ZNAMENITOSTI LJUBLJANE

Hauptmanova hiša Hauptmannova hiša stoji Prešernovem trgu 1 (prej na Wolfovi 2). Dvonadstropna hiša je bila zgrajena leta 1873. Kupil jo je trgovec Matevž Rant in jo nadzidal za dve nadstropji. V pritličju je bila manufakturna trgovina. Leta 1894 je hišo kupil trgovec z barvami Adolf Hauptmann. Leta 1904 je mestni arhitekt Ciril Metodi Koch dobil naročilo za novo fasado in streho. Koch je obnovo izvedel v slogu tedaj modne, wagnerjansko navdihnjene dunajske secesije. Štirinadstropna fasada je horizontalno razčlenjena z močno profiliranim venčnim zidcem med pritličjem in prvim nadstropjem, s širokim kasetiranim vencem med prvim in drugim nadstropjem ter z vodoravnimi črtami, vrezanimi v omet v obeh spodnjih nadstropjih. Fasado krasijo keramične ploščice v različnih barvah: v drugem nadstropju nad okeni modre, v tretjem nadstropju med okni raznobarvne, zgornji del fasade pa je v celoti preoblečen s keramičnimi ploščicami v geometrijskem motivu šahovnice. Strešni napušč krasi barvni omet z motivom barvnih kaset. Zeleno-modro-rdeča barvna skala fasade je usklajena tudi s temnozeleno barvo okenskih okvirov in polknic ter temnozeleno in belo barvo fasadnega ometa. Hauptmannova hiša je bila zgrajena že leta 1873 in je ena redkih ljubljanskih stavb, ki so skoraj nepoškodovane preživele veliki ljubljanski potres. Po potresu je hišo kupil trgovec z barvami Adolf Hauptmann in dal prenoviti pročelje ter streho arhitektu Cirilu Metodu Kochu. Koch je leta 1904 hišo obnovil v slogu modne dunajske secesije. Pročelje je obložil z barvnimi keramičnimi ploščicami, ki tvorijo geometrijski vzorec. Koch je za pročelje izbral kontrastne zeleno-modro-rdeče barvne tone. Hradeckega most Slikoviti litoželezni most v bližini izliva Gradaščice v Ljubljanico ima za seboj precej razgibano zgodovino. Zgrajen je bil leta 1867, sprva pa je stal tam kjer danes stoji Plečnikov Čevljarski most.  Nadomestil je namreč dotedanji dotrajan leseni Čevljarski m ost, poimenovan po čevljarskih kolibah, ki so stale na njem. Novi most je svoje ime dobil po zaslužnem ljubljanskemu županu med leti 1820 in 1846 Johannu Nepomuku Hradeckemu. Njegovo konstrukcijo so po načrtih dunajskega inženirja Johanna Hermanna izdelali v livarni na Dvoru pri Žužemberku. Na svojem prvotno namenjenem mestu pa je stal le do leta 1931, ko ga je ob gradnji sedanjega Čevljarskega mostu arhitekt Jože Plečnik premestil v bližino mestne mrtvašnice. Tedaj je dobil ime Mrtvaški most in tako je bilo do leta 2011, ko ga je Mestna občina Ljubljana premestila na današnjo lokacijo, ki velja za eno najlepših raglednih točk v tem delu toka Ljubljanice. Hradeckega most danes povezuje Krakovo in sprehajalne poti ob Ljubljanici, ki vodijo do Špice, namenjen pa je zgolj pešcem in kolesarjem. Velja za primer odlično ohranjene tehniške dediščine, pa tudi za priljubljeno točko za fotografiranje. Hribarjeva hiša Ljubljanski župan Ivan Hribar je načrte za svojo hišo naročil Maksu Fabianiju. Fabiani je hišo, zgrajeno v letih 1902 in 1903, zasnoval po antičnih vzorih. Zunanjost zaznamuje valujoče pročelje, iz katerega izstopajo trije okenski pomoli. Fasada je oblikovana kot mreža kvadratov, ki jo poživljajo kanelure in živalske glave. Ti dajejo hiši nezgrešljiv videz svojega časa. Nad osrednjimi okni so vgrajene levje glavice, narejene po antičnem vzoru. Podoben motiv je Fabiani uporabil že pri palači Artaria na Dunaju leta 1900, pozneje pa pri nekaterih drugih stanovanjskih vilah zunaj Ljubljane. Ljudska posojilnica Stavbo Ljudske posojilnice na Miklošičevi 4 je leta 1907 zasnoval arhitekt Josip Vancaš. Tipično secesijsko pročelje stavbe zaznamujeta keramična obloga v slogu dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, in plitvi balkoni, ki spominjajo na slog Maksa Fabianija. Posebej izstopajo kovane balkonske ograje, ter konzoli z dekliškima glavama, ki zaključujeta osrednji, bogato okrašeni del pročelja. Na strehi sta dve sedeči ženski figuri, bosi in razkritih ramen, opremljeni z mošnjičkom, panjem in ščitoma, na katerih sta upodobljeni čebela in mravlja, simbola varčnosti, marljivosti in denarnega bogastva. Kongresni trg Manjši trg je na tem mestu stal že v baroku, zelo temeljito  so ga preuredili za kongres Svete alianse leta 1821, po katerem je dobil tudi ime. Na južni strani trga je stavba Univerze, nekoč deželni dvorec, kjer je potekal omenjeni kongres. Nedaleč stran stoji stavba Slovenske filharmonije, ob njej  bidermajerska hiša, ki je sedež najstarejše slovenske založbe – Slovenske matice, ustanovljene leta 1894. Severni del trga zamejuje  klasicistično zasnovana stavba Kazine. V parku Zvezda, ki zavzema osrednji del trga, stoji več znamenitosti. Med ostanki zidov antične Emone je na kamnitem stebru postavljena kopija pozlačenega bronastega kipa emonskega patricija, ki so ga leta 1836 našli poleg stavbe Kazine. V rimski Emoni je bilo na tem kraju grobišče. Grobišča v Emoni so po rimskem običaju stala izven mestnega obzidja. Ob kipu so bili žgani ostanki pokojnika in nekateri drugi predmeti. Slednji kažejo, da je bil pokojnik verjetno ugleden meščan, ki je živel v začetku 2. stoletja, v času vladavine cesarja Trajana. Na drugi strani parka stoji slikovit glasbeni paviljon. Sidro, ki stoji na podstavku sredi parka, so postavili leta 1954, po priključitvi Primorja Sloveniji. Nasproti Uršulinske cerkve od leta 1927 stoji kopija Znamenja Sv. Trojice, ki naj bi ga leta 1722 domnevno izdelal Francesco Robba. Original hranijo v Mestnem muzeju Ljubljana. Koseški bajer Koseški bajer je umetno jezerce na obrobju Ljubljane, ki je nastalo na nekdanjem izkopu gline. Danes predstavlja primer močvirnega naravnega okolja, v katerem živijo redke in ogrožene živalske ter rastlinske vrste. Okrog Koseškega bajerja je urejena sprehajalna pot s klopmi. Ob jezeru je tudi nekaj lesenih ploščadi in razglednih pomolov. V neposredni bližini je Pot spominov in tovarištva, ki poteka okrog Ljubljane.  Med živalmi, ki naseljujejo bajer, so posebej značilne žabe, številne dvoživke, več vrst rib, kačji pastirji, labodi in druge vrste ptic. Rastlinstvo zaznamujejo predvsem črne jelše, vrbe in nekaj vrst trsta na obrežju jezera. Na Koseškem bajerju je mogoč ribolov na krape, some, rdečeperke, ostiže, smuče in nekaj drugih vrst. Ribolovne dovolilnice so na prodaj v bližni Gostilni pri Cvičku. Ob bajerju tradicionalno potekajo tekmovanja ladijskih modelarjev. Kadar pozimi zamrzne, je bajer priljubljeno naravno drsališče. Krispijeva hiša Prvo stanovanjsko hišo na Slovenskem trgu je načrtoval sam Maks Fabiani in tako pokazal, kako si je zamislil obzidavo trga. Načrt za hišo, zgrajeno v letih 1900 in 1901, mu je naročil ljubljanski odvetnik Valentin Krisper. Fabiani je pročelje oblikoval v lahkotnem secesijskem slogu po vzoru sodobne dunajske arhitekture s cvetličnimi in rastlinskimi stiliziranimi okraski, ki spominjajo na motiv “udarca z bičem,” v tistem času posebej priljubljen v Belgiji. Vogal hiše, enako kot ostale hiše na Slovenskem trgu, poudarja balkon v obliki stolpiča. Kot je Fabiani sam zapisal, je rastlinski secesijski okras, ki sicer ni značilen za njegov slog, uporabil na izrecno željo lastnika, občinskega svetnika Valentina Krisperja. Hiša ima več imenitnih detajlov. Križanke Poletno gledališče Križanke so eno najbolj kakovostnih in akustičnih prizorišč za prireditve na prostem v Sloveniji. Nekdanji samostanski prostori so z izvirno prenovo, ki jo je zasnoval sloviti arhitekt Jože Plečnik, postali eden osrednjih, pa tudi najbolj samosvojih prireditvenih prostorov v Ljubljani. Poletno gledališče je pokrito s premično streho, ki omogoča, da prireditve potekajo tudi v deževnem vremenu. Križanke so danes predvsem popularno prizorišče koncertov jazza, rocka in etno glasbe. Križanke so bile zgrajene kot obsežen samostanski kompleks. Bile so sedež nemškega viteškega reda, ki se je v Ljubljani naselil kmalu po sredini 13. stoletja. Prvotno zgodnjegotsko Križevniško cerkev je v začetku 18. stoletja nadomestila baročna stavba Italijana Domenica Rossija. Po drugi svetovni vojni so oblasti redovnike izselile in Križanke dodelile Ljubljanskemu festivalu ter Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Osemdesetletnemu Plečniku so zaupali prenovo, ki jo je izvedel v letih od 1952 do 1956 in se pri njej zgledoval po načelih renesančnih arhitektov. V samostanski zid je dal vgraditi vrsto oken in tako omogočil pogled v notranjost. Ob cerkvi je uredil prostor, kjer so razstavljeni arheološki ostanki. Peklensko dvorišče za cerkvijo je predvidel za komorne prireditve in izvirno oblikoval tlak ter zanimive stenske svetilke na fasadah atrija. Njegova učenca Anton Bitenc in Viktor Molka sta na samostanskem vrtu uredila poletno gledališče, sam pa je uredil gostinski lokal na glavnem dvorišču. Levstikov most Levstikov, takrat Šentjakobski trg, je arhitekt Jože Plečnik uredil v letih 1926 in 1927. Neposredno okolico Cerkve Sv. Jakoba je od preostalega trga, nastalega po požaru jezuitskega kolegija leta 1774, ločil z vrsto visokih topolov. Osrednji del manjšega parka je obdal s kroglami, te pa pospremil z drevoredom kroglastih javorjev. V prednjem delu stoji Marijin steber, s kipom svetnice, odlitim med 1681 in 1682. Je delo salzburškega kiparja Wolfa Weisskirchnerja, Plečnik je leta 1938 zamenjal nosilec z novim stebrom, ki ga je zasnoval sam. Na mejo med strogo urejenim delom parka in drevjem v njegovem ozadju, ki simbolizira podobo narave, je prestavil baročni kamnit vodnjak.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.