BLEJSKI OTOK

Najprepoznavnejši simbol otoka je cerkev Marijinega vnebovzetja z dolgo in pestro zgodovino, vendar pa se za bujnim zelenjem skriva še več zanimivih otoških zgradb, kot so zvonik, cerkev, kaplanija in proštija, mala puščavnica ter nekaj skrivnostnih legend. Blejski otok z Marijino cerkvico je tisti biser sredi Blejskega jezera, ki riše eno najbolj prepoznavnih podob Slovenije. Cerkev z zlatim glavnim oltarjem in tremi stranskimi iz črnega marmorja je doživela več predelav, njena posebnost pa je prosto stoječi zvonik. Do otoške ploščadi, kjer so cerkev, zvonik, mežnarija, proštija in puščavnica vodi 99 kamnitih stopnic.O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojem mojstrskem delu uporabil celo naš največji pesnik France Prešeren. Zgodovina in arhitektura Najprej je bilo mnogoboštvo in otok s svetiščem poganski boginji ljubezni. Po pokristjanjevanju leta 745 so bili ljudje prisiljeni sprejeti krščansko vero in boginjo Živo zamenjati s krščansko Marijo. Staroslovansko svetišče je zamenjala cerkev, posvečena Marijinemu rojstvu. Da bi ljudje molili, je bila zgrajena še mala Marijina kapela. Leta 1465 je bila na otoku zgrajena enoladijska gotska cerkev. Njena posebnost je bil 52 m visok prosto stoječi zvonik, narejen iz luknjičastega kamna, ki so ga imenovali ajdovo zrnje. Cerkev je sedanji baročni videz dobila sredi 17. stoletja, na otoku pa so postavili tudi kapelico Matere božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Še danes velja običaj, da če se želi par poročiti v cerkvici na otoku, mora ženin najprej nesti nevesto po vseh 99. stopnicah. Cerkev Marijinega vnebozetja Iz časa gotske cerkve so ohranjeni fragmenti fresk s prizori iz Marijinega življenja: zgodba Joahima in Ane na severni steni ter prizor Marijinega obiskovanja in prizori iz njenega odraslega življenja na južni strani. Strokovnjaki so prepričani, da so mehko naslikane podobe nastale pod vplivom grafičnih predlog v delavniškem krogu Mojstra Bolfganga okoli l. 1470. V preddverju je manjši lapidarij, kjer je shranjen celo originalni relief s Hrenovega križa iz Ljubljane. V tlakih ladje so odprtine z arheološko prezentacijo, kakršno si je v petdesetih letih zamislil arhitekt Tone Bitenc s sodelavci. Cerkev slovi po treh stranskih oltarjih iz črnega marmorja, ki so delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Slike v njih je naredil neznani mojster in se nanašajo na beneško šolo 17. stoletja. Četrti stranski oltar s konca 17. stoletja je posvečen sv. Ani, slika v njem pa je delo Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo izvira iz 40. let 18. stoletja. Oltarna kipa levo in desno od osrednjega Marijinega kipa predstavljata donatorja blejske posesti Henrika II. in njegovo ženo Kunigundo. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz 2. polovice 19. stoletja. Pestra zgodovina veje iz vseh kotičkov in sten cerkve Marijinega vnebovzetja!  Mnogi prihajajo sem, da izročijo Mariji svoje želje, kajti zvon želja je še posebej priljubljen motiv za obisk cerkvice na otoku. Do otoka, na katerem je nekoč stalo svetišče slovanske boginje ljubezni, se je mogoče pripeljati s pletnjami. Legenda, ki jo je uporabil, pravi da je bilo na otoku svetišče staroslovanske boginje Žive, ki naj bi ga varovala Bogomila in Staroslav. Strokovnjaki so rekonstruirali arhitekturni razvoj otoške cerkve Marijinega vnebovzetja. V zgodnjem srednjem veku je bil na mestu današnje stavbe predkrščanski, verjetno staroslovanski kultni prostor. Na otoku so odkrili 124 grobov s skeleti iz 9. do 11. stoletja. V tem času pa so bili narejeni tudi temelji predromanske kapele. Verjetno gre pri tej stavbi za sled misionarskega delovanja oglejskega patriarha Pavlina, sodobnika Karla Velikega. Prvi sledovi briksenških oblasti na otoku so temelji romanske kapele, na mestu predromanske. Triladijska bazilika, katere temelji so dobro vidni in ohranjeni, je bila najbrž zgrajena sredi 12. stoletja. Enoladijsko gotsko cerkev z velikim prosto stoječim zvonikom so ob južni strani zgradili leta 1465, ko je prvi ljubljanski škof Sigmund Lamberg posvetil novi prezbiterij in glavni oltar. Prosto stoječi zvonik je prav tako posebnost, saj kaže značilen vpliv beneške šole. Sam zvonik je visok 52 m, zanj pa je značilen tudi gotski obok nad vhodom in pa kamen, ki se mu reče ajdovo zrnje in ima veliko luknjic, iz katerega je bil obok v 14.-15. stoletju tudi narejen. Sredi 17. stoletja so na mestu gotske cerkve sezidali podložno, banjasto obokano zgodnjebaročno cerkev, ki so jo leta 1685 prezidali.   Trije stranski oltarji iz črnega marmorja so delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Slike v njih je naredil neznani mojster in se nanašajo na beneško šolo 17. stoletja. Četrti stranski oltar, posvečen sv. Ani je s konca 17. stoletja, slika v njem pa iz Layerjeve delavnice v Kranju. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo datira v 40. leta 18. stoletja. Oltarna kipa predstavljata donatorja blejske posesti Henrika II. in njegovo ženo Kunigundo. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz 2. polovice 19. stoletja. Posebna znamenitost otoške cerkve pa je zvon želja, ki privlači mnogo turistov in je bil izdelan leta 1534 v Padovi; izdelal ga je F. Patavino. Zvonovi v zvoniku so iz 1. polovice 18. stoletja. Druge zgradbe in pa obzidje, ki varuje zgradbe na platoju so dobile končno obliko v 17. stoletju. Leta 1655 je nastalo monumentalno stopnišče z 99 kamnitimi stopnicami, ki vodijo na vrh otoka. Cerkev je bila leta 1972 restavrirana. Vodnjak na otoku je bil urejen leta 1888. Uredil ga je Windischgraetz, v spomin princesi, ki je umrla zelo mlada. Ta voda je iz naravnega izvira in je pitna. Še pred pokristjanjevanjem je bilo na otoku slovansko svetišče - tempelj boginji Živi, ki je bila boginja ljubezni. Po pokristjanjevanju leta 745 so bili prisiljeni zamenjati mnogoboštvo za krščansko vero. Nato so boginjo Živo zamenjali s krščansko različico Marijo. Ob 99 stopnicah so na levi strani zgradili še malo Marijino kapelo, kjer so ljudje prav tako lahko molili. Na zelenici pred cerkvijo pa se nahaja tudi kip Marije Magdalene, ki se je ukvarjala z najstarejšo obrtjo na svetu in je njena prisotnost na tem kraju nekoliko vprašljiva, saj je bil otok stoletja romarska pot. Takoj ko prispemo na vrh stopnic, se na naši levi nahaja stavba, v kateri je nekoč živel mežnar. Naprej od mežnarije se nahaja proštija. Na proštiji je zelo zanimiv grb, ki je sestavljen iz dveh delov. Levi del, na katerem je ovca s križem, predstavlja grb briksenških škofov (leta 1842 so briksni prepustili cerkev ljubljanskim škofom), desni del grba pa je grb le enega od škofov, ki je bil tu. Štirje cofasti vozli okoli freske–grba, pa predstavljajo, da je bil to škof. Na otoku je 124 grobov iz 9. in 10. stoletja, 450 let pa se na otoku že nahaja zvon želja. Cerkev je pred uničevanjem rešilo dejstvo, da je denarno podpirala osnovno šolo, ki je bila ena izmed prvih pri nas. Cesar Jožef II. je tako sovražil cerkve in samostane, da jih je na naših tleh ogromno zaprl ali pa tudi podrl, dokler sam papež ni prosil, naj odneha. Leta 1809 je Bled padel pod Francoze in ker je Francozom kmalu pričelo primanjkovati denarja, so okoliškim kmetom pobrali seno, pobrali so tudi zvonove z otoka, razen zvona želja. Legende o Blejskem otoku Krst pri Savici O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojem mojstrskem delu uporabil največji slovenski pesnik France Prešeren. Zgodba pravi, da je bilo na otoku svetišče staroslovanske boginje ljubezni Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Ko je otok obiskal vodja poganov Črtomir, sta se z Bogomilo zaljubila. V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je Bogomila v strahu za Črtomirovo življenje prevzela krščansko vero in ostala z očetom pri novi cerkvi. Kasneje je krščanstvo prevzel tudi  Črtomir in postal misijonar. Legenda o potopljenem zvonu Tako imenovani »zvonček želja« je leta 1534 vlil Franziskusu Patavinus v italijanski Padovi. Legenda pravi, da je takrat na blejskem gradu živela mlada, neutolažljiva vdova. Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero, zato je zbrala vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvon za kapelo na otoku. Vendar zvon tja ni nikoli prispel, saj ga je hud vihar potopil z ladjo in čolnarji vred. Pravijo, da se še dandanes v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči prodala vse svoje imetje in odšla v samostan v Rimu. Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na blejski otok. Kdor s tem zvonom pozvoni in svojo željo sporoči usmiljeni »gospe z jezera«, se mu želja izpolni.

2017. Gregor Babšek. Vse pravice pridržane. Kontakt +386 (0)70 515 432 ali po elektronski pošti.