| ŠKOCJANSKI ZATOK |
|
 |
                          |
Škocjanski zatok je naravni rezervat, ki se
nahaja v neposredni bližini Kopra in predstavlja preostanek morja, ki je
nekoč obdajalo mesto. Škocjanski zatok je bil nekoč morski zaliv, ki sta
ga počasi zasipavali rečici Badaševica in Rižana in se je zamočviril. Tu
se mešata slana in sladka vode- somornica. Na tem območju so se križali
interesi zagovornikov okolja in zagovornikov zasipavanja in
urbanizacije. Sestavljata ga polslana laguna, obdana s slanoljubnimi
rastlinami, plitvinami in polji, na katerih se razraščajo različne vrste
slanuš ter sladkovodno močvirje z močvirskimi travniki in odprto vodno
površino, obdano s trstičjem in toploljubim grmovjem Bertoški bonifiki.
To je največje polslano somornično mokrišče v Sloveniji. Rezervat je
izjemnega pomena zaradi pestrosti rastlinskih in živalskih vrst. Nastanek Kako je Škocjanski zatok nastal, o tem je mogoče izvedeti iz pripovedi o izsuševanju in uničevanju zaliva zastajajoče vode in gradnje novega tovornega koprskega pristanišča. Nastanek Škocjanskega zaliva in kasneje zatoka je neposredno vezan na razvoj Kopra. Staro mesto Koper je bilo nekoč otok, ki je bil s solinami povezan s celino. O zatoku govorimo od leta 1957, ko je bil zgrajen 900 metrov dolg nasip od mesta Koper do izliva Rižane. Od tedaj pa do skorajšnjega zasutja v osemdesetih letih, se je vodna površina zmanjševala. Na območju lagune kljub vsemu ni zrasla predvidena industrijska cona, ampak je bilo območje zaradi spoznanega naravovarstvenega pomena leta 1998 zavarovano z zakonom. Leto kasneje je bil sprejet Program varstva in razvoja naravnega rezervata, ki predvideva tako sanacijo naravnih razmer kot tudi ureditev rezervata za obisk javnosti. Konec leta 1999 je bila Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) podeljena koncesija za upravljanje rezervata. NARAVA Škocjanski zatok je največje polslano močvirje v Sloveniji, velikega ekološkega pomena ter izjemnih botaničnih, zooloških in krajinskih vrednot. Naravni rezervat Škocjanski zatok je sestavljen iz dveh delov - iz Bertoške bonifike, ki je sladkovodni del rezervata, in brakične lagune s plitvim in z blatnim dnom. Škocjanski zatok je prostorno vodno območje, ki preko celega leta ohranja velik ekološki pomen. Z vidika biodiverzitete predstavlja življenjsko okolje za 41 % vseh dvoživk v Sloveniji, 55 % vseh zabeleženih vrst ptic in 36 % vseh živečih sesalcev v Sloveniji. Raznolikost živalskega in rastlinskega sveta omogočajo različne globine lagune in raznolikost habitatov, kot so močvirni travniki, plitvine, bazeni, reke itd. Škocjanski zatok je pomembno mednarodno postajališče pri selitvah ptic, in ker pozimi ne zamrzne, je za vodne ptice primerna lokacija za zimovanje, hranjenje, valjenje itd. Zaradi prepleta brakičnih (polslanih) in sladkovodnih življenjskih okolij je Škocjanski zatok neglede na majhno površino, ki jo pokriva, zelo pestro okolje. Skoraj tri četrtine površine naravnega rezervata obsega polslana laguna, ki je z gnezditvenimi otočki, morskimi močvirji in poloji dom številnih redkih živalskih in rastlinskih vrst. Med rastlinami so najbolj znane slanuše, na sol v zraku in tleh prilagojene rastline, ki v Sloveniji poleg Škocjanskega zatoka uspevajo le še v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah. Sladkovodni del naravnega rezervata se razprostira na Bertoški bonifiki in je nastal z obnovo (renaturacijo) v letih 2006-07 kot nadomestilo za izgubljena močvirja v okolici Kopra, ki so bila v preteklih desetletjih uničena v urbanizacijskih procesih. Obsega tako vlažne in močvirne travnike kot tudi območja s trstičjem in stalno globoko vodo, ki so pomembna kot gnezdišča in prehranjevališča ptic. V živalskem svetu po pestrosti najbolj izstopajo ptice, ki so jih na komaj 122 hektarjev velikem območju v zadnjem desetletju ornitologi opazovali 245 vrst, število pa še vedno narašča. To je več kot 60% v Sloveniji opazovanih ptic, ki so tu svoj dom našle po obnovi naravnega rezervata in njegovem skrbno načrtovanem upravljanju. Zaradi izjemno pozitivnega vpliva na porast biotske pestrosti naravnega rezervata štejemo njegovo obnovo med največje zgodbe o uspehu modernega varstva narave pri nas. Živalstvo in rastlinstvo Škocjanski zatok je plitva laguna, polzaprt sistem sladke in slane vode, ki iz globokega središčnega dela prehaja v cono muljastih tal. Muljaste plitvine poraščajo sestoji slanoljubnih rastlin slanuše.Posebnost zatoka je trstičevje, poleg katerega uspevajo še halofitne vrste. Obmorska triroglja ima edino nahajališče v trstišču zatoka v Sloveniji. Za rastline morskega obrežja so najbolj ugodne razmere takrat, kadar je meja med kopnim in morjem široka in obala plitva, takšna naravna rastišča pa so redka. V zatoku pa so tudi številne ptice. V obdobju od leta 1979 do 2000 je bilo opaženih 200 različnih vrst ptic, med njimi 75 gnezdilk in 125 vrst med selitvijo. Med bolj ogroženimi so tudi mala bobnarica ali čapljica (Ixobrychus minutus), kvakač ali nočna čaplja (Nycticorax nycticorax), čopasta čaplja (Ardeola ralloides), grahasta tukalica (Porzana porzana), močvirski martinec (Tringa glareola), črnoglavi galeb (Larus melanocephalus), tamariskovka (Acrocephalus melanopogon). Ob poti so urejene mlake različnih oblik in velikosti, v katerih lahko vidimo številne vrste plazilcev, dvoživk in nevretenčarjev. Pri upravljanju Škocjanskega zatoka so v veliko pomoč staro istrsko govedo (boškarini) in kamarški konji, ki s pašo vzdržujejo visoko vrstno pestrost rastlinja močvirnih travnikov. Naravni rezervat sestavljata dva območja, ki sta sladkovodno močvirje in polslana ali brakična laguna. Sladkovodno močvirje sestavljajo močvirnati travniki in odprte vodne površine, ki so obdane s toploljubnimi grmišči in trstičjem na Bertoški bonifiki. Laguno sestavljajo gnezditveni otočki, polslane mlake in poloji, na katerih se razraščajo različne vrste slanuš. V Škocjanskem zatoku poleg gnezdeče čapljice domuje še osem drugih vrst – mala bela čaplja, velika bela čaplja, siva čaplja, rjava čaplja, čopasta čaplja, kravja čaplja, kvakača ter bobnarica. Najpogostejša čaplja rezervata je mala bela čaplja, ki jo lahko skozi vse leto opazujemo ob polojih, bregovih in plitvejših območjih lagune. Čaplja z nogami brodi po plitvi vodi in pred seboj preplaši ribice, ki jih potem spretno lovi z dolgim kljunom. Odprta vodna površina severnega območja Bertoške bonifike je polna različne hrane za ptiče. Obilje sladkovodnega življenja, in sicer od vodnih rastlin do mnogih majhnih vodnih organizmov (paglavcev žab, ribic, vodnih hroščev, ličink kačjih pastirjev, mehkužcev, rakcev, maločlenarjev) privablja v močvirna območja naravnega rezervata množico vodnih ptic. Najbolj opazne so sive gosi, glasne in velike vodne ptice, ki se hranijo z rastlinsko hrano – koreninami, poganjki in listi vodnih rastlin ter travo na močvirnih travnikih. V času spomladanske selitve se tu hranijo in počivajo različne vrste rac. Trstičje predstavlja zelo pomembno življenjsko okolje za številne živali, saj jim nudi varno zavetje ter prostor za gnezditev in prehranjevanje. Trstičje mora biti vedno poplavljeno z vodo, da lahko dobro uspeva. V njem so s pomočjo posebnih prilagoditev najdle svoj življenjski prostor rakar, čapljica, srpična trstnica in mnoge druge vrste ptic. Na slanih tleh Škocjanskega zatoka lahko uspevajo le slanuše ali halofiti, saj so prilagojene za rast na slanih tleh morskih obrežij. Za njih so značilni mesnati listi in steblo. Najdemo jih na morskih obalah, na izlivnih delih rek v morje, na solinah in v obalnih mokriščih. Iz Afrike se vsako spomlad na gnezdišča v Evropi vračajo milijoni obvodnih ptic iz skupine pobrežnikov. Te dolgokljune in dolgonoge ptice poseljujejo mnoga različna življenjska okolja, največ vrst pa prebiva v močvirjih. Močvirni travniki naravnega rezervata so na selitveni poti dobrodošla postojanka kozicam, črnorepim kljunačem, rdečenogim martincem, togotnikom in drugim pobrežnikom. Halofilne vrste na območju Škocjanskega zatoka:
Ptice in gnazda v Škocijanskem zatoku Škocjanski zatok je zaradi pestrega prepleta polslanih in sladkovodnih življenjskih okolij raj za številne živalske in rastlinske vrste, s tem pa tudi za vse, ki jih radi opazujemo in doživljamo naravo. Območje je posebej pomembno zaradi velike pestrosti ptic. Ornitologi smo jih v zadnjem desetletju na komaj 122 hektarjev velikem zavarovanem območju Škocjanskega zatoka našteli kar 245 različnih vrst. Gnezda so večinoma narejena iz svežih ali suhih rastlin. Gnezda črne liske lahko razdelimo na tri skupine:
|
2017. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.
