ZNAMENITOSTI LJUBLJANE

Stolnica svetega Nikolaja v Ljubljani Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja. Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle). V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana. Šentjakopski most Na mestu sedanjega mostu je bil leta 1824 postavljen lesen most. Tega so zaradi vse večjega prometa leta 1915 nadomestili z novim, železobetonskim. Za tisti čas tehnično inovativne načrte mostu je zasnoval Alojzij Kral, most pa je oblikoval arhitekt Alfred Keller. Umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek je most opisal kot "masivno neobidermajersko arhitektonsko govorico Dunaja ob koncu secesijskega obdobja. Športni park Tivoli Športni park Tivoli obsega veliko in malo Dvorano Tivoli, v katerih potekajo hokejske, košarkarske in druge tekme in koncerti ter največji ljubljanski rekreacijski center s kopališčem, savno, fitnesom, bowling centrom, gostinskim lokalom in vrsto organiziranih športnih dejavnosti. Kopališče Tivoli ponuja tri bazene. Veliki plavalni bazen meri 25x21 metrov, poleg njega pa sta na voljo še manjša šolski in otroški bazen. Zunanje športne površine med drugim obsegajo kotalkališče, zimsko drsališče na prostem in deset teniških igrišč. Šmarna gora Šmarna gora je osamelec na severu Ljubljanskega polja. Ima dva vrhova: nižjo Šmarno goro (669 m) in višjo, Grmado (676 m). Zaradi lege in razgleda je postala priljubljen izletniški cilj. Z gore se ob lepem vremenu vidi Triglav, Stol in koroški Obir, v južni smeri se vidi Krim, Snežnik in Trdinov vrh na Gorjancih. Bližnje vzpetine pa so Golo brdo, Toško Čelo, Rožnik, Rašica in Polhograjski Dolomiti. Šmarna gora je točka na Slovenski geološki poti, čeznjo pa je speljana tudi gozdna učna pot. Južno pobočje Šmarne gore večinoma poraščata puhasti hrast (Quercus pubescens) in črni gaber (Ostrya carpinifolia), severna pobočja pa bukov gozd. Območje med Šmarne goro in Rašico na severni, ter reko Savo na južni strani je del mestne občine Ljubljana, ki spada v Četrtno skupnost Šmarna gora. V Šmartnem je osnovna šola, pošta ter župnijska cerkev sv. Martina.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.