Skozi zgodovino si je Zasavje pritaknilo marsikatero prepoznavnost, a izborne kulinarike (še!) ni med njimi. Odslikava nekdanjega delavskega vsakdanjika so preproste, tako imenovane sitostne jedi iz žit, stročnic in okopavin. Meso in mlečni izdelki so bili zastopani v manjši meri. Temeljna vprašanja v zvezi z zasavsko prehrano so bila bolj količinske kot kakovostne narave. Na prehranjevalne navade je odtisnila svoj pečat zlasti močna prisotnost industrializacije. Oblikovali sta se dve značilni smernici zasavske prehrane: na eni strani je bila rudarska oziroma knapovska kuhinja, na drugi pa steklarska oziroma glažarska kuhinja. Seveda pa so na prehranjevalne navade vplivale tudi druge industrijske dejavnosti. Statistična regija Zasavje obsega občine Hrastnik, Trbovlje ter Zagorje ob Savi. Območje leži v osrčju Posavskega hribovja na skrajnem jugovzhodu Savinjskih Alp in hkrati tudi v osrčjuSlovenije. Zaradi hribovitega značaja jo je lahko ločiti od sosednjih Celjske ter Ljubljanske kotline in Dolenjske. Zasavske občine mejijo na občine Litija, Moravče, Lukovica, Vransko, Tabor, Prebold, Žalec, Radeče in Laško. Skupna površina občin v regiji Zasavje znaša 263,7 km2. Največjo površino ima občina Zagorje ob Savi in najmanjšo občina Trbovlje. Celotna površina regije torej predstavlja približno 1,3 % površine Slovenije. Ko govorimo o slovenski kuhinji, je zasavska kulinarika zagotovo njen manj znani in prepoznavni del. Zato nekaj temeljnih značilnosti zasavske kulinarike. Zasavje je središčna slovenska regija, zato so številni recepti nastali spontano, drugi pa so bili sposojeni iz sosednjih regij. Vendar so se tudi pri slednjih – zaradi pomanjkanja potrebnih surovin in drugačnega načina življenja – kmalu ustvarile izvirne prilagoditve in posodobitve. Tako kot ljudje in narava, je tudi zasavska kulinarika zaznamovana z industrializacijo, svoje pa so dodali še priseljenci iz drugih slovenskih krajev ter tujci (Čehi, Nemci, Italijani). Vsakdanja kuhinja se je prilagajala skromnemu življenju in težaškemu delavniku. Obroki so bili pretežno sestavljeni iz močnatih jedi, značilna je velika uporaba stročnic ter manjša uporaba mesa in mlečnih izdelkov. Dve močni industrijski panogi,sta oblikovali tudi dve smernici v zasavski kulinariki. Na eni strani imamo rudarsko oz. knapovsko kuhinjo, na drugi strani pa steklarsko oz. glažarsko. Čeprav je res, da jedi niso tako prepoznavne, kot to velja za jedi iz nekaterih drugih regij, to še zdaleč ne pomeni, da so zasavske jedi slabega okusa. Prav nasprotno! Številni gostinci iz Zasavja bodo rekli: še tako enostavno hrano je moč pripraviti okusno in privlačno. Pravzaprav se največje mojstrstvo pokaže ravno takrat, ko znaš iz omejenega nabora in količin pripraviti okusno pojedino. To je pravzaprav mogoče trditi tako za celotno slovensko kuhinjo kot kuhinje nekaterih pomembnih poklicnih skupin, kot so rudarji, steklarji in drugi industrijski poklici. Slavno knapovsko sonce ali funšterc ni nič drugega kot najmanj centimeter debela omleta, lepo rjavkasto-rumeno zapečena v masti ali olju. Prav tako krompirjevi polpeti ali faširke oziroma krumpentoč ni nič drugega kot olupljen in nariban krompir, ki mu dodamo jajce, moko, peteršilj, čebulo in sol, nakar vse dobro premešamo in ocvremo na vroči masti. Glavna sestavina vseh obrokov je bil kruh, v času pomanjkanja pa krompir. Jedi iz krompirja izvirajo iz češke kuhinje, v Zasavje so jih zanesli steklarji. Skozi zgodovino sta se v zasavski kuhinji oblikovali dve osnovni pravili, nič se ne zavrže in kar ni strupeno je užitno, svoje pa je dodala tudi revščina, zato ni čudno, da je bila prašičjereja zelo razširjena. Od svinje so lahko porabili prav vse, zasavska posebnost pa je klobasa, imenovana jetrnica. V svoj jedilnik so vključili tudi zajce, kokoši in včasih celo golobe, v manjši meri pa so redili koze, ki so jim rekli tudi knapovske krave. Večina zasavskih jedi je bogatih z maščobo, ker temeljijo na precejšnji uporabi živalskih maščob (ocvirki, mast,..). Mnoge zasavske jedi so težko prebavljive in maščobno nasičene. Temeljijo na uporabi živalskih maščob (ocvirki, slanina, mast, živalska olja), svinjskem in kunčjem mesu, močnatih jedeh, krompirju, fižolu, ječmenu, pšenici, ajdi, repi … Mnoge od zasavskih jedi v prvotni obliki bi danes označili kot nezdrave in preveč kalorično nasičene, zato je danes veliko jedi prilagojenih in spremenjenih v skladu z novimi vpogledi v to, kaj predstavlja dobro uravnoteženo in zdravo prehrano.  Zasavsko kulinariko odlikuje varčna in enostavna priprava, z malo domišljije pa se vsako jed lahko hitro spremeni v nov obrok. Zasavska kulinarika je raznolika Trditev se ne ujema s splošno zakoreninjenim mnenjem, da je zasavska kulinarika enotna in monotona. Seveda je res, da imajo tukajšnje jedi pogosto svoje dvojčice v drugih pokrajinskih kuhinjah, da zato marsikdo pravi, da zasavska kulinarika sploh ne obstaja, ampak je le posledica migracijskih delovnih procesov, ki so tu potekali. Takšno logiko je treba postaviti na glavo. Ravno zaradi močnih delavskih selitev in drugih industrializacijskih procesov lahko trdimo, da je zasavska kulinarika edinstvena, da je njen obseg primerljiv z drugimi slovenskimi regijami, da je posebna in raznolika. Čeprav je res, da jedi niso tako prepoznavne, kot to velja za jedi iz nekaterih drugih regij, to še zdaleč ne pomeni, da so zasavske jedi slabega okusa. Prav nasprotno! Številni gostinci iz Zasavja bodo rekli: še tako enostavno hrano je moč pripraviti okusno in privlačno. Pravzaprav se največje mojstrstvo pokaže ravno takrat, ko znaš iz omejenega nabora in količin pripraviti okusno pojedino. Zasavska kulinarika je podobna kuhinjam sosednjih regij Zasavje je središčna slovenska regija, zato so številni recepti nastali spontano, drugi pa so bili sposojeni iz sosednjih regij. Vendar so se tudi pri slednjih – zaradi pomanjkanja potrebnih surovin in drugačnega načina življenja – kmalu ustvarile izvirne prilagoditve in posodobitve. Zasavska kulinarika je preprosta To je pravzaprav mogoče trditi tako za celotno slovensko kuhinjo kot kuhinje nekaterih pomembnih poklicnih skupin, kot so rudarji, steklarji in drugi industrijski poklici. Slavno knapovsko sonce ali funšterc ni nič drugega kot najmanj centimeter debela omleta, lepo rjavkasto-rumeno zapečena v masti ali olju. Prav tako krompirjevi polpeti ali faširke oziroma krumpentoč ni nič drugega kot olupljen in nariban krompir, ki mu dodamo jajce, moko, peteršilj, čebulo in sol, nakar vse dobro premešamo in ocvremo na vroči masti. Zasavska kulinarika je “težka”, kalorična in nasitna. Mnoge zasavske jedi so težko prebavljive in maščobno nasičene. Temeljijo na uporabi živalskih maščob (ocvirki, slanina, mast, živalska olja), svinjskem in kunčjem mesu, močnatih jedeh, krompirju, fižolu, ječmenu, pšenici, ajdi, repi … Mnoge od zasavskih jedi v prvotni obliki bi danes označili kot nezdrave in preveč kalorično nasičene, zato je danes veliko jedi prilagojenih in spremenjenih v skladu z novimi vpogledi v to, kaj predstavlja dobro uravnoteženo in zdravo prehrano. Funšterc ali knapovsko sonce je znamenita zasavska jed, nekdaj pogosta malica rudarjev. Pri siromašni različici je tekoče testo narejeno iz črne moke, vode in soli, bogatejši so ga zamešali iz bele moke, mleka in jajc. Prvega ali drugega je treba le še zlato zapeči. Mojstrom pri tem uspe, da je funšterc rahel, srednje debel in rumen kot sonce – zaradi česar nosi tudi ime knapovsko sonce. Krumpantoč (tudi krumpentoč ali krumpatoč) pa je stara in nezahtevna jed steklarjev. Naribamo krompir, dodamo jajca in belo moko ter začinimo in dobro premešamo, da se vse sestavine sprimejo. Pripravljeno maso zlato zapečemo v ponvi z vrelim oljem. Pri starejši in skromnejši različici krumpantoča, ki so jo poznali zlasti pri revnejših družinah, pa je belo moko zamenjala črna. Jedi so po okusu dodali še meliso ali kakšno drugo začimbo z vrta.

2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.