|
























 |
Razvoj Portoroža in portoroškega
turizma do prve svetovne vojne
Kot zdraviliški kraj je bil Portorož lokalno
znan že v 13. stoletju. Tedaj so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca
(italijansko: San Lorenzo) že zdravili nekatere bolezni s pomočjo morske
vode in blata iz bližnjih solin (fango obloge). Zdravili so zlasti
revmatike, kot je zapisal škof Tomasini v 17. stoletju, so ti »z blatom
mazali bolne dele telesa, se sončili in se kopali v solinski vodi«.
Pred pojavom turizma je bilo tu razvito
ribištvo ter poljedelstvo s pridelavo vrtnin, oljkarstvo in
vinogradništvo. Območje današnjega Portoroža je bilo le redko poseljeno.
Bližnji Piran, ki je bil stoletja pod beneško vladavino, se je razvijal
predvsem zaradi dragocene soli iz solin v Luciji (na področju sedanje
marine), Strunjanu in v Sečovljah, pozneje pa sta se razvila tudi
trgovina in nekaj industrije. Poleg solinarstva in ribištva je bila
pomembnejša gospodarska dejavnost ladjedelništvo, največja ladjedelnica
je bila na Bernardinu (kasneje preseljena v Izolo). V bližini
ladjedelnice, na Fornačah, je delovala tudi tovarna Salvetti, ki je
najprej proizvajala kemične proizvode in steklo, kasneje pa milo. V
Fiesi je obratovala opekarna. Na mestu sedanjega »starega hotela
Palace« je nekdaj stala kemična tovarna, v kateri so iz slanice
izdelovali različne kozmetične izdelke, nato pa tudi grenko sol. Na
oglasih lekarn Lion iz leta 1920, ki so imele prodajalne v Portorožu in
Piranu, je razvidno, da se je pri njih ekskluzivno
prodajala »antisolina«, ki naj bi bila »hitro in zanesljivo sredstvo
proti sončnim pegam in opeklinam«, pomagala pa naj bi tudi pri mehčanju
kože. Razvoj turizma je dal Portorožu in okoliškim krajem nov
gospodarski zagon, saj je zagotavljal nova delovna mesta, prodajo
kmetijskih proizvodov in razvoj številnih dejavnosti (gradbeništvo,
prevozništvo, vodniška služba, zdraviliške storitve).
Prvi poskusi razvoja turizma v Portorožu
segajo v leto 1865, ko je švicarski trgovec Josef Stölker, lastnik vile
San Lorenzo, le-to ponujal v najem ali prodajo. Pri vili sredi
čudovitega parka na majhni vzpetini tik ob morju je poudarjal njeno
primernost za razvoj kopališke ponudbe ter možnost namestitve do 200
ljudi. Ker pri svojih poskusih, da bi vilo oddal ni bil uspešen, jo je
leta 1875 prodal tržaškemu arhitektu Giovanniju Righettiju. Približno v
tem času je najverjetneje nastal tudi projekt inženirja Lorenza Furiana
za postavitev kopališča s 40 kabinami in paviljonom za plavanje tik pod
vilo San Lorenzo, ki bi bila s kopališčem povezana s stopniščem in
nadhodom čez cesto, a je projekt ostal le na papirju. Podobno usodo je
doživel tudi Rigettijev načrt iz leta 1878, ki je predvideval postavitev
desetih bungalovov, razpršenih po parku okoli vile San Lorenzo. Ne glede
na neuresničene načrte podjetnih posameznikov se je začelo življenje v
Portorožu korenito spreminjati. V prej redko naseljenem zalivu so
pričele rasti počitniške vile in hiše lastnikov, ki so spoznali
zdravilno morsko klimo in naraščajočo priljubljenost morske obale. Tako
je leta 1890 skupina lokalnih veljakov pripravila projekt za postavitev
kopališča pri Piranu (Portorož), s katerim bi začeli gospodarsko
izkoriščati naravne dobrine kraja. Zgradili naj bi hotel z 80 sobami in
120 ležišči, restavracijo, kavarno, kopališče za kopanje v slanici in
plažo.
Leto dni pozneje, tj. 1891, so ustanovili
delniško družbo Società stabilimento balneare di Pirano (Kopališče
Piran), ki je dala zagon turističnemu razvoju Portoroža. Hotel »Allo
Stabilimento Balneare« (kasneje preimenovan v Hotel Portorose) in
kopališče, ki so ga zgradili, sta bila sicer manjša od načrtovanega, a
pomembna za nadaljnji razvoj kraja. Prvemu hotelu se je kmalu pridružilo
še nekaj manjših in skromnejših hotelov z le nekaj sobami. Julija 1895
je Portorož obiskal avstrijski minister za obrambo Krighammer, v
spremstvu kontraadmirala Cassinija. Morda je prav ta obisk pripomogel,
da je Cesarsko-kraljeva družba Belega Križa (Weissen Kreutz) leta 1897
tu odprla vojaško okrevališče za avstro-ogrske oficirje in s tem dodatno
utrdila položaj Portoroža kot zdravilišča. Dne 25.06.1897 je bil
Portorož s celotnim območjem med Bernardinom in Lucijo tudi uradno
razglašen za klimatsko zdravilišče. Z zakonom je bila ustanovljena
zdraviliška družba »Azienda di cura per il circondario di Porto Rose
presso Pirano«. Zakon je dovoljeval zdravniški komisiji, ki je
upravljala podjetje, tudi zaračunavanje turistične takse, s katero naj
bi pokrivali stroške svoje dejavnosti. V Portorož so prihajali vse
pomembnejši gostje. Poleti 1899 ga je obiskal tudi avstrijski
prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki je nato s svojo jahto Parenzo
odplul v Poreč. Zaradi vse večje priljubljenosti Portoroža in bližine
Trsta, ki je bil najpomembnejše tovorno in potniško pristanišče
Avstro-Ogrske monarhije, so nastale prve ideje za postavitev hotela,
namenjenega sprejemu najzahtevnejših gostov. Pobude za tak hotel pa niso
bile vedno uspešne. Projekt Anglo-avstrijske banke za postavitev hotela
na Bernardinu je propadel zaradi neustrezne lokacije in bližine
ladjedelnice ter industrijske proizvodnje. Tudi projekta Carla de
Perinella za postavitev hotela med vilo San Marco in vilo San Lorenzo
ter Righettijev projekt za hotel zahodno od vile San Lorenzo nista
naletela na ugoden odziv.
Minilo je celo desetletje, preden je bil
odprt veličastni »Palace Cur Hotel« leta 1910, sedanji Kempinski Palace
Portorož, znan kot »stari Palace hotel«, ki je gostom ponujal blatne
kopeli in bazen s slanico. Bil je eden izmed največjih na Jadranu, ter
je še danes nekakšen zaščitni znak Portoroža. Zgradila ga je že navedena
delniška družba, ustanovljena 1891. Ta je že leta 1908 od Righettijev
kupila vilo San Lorenzo in jo spremenila v prvi portoroški hotel
Portorose. Načrte za novi hotel s tedanjimi 175 sobami, je naredil
dunajski arhitekt Giovanni Eustacchio, zgradilo pa ga je tržaško
gradbeno podjetje Bruna & Depaoli. S postavitvijo novega hotela se je
Portorož dokončno uveljavil kot eden najpomembnejših turističnih krajev
na Jadranu in pričel loviti zaostanek za Opatijo. Do I. svetovne vojne
so zgradili igralnico (1913). Gostom je bilo kmalu na voljo več kot
dvajset hotelov in penzionov ter več kot petdeset zasebnih počitniških
hiš. Poleg »Palace hotela« in vile San Lorenzo so bili večji hoteli še
Riviera, Central, Adria, Helios in Virginia. Prav tako je zdraviliške
storitve ponujal tudi Sanatorij dr. Pupini, ki je na konferencah in v
strokovnih revijah, namenjenih zdravnikom, opisoval prednosti Portoroža
kot zdravilišča. Število gostov je skokovito naraščalo in se po odprtju
novega hotela podvojilo. Največ obiskovalcev je tedaj prihajalo z Dunaja
in drugih dežel Avstrije in Madžarske, le malo pa iz Italije.
Pričakovanih več kot 10.000 obiskovalcev v letu 1914 je preprečil izbruh
I. svetovne vojne.
Razvoj turizma med obema vojnama
V vojnem obdobju so hotele v turističnih
krajih večinoma uporabljali kot bolnišnice in okrevališča za vojake in
oficirje, zato o pravem turizmu ne moremo govoriti. Po koncu vojne je
Istra z otoki prešla pod Italijo. Nove politične razmere so prinesle
velike spremembe tudi na področju turizma. Vodilno portoroško podjetje,
ki je imelo v lasti hotel Palace, tj. družba Portorose, je leta 1911
svoj sedež iz Trsta prenesla na Dunaj. Lastništvo družbe je leta 1919 iz
avstrijsko-nemških rok prešlo v last italijanske ladjarske družine
Cosulich. Podjetna družina bratov Cosulich, je začela ponovni zagon
turizma v Portorožu z velikopoteznimi načrti. Čeprav so sprva vsi
portoroški hoteli poslovali z izgubo, so Cosulichi kmalu odkupili tudi
hotel Riviera. Tako so skupaj s hotelom Palace in vilo San Lorenzo
upravljali z večino nastavitvenih objektov v kraju. Po I. svetovni vojni
je število obiskovalcev iz Srednje Evrope, ki so nekdaj zasedali večino
portoroških turističnih zmogljivosti, začelo hitro upadati. Struktura
gostov se je zelo spremenila. Večina gostov v Portorožu je bila
Italijanov, drugi pa so bili predvsem gosti iz zahodnoevropskih držav.
Italijanska država je spodbujala državljane k obisku novo pridobljenih
ozemelj tudi s popusti za prevoze z železnico (do 50 %). Uvedli so tudi
avtobusne proge iz Trsta ter zgradili nove cestne povezave. Večji
poudarek je bil tudi na promociji kraja. Kljub vsem vloženim naporom so
bili rezultati skromni. Konkurenca drugih velikih, slovečih in že
uveljavljenih obmorskih turističnih centrov je bila premočna. Tako je
leta 1939 Portorož obiskalo pol manj gostov kot leta 1913.
Turizem v Portorožu po drugi svetovni
vojni
Svetovna vojna je spet prekinila turistični
promet in s tem razvoj Portoroža z zaledjem. Tokrat je prekinitev zaradi
političnih in gospodarskih razlogov trajala skoraj četrt stoletja.
Politični razlogi so bili povezani z razdelitvijo ozemlja med Italijo in
Jugoslavijo, gospodarski pa z dejstvom, da je bila večina turistične
infrastrukture v vojni uničena ali poškodovana in tako neprimerna za
turizem. Šele po priključitvi cone B Jugoslaviji, so leta 1954 začeli
načrtovati ponoven razvoj turizma. O ponovnem vzponu Portoroža lahko
govorimo šele po letu 1960, in sicer z obnovo in graditvijo nove
turistične infrastrukture. V letih 1970-1980 so bili zgrajeni hotelski
kompleksi (Bernardin, Emona, Metropol, novi hoteli Palace), igralnica,
marina v Luciji in letališče v Sečovljah. Število turističnih
prenočitev, ki jih je bilo leta 1960 le 248.000, (od teh 44 % tujih
gostov), se je leta 1980 povečalo na 1.254.000 (65 % tujih gostov) in
1986 na 1.452.000(74 % tujih gostov). Po nazadovanju turističnega
prometa v drugi polovici osemdesetih let je bilo leta 1991 v Portorožu
zgolj 501.000 prenočitev, nato pa se je obisk povečeval. Sedaj v
Portorožu prevladujejo slovenski turisti. |
|