ZGODOVINA LJUBLJANE

Poselitev Ljubljanskega območja sega več tisočletij nazaj. Legenda pravi, da je bil začetnik emonskega antičnega naselja Jazon z Argonavti, ki se je vračal po rekah k Jadranskem morju. Prva stalna poselitev sega v drugo tisočletje p.n.š. kar dokazujejo številne najde z Barja. Na začetku n.š. so področje današnje Ljubljane naselili Rimljani. Postavili so vojaški tabor in ga poimenovali Emona. Središče Emone je bil forum obdan z visokim obzidjem. Najstarejši pisni vir omenja Ljubljano okoli 1.120 ko je za kraj kot spanheimsko last zapisano nemško ime Laibach. Ljubljana je mestni status pridobila leta 1.220. Od 14 stoletja je sledila skoraj 600 vladavina Habsburške rodovine. Leta 1941 je Ljubljano zasedel italijanski in jeseni 1943 nemški okupator. Italijani so Ljubljano obdali s 30 km dolgo bodečo žico in bunkerji (današnja Pot spominov in tovarištva). Ljubljana je z letom 1945 postala Jugoslovansko mesto, leta 1991 pa z osamosvojitvijo Slovenije, prestolnica Slovenije. Ljubljana je glavno mesto Slovenije in sedež istoimenske mestne občine. Je geografsko, kulturno, znanstveno, ekonomsko, politično in administrativno središče Slovenije. Na Ljubljano je skozi zgodovino vplivalo več kultur, saj je bila v križišču germanskih, romanskih in slovanskih narodov, njihovih jezikov, šeg in navad. Ljubljanske prometne povezave, zgoščenost industrije, znanstvene in raziskovalne institucije ter trgovska tradicija so dejavniki, ki so pripomogli k njenemu vodilnemu ekonomskemu položaju. Ljubljana je sedež centralne vlade, javne uprave in vseh ministrstev v Sloveniji. Prav tako je sedež slovenskega državnega zbora , slovenske vlade in predsednika Slovenije, največje univerze, Narodnega muzeja, Slovenskega etnografskega muzeja, Narodne in Moderne galerije ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prvo naselbino na kraju, kjer danes stoji Ljubljana, naj bi, kot pravi legenda, ustanovili Argonavti, oziroma starogrški junak Jazon, ki naj bi kralju Aitesu ukradel zlato runo, nato pa s tovariši zbežal pred zasledovalci na ladji Argo, potoval čez Črno morje ter nato po Donavi in Savi prišel vse do Ljubljanice. Tu naj bi argonavti ladjo razstavili, jo prenesli po kopnem med dvema plovnima potema in na ta način prispeli vse do Jadranskega morja. Na poti k morju, ob izviru Ljubljanice, so se ustavili ob velikem jezeru na barju, kjer je živela pošast. Jazon se je spoprijel z njo, jo premagal in ubil. Ta pošast naj bi bila Ljubljanski zmaj, ki je danes prepoznavni simbol mesta in se pojavlja tudi v ljubljanskem mestnem grbu, vendar šele od baročnega obdobja naprej. Izvor imena Ljubljana ni pojasnjen, a obstaja več hipotez. Po eni razlagi ime izvira od staroslovanskega vodnega božanstva Laburus, medtem ko etnolog Robert Vrčon trdi, da je beseda prišla iz latinskega izraza za reko, ki poplavlja (aluviana), nekateri pa so mnenja, da izhaja iz nemškega Laubach (mlačen potok). Podobnost z besedo ljubljena, ki jo je prvi izpostavil Anton Tomaž Linhart, je zgolj ljudskoetimološka. Ena od možnih etimoloških razlag je, da je mesto prek nemščine dobilo ime po reki Ljubljanici. V srednjem veku se je tako za reko kot za mesto uporabljal staro nemški izraz Laibach – stoječa voda, ki povzroča poplave. Ime je bilo v uradni uporabi do leta 1918. Drugi etimologi so nekoč razlagali, da je ime Ljubljana nastalo iz substratnega imena leubgh, ki je označeval lobanjo, in to po obliki hriba, na katerem stoji Ljubljanski grad. Sodobna etimologija se razlag iz substratnih imen, sposojenih od staroselcev, izogiba. Silvo Torkar in Marko Snoj v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen tako razlagata etimologijo imena Ljubljana iz osebnega imena Ljubovid, ki naj bi bil ustanovitelj naselbine, iz katere je nastala Ljubljana. Ime Ljubovid se je skrajšalo v Ljubid, iz tega je tvorjeno vodno (rečno) ime Lubidja, iz česar se je razvilo vodno ime Ljubija (ki se danes uporablja kot ime za desni pritok Ljubljanice zahodno od Vrhnike), to pa se je morda dodatno skrajšalo v Ljuba. Prebivalci naselbine ob reki z imenom Ljub(ij)a so se imenovali Ljubljane, kar je prešlo v današnji izraz Ljubljana, ki ga je mogoče pojmovati bodisi kot kolektiv (besede, ki izražajo kolektivnost, imajo v slovenščini pogosto končnico -na, npr. družina, dvorana, občina) ali kot rezultat jezikovne asimilacije. Torkarjeva razlaga temelji na dejstvu, da so zaselke in reke pogosto imenovali po tamkajšnjih naseljencih. Simbol mesta je iz grba povzeti Ljubljanski zmaj. Simboliziral naj bi moč, pogum in veličino. Naslikan je na grbu, in sicer nad utrdbo, ki predstavlja utrjeno srednjeveško mesto ter štirikrat materializiran na Zmajskem mostu, ki velja za najlepši most dunajske secesije.Ljubljanski zmaj je bil dolgo le okrasek na vrhu grba, od baroka dalje pa na njem močno izstopa. Zmaja v grb postavi Valvasor. Predstavljal naj bi simbol čuječnosti. Prej je bil v grbu le Ljubljanski grad, ki se ko se v grbu pojavi zmaj na njegov račun vse bolj manjša. ZGODOVINA Prazgodovinska naselbina Okoli leta 2000 pr. n. št. in prej so na Ljubljanskem barju prebivali koliščarji. Živeli so na mostiščih oziroma koliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se v čolnih, imenovanih drevaki, ki so bili izdolbeni iz posameznih debel. Izdelali so tudi prve vozove s kolesi. Preživljali so se z nabiralništvom, lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom. Kasneje so med indoevropskimi ljudstvi območje današnje Ljubljane poselili Iliri, nato ilirsko-keltsko pleme Japodov, v 3. stoletju so Ljubljansko kotlino poselili keltski Tavriski. Arheološke najdbe kulture žarnih grobišč na grajskem griču, okoli SAZU in vse do Kazine potrjujejo večjo naselbino na območju Ljubljane. Pred 1. stoletjem pr. n. št., ko so jo zasedli Rimljani, je bila Ljubljanska kotlina del kraljestva Norik. Emona Prva naselbina staroselcev je nastala najprej na robu Prul pod grajskim gričem. Rimska naselbina Emona (Colonia Emona (Aemona) Iulia tribu Claudia) pa je nastala na področju med Prešernovo in Vegovo ulico, severno od Mirja, verjetno na lokaciji začasnega vojaškega tabora, ki ga je zgradila XV. legija Apollinaris. Okoli leta 50 je naselbina postala rimski vojaški tabor, utrjen z zidanim obzidjem. Naselje je bilo strateška postojanka in je odigralo pomembno vlogo v številnih vojnah. Štela je med 5.000 in 6.000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane, hiše zidane, opremljene z javno kanalizacijo, centralnim ogrevanjem. V mesto je bilo speljano več vodovodov. Boljše hiše so imele pobarvane stene večjih sob in mozaične tlake. Emona se je razvila v pomembno zgodnjekrščansko središče s škofijo in z razvito trgovino. Mesto je imelo že pred rimskim obdobjem tudi svoji vodni božanstvi Ekorno in Laburusa, ki so ju častili na Barju. Nastanek in vzpon srednjeveške Ljubljane S propadom zahodnega rimskega cesarstva in sledečimi selitvami narodov je propadla tudi rimska Emona. Leta 452 so jo porušili Huni pod Atilovim poveljstvom, kasneje so pustošili še Vzhodni Goti in Langobardi. Slovanski predniki so se na ta prostor postopoma priselili ob koncu 6. stoletja. Približno tri stoletja kasneje je območje kljub nenehnim madžarskim vpadom prešlo pod frankovsko upravo. Prve pisne omembe Ljubljane kot srednjeveškega naselja segajo v čas med letoma 1112 in 1125, ko je Rudolf iz Tarcenta podaril oglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Kasneje je območje Ljubljanske kotline prešlo v roke rodbine koroških vojvod Spanheimov. Predhodnik današnjega imena Luwigana, se prvič pojavi leta 1144. V 13. stoletju so takratno Ljubljano sestavljala tri z obzidjem postopoma zaščitena in ločena jedra: Stari, Mestni (prvi obzidan) in Novi trg, v katera je vodilo pet vrat, povezovala pa sta ga Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski) most. Med strnjeno stoječimi hišami so se dvigovale gotske cerkve s svojimi zvoniki. S pridobitvijo mestnih pravic leta 1220 so na gradu lahko kovali tudi lasten denar, mesto pa je sčasoma prevzelo primat Kranju in Kamniku ter postalo glavno mesto dežele Kranjske. Leta 1270 je mesto zavzel češki kralj Otokar II. Přemysl. Ko ga je porazil Rudolf Habsburški, je mesto leta 1278 prešlo pod njegovo oblast. Habsburžani so mesto uradno preimenovali v Laibach in mu podelili 39 trgovskih in drugih privilegijev. Leta 1461 je Ljubljana z ustanovitvijo škofije pri cerkvi sv. Nikolaja postala stolno mesto. Habsburška vladavina je z izjemo časa Ilirskih provinc (1809 do 1813), Ljubljana je bila njihova prestolnica, zdržala vse do konca prve svetovne vojne. Uveljavljanje v umetnosti V 15. stoletju se je Ljubljana uveljavila tudi s sodobnejšo arhitekturo. Po potresu leta 1511 so mesto obnovili v renesančnem slogu in ga na novo obzidali.V 16. stoletju je imela Ljubljana približno 5.000 prebivalcev, od katerih je okoli 70 % kot materni jezik govorilo slovenščino, preostali pa večinoma nemščino. Kmalu po izidu prvih slovenskih tiskanih knjig (Trubarjeva Abecednik in Katekizem, 1550) je Jurij Dalmatin prevedel Biblijo (natisnjena v Wittenbergu), Adam Bohorič pa izdal več slovenskih slovnic. V tistem času je Ljubljana dobila prvo srednjo šolo, javno knjižnico in tiskarno. Ljubljana je tako postala središče slovenskega protestantizma in s tem tudi kulture. Sledili sta ponovna prevlada katoliške cerkve ter protireformacija. Leta 1597 so v mesto prispeli jezuiti in ustanovili gimnazijo, ki se je razvila v kolegij. Z ustanovitvijo Academie operosorum Labacensis, družbe učenjakov po italijanskem vzoru, so leta 1693 v mesto prišli številni tuji stavbarji in kiparji (med drugim tudi Francesco Robba), ki so v baročnem slogu prenavljali oziroma sezidali tudi večino cerkva. Leta 1701 je bila ustanovljena še Academia philharmonicorum, eno prvih tovrstnih glasbenih združenj izven Italije. Častni člani Filharmonične družbe, ki jo je kasneje nasledila, so bili tudi skladatelji Haydn, Beethoven in Brahms, violinist Paganini, med njenimi dirigenti pa je bil tudi Gustav Mahler. V 18. stoletju so rasle manufakture, gospodarski pomen Ljubljane pa je ostajal na področju tranzita. Ilirske province in čas po njem Pod Napoleonovo okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo visoko šolo. Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče Ilirskega kraljestva. Leta 1821 je Ljubljana gostila kongres Svete alianse, na katerem so evropski veljaki določili meje. V spomin na ta dogodek je dobil ime Kongresni trg. V prvi polovici 19. stoletja so delno uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik France Prešeren. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila južna železnica in s tem povezava s Trstom dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena Slovenska matica. Ljubljanska občina je tedaj obsegala mesto in sedem predmestij. Z današnjimi imeni bi jo omejili takole: proti zahodu po Tržaški cesti do Jadranske ulice, proti severozahodu po Cankarjevi do Opere in po Gosposvetski cesti do evangeličanske cerkve, proti severu po Dunajski cesti do Triglavske ulice, proti severovzhodu po Šmartinski cesti do Žal, proti vzhodu do šentpetrske cerkve in Kodeljevega, proti jugovzhodu po Dolenjski cesti do Rakovnika. Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo katastrofalen potres z magnitudo 6,1 po Richterjevi lestvici, ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat značilnih slogih, zlasti secesijskem. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v neoklasicističnem in secesijskem slogu (glej tudi Art Nouveau v Ljubljani). Med najpomembnejšimi zgradbami tega obdobja so stanovanjske stavbe okoli sodišča in med Slovensko ter Miklošičevo cesto, deželni dvorec (sedaj Univerza), deželni zdaj Narodni muzej, Narodni dom, Dekliški licej, prva gimnazija (kasneje klasična - zdaj osnovna šola Prežihovega Voranca), deželno gledališče (sedaj Opera), nemško gledališče (sedaj Drama), deželno sodišče in druge. V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana postopoma uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Mesto se je širilo s priključevanjem delov sosednjih občin in sicer Tivoli, okolica Kolizeja, Vodmat, do dolenjske železniške proge, in druga območja. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907). Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan Ivan Hribar. Leta 1914 so mestu priključili Spodnjo Šiško, leta 1929 pokopališče pri sv. Križu, pa Zgornjo Šiško, Moste in Vič in tako je do leta 1935 nastala prva "velika" Ljubljana. Stoletje nemirov Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 je bila Ljubljana pomembno mesto v državi, kasneje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 je postala Ljubljana sedež Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji. V času kraljevine so bile ustanovljene Univerza (1919), Narodna galerija (1918) ter Akademija znanosti in umetnosti (1938).Sredi 30. let so na Poljanah in za Bežigradom po sodobnih, funkcionalističnih nazorih, gradili nova naselja. V času med vojnama je podobo mesta najbolj izrazito oblikoval arhitekt Jože Plečnik, čigar pečat je tako močan, da se je arhitektonskega obdobja prijelo kar ime Plečnikova Ljubljana. Med drugo svetovno vojno je bil ljubljanski župan Leon Rupnik, generalni inšpektor domobranskih enot, ki so sodelovale z italijanskim in nemškim okupatorjem. Zaradi odpora in pomoči partizanom so italijanski okupatorji februarja 1942 mesto obdali s 30 km bodeče žice, po sledeh katere danes poteka sprehajalna pot. O uporu priča med drugim spomenik v Gramozni jami, kjer so italijanski okupatorji kot povračilne ukrepe ustrelili nad 100 talcev. Po drugi svetovni vojni je postala glavno mesto Socialistične republike Slovenije znotraj Jugoslavije. V mesto se je zaradi boljšega ekonomskega statusa priselilo veliko novih meščanov, kar je botrovalo razširitvi in gradnji številnih bivanjskih sosesk. GEOGRAFIJA Mesto s površino 163.8 km² leži v Ljubljanski kotlini, v osrednjem delu Slovenije. Lega na križišču pomembnih prometnic je močno vplivala na njen razvoj. Ljubljana leži približno 140 km zahodno od Zagreba, 250 km vzhodno od Benetk, 350 km jugozahodno od Dunaja ter 400 km jugozahodno od Budimpešte. Ljubljana ima ob reki Ljubljanici nadmorsko višino 298m, medtem ko je Ljubljanski grad na grajskem griču na višini 366m, najvišja točka v Mestni občini Ljubljana (Janški hrib) pa doseže 794 m. Mesto Ljubljana leži v Ljubljanski kotlini, preko katere tečejo reke in potoki: Ljubljanica, Gradaščica, Mali graben, Glinščica, Pržanec, Sava, Gameljščica, Črnušnica, Stokalca, Studenčica, Dobrunjščica, Rastučnik, Bajer, Gobovšek, Bizoviški potok, Graben, Dolgi potok in Ižica ter umetno zgrajeni razbremenilni kanal Gruberjev kanal. Ljubljana leži v bližini sotočja rek Ljubljanice in Save, ki se v Beogradu izliva v Donavo, ta pa v Črno morje. Območje Ljubljanskega polja je bogato s podzemno vodo, ki je glavni vir oskrbe s pitno vodo mesta. Na južnem obrobju se nahaja Ljubljansko barje, katerega močvirnati vlažni travniki predstavljajo v smislu biodiverzitete zelo bogato območje. Ljubljansko barje je od leta 2008 krajinski park. Območje mesta Ljubljana je zaradi svoje nižinske lege in hudourniških vodotokov, razen Ljubljanice, reke z zapletenim kraškim zaledjem na več kot 25% površine poplavno ogroženo. Septembra 1926 je bil tako poplavljen praktično celotni južni del Ljubljane. Poplave leta 2010 so najbolj prizadele Vič, kjer sta poplavljala Gradaščica in Mali graben. Mesto se razteza na aluvialni ravnini (prodnatih nanosih) iz kvartarja. V bližnjih, starejših gorskih območjih čas nastanka kamnin sega v mezozoik (trias) ali paleozoik.Ljubljano so opustošili številni potresi, zabeleženih je 60 rušilnih, v povprečju 1 hujši vsakih 100 let. Slovenija je v dokaj aktivnem potresnem območju zaradi svojega položaja na jugu evrazijske plošče. Tako je država v križišču treh pomembnih tektonskih con: Alp na severu, Dinarskega gorstva na jugu in Panonske nižine na vzhodu. Na Golovcu deluje ena izmed seizmoloških postaj. Podnebje je celinsko (»Cfb« po Köppenovi klasifikaciji klime), ki meji na subtropsko vlažno podnebje (»CFA« po Köppenovi klasifikaciji klime), s celinskimi značilnostmi, kot so topla poletja in zmerno mrzle zime. Najtoplejša meseca z dnevnimi vzponi običajno do med 25 in 30 °C sta julij in avgust, januar pa je najhladnejši mesec s temperaturami, ki se gibljejo večinoma okoli 0 °C. V povprečju se 90 dni na leto temperature spustijo tudi pod ledišče, ter 11 dni s temperaturo nad 30 °C. Padavine so razmeroma enakomerno porazdeljene med letnimi časi, čeprav sta zima in pomlad po navadi nekoliko bolj suha, kot poletje in jesen. Letna količina padavin je okoli 1.400 mm, zaradi česar velja Ljubljana za eno najbolj namočenih evropskih prestolnic. Nevihte so zelo pogoste v obdobju od maja do septembra in so občasno lahko precej hude. Sneg je značilen v času med decembrom in februarjem, v povprečju pa je mesto s snežno odejo pokrito 65 dni. Mesto je poznano po megli, ki je zabeležena v povprečju 121 dni na leto, večinoma v jeseni in pozimi. Predvsem pozimi je značilen pojav t. i. temperaturnega obrata, pri katerem se hladnejši in vlažen zrak zadržuje v nižjih plasteh. Poleti je vreme v mestu bolj pod vplivom sredozemskih zračnih tokov, zato so poletja sončna in razmeroma topla. Še leta 1869 je imela Ljubljana manj kot 27.000 prebivalcev, številka pa je do sredine 30. let prejšnjega stoletja narasla do 80.000. Demografska rast je ostala razmeroma stabilna med letoma 1999 in 2007, ko se je število prebivalcev gibalo okoli približno 260.000. Pred letom 1996 je število prebivalstva preseglo 320.000, vendar se to pripisuje drugačni metodi popisovanja prebivalstva, ki je vključila tudi določena okoliška naselja. Po popisu prebivalstva 2002 je 39,2 % prebivalcev rimokatolikov, 30,4 % vernikov brez religije/neizrečenih/neopredeljenih, 19,2 % ateistov, 5,5 % pravoslavcev, 5,0 % muslimanov in preostalih 0,7 % protestanov oz. pripadnikov drugih verstev. ARHITEKTURA Kljub pojavu višjih zgradb, zlasti na robu mesta, ohranja zgodovinsko središča Ljubljane številne značilne starejše stavbe. V njem se ob hišah 20 stoletja pojavljata baročni in secesijski slog ter historistične stavbe. Ljubljanski grad se nahaja na vrhu grajskega griča, ki zaznamuje center mesta. Okolica današnjega gradu je stalno naseljena od leta 1200 pr. n. št. Grad je bil prvič omenjen leta 1161. Trdnjava je bila uničena, ko je vojvodina postala del habsburškega cesarstva. Med letoma 1485 in 1495 je bil zgrajen današnji grad opremljen s stolpi. Njegov namen je bil zlasti obramba pred turškimi vpadi in kmečkimi upori. Grad je kasneje dolgo služil kot zapor. Leta 1905 je grad prešel v mestno last in doživel prenovo leta 1960. Danes je turistična atrakcija s pestrim kulturnim programom. Od leta 2006 je grad z vzpenjačo povezan s središčem mesta.  Staro mestno jedro je srednjeveški obzidani del z mestno hišo, SAZU, univerzitetno knjižnico in Križankami ter številnimi cerkvami. Novejši del obsega baročne in kasnejše razširitve v smeri parka Tivoli in do železniške proge, kjer stoji večina pomembnejših arhitektur, med njimi sedež univerze (ob robu srednjeveškega mesta), uršulinske cerkve, stavbe Slovenske filharmonije in Cankarjev dom. Po potresu leta 1511 je bila Ljubljana prezidana. Znova so jo preurejali kasneje, zlasti v 18. stoletju v baročnem slogu in po katastrofalnem potresu v 1895, ki je močno poškodovala mesto. Mesto je bilo razširjeno in dozidano, tokrat s historističnimi palačami in v slogu art nouveauja. Mestna arhitektura je tako mešanica slogov. Velik pečat je med obema vojnama pustil slovenski arhitekt Jože Plečnik, ki je oblikoval več mostov, tudi Tromostovje in Narodno in univerzitetno knjižnico. Prepoznavna ljubljanska stolpnica je Nebotičnik. V Ljubljani se nahaja več cerkev. Stolnica svetega Nikolaja je edina ljubljanska katedrala, ki je zlahka prepoznavna zaradi svoje zelene kupole in dvojnega zvonika. Nahaja se na trgu Cirila Metoda v bližini osrednje tržnice in mestne hiše. Prvotno je bila na mestu troladijske romanske cerkve, prvič omenjene leta 1262. Po požaru leta 1361 je bila ponovno obokana v gotskem slogu. Z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1461 je cerkev postala stolnica. Osem let pozneje jo je prizadel nov požar, ki so ga najverjetneje zanetili Turki. Med letoma 1701 in 1706 je jezuitski arhitekt Andrea Pozzo izdelal načrt za novo baročno cerkev z dvema stranskima kapelama, zasnovanima v obliki latinskega križa. Cerkev je bila zgrajena leta 1841. Notranjost je okrašena z baročnimi freskami slikarja Giulia Quaglia iz obdobja v letih 1703-1706 in 1721-1723.  Reko Ljubljanico, Gruberjev kanal in druge reke in potoke prečkajo številni mostovi. Najbolj znana sta Tromostovje in Zmajski most. Slednji je bil zgrajen med letoma 1900 in 1901 in velja za eno najlepših del dunajske secesije. Ime je dobil po štirih zmajih, ki krasijo konce ograj. Ljubljanski vodnjaki so v mestnem jedru prisotni že od njenega nastanka, saj so bili pomembni za razvoj mesta kot takega. Starejši vodnjaki in vodovodi so bili znani že v antični Emoni. Ljubljana ima nad 40 delujočih vodnjakov, ki večinoma krasijo trge in parke in imajo pomembno kulturno-zgodovinsko ozadje. Na Mestnem trgu stoji replika najpomembnejšega izmed njih, Robbovega vodnjaka v baročnem slogu. Njegov izvirnik je bil leta 2006 zaradi težav s korozijo prestavljen v Narodno galerijo. V Ljubljani je približno 30 ha parkov, največji del te površine zavzema park Tivoli s površino 17,5 ha. Leta 1813 ga je zasnoval Francoz J. Blanchard. Danes obsega približno 5 km². Imel je tri glavne avenije s kostanjevimi drevoredi. Osrednjo os je razširil in spremenil Jože Plečnik. Znotraj parka se menjujejo drevoredi in skupine različnih dreves, nasadi rož ter parkovna oprema s posebnimi klopmi, igrali, kipi in vodnjaki, zlasti pred Tivolskim gradom in današnjim Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Urejene so igralne površine za otroke, v park se zajedajo pokriti bazen, športna igrišča in Hala Tivoli. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom park oblikuje površine krajinskega parka. Med letoma 1921 in 1939 je Jože Plečnik med Moderno galerijo in Tivolskim gradom uredil Jakopičevo sprehajališče, poimenovano po vodilnem slovenskem impresionističnem slikarju Rihardu Jakopiču. Ostalo površino si deli 28 manjših parkov, med katerimi so najbolj znani: Argentinski park, Šmartinski park, park Zvezda (Kongresni trg), Miklošičev park, park Ajdovščina in Park Arturo Toscanini, Ljubljana in Pot ob žici. Po drugi svetovni vojni je bil odprt le Severni mestni park[53] (v planu je še razširitev) v neposredni bližini Gospodarskega razstavišča. V načrtu je tudi ureditev celotnega dela Save z okolico, ki teče skozi MOL in ureditev parka na severu Ljubljanskega barja. Ljubljanski živalski vrt leži pod Rožnikom. V vrtu so zbrane živalske vrste z vseh kontinentov, predvsem pa vrste, značilne za področje, kjer se stikajo alpski, panonski in sredozemski svet.  Botanični vrt v Ljubljani deluje že od leta 1810 in je najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova v Sloveniji z nepretrganim delovanjem. V njem je preko 4.500 vrst, podvrst in oblik, od katerih je več kot tretjina domačih, ostalo pa so rastline iz različnih predelov Evrope in ostalih kontinentov. Vrt sodeluje z več kot 270 botaničnimi vrtovi iz celega sveta. Ukvarja se z znanstvenoraziskovalno in pedagoško dejavnostjo. Ima pomembno nalogo pri vzgoji in varovanju endemičnih in ogroženih (prizadetih, ranljivih in redkih) vrst slovenskega ozemlja. GOSPODARSTVO Leta 1981 je ljubljanski BDP na prebivalca znašal 260 % jugoslovanskega povprečja. Ljubljana proizvede približno 25 % slovenskega BDP-ja. Leta 2003 je bila stopnja aktivnega delovnega prebivalstva 62 %; od tega je bilo 64 % zaposlenih v zasebnem in 36 % v javnem sektorju. Januarja 2007 je stopnja brezposelnosti znašala 6,5 % (v primerjavi s 7,7 % leto prej in v primerjavi z nacionalnim povprečjem 8,7 %). Industrija, zlasti farmacevtska, petrokemična in živilska industrija, ostaja najbolj pomembna gospodarska dejavnost. Druga področja vključujejo bančništvo, finance, promet, gradbeništvo, obrti, storitvene dejavnosti in turizem. Javni sektor zagotavlja delo na področju izobraževanja, kulture, zdravstva in lokalne uprave. Zlasti v zadnjih 2 desetletjih je pomembna panoga trgovina. Na Ljubljanski borzi, ki je od leta 2008 v lasti Dunajske borze, kotirajo zlasti večja slovenska podjetja. Nekatera od teh imajo sedež v glavnem mestu; na primer trgovska veriga Mercator, naftne družbe Petrol in telekomunikacijski ponudnik Telekom Slovenije. V mestu deluje več kot 15.000 podjetij, večina od njih v terciarnem sektorju.  Stanovanja v Ljubljani so med dražjimi v Evropi. IZOBRAŽEVANJE Študentje predstavljajo sedmino celotne ljubljanske populacije, kar mestu daje mladosten karakter. Univerza v Ljubljani, največja slovenska in edina ljubljanska univerza, je bila ustanovljena leta 1919. Sestavlja jo 23 fakultet in 3 akademije, ki (med drugim) ponujajo študij medicine, aplikativnih znanosti, filozofije, prava in uprave v slovenskem jeziku. Ima približno 64.000 študentov in okoli 4.000 zaposlenih. Narodna in univerzitetna knjižnica je imela v letu 2004 skupno 1.169.090 knjig. V letu 2006 je 55 osnovnih šol obiskovalo skoraj 21.000 učencev, medtem ko se je na 32 srednješolskih ustanovah izobraževalo 25.797 dijakov. 3. teden v maju je na Slovenski cesti Maturantska parada. V Ljubljani ima sedež tudi več nacionalnih raziskovalnih ustanov, med njimi Inštitut "Jožef Stefan", Kemijski inštitut in Nacionalni inštitut za biologijo. KULTURA V Ljubljani deluje 15 muzejev, 41 galerij, 11 gledališč ter 4 profesionalni orkestri in več kinodvoran. Med muzeji imajo izjemne zbirke Narodni, Prirodoslovni, Etnografski, Muzej novejše zgodovine in železniški. Številne razstave ima Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Med galerijami izstopata Narodna in Moderna, svojo zbirko ima Muzej sodobne umetnosti v muzejskem kareju Metelkova. Bolšji sejem je vsako nedeljo v starem mestnem jedru. Leta 2006 so muzeji privabili 264.470, galerije 403.890 in gledališča 396.440 obiskovalcev. Vsako leto se v Ljubljani zvrsti več kot 10.000 kulturnih dogodkov, med temi je 10 mednarodnih festivalov za gledališče, glasbo (npr. Ljubljanski poletni festival in Trnfest) in umetnost nasploh. Ljubljana, v središču različnih slovenskih vinorodnih dežel, je znana kot "mesto vina in vinske trte", ki so jih na pobočju grajskega hriba posadili že Emonci. Teden knjige (začenja se na svetovni dan knjige) vključuje prireditve in prodajo knjig na Kongresnem trgu. Na predvečer praznika dela je na ljubljanskem Rožniku praznovanje s kresom. Slovenska filharmonija, ki je osrednja glasbena ustanova v Ljubljani in v Sloveniji, prireja koncerte klasične glasbe domačih in tujih izvajalcev, veliko časa pa posveča tudi mladim izvajalcem z raznih glasbenih šol. Ustanovljena je bila že leta 1701 v okviru Akademije Operosorum in spada med najstarejše tovrstne ustanove v Sloveniji in v Evropi. Narodna (ustanovljena leta 1918) in Moderna galerija razstavljata dela najvplivnejših slovenskih slikarjev. V AKC Metelkova mesto, ki ima svoje prostore v obnovljeni bivši avstro-ogrski vojašnici na Metelkovi ulici, je središče umetniškega alternativnega dela. Ta živahna ulica ima številne klube in koncertne prostore, kjer igrajo različne zvrsti glasbe, predvsem alternativni rock. Podoben kulturni center se nahaja v nekdanji tovarni Rog. Leta 1980 je Ljubljana postala središče gibanja Neue Slowenische Kunst, ki jo med drugim Sestavlja glasbena skupina Laibach in slikarji kolektiva IRWIN. ŠPORT IN REKREACIJA V Ljubljani deluje več športnih klubov, med katerimi so najbolj znani hokejski HDD Tilia Olimpija, ki nastopa tudi v mednarodni ligi EBEL, košarkarski KK Union Olimpija, ki nastopa nastopa tudi v Evroligi, nogometni NK Olimpija, rokometni RK Krim in odbojkarski ACH Volley. Najpomembnejši mestni športni objekti so Plečnikov stadion Bežigrad, ki je več let v postopku prenove, Hala Tivoli, ki je domača dvorana za HDD Tilia Olimpija, ter leta 2010 zgrajena objekta Stadion Stožice, kjer domače tekme igra NK Olimpija, in Arena Stožice, ki je domača dvorana za KK Union Olimpija, RK Krim in ACH Volley. Ljubljana je v svoji zgodovini gostila več odmevnih športnih prireditev, tudi svetovno prvenstvo v športni gimnastiki v letih 1922 in 1970, svetovno prvenstvo v košarki leta 1970, svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju leta 1970, svetovno prvenstvo v hokeju na ledu elitne divizije leta 1966 in še osemkrat prvenstvo druge divizije, evropsko prvenstvo v rokometu leta 2004 ter svetovno prvenstvo v kajak in kanu slalomu v letih 1955, 1991 in 2010. Leta 2013 se je v mestu odvijalo Evropsko prvenstvo v košarki. Od leta 1957 je drugi teden v maju v počastitev osvoboditve Ljubljane (9. maj 1945) organiziran Pohod po poti spominov in tovarištva (znan tudi kot pohod ob žici). Vsako leto zadnjo nedeljo v oktobru Ljubljanski maraton na mestne ulice pritegne več tisoč tekačev. Center Ljubljane leži med dvema manjšima vzpetinama, Rožnikom (Cankarjev Vrh 394 m) in Grajskim gričem, na katerem stoji Ljubljanski grad. Na obrobju mesta so hribi Šmarna gora, Rašica, Golovec, Toško čelo, malo dlje pa še Krim in vrhovi Polhograjskega hribovja, ki ponujajo kratke izlete v naravo. PROMETNA INFRASTRUKTURA Ljubljana je v središču slovenskega cestnega omrežja, ki preko avtocestnega obroča povezuje mesto z vsemi deli države in pomembnimi mesti v okolici (avtocestna povezava s Trstom, Benetkami ter Reko na jugozahodu (A1/E70); z Mariborom, Gradcem in Dunajem (A1/E57); z Zagrebom in naprej v nekdanjo Jugoslavijo (A2-E70); s Celovcem in Salzburgom na severozahodu (A2-E61), zaradi česar je pomembna vstopna točka za severnoevropske turiste. Tranzitni promet skozi samo mesto je preusmerjen s pomočjo Ljubljanske obvoznice v obliki kroga okoli mesta. Že arhitekt Fabiani je načrtoval notranji cestni obvozni obroč, ki bi razbremenil prometa središče Ljubljane. Notranji obroč tvorijo naslednje ceste: Tivolska cesta, Bleiweisova cesta, Aškerčeva cesta, Zoisova cesta, Karlovška cesta, Cesta za Gradom, Roška cesta, Lipičeva ulica, Njegoševa cesta, Masarykova cesta in Trg OF. Fabianijev most je bil zadnji manjkajoči element; z njegovo dograditvijo leta 2012 je bil obroč sklenjen. Avtobusna mreža, ki jo upravlja Ljubljanski potniški promet (v lasti MOL) (na osnovi plačilne kartice Urbana) je trenutno najbolj uporabljana in razvita oblika javnega prevoza v Ljubljani. Avtobusi so pogovorno imenovani trole. Izraz izvira iz obdobja med letoma 1951 in 1971, ko so po Ljubljani vozili trolejbusi. Možna je izposoja koles, in najem taksija. V letu 2009 se je z uvedbo mestne vozovnice začel ponovno vzpodbujati tudi javni promet na ljubljanskem železniškem vozlišču. Kolesarski promet v Ljubljani predstavlja opazen delež vsega prometa, še posebej poleti. Kolesarske steze so po večini ločene od cestišča, ponekod obarvane z rdečo barvo in na križiščih večinoma speljane posredno (tj. z zamikom). Leta 1998 je bila dolžina kolesarskih stez približno 65 km, leta 2009 pa 130 km. Označevanje novih kolesarskih stez je del projekta mestne občine Civitas Elan.[106] Na nekaterih ulicah, kjer ni kolesarskih stez, npr. na povezovalni cesti med Njegoševo in Roško cesto preko Fabianijevega mostu na Ljubljanici, je kolesarjenje prepovedano. Omejevalni prometni režim za kolesarje so v Sloveniji uvedli sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Na nekaterih odsekih so prepovedi v zadnjih letih odpravili, bodisi z označenjem kolesarskih stez ali gradnjo paralelnih namenskih kolesarskih cest. Od leta 2000 obstaja Ljubljanska kolesarska mreža, društvo kolesarjev, ki kolo uporabljajo kot prometno sredstvo. V maju 2011 je bil vzpostavljen sistem izposoje javnih koles Bicike(lj), ki je na voljo na podlagi uporabe mestne kartice Urbane. Leta 2015 Ljubljano pričeli uvrščati na lestvico kolesarjem prijaznih mest (na 13. mesto). Znaten del središča ljubljane je zaprt za motorna vozila in spremenjen v peš cono. Za zagotavljanje mobilnosti vsem, ki to potrebujejo, je na voljo več ekektričnih vozil (Kavalir), ki so brezplačno na voljo na klic ali pa vozijo po vnaprej določeni trasi. Železniška postaja Ljubljana predstavlja najpomembnejše železniško križišče v državi in stoji ob železniški povezavi Nemčije s Hrvaško (München-Salzburg-Ljubljana-Zagreb), obenem pa je izhodišče za obisk Dunaja, Trsta ter Budimpešte. Regionalni vlaki poleg tega vozijo še v smeri Novega mesta, Kamnika ter Kopra. V neposredni bližini je Avtobusna postaja Ljubljana, s katero bo železniška postaja v prihodnosti združena v Potniški center Ljubljana. Letališče Jožeta Pučnika (LJU) leži 26 km severno od mesta in je izhodišče za številne (zlasti evropske) destinacije, kot na primer: Amsterdam, Atene, Barcelona, Beograd, Bruselj, Budapešta, Bukarešta, Kopenhagen, Dublin, Dunaj, Frankfurt, Helsinki, Istanbul, Kijev, London, Manchester, Moskva, München, Ohrid, Paris, Podgorica, Praga, Priština, Stockholm, Skopje, Waršava, Tirana, Tel Aviv in Zurich.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.