ZGODOVINA PORTOROŽA |
![]() ![]() ![]() ![]() ![]() |
![]() |
![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() |
Portorož
[Portoróž] (italijansko
Portorose) je urbano
naselje
na severni obali
Piranskega zaliva
v
občini Piran.
Razvil se je v zavetrni legi pod strmim
flišnim
grebenom. Pristanišče je zavarovano pred
burjo.
Portorož je izrazito
turistični
kraj s
hoteli,
marino, v bližini pa so
Sečoveljske
soline in
manjše
mednarodno letališče (IATA: POW,
ICAO: LJPZ). V Portorožu delujejo
Srednja pomorska šola Portorož,
Fakulteta za pomorstvo in promet
univerze v Ljubljani
ter od leta 1995
Visoka šola za hotelirstvo in turizem.
Tu ima svoj sedež
ladjarsko podjetje
Splošna plovba Piran. Portorož skozi zgodovino Zametke Portoroža lahko zasledimo že v rimskem obdobju, o čimer pričajo ostanki manjšega pristanišča in ribogojnice v morju pri nekdanjem skladišču soli, na Fizinah. Arheološke najdbe na malo širšem območju Portoroža govorijo o živahni trgovinski menjavi, o bogatih in številnih posestvih, imenovanih »villae rusticae«, ki so ležale na zavetnih območjih in blizu pitne vode, na teh področjih pa so kasneje nastali samostani, cerkve, vile, hiše itd. Po prihodu Bizantincev leta 538/589, po letu 568 pa še zaradi napadov Langobardov in Obrov ter Slovanov, je področje Istre doživelo velik zaton na kulturnem in političnem področju v 7. stoletju. Lokalni grofje so zavladali malone povsod po Istri. Na zahodni obali Istre so se mesta skušala otresti fevdalne oblasti, zato so se začela povezovati z Beneško republiko, ki je že postala velesila v vsem Sredozemlju. Takšni pogoji so bili ugodni za prihod cerkvenih redovnikov v Istro, med prvimi so bili benediktinci. V piranski komuni so v 12. stoletju bili aktivni že štirje benediktinski samostani, zgrajenih pa je tudi veliko cerkva. Cerkev sv. Marije Rožnovenske je bila zagotovo ena najstarejših, saj podatki pričajo, da se je že v 13. stoletju nahajala ob Portoroškem zalivu. Portorož se prvič omenja že leta 1251, kot »Portus sanctae Mariae de Rosae«. Svoj doprinos k imenu ima tudi slavna bizantinska ladja "Porotan", ki je v 13.stoletju prevažala t. i. "prodajalke ljubezni" iz Sredozemlja. Najstarejša gospodarska dejavnost v preteklosti je bilo solinarstvo. V 13. stoletju ga omenjajo kot dobro organizirano gospodarsko dejavnost. Soline so bile sprva občinska last, kasneje pa jih je občina dala v zakup piranskim meščanom. Portoroška letalska družba in pilotska šola Da bi obudili zanimanje gostov za obisk Portoroža in njegovih term, je znana tržaška ladjarska rodbina Cosulich leta 1921 kupila odsluženo izvidniško vodno letalo proizvajalca FBA in ga namenila za panoramske vožnje svojih gostov. Zaradi velikega takratnega zanimanja za letenje in možnosti hitrega prevoza potnikov v različne kraje, so se temu letalu kmalu pridružila še druga, predvsem lastne proizvodnje CANT. Iz tega se je v Portorožu razvila podružnica tržaške družbe za letalske storitve S.I.S.A. (Società Italiana Servizi Aerei), katere hangarji in upravno poslopje so bili na obali v Portorožu, na Fizinah, med skladišči soli in Bernardinom. Ta je kmalu uvedla čarterske linije hidroavionov med Portorožem, Reko, Opatijo, Pulo, Benetkami, Torinom in Ancono, si pridobila tudi koncesijo za celotno šolanje pilotov hidroavionov in obnavljanje znanja vojaških in civilnih pilotov, znotraj tržaške ladjedelnice pa ustanovila delavnice za proizvodnjo in vzdrževanje letal. Glavni portoroški pilot in inštruktor družbe je bil Ivan Vidmar (Gianni Widmer ali Johann Widmer) iz Trsta. Z družino je stanoval v hiši družine Predonzani, v kateri je danes center za gluhonemo mladino Portorož. V letih 1925 in 1926 so bile v hidroplanskem centru Portorož postavljene stavbe za tehnično upravo in prodajo vozovnic, trinadstropna stavba za pilote, kopensko osebje ter stanovanja za pilote, zgrajen je bil hangar za letala, mehanična delavnica za popravila letalskih motorjev, mizarska delavnica za popravila lesenih delov letal, navoz za spuščanje letal v morje ter privezi za čolne. Navedene dejavnosti so v Portorožu opravljali vse do konca leta 1943, ko je objekte prevzela nemška vojska. Iz nepojasnjenih razlogov naj bi Nemci veliki hangar sami razstrelili 7. septembra 1944. Zadnji zidani objekt hidroplanskega oporišča je bila mehanična delavnica ob vznožju današnjega študentskega doma Korotan, ki so jo podrli pred nekaj leti. Samostani in cerkve v Portorožu V svojem Cerkvenem krajepisu iz leta 1700 je koprski škof Paolo Naldini zapisal, da med vsemi cerkvami, ki ležijo v piranskem zaledju, portoroška najbolj ljubka, največja in pozornosti vredna. Konec 18. stoletja je bila cerkev zapuščena in od nje ni ostalo nobenega sledu. Moderna župnijska cerkev Roženvenske Matere Božje stoji v bližini term, pred njo so bili obredi v zdraviliški kapeli, na vogalu stavbe oz. kolonade poleg upravne stavbe Splošne plovbe Piran. V drugi polovici 19. stoletja se je spomin na cerkev ohranil v imenu za področje ob zalivu Porto Rose. Ime »Portorose« se je uveljavilo šele ob koncu 19. stoletja, takrat, ko se je začel organizirani turizem. Promet S Piranom in Lucijo je bil Portorož v letih 1909-1912 povezan s trolejbusom (filobusom), ki ga v letih od 1912 do 1953 zamenjal tramvaj. Portorož je imel svojo železniško postajo na ozkotirni železnici Parenzani, ki je povezovala Trst in Poreč.
|
---|
2018. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (70)515 432 ali po elektronski pošti. |