|




















 |
Dolénjska je pokrajina v jugovzhodni Sloveniji, ki geografsko sega od
Ljubljanske kotline do meje s Hrvaško (Gorjanci). Na vzhodu meji na
Savo, na zahodu pa sega do Blok in Kolpe. Dolenjska predstavlja, ob
Gorenjski in Notranjski, eno od treh pokrajin zgodovinske dežele
Kranjske, iz česar izvira tudi njeno današnje ime (v preteklosti Spodnja
ali Dolenja Kranjska). Ožja Dolenjska je gričevnata pokrajina ob reki
Krki in njenih pritokih. Nekoliko širše pa k njej štejemo še Belo
krajino, gričevnat svet ob Temenici in Mirni, Suho krajino in Kočevsko z
Dobrepoljskim, Ribniškim in Kočevskim poljem. V tej razgibani pokrajini
so značilnosti treh pokrajinskih enot: Alp, Panonske nižine in
Dinarskega gorstva. Gospodarsko in kulturno središče Dolenjske je Novo
mesto, večji kraji pa so še Kočevje, Grosuplje, Krško, Trebnje,
Črnomelj, Semič in Metlika. Dolenjska je pokrajina z največ gradovi na
slovenskem prostoru, predvsem na bregovih in gričih ob reki Krki.
Od Posavskega hribovja na vzhodu do reke
Kolpe na jugu se razprostira valovita Dolenjska. Poletna toplota ugaja
vinski trti, ki jo je dobrovoljni Dolenjec nasadil po bregovih gričevja.
Skromne zidanice po vinogradih hranijo lahki, kiselkasti cviček.
Svojevrstne značilnosti ima tudi Bela krajina, ki se od Gorjancev spušča
h Kolpi. Ker je bila nekako ločena od osrednje Slovenije, je Bela
krajina znala ohraniti stare navade, noše, plese in praznovanja.
Dolenjska in Bela krajina pa sta ohranili tudi skromno, a vseeno bogato
in pestro domačo kulinariko. Sodobno življenje utesnjuje ljudi, zato si
želijo obiskati druge kraje in predvsem naravo. Vendar popotnikov in
turistov ne zadovoljujejo le naravne lepote. Želijo si spoznati
zgodovinski, gospodarski ter kulturni razvoj dežele, ki so si jo izbrali
za obisk.
Dolenjska je poleg bogate arheološke
dediščine prepoznana tudi po cvičku – vinskemu posebnežu. Tega dolenjski
kletarji pridelujejo že stoletja in so mu izoblikovali svojevrstni
vinski značaj. Posebnost cvičku daje nizka alkoholna stopnja in nekoliko
višja kislina. Na predlog vinarske stroke so cviček zaščitili kot
slovensko vinsko posebnost. Cviček se prileže ob dobri hrani. Dobrih in
raznovrstnih jedi pa je v dolenjskih gostilnah in restavracijah obilo.
Značilnosti dolenjskih kulinaričnih dobrot so pečeni jagenjček,
divjačinski golaži in raznovrstni štruklji, od ajdovih, fižolovih,
sadnih, do kostanjevih, orehovih in krompirjevih. Okusite dolenjsko
kulinariko in dan na dolenjskem posvetite le kulinaričnim in vinskim
doživetjem.
Na bogato tradicionalno kuhinjo regije so
zagotovo vplivale tudi sosednje dežele in njihove tradicionalne jedi,
zato boste tukaj našli italijanske, madžarske, avstrijske, balkanske in
še katere značilnosti. Vsekakor morate poskusiti različne vrste
štrukljev, žgancev, matevž (zabeljena priloga iz tlačenega fižola in
krompirja, ki se prilega k mesnim jedem in dušenemu zelju), razne kaše
(prosena, ječmenova in ajdova) ter ajdove in koruzne žgance. Postrežemo
tudi polento, mlince, dušeno kislo zelje ali kislo repo, ki je bila v
prehrani naših prednikov zelo pomembna. Ljubiteljem mesa priporočamo na
ražnju pečenega jagenjčka, odojka, pečenice, krvavice, pečenke ter ribe
(postrvi) z veliko domače zelenjave in solatami. Posebnost so značilne
jedi ob kolinah, ki veljajo za domač praznik. Priljubljena je tudi
perutnina, posebej pečena raca z mlinci in rdečim zeljem. Dežela slovi
tudi po odličnih suhomesnatih izdelkih, saj mnogo domačinov prideluje
svoje lastne salame in klobase. Nekoč so domačini poznali le kašnato
potico, sedaj pa jo nadomešča ocvirkovka ali špehovka, ki je še danes
obvezna jed v času pusta, tako kot orehova ali pehtranova potica za
veliko noč in poprtnik za božič.
Med najstarejšimi pecivi se omenjajo pogače,
ki so povezane s cerkvenimi prazniki. Nekatere so posebej oblikovane in
okrašene. Zelo znana je belokranjska pogača, brez katere ni dobre
pojedine in pokušnje vina v zidanici, spada pa med zaščitene
tradicionalne slovenske jedi. Posebno spoštovanje imajo prebivalci
regije do kruha. Domač kruh še vedno pečejo v mnogih družinah in z njim
vam postrežejo tudi v marsikateri dobri gostilni. Vino in kulinarika
tvorita pomemben del slovenske tradicije. Slovenci cenimo svoja vina in
prisegamo nanje enako kot na okusne specialitete naše kuhinje. Pomembna
vina dolenjskega in belokranjskega vinorodnega okoliša so PTP vina
cviček, metliška črnina in belokranjec. Cviček je evropski posebnež, saj
je edino vino v Evropi, ki ima manj kot 10% alkohola. Zaradi nizke
vsebnosti alkohola, blage kisline in zdravilnih učinkov, ga v zmernih
količinah priporočajo celo zdravniki. Izredno priljubljene so tudi vrste
modra frankinja, laški rizling, chardonnay, sauvignon, rumeni muškat ter
paleta kakovostnih in vrhunskih vin. Vsekakor vam k regionalnim jedem
priporočamo tudi dobra regionalna vina. Tako boste v kulinariki in vinu
uživali do popolnosti.
Tradicionalna domača kuhinja Dolenjske je
kuhinja majhnih regij, kot so Krško polje, Mirenska in Trebanjska
dolina, Ribniška dolina in območje vse tja do Kočevja. Po besedah
etnologa Vilka Novaka so zares izvorno dolenjska jed štruklji. Že leta
1589 naj bi bil tu zapisan prvi recept za pehtranove štruklje, vse
odtlej pa so bili na mizi ob vseh družinskih praznikih in ob koncu
žetve, mlačve in drugih večjih poljedelskih delih. Ob žegnanju Dolenjci
še danes vabijo: »Pridite v nedeljo na štruklje!« K štrukljem se zelo
dobro poda žajnof, omaka iz domače gorčice in neprevretega mošta.
Zelo stare jedi na Dolenjskem so tudi kaše,
od prosene, ki je najstarejša, do ječmenove ali ajdove. Enako »stari« so
žganci, in med njimi po izvoru ajdovi starejši od koruznih. Za Dolenjsko
so značilni krompirjevi beli in krompirjevi ajdovi žganci. Nadrobljene
žgance zabelijo z ocvirki, s sladkim ali kislim mlekom, kislo repo ali z
zeljem, postrežejo jih tudi z govejo ali s suho juho ali z obaro. Stare
jedi so tudi različni močniki, tako mlečni, koruzni, ajdov ter usukani
in »zaroštan«.
Od mesnih jedi so kulinarična posebnost
jančki, odojki in kozlički, pečeni na ražnju. Za martinovanje
pripravljajo na Dolenjskem pečeno gos in raco z dušenim kislim ali
rdečim zeljem. Posebnost so tudi prosenice ali nadevane svinjske nogice
ter značilne jedi ob kolinah, ki so veljale za domač praznik. Verjetno
lahko vsak sladokusec v sebi najde toliko srca, da ga ne premamijo
polhi, ki so ''po dolenjsko'' kuhani s krompirjem v obari, ocvrti ali
pečeni s kostanjevim pirejem. K vsem tem mesnim dobrotam postrežejo še
suhokranjsko polento, mlince, zapečen por, dušeno kislo zelje ali kislo
repo. Iz njenih olupkov so naredili znano jed alelujo, ki jo
pripravljajo na veliki petek - zapovedan post.
Nekoč so na Dolenjskem poznali le kašnato
potico, sedaj jo nadomešča ocvirkovka ali špehovka, ki je še danes
obvezna jed za pusta tako kot orehova potica za veliko noč in poprtnik
za božič. Pod imenom potice pripravljajo tudi nekatere druge močnate
jedi, ki po pripravi in sestavinah ne sodijo med potice, zato jih tako
označuje le ime. Tak primer je dobro poznana prsna potica, med
najstarejšimi pecivi so pogače, ki so povezane s cerkvenimi prazniki.
Nekatere so posebno oblikovane in okrašene. Zelo znana je belokranjska
pogača, brez katere ni dobre pojedine in pokušnje vina v zidanici.
Verjetno ni presenetljivo, da se največji
Dolenjec, cviček lepo prilega k mnogim hladnim in toplim jedem, predvsem
k narodnim dolenjskim. Ne priporočajo ga k jedem, ki so pripravljene s
kisom, prav tako tudi ne k sladkim jedem. Cviček uporabljajo tudi v
kuhinji pri pripravi nekaterih jedi, kar jim da še posebno aromo. Med
take »cvičkove« jedi spadajo dolenjske hladne jedi, predvsem izdelki iz
prekajenega mesa, žolce in njim podobne jedi: domača šunka s hrenom,
novomeški želodec, dolenjski vratnik, prekajene klobase, klobase po
furmansko, šivanka, domača salama, kmečki narezek, žolca s čebulo,
prosenica, šinjek v testu…
Tudi za juhe, obare in enolončnice velja, da
se cviček v njih in ob njih odlično prileže. Med take slastne jedi
spadajo jurčkova in golaževa juha, kurja obara s cvičkom in ajdovimi
žganci ali pa zajčja obara. Seveda gredo z roko v roki s cvičkom tudi
štruklji in žlinkrofi z različnimi nadevi, jedi iz drobovine in
samostojne zelenjavne jedi, predvsem kislo zelje, ki so ga nekoč jedli
vsaj dvakrat na dan.
Izbor, prav zaradi kulinarične
»razdrobljenosti« Dolenjske je skoraj neomejen: domače mesne testenine,
dolenjski fižolovi štruklji, dolenjski štruklji z žajnofom, mesni
štruklji, kašnato meso, ocvirkovka, tovorna potica, gobovo cvrtje in
gobe na različne načine, dušeno kislo zelje, pečena kri, riževe klobase,
zapečena šunka v testu ... Iz Krke in drugih vodnih površin se mednje
uvrščajo tudi ribje specialitete, kot so krapove zarebrnice v cvičkovi
omaki in bolj poznane postrvi na žaru.
Med glavnimi jedmi so »cvičkove«
najpogostejše jedi iz svinjskega mesa, drobnice, perutnine, divjačine.
Jedi iz svinjskega mesa so gotovo bolj mastne in težje prebavljive od
drugih, cviček pa zaradi svoje kisline pospeši razkroj maščob in
prebavo. Jedi z zelo lokalnim značajem: dolenjske kepe, gorjanski
zrezek, prekajen šinjek s kislim zeljem, zabeljena govedina, roški
ptički, dolenjska pojedina, fantovska pečenka, pečen kozliček, pijana
muljavska kokoš, pečena kokoš z mlinci in rdečim zeljem, pečena kokoš z
gobami, nadevana kokoš, pečen petelin, pečena raca z rdečim vinom, pečen
hrbet po hmeljniško.
|
|