STRUNJANSKE SOLINE

Strunjanske soline se nahajajo v Strunjanu, ki je naselje med Piranom in Izolo. Naravni rezervat Strunjan je del Krajinskega parka Strunjan. Območje parka zajema Strunjanski polotok, od Simonovega zaliva do izliva Strunjanskega potoka Roje, vključno z 200 metrov dolgim pasom morja, notranjim delom Strunjanskega zaliva, z morsko laguno Stjuža in s Strunjanskimi solinami. Soline so bile zgrajene v naplavni ravnini potoka Roja in so bile ene od treh obstoječih na predelu današnje občine Piran. Na naplavni ravnini reke Dragonja so naredili Sečoveljske soline, ustje potoka Fazan pa je oblikovalo Lucijske soline, ki so jih nato zasuli. Soline predstavljajo etnološki, naravni in tehnični spomenik. Strunjanske soline so imele nekdaj centralno skladišče v nekdanji vili Tartini. Sol, ki so jo pridobivali v piranskih solinah, ni bila vedno tako bele barve kot je sedaj. Včasih so v sol mešali glino in zato je bila rjava. V 14. stoletju so uvedli Petolo, ki je umetno gojena skorja iz sadre in mikroorganizmov, ki sol loči od podlage. Petola je tako prispevala k kakovosti soli, saj je bila nato bolj bela in čista, brez zemeljskih primesi. V razvoju obalnih mest je trgovina s soljo odigrala neprecenljivo vlogo. Strunjanske soline so bile poleg Sečoveljskih solin med 15. in 17. stoletjem najpomembnejše soline Beneški republiki. Nahajajo se na vzhodni obali Tržaškega zaliva pri kraju Strunjan in so najsevernejše še delujoče soline v Sredozemlju. Delo v solinah se je za nekaj časa ustavilo, v 3. tisočletju pa so pridelovanje soli po srednjeveškem načinu spet obudili iz turističnih razlogov. Po zgradbi so Strunjanske soline drugačne od Sečoveljskih, saj imajo drugače speljane kanale. V Strunjanskih solinah so tri solinarske hiše, ki so zavarovane kot etnološki spomeniki. Dve sta bili zgrajeni na začetku dvajsetega stoletja, tretja pa v sedemnajstem ali osemnajstem stoletju. Starejša solinarska hiša je primer tipične solinarske arhitekture, pri kateri pritličje služi kot skladišče za sol, nadstropje pa kot stanovanje solinarjeve družine. Strunjanske soline so najsevernejše sredozemske soline, kjer sol vsako leto še vedno pridelujejo in žanjejo na tradicionalen način. K solinam spada tudi laguna Stjuža, brakična (tj. polslana) vodna površina, razdeljena na Veliko laguno in Prehodno laguno. Soline so zaradi strnjenih sestojev sredozemskih travnikov, v katerih prevladuje obmorski loček, zelo pomembne. Muljasti poloji, ki se našim očem prikažejo le ob oseki, pa so življenjski prostor slanoljubnih rastlin. V bližini sta zanimiva tudi Strunjanski klif in rt Ronek v Mesečevem zalivu, kjer si lahko ogledamo visoke flišne sklade ob morju. Strunjanski polotok z okolico je bil razglašen za krajinski park, saj predstavlja vzorec značilne flišne pokrajine obalnega območja. Strunjanske soline in Stjuža pa so zaščitene kot naravni rezervat. Strunjanske soline, ki so bile zgrajene v naplavni ravnici potoka Roja, so bile le ene od treh obstoječih na območju današnje občine Piran. Na naplavni ravnici reke Dragonja so zgradili Sečoveljske soline, ustje potoka Fazan pa je služilo za oblikovanje Lucijskih solin, katere so zasuli, na njih pa danes stoji Zdravstveni dom in kup poslopij. Soline so delo človeških rok, nastale so na stičišču morskega in kopnega sveta, predstavljajo pa tako tehnični, kot etnološki ter ambientalno estetski spomenik. S stališča varstva pomembne pa so zlasti zaradi posebnih hipersalnih ekosistemov in redkih oblik življenja. Obiskovalcem se oko zagotovo rado ustavi na dveh slanušah ali halofitih, ki rastejo v solinah. Prvi je Navadni osočnik (Salicornia Europea), ki soline jeseni obarva v značilno rdečo barvo, druga pa je Ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium),ki ima cvetove vijolčasto-modre barve. Seveda, pa to nista edina pripadnika slanuš, ki jih srečamo v solinah. Domnevamo, da so soline v Strunjanu in nekdanje soline v Luciji starejšega izvora, toda zaradi skromnih možnosti širjenja pridelovalne površine niso bile nikdar tako pomembne kot Sečoveljske. Trgovina s soljo je odigrala neprecenljivo vlogo v razvoju obalnih mest. Ko so se obalni prebivalci naučili veščine pridobivanja soli iz morske vode, so jo sprva uporabljali le v domači prehrani, kasneje pa so jo začeli prodajati in s trženjem posegli v širši prostor Evrope in celo na Bližnji vzhod. Trgovci so prihajali s Kranjske, Koroške in Štajerske,  s Krasa in Furlanije, z Nizozemske in celo iz Turčije. Sol je potovala zakonito, a mnogokrat tudi prikrito in tajno, kajti z njo naj bi trgovala zgolj država. V Strunjanu je ne dolgo tega umrl gospod, ki je nekoč tihotapil sol v Lanišče, vasico ob slovensko- hrvaški meji, nazaj pa je  nosil kavo. Ptice V Strunjanskih solinah lahko zanimive vrste ptic opazujemo skoraj vse leto. Ker so soline sorazmerno majhne, lahko z nekaj dobrih lokacij s teleskopom prečešemo vse območje. Soline so najbolj zanimive med selitvijo in v času prezimovanja, ko lahko tu opazujemo različne pobrežnike in galebe ter male in velike bele čaplje. Skoraj gotovo nas bo presenetil tudi kakšen vodomec. Ko pridete na obalo, priporočamo, da namenite posebno pozornost bojam pri školjčišču, kjer redno prezimujejo kričave čigre in galebi ter letujejo skupine vranjekov. Pozimi lahko na morju opazujemo polarne slapnike, čopaste, črnovrate in z nekaj sreče tudi zlatouhe ponirke ter srednje žagarje. Na strunjanskem polotoku lahko opazujemo repaljščice, poljske škrjance, rumene in bele pastirice ter gnezdeče skalne strnade.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt + 386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.