovro von Matačić, Oskar Danon, Uroš Lajovic, Milan Horvat, Marko Letonja in George Pehlivanian. Od sezone 2015/16 ga vodi priznani slovenski dirigent Uroš Lajovic. Slovenski etnografski muzej Slovenski etnografski muzej je odprta kulturna hiša s pestro programsko ponudbo. Je kulturno stičišče in srečevališče, ki si prizadeva pospeševati poznavanje in spoštovanje etnološke dediščine v družbi. Prek letnega cikla razstav in drugih prireditev – slovenskih (zamejskih, izseljenskih), drugih evropskih in zunajevropskih –, bogatega izobraževalnega programa in publikacij predstavlja in sporoča védenja o tradicijski kulturi na Slovenskem in o kulturah nekaterih drugih ljudstev sveta; o materialni kulturni dediščini vsakdanjih in prazničnih načinov življenja ter o neoprijemljivi dediščini znanj, vrednotenj, tehnik, modrosti in ustvarjalnosti v slovenskem etničnem prostoru, v diaspori in drugod.  Slovenski etnografski muzej je osrednja, nacionalna etnološka muzejska ustanova s slovenskimi in z zunajevropskimi zbirkami s področij materialne, socialne in duhovne kulture, ki skrbi za njihovo ohranjanje, preučevanje, spoznavanje in razumevanje. Njegov zgodovinski zametek pomenijo »etnografske« oziroma »narodopisne zbirke« Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, ustanovljenega leta 1821. Med najstarejše pridobitve v njih sodijo modeli slovenskih kmečkih orodij iz leta 1833 in zbirka indijanskih predmetov iz Severne Amerike (donacija slovenskega misijonarja Barage) iz leta 1837. Etnografski muzej je bil formalno ustanovljen leta 1923. Njegove zbirke kulture gospodarskih načinov in prometa, obrti in trgovine, bivalne in oblačilne kulture, socialne in duhovne kulture in likovnih virov  danes štejejo več kot 30.000 slovenskih in okrog 10.000 zunaj evropskih predmetov z vseh celin. V Slovenskem etnografskem muzeju so tudi osrednji etnološki arhiv in fotoarhiv, videoteka, fond etnografskih filmov, fonoteka in za javnosti odprta strokovna knjižnica.        Slovenski etnografski muzej je osrednji slovenski muzej na področju etnografije. Prve zbirke so nastale že v okviru narodopisnega oddelka Kranjskega deželnega muzeja in so leta 1888, ko je bila zbirka prvič predstavljena javnosti, obsegale le skromen slovenski del, obsežnejši pa je bil neevropski del, za katerega so darovali predmete misijonarji Friderik Baraga, Ignacij Knoblehar, Franc Pirc, Janez Čebulj in pomorščaki. Zametek samostojnega etnografskega muzeja je bila ustanovitev Etnografskega inštituta v stavbi Narodnega muzeja leta 1921. Upravnik inštituta in nato ravnatelj Kraljevega etnografskega muzeja, ki je nastal leta 1923 z ločitvijo od Narodnega muzeja Slovenije, je bil Niko Županič, prvi kustos od leta 1924 Stanko Vurnik. Leta 1941 se je muzej preimenoval v Etnografski muzej. Po vojni so terenske ekipe sistematično preučevale in dokumentirale gradivo o ljudski kulturi in življenju Slovencev na podeželju. Leta 1964 se je muzej še zadnjič preimenoval v Slovenski etnografski muzej. Zaradi pomanjkanja prostorov za stalno razstavo je bila temeljna usmeritev muzeja pripravljanje občasnih tematskih razstav. Posamezne zbirke so bile razstavljene v gradovih v okolici Ljubljane. Leta 1997 se je po dolgoletnih prizadevanjih za lastne prostore preselil v nekdanjo vojašnico JLA na Metelkovi ulici. Leta 2004 je muzej pridobil novo razstavno hišo in tudi preurejen zunanji muzejski prostor. Obnovo so zasnovlai v biroju Groleger Arhitekti. Slovenski gledališki inštitut V Slovenskem gledališkem muzeju se predstavlja zgodovina slovenskega gledališča. V muzeju, ki deluje že več kot 60 let, so predstavljeni eksponati s področij dramskega, glasbenega, plesnega in lutkovnega gledališča, scenografskega in kostumografskega ustvarjanja, zgodovine gledališke arhitekture, seznanite pa se tudi z najbolj markantnimi osebnostmi iz sveta gledališča. Na ogled so zbirke fotografij, gledaliških listov, plakatov, letakov, pisem, rokopisov, knjig, periodike, časopisne, zvočne in video dokumentacije, scenskih in kostumskih osnutkov, (delno tudi) kostumov, maket idr. Razstava predstavlja začetke in osrednje tokove gledališča v Sloveniji, njegovo vpetost v evropska kulturna dogajanja in njegovo vlogo pri oblikovanju slovenske nacionalne zavesti. Zajema zgodovinska obdobja od jezuitskih pasijonskih procesij druge polovice 17. stoletja do 16. marca 1900, ko je bila uprizorjena drama Ivana Cankarja Jakob Ruda, prvo slovensko sodobno gledališko delo. Slovensko mladinsko gledališče Slovensko mladinsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 1955 kot prvo poklicno gledališče za otroke in mladino v Sloveniji, kasneje pa se je preoblikovalo v odmevno eksperimentalno gledališče, ki žanje priznanja po vsem svetu. Predstave Slovenskega mladinskega gledališča so vselej nevsakdanje, provokativne, subverzivne in posvečene odkrivanju novih možnosti gledališkega izraza. Z rednimi in zelo odmevnimi gostovanji je gledališče poželo velik uspeh v Evropi, ZDA in Južni Ameriki in trenutno velja za mednarodno najbolj prepoznavno slovensko gledališko hišo. Poleg tega so eno redkih gledališč, ki s tujejezičnimi nadnapisi pri nekaterih predstavah slednje približa tudi tujemu občinstvu.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.