ZNAMENITOSTI LJUBLJANE

Cerkev Marije pomočnice Nemški križarski viteški red oziroma t.i. Križniki so se na rob ljubljanskega Novega trga naselili že v 13. stoletju, a od njihove prvotne cerkve, ki je stala tam, se je ohranilo le nekaj spolij, med njimi znameniti relief Krakovske Madone z njenega glavnega portala (ustvarjen  med letoma 1265 in 1270), ki ga  hrani Narodna galerija. V letih 1714–1715 je novo cerkev zgradil eden vodilnih beneških arhitektov tistega časa Domenico Rossi, kar priča, da je bila edina križniška cerkev na slovenskih tleh za viteški red, pa tudi za cesarski dvor, ki je daroval notranjo opremo, izrednega pomena. Na stranskih oltarjih sta sliki dvornih slikarjev Martina Altomonteja in Antona Schoonjansa. Sliko na glavnem oltarju, ki je kasneje (v 19. stoletju) zgorela, je naslikal Johann Michael Rottmayr.  Leta 1859 jo je nadomestilo delo dunajskega slikarja Hansa Canona. Cerkev Marijinega oznanenja Cerkev Marijinega oznanjenja (pogosteje kar Frančiškanska cerkev) je ena izmed najbolj obiskanih ljubljanskih cerkva, morda tudi zaradi svoje lokacije (Prešernov trg). Je samostanska cerkev zraven stoječega frančiškanskega samostana in župnijska cerkev župnije Ljubljana - Marijino oznanjenje.  Zgrajena je bila v letih med 1646 in 1660 na mestu starejše cerkve sv. Martina, ki so jo zgradili avguštinci. Temeljni kamen je položil ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1628, v istem letu je bila tudi posvečena. Leta 1645 so avguštinci v požaru hudo poškodovano cerkev podrli in že leto zatem začeli graditi novo. Ustanovil jo je Konrad baron Ruessenstein, ki je v volilu zapisal, da se zgradi nova cerkev in posveti Marijinemu oznanjenju, v njej pa uredi kapelico po zgledu Marijine cerkve v Loretu. Kapela je bila posvečena leta 1669, cerkev pa leta 1700, posvetil jo je knezoškof Sigmund Krištof grof Herberstein. Ob koncu 18. stoletja je bil z jožefinskimi reformami avguštinski red ukinjen, v cerkev in samostan pa so se naselili frančiškani, ki imajo v posesti celoten kompleks še danes. Zvonika sta bila postavljena šele leta 1719. 1785 je bila pri cerkvi ustanovljena predmestna župnija Marijinega oznanjenja.          Cerkev je zasnovana kot zgodnjebaročna enoladijska bazilika z dvema vencema stranskih kapel. Fasada je obrnjena proti reki, členijo pa jo mogočni pilastri. Srednji del fasade se dviga nad stranska in je zaključena s trikotnim čelom, ki ga na obeh straneh podpirata dve voluti. Do vhoda vodi triramno stopnišče, ki je bilo izvedeno ob regulaciji trga v prvi polovici 19. stoletja. Srednja in stranski rami so polkrožne iz z ograjo ter zasaditvijo zapirajo prostor med ramami. Leta 1858 je bila cerkvena fasada popolnoma prenovljena in poslikana z Goldensteinovo fresko. Leta 1883 so jo zamenjali z Wolfovo. Potres je cerkvi bolj ali manj prizanesel, zato prenova ni posegla v njeno osnovno obliko. Baročni glavni oltar je izdelal Francesco Robba; stranske kapele in strop je v 19. stol. okrasil s freskami najprej Matevž Langus, v 30. letih 20. stol. pa je strop na novo poslikal impresionist Matej Sternen. Poleg cerkve stoji frančiškanski samostan z vrtom, stisnjenim med Prešernov trg, Čopovo in Nazorjevo ulico. V samostanu je znamenita knjižnica. Cerkev svetega Florjana Cerkev sv. Florijana so postavili ljubljanski meščani v spomin na veliki požar na Starem in Gornjem trgu leta 1660. Zgradili so jo po letu 1672. Leta 1774 je pogorela in je bila po tem večkrat obnovljena. Današnjo podobo je cerkvi dal Jože Plečnik, ki jo je prenovil v letih 1933 in 1934. V nišo, kjer je bil včasih vhod, je postavil kip sv. Janeza Nepomuka, ki ga je leta 1727 za kapelico ob mostu čez Savo v Črnučah izklesal Francesco Robba. Plečnik je ob obnovi cerkve uredil tudi njeno okolico in pešpot, ki vodi na Ljubljanski grad. Nad vhodom v cerkev je velika freska Marije pomočnice, ki jo je ob koncu 18. stoletja naslikal Janez Potočnik. Nad fresko sta niši s kipoma Karla Velikega in Sv. Karla Boromejskega. V zid nad teraso je vzidana glava emonskega meščana, ki domnevno izvira iz rimskih časov. Notranjost cerkve z oltarji in slikami svetnikov je še opremljena v baročnem slogu. Cerkev svetega Jakoba Cerkev sv. Jakoba so v letih 1613 do 1615 na mestu starejše gotske cerkve sezidali jezuiti ob svojem samostanu, v katerem so delovale prve ljubljanske visoke šole (študij teologije, filozofije, medicine in glasbe). Okrog leta 1701 so dvoransko zgodnjebaročno cerkev temeljito predelali. Glavni oltar in kipe na njem je med letoma 1728 in 1732 izklesal Francesco Robba. Kipar je imel svoje bivališče blizu cerkve. Po potresu leta 1895 so morali podreti oba cerkvena zvonika. Namesto njiju so postavili novega, ki je najvišji v Ljubljani.  Cerkvi je bila v letih 1667–1670 prizidana osmerokotna kapela sv. Frančiška Ksaverija, zgrajena po beneških zgledih in okrašena z razkošnimi štukaturami. V njej je znamenit oltar, zgrajen v letih 1709–1720 s kipi nadangelov Paola Groppellija ter kipoma Evrope in Afrike, ki sta delo Jacopa Contierija. Kamnite oltarje v drugih, stranskih kapelah so opremili beneški kiparji Angelo Putti, Jacopo Contieri, Francesco Rottman in Francesco Robba. Med slikami na oltarjih posebej izstopa delo Franca Karla Remba, Smrt sv. Jožefa. Ko je stavba jezuitskega kolegija pogorela, je na njenem mestu nastal trg, na katerem stoji Marijin steber iz let 1681–1682 s kipom salzburškega umetnika Wolfa Weisskirchnerja. Steber je bil postavljen v zahvalo, ker so Turki prizanesli deželi. Na sedanje mesto ga je dal prestaviti arhitekt Jože Plečnik, ki je leta 1927 prenovil trg in dodal krogle ob robu ter zasaditev na gornji strani. Kasneje je ob trgu Boris Kobe oblikoval preboj Rožne ulice z lokom nad cesto. Cerkev svetega Mihaela Cerkev, ki jo je arhitekt Jože Plečnik gradil v letih od 1937 do 1940, je ena njegovih najizvirnejših stavb. Stavba je na zunaj preplet kraške cerkve (zvonik na preslico) z elementi grškega templja. Zaradi močvirnega terena stoji na pilotih, njena konstrukcija je deloma lesena. Skozi vitki in prevotljeni zvonik vodi v cerkev zanimivo oblikovano stopnišče. Cerkev je bila zaradi varčevanja zgrajena iz cenejših materialov. Štirje z geometričnim okrasjem poslikani nosilni stebri so narejeni iz obdelanih betonskih kanalizacijskih cevi. Razen teh stebrov je celotna notranjost izdelana iz lesa in zato deluje izrazito domače. Les so darovali kmetje iz okoliških vasi. Posebej zanimiva sta oltar ter pevski kor, oblikovan po zgledu kmečkega ganka. Zasnova cerkve je sicer izpeljana iz osrednje ideje Narodne in univerzitetne knjižnice: stopnišča s poprek ležečo čitalnico, pri notranjosti se je arhitekt nekoliko zgledoval po japonskih šintoističnih templjih. Cerkev je bila v marsičem projekt cele Plečnikove družine. Arhitektov nečak Karel Matkovič je bil duhovnik, ki je služboval v njej in je tudi naročil njeno gradnjo. Poleg njiju sta bila z gradnjo povezana še Plečnikov brat Andrej, ki je financiral večino zidave, iz zapuščine brata Janeza so kasneje poravnali še zadnje dolgove. Cerkev svetega Petra Med baročnimi spomeniki, ki so na robu starega mestnega jedra, izstopa župnijska cerkev sv. Petra, sedež ljubljanske pražupnije. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1262. Na njenem območju je že v staroslovenski dobi stalo pokopališče, kasneje, v romanski dobi, so ob njej postavili kostnico. Cerkev naj bi bila leta 1358 prezidana, leta 1472 so jo zažgali Turki. Po načrtu tržaškega arhitekta Giovannija Fusconija so v letih 1729 do 1733 zgradili novo, baročno cerkev. Pročelje, ki je bilo zasnovano po beneških zgledih, so pred drugo svetovno vojno povsem predelali (arhitekta Ivan in Helena Vurnik), notranjščina pa je kljub nekaterim prezidavam ohranila baročno podobo. Ogledati si velja predvsem freske ljubljanskega slikarja Franca Jelovška iz začetka 30. let 18. stoletja in vrsto oltarnih slik njegovega sodobnika Valentina Metzingerja ter številne nagrobnike. Cerkev svete Trojice Uršulinska cerkev svete Trojice, uradno Župnijska cerkev svete Trojice, tudi Nunska cerkev, je župnijska cerkev v Ljubljani. Visokobaročna samostanska cerkev stoji v sklopu uršulinskega samostana, ob Slovenski cesti in na zgornjem, zahodnem robu Kongresnega trga v Ljubljani. Ta najpomembnejši spomenik ljubljanskega baroka je po naročilu Jakoba pl. Schellenburga v letih 1718-1726 postavil kranjski deželni arhitekt furlanskega rodu Carlo Martinuzzi. V nasprotju z zgodnejšim strogo funkcionalnim in nerazčlenjenim pročeljem samostanskega poslopja je cerkvena fasada izjemno plastično oblikovana. Pročelje, ki je nekoliko umaknjeno od stavbne črte ter obdano z malima konkavnima arkadnima kriloma, členijo kolosalni tričetrtinski stebri, med katerimi je stena z okni različno poglobljena. Stena zaključuje čelo po vzoru rimskega arhitekta Borrominija. Sestavljeno je iz trikotnika in dveh ločnih segmentov, s tremi »gotskimi« šilastoločnimi nišami, ki morda namigujejo na motiv Svete Trojice. Notranjost cerkve, banjasto obokana dvorana s kapelami in kvadratnim prezbiterijem s kupolo, se zgleduje po Palladijevih beneških cerkvah. Prostor je svetel in prostran, neposlikan, vendar bogato arhitekturno členjen: med kolosalnimi pilastri in polstebri so kapele s palladijevskim motivom. Veliki oltar sv. Trojice je v letih 1729-1744 izdelal v Ljubljani delujoči beneški kipar Francesco Robba.  Cerkev je del uršulinskega samostana, ki je do izgradnje trgovske hiše Maksimarket in Trga republike obsegal tudi velike vrtove z nasadi dreves. Ciril Metodov trg Ciril-Metodov trg odlikujejo številne znamenite stavbe, večina s srednjeveško zasnovo. Najbolj izstopata stolnica Sv. Nikolaja in Nadškofijski dvorec. Ciril-Metodov trg je začetek osrednje srednjeveške mestne arterije, ki se nadaljuje z Mestnim, Starim in Gornjim trgom in je dobila današnjo podobo deloma že v baroku, deloma pa po potresu leta 1895.  Na vzhodnem delu trga so stisnjene med tržno ulico in grajski hrib duhovniške (kanoniške) hiše. Hiše so večinoma dvonadstropne in imajo majhna dvorišča ter lepe vrtove na grajskem pobočju. Med njimi je najbolj znan Codellijev kanonikat, zgrajen v 16. stoletju, na pročelju katerega so se ohranile nekatere prvine iz časa nastanka hiše, npr. vogalni pomol na kamnitih konzolah ter arkade na dvorišču. Blizu kompleksa Mestne hiše je bil na Ciril-Metodovem trgu 21 od druge četrtine 18. stoletja naprej mestni hotel “Pri divjem možu,” imenovan tudi Bidlmon. Hiša je bila zgrajena leta 1742, krasita jo zanimivo baročno pročelje s pilastri ter kamniti vhodni portal, ki ga je oblikoval kipar Ludvik Bombasio.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.