Slovenska narodna kuhinja - GORENJSKA KUHINJA

 

 

    DOMOV          EKONOMIJA          TEHNIKA          TURIZEM          KORISTNE INFO  

 

 

KULINARIKA
  Kuhar in pripomočki
  Mehanska obdelava
  Toplotna obdelava
  Kuhanje
  Dušenje
  Cvrenje
  Pečenje
  Praženje
  Kuharske tehnike
   Molekularna gastronomija
  Slovenska kuhinja
  Dolenjska
  Gorenjska
  Koroška
  Notranjska
  Prekmurska
  Primorska
  Štajerska
  Zasavska
Gorénjska je gorata alpska pokrajina ob zgornjem delu reke Save v Sloveniji. V velikem delu je zaščitena kot narodni park. Obsega pogorja Karavank, kamniško stran Kamniško-Savinjskih Alp ter vzhodni del Julijskih Alp. Jedro Gorenjske je Ljubljanska kotlina, ki sega od Ljubljane do Žirovnice in Bleda. Pokrajina spada med gospodarsko najbolj razvite predele Slovenije z močno in raznovrstno industrijo in obrtjo. Razgiban relief in podnebje sta dobra osnova za turistično dejavnost tako v zimski kot tudi v poletni sezoni, saj Gorenjska regija ustvari kar 20 % vseh prenočitev v državi, po številu ležišč je na drugem mestu za obalno regijo. V kmetijstvu izstopa živinoreja in poleg nje izkoriščanje gozdov. Večja mesta so Kranj, Jesenice, Domžale, Tržič, Škofja Loka, Kamnik in Medvode.

V spletu človeških prizadevanj so v sodelovanju z naravo nastajali in nastajajo tudi okusi. Gorenjska je slikovita, razgibana gorska pokrajina s planinami, na katerih se v poletnem času pasejo govedo in drobnica, iz mleka pa pridobivajo sire in druge mlečne izdelke. Med njimi je nekaj posebnega bohinjski sir mohant, ki je s svojim intenzivno pikantnim okusom in vonjem izziv za najbolj ustvarjalna kulinarična raziskovanja. Marsikje na Gorenjskem posejejo ajdo, ječmen in proso, na ravninskih predelih so najboljši pogoji za pridelavo krompirja, v Bohinju raste rdečerjava, a predvsem okusna koruza trdinka. V bistrih alpskih rekah, potokih in jezerih švigajo ribe; med njimi je tudi izvirna bohinjska zlatovčica. V gozdovih domuje divjačina, tod rastejo gobe in gozdni sadeži. Veliko je tudi visokostebelnih sadovnjakov z različnim sadjem. Zadnja leta se v kulturo prehrane spet vrača hruška tepka. Na številnih kmetijah so se usmerili v izdelavo sadnih sokov, kuhanje žganja ter pripravo zeliščnih in sadnih alkoholnih napitkov. Gorske senožeti in planjave nudijo številna zelišča, na vrtovih in njivah pa rastejo zelene solate, zelje, repa, krompir, fižol, korenje, koleraba, pesa, redkev.

To je nekaj temeljnih prehranskih sestavin in živil, ki sooblikujejo kulinarično podobo Gorenjske. Značilno je, da so prebivalci te slovenske pokrajine ne le ohranili, ampak predvsem tudi v sodobni čas prenesli številne posebnosti vsakdanje in praznične prehrane svojih prednikov. Žganci iz ajdove, koruzne ali ječmenove moke, testeni žepki ali krapi z različnimi nadevi, jedi iz mlečnih izdelkov, na različne načine pripravljena ajdova, ječmenova ali prosena kaša, mesne enolončnice, v zimskem času okusne koline, zelje in repa, v koruzni moki povaljane in ocvrte postrvi, slani ali sladki štruklji in izvrstne potice predstavljajo samo nekaj izbranih posebnosti kulinarične palete Gorenjske, ki je ne srečamo le v ponudbi gostinskih lokalov ali turističnih kmetij, ampak pomembno sooblikuje pestrost sodobnega prehranjevanja njenih prebivalcev. Izkušnje, pridobljene iz širnega alpskega in mediteranskega sveta, so se odlično spajale z znanji in inovativnostjo lokalnega prebivalstva tudi na področju prehrane. Tako so se razvijale številne prehranske posebnosti, ki so še danes nosilke lokalnih in regionalnih kulinaričnih razpoznavnosti in značilnosti.

Tradicionalne gorenjske jedi so povezane s kravjim mlekom in siri, med katerimi je veliko zaščitenih posebnežev, kakršen je pikantni bohinjski mohant. Ogromno jedi je pripravljenih v kombinaciji kislega mleka in koruznih, ajdovih, krompirjevih ali pšeničnih žgancev! Zabeljeni so z zaseko, ocvirki, drobtinami ali jajci. Za Gorenjsko značilna planšarska jed je tudi masovnik.

Krapi in divjačina - V Gornjesavski dolini pripravljajo odlične rateške, podkorenške in kocove krape, zabeljene testene žepke ali krapce z nadevom iz polente, skute ali suhega sadja. Prosena in ajdova kaša, gorenjski kuhani štruklji in nepozabni ajdovi krapi spremljajo jedi iz divjačine. Morda kje naletite na gamsovo juho!

Mesnine in koline - Med mesninami je posebej slavna kranjska klobasa, zaščitena slovenska posebnost. Poizkusite mavžlje ali maželjne, v svinjsko mrežico zavite in v pečici pečene mesne kroglice, postrežene s kislo repo ali zeljem. Na zimskem jedilniku so mesene in prtene klobase oz. pečenice in krvavice. Okusna je štruca z nadevom iz prekajenega mesa in kruha - gorenjska prata ali budl. V Tržiču in okolici iz ovčjega mesa in zelenjave čarajo znamenito tržiško bržolo, ki je izvorno planšarska jed.

Krompir s spremljavo - Na območju Šenčurja so neskončne krompirjeve njive in spomenik krompirju. Krompir se druži z značilnimi jedmi iz zelja, kakršna je govnač – kuhano ali zabeljeno sladko zelje – s krvavicami in številnimi drugimi jedmi. V Šenčurju spremlja godlo, tradicionalno zimsko jed iz krvi, prosene kaše in ješprenja.

Kašnate jedi - Znamenita je danka ali želodec s kašo in gobe z ajdovo kašo. Kot priloga, sladka ali slana omleta prijata Jurjeva kapa in Loška smojka - repa z nadevom iz kaše.

Medene sladkosti - Tradicija čebelarstva je na jedilnik umestila raznovrstno ponudbo medu, napitkov in zdravil. Med je tudi sestavina dražgoškega kruhka, škofjeloškega kruhka in znamenitega lectovega peciva. Na svetovljanskem Bledu so ponosni na kremno rezino – blejsko kremšnito.

Kulinarične poti - Na gurmansko popotovanje odrinite s kolesom ali peš! Obiščete turistične in ekološke kmetije in domačije. Po pašnih planinah Bohinja vodi med planšarje Sirarska pot.




Lectovo srce       Gorenjska       Gorenjska       Blejska Kremšnita





Škofja Loka
Častitljiva zgodovina mesta Škofja Loka in okolice se odslikava tudi v številnih jedeh, v katerih se prepletajo različni vplivi, vendar ne kot njihov seštevek, ampak kot ustvarjalna sinteza značilnih jedi, ki so spremljale prehranski ritem stoletij, zaznamovan z razmerjem med lakoto in izobiljem. Nekatere jedi so tako značilno škofjeloške, da so že desetletja geografsko opredeljene kot »loške«. To so loška mešta (krompirjeva kaša z belo moko in zabeljena s prepraženo čebulo), loška medla ali midla, kot pravijo v lokalnem narečju, tudi loška mešanca, okusna enolončnica iz fižola, repe, zelja in ješprenja, ki so jo ob petkih kuhali za berače in reveže v loškem kapucinskem samostanu, in loška smojka. Značilni za ta del Gorenjske so tudi orehovi štruklji, ki so jih pripravljali predvsem za praznike ob večjih in težjih delih v zimskem času. Njihova posebnost je v tem, da so jih zabelili z medom. Na nekaj kmetijah pripravljajo tudi sladek terják ali trják, tj. gost ekstrakt iz zrelih črnih bezgovih jagod, ki velja za enega najboljših naravnih pripravkov za kuhanje zdravilnega čaja proti prehladu ali le kot preliv za sladice in sladoled. Ostale značilne jedi: loška mešta; loška mešanca; ajdova kaša z zajčjim ragujem; dušena koštrunovina s koruznimi žganci; skutni žličniki z orehi in sirom; orehovi štruklji, zabeljeni z medom; jabolčni in pehtranovi štruklji; terjak ali trják; mlečni izdelki kmetij loškega podeželja; alkoholne pijače s kmetij loškega podeželja.



Gorenjska       Gorenjska       Gorenjska       Gorenjska




Železniki
Nekdanje imenitno železarsko središče v Selški dolini, Železnike, opredeljuje več izjemnih posebnosti, ki so prav tako povezane z dediščino in sodobnimi oblikami prehranske kulture. Poleg ohranjenih pričevanj nekdanjega železarstva se je v Železnikih vitalno ohranilo izdelovanje klekljanih čipk, v Dražgošah pa še vedno izdelujejo ročno oblikovane dražgoške kruhke iz medenega testa. Selška dolina je vrezana med visoka hribovja, kjer so v srednjem veku freisinški škofje, lastniki tega ozemlja, omogočali kolonizacijo z naseljevanjem nemških priseljencev. O tem še danes pričajo nekatere najvišje ležeče vasi v Sloveniji, kot so npr. Sorica, Zgornje Danje, Torka. Prav stičišča lokalnega prebivalstva z novimi naseljenci so skozi stoletja ustvarila svojevrstno kulturno podobo, tudi na kulinaričnem področju. Za Davčo so ohranjena pričevanja o peki rib na ognjišču ali peči, in sicer tako, da so jih zavili v papir, kar je prav gotovo zanimiv izziv tudi za sodobno pripravo. Sem sodijo jedi: drobkova jed; jetrova jed; dražgoški kruhki; davški želodec; Prešce; in pekovski izdelki selških kmetij.


Gorenja vas - Poljane
Poljanska dolina s samotnimi kmetijami in vasmi na njenih hribovitih obrobjih predstavlja strnjeno območje ustvarjalnih posameznikov in družin, ki bogata izročila prednikov prelivajo v sodobne oblike in načine tudi na kulinaričnem področju. Na kmetijah pridelujejo naravne sokove iz sadja, ki raste v visokostebelnih sadovnjakih, iz mleka izdelujejo sire in druge mlečne izdelke, pravi mojstri so v predelavi mesa v mesne izdelke, tudi zelje in repo kisajo po popolnoma naravnem postopku. In če dodamo še vse tisto, kar znajo narediti iz različnih vrst moke in testa, je kulinarična podoba te občine popolnoma zaokrožena in se lahko upravičeno ponaša s celo vrsto izjemnih družin, ki pomembno sooblikujejo kulinarično podobo in ponudbo cele Slovenije, nekatere pa segajo tudi čez njene meje. Med lokalno značilnimi jedmi je tudi slepa žonta, ki so jo največkrat kuhali kot preliv čez žgance. Zmešali so sladko in kislo mleko ter kislo smetano ter jih počasi kuhali. Med kuhanjem so dodajali podmet iz vode in moke ter tako dobili omako za preliv ajdovih ali koruznih žgancev. Drugo posebnost predstavlja poštengana kaša, ki je dobila ime po stožcu kuhane prosene kaše, v katerega naredijo vdolbine z žlico in jih zapolnijo z zabelo iz nakockane slanine, prepražene na čebuli. Sem sodijo naslednje jedi: Visoška pečenka; siri in mlečni izdelki poljanskih kmetij;  kislo zelje in repa poljanskih kmetij, sokovi poljanskih in žganja kmetij; »Poštengana« kaša; pekovski izdelki poljanskih kmetij; slepa žonta (z žganci).



Žiri
Občina Žiri je najbolj znana po čevljarski industriji in čipkah, saj predstavlja eno od večjih slovenskih čipkarskih središč, kjer so že leta 1906 ustanovili tudi čipkarsko šolo. Če so štruklji ena od pomembnih prehranskih značilnosti dobršnega dela Slovenije, so za Žiri in Poljansko dolino zelo značilni predvsem drobnjakovi štruklji, značilna jed poznega pomladnega in poletnega časa, ko je na njivah in vrtovih dovolj svežega in okusnega drobnjaka. Značilne jedi so: Ječmenova juha; fižol s suhim sadjem; kislo zelje s krompirjem; žabja ali kokošja obara z ajdovimi žganci; mesni izdelki žirovskih kmetij; šabesa in drobnjakovi štruklji.


Kranj
Mesto Kranj je središče Gorenjske, ki se je stoletja upravno in trgovsko razvijalo na konglomeratnem pomolu, na stičišču rek Save in Kokre. Njegov razvoj v 19. stoletju je povezan z največjim pesnikom Francetom Prešernom, pa tudi z Janezom Puharjem, pomembnim fotografskim izumiteljem in inovatorjem evropskih razsežnosti, ter s še nekaterimi pomembnimi posamezniki. V Kranju sta gospodarski utrip in siceršnji razvoj sooblikovali tudi obrt in industrija. Slednja vse do današnjih dni. Mesto in občina sta ohranila nekatere kulinarične posebnosti, med katerimi sta kranjski štrukelj in kranjska klobasa, ki ni poimenovana po Kranju, ampak po nekdanji deželi Kranjski, vendar pa prav v Kranju, v mesariji Arvaj izdelujejo kranjske klobase, ki so bile največkrat nagrajene kot najboljše. Iz ječmenove kaše kuhajo ječmenovo juho, odlično kislo zelje pa mešajo s krompirjem. Za osvežilno pijačo v poletni vročini v posameznih hišah pripravljajo šabese iz bezgovega cvetja. Značilne jedi za Kranj so: Kranjska klobasa; Prata ali búdl; Kranjski štrukelj, Orehovi štruklji na sap in Matičkova klobasa.



Gorenjska       Kranjski štrukelj       Matičkova klobasa      




Šenčur
Kraj in občina, ki imata ime po sv. Juriju, se ponašata po najmanj treh pomembnih prehranskih posebnostih. To je najprej godla, gosta juha ali enolončnica iz ostankov nadeva za krvavice na kolinah v zimskem času. Kot značilnost jo umeščamo v to občino zato, ker so na godlo ponosni do take mere, da se po njej imenuje tudi lokalna pustna skupina, ki vsako leto pripravi enega pomembnejših pustnih sprevodov v Sloveniji. Kadar je govora o Šenčurju, ne moremo mimo krompirja, saj ima v kraju tudi spomenik oz. ga ima cesarica Marija Terezija, ki je bila pomembna za njegovo uvajanje v naše kraje. Zato je krompir zastopan v nekaterih značilnih jedeh, kot so krompirjeva juha, krompirjev golaž in krompirjevi cmoki. Tretja posebnost Šenčurja so štruklji. Značilne jedi so: Godla s krompirjem; Ančkini štruklji; Krompirjeva juha; krompirjev golaž; krompirjevi cmoki in rožičeva potica.



Drobnjakovi Štruklji       Gorenjska       Godla       Krompirjev golaž




Preddvor
V gradu Turn, domovanju Josipine Turnograjske, so za razliko od prebivalcev v vaseh jedli po grajsko. Vendar je tudi Josipina rada uživala močnik, sicer jed kmečkega prebivalstva. V Preddvoru pripravljajo tudi preddvorske vampe, narezane na koščke in s številnimi začimbami, kot so šetraj, lovorov list, majaron, timijan, rožmarin, muškatni orešček, nato jih zalijejo s kozarcem rdečega vina in potresejo z naribanim sirom. Posebnost v lokalni ponudbi je snarska malica, značilna malica kmetov, ki so »snarili«, tj. z Zaplate spravljali seno. Med pogačami pa je značilna posmodúla; Vampi po preddvorsko; močnik Josipine Turnograjske in snarska malica.


Cerklje na Gorenskem
Tako kot v drugih slovenskih krajih, kjer so bili samostani, je imel tudi samostan dominikank v Velesovem pri Cerkljah vpliv na prehransko kulturo prebivalstva. Ne le na področju posredovanja temeljnih kuharskih znanj, ampak tudi učenja izdelovanja slanih in sladkih prest. Kuhanje in peka prest je tako postala pomembna dopolnilna rokodelska dejavnost za številne prebivalke Velesovega, Adergasa in Trate. Izdelovanje in peka prest sta prenehala po koncu prve svetovne vojne. Druga značilnost prehranske kulture Cerkelj je povezana z žitom, ki ga je bilo na njivah največ. To je bilo proso, ki je dajalo proseno moko in predvsem kašo za pripravo najrazličnejših okusnih jedi. S proseno kašo nadevajo testene žepke ali krape. V svinjsko mrežico ali pečico zavijejo mesni nadev, v katerem je prav tako prosena ali ječmenova kaša. To jed imenujejo maželni. Iz prosene moke kuhajo prosene žgance, proseno kašo pa pripravijo »po starem«, z okusnimi tropincami in jajcem. Nekateri kot prilogo k žgancem uživajo jabolčno čežano. Značilne jedi so: Prosena kaša s suhimi slivami; Burkaša; Goveja in svinjska juha z rezanci ali bleki; Preste; Krapi s proseno kašo; prosena kaša s tropincami (in jajcem); žganci s čežano; proseni žganci in maželjni z nadevom iz ješprenjeve ali prosene kaše.


Jezersko
Jezersko, ki je poznano po gozdarski in živinorejski dejavnosti ter turizmu, ima vrsto lokalno značilnih jedi. Mesne jedi zaznamuje avtohtona jezersko-solčavska ovca. Njeno meso daje poseben okus značilni jezerski obari. Iz nasekljanega pečenega ovčjega mesa, ki mu dodajo še kruh, jajca in smetano, pripravljajo bule. Jezerski zos je prav tako lokalno značilna pirejasta jed iz krompirja s prežganjem iz moke, kisa in paprike, ki jo ponudijo h govejemu ali kuhanemu prekajenemu svinjskemu mesu. Izdelujejo tudi posebno vrsto testenih žepkov ali žlinkrofov z nadevom iz skute in kruha. Ocvirki, ki jih pripravijo ob kolinah, so temeljni nadev za okusno potico ocvirkovco. Številni obiskovalci Jezerskega prisegajo tudi na maslovnik ali másunjek, ki je lahko samostojna jed ali priloga, ki nadomešča omako. Na Jezerskem izdelujejo tudi naravne sirupe, marmelade ter sadne, zeliščne in likerje iz gozdnih sadežev. Znane jedi so: Maslovnik ali "másunjek"; Obara iz drobnice z ajdovimi žganci; Jezerske marmelade; Jezerski sirupi; Jezerski likerji in vina; Jezerski »zos«; »bula«; skutni žlinkrofi; pečeno jagnje jezersko-solčavske pasme; ocvirkovca; jabolčno-tepkov mošt; slivovo žganje.



Preddvorski vampi       Gorenjska       Gorenjska       Esihflajš




Naklo
Z gostilno Marinšek v Naklem je povezana najbolj znana pripoved o nastanku poimenovanja kranjske klobase. Cesar Franc Jožef naj bi se peljal s kočijo od Dunaja proti Trstu in se ustavil v tej gostilni, ker je bil lačen. Gostilničar je bil v zadregi in mu je povedal, da ima samo navadno klobaso. Cesar si jo je zaželel in ko jo je pokusil, je dejal: »Saj to ni navadna, ampak kranjska klobasa!« Vendar to je le ena od legend o znameniti slovenski klobasi, ki jo pripravljajo na več načinov. V Naklem pa izdelujejo še eno slovensko posebnost. To so potice, ki jih oblikujejo in pečejo v Kranjskem kolačku. Prebivalci Naklega in okolice so ponosni tudi na pripovedi o rokovnjačih ali rokomavharjih, ki so imeli svoje skrivališče v Udin borštu, gozdu pri Dupljah. V spomin na te svobodnjake, ki so jemali bogatim, se vsako leto zberejo na pohodu, ki jih vodi pod »krivo jelko«, k prostoru, kjer so imeli rokovnjači svoje veselice. Tam pohodnikom skuhajo rokovnjaški golaž ali rokovnjaški ričet. Znane jedi za Naklo so: potice iz Kranjskega kolačka; Rokovnjaški ričet in obara ali ajmoht.


Tržič
Tržič, nekdanje pomembno obrtniško in tudi industrijsko središče Gorenjske se je razvijalo ob mednarodno pomembni cesti čez ljubeljski gorski prehod. Zgodovina Tržiča je povezana tudi z avstrijskim feldmaršalom Radetzkem (po njem se imenuje tudi znameniti Straussov Radetzky marš), ki se je leta 1797 poročil s tržiško grofico Frančiško Romano von Strassoldo-Grafenberg. Med letoma 1807 in 1819 sta živela v njuni graščini Neuhaus v Tržiču. Pestro zgodovinsko dogajanje je pustilo sledi tudi v prehrani Tržičanov. Tako so z avstrijskimi vojaki spoznali jed iz testenin, slanine, krompirja in čebule, ki se imenuje grenadirmarš. Jed je sicer poznana tudi v nekaterih starejših rudarskih krajih v Sloveniji. Najbolj znana tržiška jed so tržiške bržole okusna enolončnica iz ovčjega ali koštrunovega mesa. Tržič je med redkimi kraji v Sloveniji, ki ima geografsko opredeljeno eno od glavnih mesnih jedi. To je tržišk kosív, ki ga predstavlja mesna štruca iz govedine, svinjine, piščančjih prsi in starega, v mleku namočenega kruha. To mesno zmes zavijejo v svinjsko mrežico in spečejo. Med močnatimi jedmi so značilni testeni žepki ali krapi z nadevom iz svinjskih ali telečjih pljuč. V obdobju po kolinah pripravijo prekajeno svinjsko glavo, ki jo kuhajo v vodi z jabolčnimi krhlji. Ta simbioza med mesom iz glave in jabolčnimi krhlji ustvarja izjemno okusne kombinacije tudi za najbolj zahtevne gurmane. Gorski svet, ki obdaja tržiško kotlino, je naravna kulisa z gamsi in drugo divjačino. Tako gamsovo meso pripravijo »po tržiško« ali pa kot okusno gamsovo mleto pečenko. Ostale značilne Tržiške jedi: Grenadir marš; taužent župa; gams po tržiško; gamsova mleta pečenka; testeni žepki ali »krapi« s pljučnim nadevom in prekajena svinjska glava, kuhana z jabolčnimi krhlji.


Radovljica
Mesto Radovljica in cela občina zadnja leta uspešno razvijata svojo kulinarično razpoznavnost, tudi s prireditvijo Okusi Radol'ce, kar postaja razpoznavna tržna znamka na področju kulinarike in gastronomije. Tako v Radovljici kot tudi v drugih krajih v občini so se ohranile nekatere prehranske posebnosti, ki so lahko izziv za sodobno prehrano in gostinsko ponudbo. V starodavni žebljarski Kropi je v času kolin najbolj znana kroparska žonta, gostejša juha ali golaž iz svinjske drobovine. Iz fižola kuhajo enolončnico kroparski fižolovc. Popularna alkoholna pijača Kroparjev je bil pelinkovec, ki so ga imenovali Kristusova krstna voda ali Kriščevo kopanče. Značilna jed je tudi okisana govedina ali jesih flajš. V Radovljici je Čebelarski muzej, v bližnjih Lescah pa Čebelarski center Gorenjske. V njem je ponudba živil povezana z medom in čebeljimi izdelki, tudi z medico, medenim žganjem, medenim likerjem, medenim pivom in medeno penino. Občina se ponaša tudi z odličnimi kisi (Vipijev staran kis), jabolčnimi in drugimi naravnimi sokovi, marmeladami, prehranskimi izdelki iz konoplje in seveda s čokoladami Gorenjka. V Podnartu so razvili sladico podnartovšk jabuk. Jabolko izdolbejo, nadevajo z orehi, medom ter vaniljino kremo in ga oblijejo s čokolado Gorenjka.  Ostale značilne jedi v Radovljici so: ješprenj z gorenjsko klobaso in tepko ter dimljeno postrvjo; marmelade in sokovi tržne znamke »Baronove jagode« iz Zgoše; kroparski pelinkovec, imenovan tudi »Kriščevo kopanče« ali »Kristusova krstna voda«; »Jesih flajš«; Lectarjev »štrudl« od leta 1822; Vipijev staran vinski kis in Vipi jabolčni sok.


Bled
Med vsemi gorenjskimi kraji in občinami ima Bled posebno mesto tudi na kulinaričnem področju. Zlasti razvoj nekdanjega letoviščarstva, zdraviliške dejavnosti in turizma je veliko prispeval k oblikovanju posebne kulinarične podobe, ki jo sestavljajo predvsem jedi iz hotelskih restavracij in gostiln. Te so pomembno sooblikovale paleto najbolj priljubljenih jedi na jedilnikih, ki so pomembni viri za izbor blejskih kulinaričnih posebnosti. Na prvem mestu moramo izpostaviti blejsko kremno rezino ali kremšnito, ki je bila »izumljena« leta 1953, vendar na osnovi nekoliko starejših virov iz začetka 20. stoletja. Danes je to osrednja kulinarična značilnost Bleda. Podoben »izum« je tudi druga značilna sladica, blejska grmada, ki pomeni le interpretacijo vzora iz tujine. Na Blejskem otoku deluje lokal Potičnica. Njeno ime pove, da je usmerjena k ponudbi slovenskih potic. Posebnost med njimi je lešnikova potica s figami, ki rastejo in obrodijo na otoku. Sicer so med značilnimi in desetletja opevanimi jedmi Bleda še kuhan prekajen jezik z grahom, gnjat z grahovo čežano, cesarska pečenka z rezanci in srnin hrbet z brusnicami. Letoviščarji in turisti so zelo cenili pečene piške, race in kopune, od tort pa še zlasti maraskino krem torto ter cesarski kipnik s šodojem. Med žganimi pijačami ne smemo prezreti zaščitenega gorenjskega tepkovca in borovnic v žganju, ki jih pripravljajo v Zasipu. K znanim jedem iz Bleda sodi: Cesarska pečenka z rezanci; Srnin hrbet z brusnicami in Lešnikova potica s figami z Blejskega otoka.


Bohinj
Dve dolini in čudovit gorski svet s cvetočimi travniki in pašniki, planinami za poletno pašo živine ter izhodišče za srečevanja z alpskimi vrhovi. Izjemno naravno okolje, v katerem je človek skozi stoletja ustvaril izjemne kulturne posebnosti, ki opredeljujejo posebne življenjske sloge vse do današnjega časa. Med siri je izrazita posebnost mohant, v lesenih dežah zorjena skuta, ki zato dobi zelo ostro pikanten okus in vonj. Primeren je kot namaz na kruhu, odlično se ujema z mesninami, primeren je za pripravo jedi iz krompirja in celo sladic. Poleg mohanta izdelujejo tudi tradicionalni bohinjski sir in druge mlečne izdelke. Pri kuhanju žgancev v Bohinju vmešajo tudi proseno kašo. Posebnost je tudi rdečerjava in predvsem zelo okusna koruza trdinka. Iz njene moke kuhajo žgance in smetenjač ali smetenjak, značilno planšarsko jed, ki jo zakuhajo v smetano. Močnata jed so tudi testeni žepki z nadevom ali bohinjski krapi. Posebnost med izdelki ob kolinah je nekoliko prekajena bohinjska zaseka z meseno klobaso. Uporabljajo jo tudi kot izvrstno zabelo. V bistri vodi Save Bohinjke, Bohinjskem jezeru in manjših rekah ter potokih živita dve vrsti postrvi: bohinjska postrv in zlatovčica. Slednjo so vložili med drugo svetovno vojno. Obe vrsti postrvi pripravljajo na različne načine, od katerih je najbolj »bohinjski«, ko postrv povaljajo v moki iz koruze trdinke in jo ocvrejo. V poletnem času košnje kuhajo ješprenj s suhimi hruškami tepkami. Od divjačine mojstrsko pripravljajo srnino stegno ali hrbet po bohinjsko. S slanino pretaknjenemu mesu dodajo zelenjavo in začimbe in ga zapečejo v pečici. Nato ga prelijejo s smetano, dodajo brusnice in malo juhe ter počasi dušijo do mehkega. Meso narežejo, iz ostanka v posodi ali pekaču pa naredijo omako. K srnini postrežejo cmoke, slan krompir, rezance ali ajdove žgance. Vsaj od začetka 19. stoletja je znana tudi bohinjska torta.




Bohinjski sir       Bohinjski mohant       Gorenjska       Bohinjska zaseka s klobaso





Žirovnica
Pokrajina pod mogočnim Stolom, ki jo poznamo tudi kot Kašarijo, že s tem svojim ljudskim poimenovanjem govori o temeljni značilnosti prehrane, ki so jo v preteklosti predstavljale kaše. Kaša s suhimi češpljami ali češpljeva kaša je bila ena najbolj pogostih dobrot teh krajev. Poleg te še ajdova kaša z gobami in ješprenjeva kaša z žajbljem. Prosena kaša je bila značilna v nadevu danke, ki se pripravlja ob kolinah. Iz ajdovega testa so izdelani žepki ali krapi z nadevom iz mleziva in jajc. Zelo zanimivo in predvsem okusno kombinacijo predstavlja kuhan in zabeljen rjavi fižol v zrnju z gobami. Popularna jed, tudi na nekaterih drugih območjih Gorenjske, je govnáč ali sladko, tudi posiljeno zelje. Vanj zakuhajo tudi krompir, še dodatno gostljatost pa dosežejo z zakuhanjem prosene kaše. Iz ajdove moke kuhajo ajdovo mešto, ki se kuha podobno kot žganci, le manj vode se odlije in se jed zmeša v gosto maso, ki se zabeli z ocvirki ali zaseko. Razvojno mlajša je špehova sovata. Kot pove njeno ime, je zabeljena z rezinami slanine, ki se najprej nekoliko prepražijo, potem pa prelijejo čez solato. Številni sadovnjaki, ki so neločljivi del domačij v žirovniški občini, dajejo jabolka za izdelavo jabolčne potice, za praznike pa cvrejo tudi zmedene flancate. Za žirovnico so značilne naslednje jedi: Ajdova kaša z gobami; Danka s proseno kašo; Govnáč; Češpljeva kaša; češpljevec; ajdova mešta; fižol z gobami; ajdovi žepki ali »krapi« z mlezivom; ričet z žajbljem; špehova solata; jabolčna potica; zmedeni flancat.


Jesenice
Industrijsko mesto Jesenice, s številnimi spremembami v sestavi prebivalstva zlasti od konca druge svetovne vojne, prav tako tudi celotna občina, ponujajo nekatere posebnosti, ki so tako vez s kulinarično dediščino kot tudi slika omenjenih sprememb. V pomladnem času ocvrejo bezgovo cvetje. Med še vedno popularnimi jedmi so ajdovi in koruzni žganci s kislo repo, ješprenj z mesom, testenine s skuto, jabolčna čežana s fižolom v zrnju in pomladno poletne drobnjakove blazinice. V pustnem času in tudi za druge praznike cvrejo miške ali fáuncute. Prava posebnost tega okolja pa je Titova torta. To je bila značilna delavska torta v letih po koncu druge svetovne vojne. Sestavili so jo iz več plasti biskvita iz koruzne moke, vmes in po površini pa so jo namazali z rdečkasto slivovo marmelado.


Krajnska gora
Največ starih jedi se je ohranilo prav gotovo v krajih kranjskogorske občine. V gostinskih lokalih so jih znali primerno vključiti v sodobno ponudbo. Torej so prisluhnili turistom, ki prihajajo v ta del Gorenjske in povprašujejo po lokalnih in predvsem značilnih jedeh. Na prvem mestu moramo omeniti razne vrste testenih žepkov ali krapov, ki se po posameznih krajih občine razlikujejo tako po nadevih kot tudi oblikah. V Ratečah pripravljajo kocove krape z nadevom iz suhih hrušk. Poleg teh še špresove krape, ki imajo v nadevu največ skute, tudi prepraženo čebulo, pehtran in sol. Ajdove krape s skutnim nadevom pripravljajo v Zgornji Radovni. Na Dovjem poznajo dovške krape in podkorenske v Podkorenu. Prve pripravijo iz kvašenega testa iz bele moke, nadev pa je iz skute, prosene kaše in čebule. Podkorenski so izdelani iz ajdovega testa in z nadevom iz polente. Tudi druge jedi se po posameznih krajih precej razlikujejo, zato Gornjesavska dolina ali Dolina lahko ponudi razmeroma pestro paleto lokalnih posebnosti. V Ratečah kuhajo krompirjevo kašo ali čompico. Glede na razvito ovčerejo kuhajo tudi ovčjo župo. Zelo stara jed je rateška paninska mešca iz kuhane koruzne moke, drobnjaka, pehtrana in jajc v kislem mleku in smetani. V več krajih kuhajo krompirjevo mešto in jo jedo s friko, ki je sicer izvirna jed iz Nadiških dolin. Na Belci pripravijo krompirjevo mešto z zaseko, v Mojstrani pogosto pripravijo koruzno polento s kislo repo. V Ratečah je posebnost budla, v svinjski mrežici ali pečici zavit nadev iz kruha, pljuč, jajc in rozin. V Kranjski Gori in Ratečah so nekaj podobnega maželjni, to so zapečeni mesni deli svinjske glave in drobovine v svinjski mrežici, ki jih uživajo z dušenim kislim zeljem. V Martuljku in na Srednjem vrhu pripravljajo suhomesnate cmoke s suho (tj. svinjsko) juho. V Podkorenu jedo zabeljen fižol s koruznim sokom, kar je vsekakor zanimiva kombinacija okusov. Sem uvrščamo naslednje jedi: Rateški kocovi in špresovi krapi; Dovški krapi; Podkorenski krapi; Hrepovci; Rateška krompirjeva juha ali »čompica«; ovčja juha; podkorenski zabeljen fižol s koruznim sokom; martuljški suhomesnati cmoki s suho juho; krompirjeva mešta z zaseko z Belce; mojstranska koruzna polenta s kislo repo; ajdovi krapi s skuto iz Zgornje Radovne; rateška »pwaninska mešca«; rateška »budla«; krompirjeva mešta s friko in rateški »fantovci«.


        
 Gorenjska       Gorenjska       Gorenjska       Prata       Gorenjska       Mavžlji              Gorenska       Rateški (kocovi) krapi       Gorenjska       Gorenjska       Jurjeva kapa
 

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.